Jože Babič - gledališki človek

Geografija gledališkega ustvarjanja

Jože Babič, nemirni ustvarjalec in nenehni popotnik, je močan pečat zapustil v več gledališčih v različnih slovenskih mestih, zato razstavo podnaslavljam Geografija gledališkega ustvarjanja.

Rodil se je v Trstu, odraščal v Mariboru. Svojo umetniško pot je začel na Ptuju, kjer je v predvojnem neodvisnem gledališču Frana Žižka bil eden od začetnikov slovenske avantgarde. Dvajsetleten je režiral delavsko dramo Rudolfa Golouha Kriza, ki je bila uprizorjena v kinodvorani na Pobrežju v Mariboru in bila izvedena samo enkrat.

Nato je kot igralec in režiser ustvarjal na PTUJU v Dramatičnem društvu, leta 1946 tudi kot umetniški vodja.

Ko se je vrnil v MARIBOR, je sprva igral, nato pa režiral v Drami Slovenskega narodnega gledališča (kasneje tudi enkrat v Operi). Leta 1974 je uprizoritev Ščuke pa ni  Toneta Partljiča v izvedbi Drame SNG Maribor prejela Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti.

Tudi v TRSTU si je prizadeval za umetniško uveljavitev slovenskega gledališča, ne samo kot igralec in režiser, ampak tudi kot umetniški vodja (1954 – 1960). V Slovenskem narodnem gledališču za Svobodno tržaško ozemlje, od leta 1977 Slovenskem stalnem gledališču Trst, je v skoraj pol stoletja ustvaril čez sto predstav, največ je režiral, včasih pa tudi igral ali oblikoval scenografijo in kostumografijo. Leta 1976 je prejel nagrado Prešernovega sklada za režijo predstave Dva bregova  Antona Leskovca, leta 1977 je uprizoritev Koža megle  Frančka Rudolfa v izvedbi SSG Trst prejela Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti.

V LJUBLJANI je režiral v Mestnem gledališču ljubljanskem in v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana.

Leta 1968 je bil kot režiser prvič angažiran v NOVI GORICI, kjer je tedanje polprofesionalno Goriško gledališče v naslednjem letu postalo profesionalno Primorsko dramsko gledališče, Jože Babič pa prvi direktor in umetniški vodja. Obenem je bil tudi idejni oče in vodja festivala Goriška srečanja malih odrov, ki je bil izjemnega pomena za razvoj in uveljavitev mladega gledališča, od leta 2004 Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Leta 1970 je za uprizoritev Kralj na Betajnovi  Ivana Cankarja prejel nagrado ČGP Delo za najboljšo režijo na festivalu Borštnikovo srečanje.

Med DRUGE POSTAJE, kjer se ni ustavljal tako pogosto kor v naštetih mestih, sodijo Prešernovo gledališče Kranj (tu je režiral samo Celjske grofe  Bratka Krefta,1955) in Slovensko ljudsko gledališče Celje (Komaj do srednjih vej  Petra Ustinova, 1968). Kot režiser ali igralec je soustvarjal tudi tri zunaj institucionalne projekte, Hlapca Jerneja  Ivana Cankarja, 1976 – zanjo so ustvarjalci prejeli Prešernovo nagrado, Pot v Damask  Augusta Strindberga, 1993, in Školjko  Alojza Kraigherja, 1995.

Njegove zasebne poti so bile vselej tesno povezane z njegovim ustvarjanjem, zato ne preseneča, da so bile vse štiri njegove žene iz umetniškega sveta, igralke Štefka Drolc, Mira Sardoč in Teja Glažar ter producentka Lidija Koren. Tudi obe hčerki sta se odločili za igralski poklic. ZASEBNO IN JAVNO angažiran, radoživ, duhovit, očarljiv.

Umrl je 10. maja 1996 v Ljubljani, star 79 let. V več kot pol stoletja intenzivnega ustvarjanja je kot gledališki režiser in igralec ustvaril blizu 200 gledaliških predstav. Zadnjo, Školjko, je posvetil svojim življenjskim sopotnicam.  

Več o njegovem življenju in delu lahko preberete v geslu Slovenske biografije, avtorice Mojce Kreft http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001340/, ki mi je s konzultacijami tudi pomagala pri zasnovi razstave, v knjigi Toneta Peršaka Med stvarnostjo in domišljijo (Knjižnica MGL, 1982), na Sigledal Wiki http://sigledal.org/geslo/Jože_Babič pa so dostopne tudi zunanje povezave na izbor literature, intervjujev in oddaj o Jožetu Babiču.

Povezave:

• Jože Babič na SiGledal Wiki
• Jože Babič v Repertoarju