Nastop Ignacija Borštnika (l. 1882) pomeni konec velike krize (1878‒1882) in hkrati začetek pravega umetniškega gledališča. A je trajalo nekako do januarja 1885, do njegove glavne vloge v uprizoritvi Nestroyeve Danes bomo tiči, da je javnost prepoznala njegov veliki talent. Odzivi kulturnih poročevalcev so spominjali na izraze »žejnih v puščavi, ko ugledajo oazo«. »Nastopila bode ta večer po jako dolgem molku moč, katere smo bridko pogrešali – g. Gorazd,« je zapisal Slovenec (1885, št. 19) in v naslednji številki dodal, »da je ta večer novo stran svoje gledališke nadarjenosti odkril. Kdo bi si mislil, da je v sentimentalnem Gorazdu tudi tako izvrstna komična moč skrita.« Slovenski narod pa je zapisal, »da je Borštnikov uspeh dobro znamenje in da ima velik igralski obseg (1885, št. 20). Potem ko se je Borštnik kot prvi profesionalni igralec vrnil z Dunaja, kjer je leto dni obiskoval gledališko šolo, se je doma odlično uveljavil kot glavni igralec s karizmo in režiser z avtoriteto. Vseeno velike repertoarne preobrazbe ni vpeljal. Najbolj izstopata Gogoljev Revizor, v katerem je zablestel kot Hlestakov (1887), in Ibsenova Nora (1992), v kateri je igral Helmerja. Z Revizorjem je dejansko demonstriral novo raven ansambelske umetniške igre. Postavil je temelje, na katerih bi bilo treba graditi. Vendar je tedanjemu slovenskemu gledališču še vedno manjkalo izenačenih umetniških moči, kar se je najbolj pokazalo ob njegovem odhodu v zagrebško gledališče (1894).