Društvo se je zavedelo, da učitelji v dramatični šoli ne morejo učiti le s praktičnimi napotki, temveč da potrebujejo tudi teoretsko podlago. Zato je prvo slovensko teatrološko delo Priročna knjiga za glediške diletante, ki jo je Društvo izdalo l. 1868, tudi prvi gledališki učbenik pri nas. Delo, ki ga je na podlagi češkega izvirnika Mikulaša Boleslavskega v poglavitnem pripravil in sestavil Josip Nolli (s pomočjo Josipa Stareta), prinaša v prvem delu zgodovino gledališke umetnosti in ponuja izčrpen pregled dramske književnosti pri Slovanih. V poglavju »O važnosti gledališča sploh, posebno pa narodnega« najdemo misli, da je gledališče šola za življenje, da je »najlepša iznajdba človeškega duha« in da je »šola vseh šol, ki je odprta vedno, da bi hodil človek v njo, spoznal sebe, ljudi in življenje sploh, da bi postal vedno bolj žlahten na srcu in duhu, v svoj in druzih blagor« (Nolli). V prvem delu Stare k temu dodaja še poglavje »Ali je res težko napraviti diletantsko gledišče?« Nolli pa v zadnjem poglavju prvega dela oriše zgodovino ustanovitve Dramatičnega društva in njegov pomen. Drugi razdelek knjige prinaša praktična navodila za gledališče in igralce. Tretji razdelek med drugim vsebuje Levstikov govor na zabavi po prvem občnem zboru Dramatičnega društva, zadnji pa imenik slovenskih gledaliških igrokazov, ki ga je z Levstikovo pomočjo sestavil Nolli. Ta prva dramska bibliografija tiskanih, rokopisnih ali zgodovinsko izpričanih naslovov od stare in nove klasike do novejših čitalniških igric želi zavestno izpodbiti očitke, da slovenskega gledališkega repertoarja tako rekoč še ne premoremo.