NA ODPRTEM MORJU
Namesto morja prvo počitniško druženje
Gledališki list uprizoritve | Plakat | Uprizoritev na REP-u | Za napredne, radovedne: zakulisje
V študijskem letu 1991/92 sem v Berlinu študent-gost na Visoki šoli za igralsko umetnost Ernst Busch. Nekega večera v Schlosspark Teatru gledam igro Auf hoher See. Ne poznam; kaj je to? Predstava mi ni posebej všeč, ampak tekst! »Svoboda, to ni nič. Šele prava svoboda je nekaj. Zakaj? Ker je prava in zato boljša. Prava svoboda je tam, kjer ni navadne svobode.«
To, to potrebujemo zdaj v samostojni Sloveniji! Uprizorili bomo to Mrožkovo igro. Zdaj, takoj, nič čakanja, po Berlinu grem nemudoma domov, na Ptuj, in s ptujskimi igralci postavim to besedilo! Uprizoritev bo v bazenu ptujskih toplic.
Za prevod prosim Dareta Čudna, s katerim sva se spoznala na ZKO-jevskih seminarjih v Ljubljani.
Igralce Urško, Neša, Ervina, Borisa poznam s Ptuja. Nešo bo seveda Suhi, Urška bi lahko bila Srednja, toda kdo bo Debeli? Branka mi pove za nekega Geča. Dobiva se v ormoškem hotelu. Samo za sprejemne da se mora pripravljati, pravi, sicer pa, da je »za« …
Kje vaditi?
Kdo bo plačal osnovne stroške?
Kdo nam bo pomagal?
Prosimo Branko Bezeljak, da bi bila producentka. Prosimo Zvezo kulturnih organizacij, ki domuje v gledališču, da nam ga posodi za vaje: odgovor šefa, gospoda Dušana Kozarja, je pritrdilen!
Lahko začnemo.
1. julij 1992: Gregor in Nešo uspešno opravita sprejemne izpite na AGRFT! Koliko veselja že na samem začetku!
Nazadnje se odločim, da bo premiera v Ljudskem vrtu, na robu mesta. Tam je narava kot nalašč za nas že pripravila »scenografijo«: otok sredi ribnika, našega bodočega »odprtega morja«.
Ampak od kod pripeljati elektriko?
Kam dati publiko?
Kje shranjevati rekvizite in tistih nekaj scenskih elementov?
Pa se je začelo. Romanje od Komunale Ptuj do prijaznega soseda gospoda Kolariča, od koder bo lučkar Tomaž Bezjak lahko potegnil elektriko, do podjetja Drava, ki bo posodilo plovilo, s katerim bodo največkrat asistent Peter ali okoliški otroci prevažali igralce na naš »oder«, do Osnovne šole Franca Osojnika (danes Ljudski vrt), kjer bo garderoba in rekvizitarna. Ključno vlogo pa odigra slovenska teritorialna obramba in njen komandir gospod Fišer, ki je odločno odločil: »Če smo forsirali Dravo, bomo pa že še forsirali en ribnik!«
Kaj je to »forsirati ribnik«, si mislim, a ne rečem nič. Mi bi vendar radi samo to, da nam postavite splav za publiko!?
In slovenska teritorialna obramba je forsirala ribnik. In mi smo dobili tribuno za publiko: 180, morda celo 200 gledalcev bo lahko sedelo na njej!
Savo (Školiber) naredi plakat in gledališki list – zloženko.
Premiera.
Več kot 1000 gledalcev pride! Samo redki lahko sedijo, drugi se med premiero sprehajajo ob ribniku. A to nikogar ne moti. Ne igralcev ne tistih, ki so ostali brez vstopnice za tribuno. Le nek gledalec proti koncu igre, ko Nešo - Suhi počasi dojame, da ga bodo sicer po demokrtičnem postopku hočeš nočeš kratkomalo pokonzumirali in zavzame pozo narodnga heroja Jožeta Lacka (spomenika pred gledališčem), nekje z roba ribnika zakliče: Pustite Lacka pri miru!
Lep poletni večer je, Ptuj praznuje občinski praznik in mladi so si nekaj izmislili in popestrili ptujski poletni kulturni dolgčas. Lokalni časopis zapiše:
»Še sreča, da imamo mlade, ki so vznemirili javnost oziroma postano uradno kulturo …«
(Tednik, 30. 7. 1992).
V letu, ki sledi, sledi 11 ponovitev. Gostovanje v Italiji organizira Vesna (Tomsič), na festivalu GoWest v Avstriji Branka. Tamkajšnja kritika v časopisu Neue Zeit (26. 9. 1992) nam da zagona: »Absolutna krona četrtkovega večera /.../ je bila profesionalna, odlična produkcija Gledališča Ptuj Na odprtem morju, Slavomirja Mrožka.«
Seveda »Gledališča Ptuj« še sploh ni bilo. Formalno je uprizoritev nastala v okvirih Teatra III, ki je deloval pod okriljem Delavskega prosvetnega društva Svoboda Ptuj. Skupino je vodila Branka, ki je bila v službi na Zvezi kulturnih organizacij, ki je domovala v gledališki stavbi. Prav Branka je z uprizoritvijo Ravnjakovega Aneksa leto prej naredila prvi korak v smeri profesionalizacije (sodelovali so Zvezdana Mlakar, Srečo Špik, Gorazd Jakomini, Aljoša Koltak, Samo M. Strelec).
Po gostovanju z Odprtim morjem v Slovenskem mladinskem gledališču je Metod Pevec na Radiu Slovenija (1. 12. 1992) poročal:
»... Ves čas hihitajoči gledalci – lahko so se zadovoljno muzali, saj je bilo dogajanje na odru velikokrat na moč podobno političnemu kanibalizmu, ki ga te dni spremljamo na domačih predvolilnih tribunah, le da na teh manjka sarkastičen humor, s katerim je svoj teater oplemenitil Samo Strelec.«
In tako smo začeli sanjariti o svojem, »pravem«, samostojnem, osamosvojenem, poklicnem gledališču.
Toda nihče si niti v najlepših sanjah ni upal predstavljati, da bo že čez nekaj let nastalo to, kar se je zapisalo Avstrijcem: nov javni zavod, Gledališče Ptuj.