Rojevanje ptujskega gledališča. Vnovič.

E-razstavo "Rojevanje ptujskega gledališča. Vnovič." sem pripravil iz dveh razlogov: Po eni strani zato, ker letos mineva dvajset let od začetka delovanje skupine, ki mi je za dolgo prirasla k srcu, po drugi strani zato, da spodbudim kolege dramaturge, umetniške vodje, direktorje, teatrologe …, da tudi sami uporabijo orodja, ki smo jih razvili na portalu www.sigledal.org, in s pomočjo sodobnih tehnologij najširši javnosti predstavijo pomembne ustvarjalce, faze in mejnike v razvoju njihovih gledališč. Prepričan sem, da tem ne manjka.

Stavbo, namenjeno gledališču, so na Ptuju zgradili že daljnega leta 1786. Najprej prihajajo v mesto potujoče gledališke skupine, potem tukaj deluje stalno nemško gledališče, leta 1918 pa na odru mestnega gledališča z Jurčičevim Tugomerom prvič nastopijo Slovenci. Avantgardno gledališče režiserja Frana Žižka med letoma 1939 in 1941 – ki še danes čaka na ustrezno strokovno refleksijo! – pomeni vsebinski in formalni vrh delovanja ptujskega gledališča v prejšnjem stoletju. Po drugi svetovni vojni je gledališče na Ptuju večkrat spremenilo ime (Narodno, Ljudsko, Okrajno), v svojem poklicnem obdobju je imelo stalni igralski ansambel, leta 1958 pa je politika gledališče ukinila. Ker? – Ni ustrezalo administrativnim kriterijem, ki so takrat veljali za poklicna gledališča. Vsakih sto let v režiji Jožeta Gregorca je bil pomenljiv naslov zadnje premiere poklicnega gledališča 25. marca 1958.

Po tem je v gledališki stavbi vseskozi delovala zelo kakovostna ljubiteljska skupina Delavsko prosvetno društvo Svoboda Ptuj. Profesorica slovenskega jezika na ptujski gimnaziji Branka Bezeljak je bila skozi gledališko vzgojo mentorica številni generaciji mladih gledališčnikov in mnogi izmed njih kasneje zajadramo na AGRFT (Iva Krajnc, Helena Peršuh, Romana Ercegović, Vojko Belšak, Gorazd Jakomini, Aljoša Koltak, Peter Srpčič, Tadej Toš, Samo Strelec).

Natanko pred 20-imi leti, poleti 1992, začnemo mladi ptujski gledališčniki s sodelovanjem, ki se bo ponovilo vsako leto med študijskimi počitnicami. Sodelovanje, ki bo nekega dne rodilo misel: Ptuj je »zrel« za ustanovitev poklicnega gledališča. Vnovič.

Kasneje se nam Ptujčanom, ki smo si zato, da bi lapidarno izrazili naš temeljni namen, ponovno profesionalizacijo gledališča, nadeli ime Gledališče Zato., pridružijo še Vesna Pernarčič, Maša Židanik, Barbara Vidovič, Nina Valič in Rok Vihar.

E-razstava Rojevanje ptujskega gledališča. Vnovič. prikazuje štiri uprizoritve skupine Zato., ki so vodile v ponovno ustanovitev ptujskega poklicnega gledališča.

Ko je takratni minister za kulturo Sergij Pelhan na srečanju na dvorcu Zemono, kjer smo ga želeli prepričati v potrebo po ponovni profesionalizaciji, dejal »Ptuj je premajhen in nikoli ne bo imel poklicnega gledališča« in povedal pogoje, ki bi jih moral za to izpolnjevati, sem bil jezen, besen in žalosten hkrati. Mislil sem si: Teh pogojev Ptuj ne bo izpolnjeval vsaj še tristo let. Zato si moramo izmisliti nov, drugačen model, ki bo deloval, pa čeprav praviloma sploh ne bi »smel« delovati.

V štirih zaporednih poletjih štiri premiere, ki so nagovorile ptujsko in širšo javnost, odmevno gostovanje v Rimu, model profesionalizacije, ki je bil izbran na javnem natečaju občine za ponovno profesionalizacijo gledališča na Ptuju, ter 49,5 ponovitve zadnje Zato.-jeve uprizoritve Krčmarica po vsej Sloveniji je prepričalo ptujske mestne svetnike, da so na današnji dan, 4. decembra 1995, ponovno ustanovili poklicno gledališče na Ptuju. Čeprav projektno, čeprav brez igralskega ansambla, čeprav s skromnimi sredstvi, ampak vendarle: preteklo je manj kot sto let, skupina Zato. je dosegla svoj cilj in na Ptuju je vnovič nastalo profesiolnalno Mestno gledališče Ptuj.

Samo M. Strelec, na Ptuju, 4. decembra 2012

 


Avtor razstave Samo M. Strelec | Računalniška zasnova digitalnih zbirk in virtualne razstave na portalu www.sigledal.org Gregor Matevc | Lektor Andraž Polončič Ruparčič | Zahvljujem se Mestnemu Gledališču Ptuj za dovoljenje objave poglavij iz monografije Deset gledaliških let na prelomu tisočletja, 1992-2002, Ptuj 2003 |