Zapisniki Dramatičnega društva skoraj v vsem času od 1867 do 1914 kažejo, da nikoli ni prišlo do sistematičnega družbenega financiranja Društva prek Deželnega zbora ali mesta Ljubljane, temveč da je Društvo moralo vseskozi vlagati veliko drugje potrebne energije v boj za preživetje. Zato je bilo pogosto v vlogi v dolgovih utapljajočega se dolžnika, zato se je srečevalo tudi s hudimi krizami in zastoji v delovanju, najhujšim v času od leta 1878 do 1882. V teh okoliščinah tudi gledališka šola ni žela velikega uspeha. Vendar je Društvo prav zato, ker je vztrajalo in se ni razpustilo, počasi, a vztrajno mehčalo predsodke v glavah. Mejnik se v tem pogledu kaže v tem, da se je proces družbene podpore sploh premaknil z mrtve točke, da je družbena podpora slovenskemu gledališču (pa če je bila še tako nesistematična in razmeroma pičla) postala nekako družbeno samoumevna, za kar pa ima velike zasluge prizadevanje slovenske politike tistega časa. V najboljših vrlinah sta jo poosebljala poslanca deželnega zbora dr. Valentin Zarnik (1837–1888) in dr. Lovro Toman (1827–1870), ki sta bila politika velikega formata, razgledanosti in argumentov.
»Gospoda moja,« se 22. septembra 1869 na seji Zbora za podporo Dramatičnemu društvu zavzame Zarnik »… Dramatiško društvo je zapeljalo svoj Tespisov voz pred naš zbor in čaka tu, da bi mu malo kolesa namazali, da bi se mogel leže odpeljati po slovenskih mestih in trgih in da bi tam bolj uspešno delati mogel … Mi imamo v Beču Burgtheater in znano Vam je, da pri vseh ogromno visokih ustopninah se ne bi moglo vzdržati brez državne podpore in ima vsako leto 50000–60000 fr. [florintov] dvorske podpore. Tako je v Berolinu, v Monakovem, v Pesti itd … kakor poslanec slovenski se nadejam, da se bomo enkrat tudi svojega naroda spomnili, da mu bodemo toliko dali, kakor smo poprej nemškemu gledališču dajali, in sramota bi bila za nas, ako bi mu manj dali, kakor se je v poprejšnjih letih nemškemu ljubljanskemu gledališču dajalo, kajti Nemec je tu pri nas na tuji zemlji! …«