SARTRE: Zaprta vrata
Belšak, Geč, Tokalić
foto Stanko Zebec
GLEDALIŠČE
Jean Paul Sartre ZAPRTA VRATA (Huis clos)
prevod	Draga Ahačič
režija in scenografija	Samo Strelec dramaturgija Romana Ercegović
kostumografija	Stanka Vauda
luč	Tomaž Bezjak
lektura	Arko
vodja projekta	Franc Mlakar
Garcin	Gregor Geč
Estelle	Nešo Tokalić
Ines	Vojko Belšak
sobar	Urška Vučak
Premiera: četrtek, 5. avgust 1993 ob 20. uri klet ptujskega gradu
PREDSTAVO SO OMOGOČILI:
Generalni pokrovitelj TALUM, d.o.o., KIDRIČEVO
RIMLJAN d.o.o., KBM - POSLOVNA ENOTA PTUJ, TOVARNA VOLNENIH IZDELKOV MAJŠPERK, TAMPON d.o.o., STANOVANJSKI SERVIS PTUJ, PERUTNINA PTUJ, GRADBENO PODJETJE PTUJ, MERCEDES SERVIS DOMINKO, ZKO PTUJ, IS SO PTUJ, ZGODOVINSKI ARHIV PTUJ, POKRAJINSKI MUZEJ PTUJ,
RADIO-TEDNIK PTUJ, KAMNOSEŠTVO MOHORIČ
Premiera: četrtek,  5 avgust 1993 ob 20. uri
klet ptujskega gradu
tukaj smo • čas je, da se ustavimo • razgledamo, kje smo • kdo smo • zakaj smo • kaj mislijo drugi o nas • o naših ponarejenih obrazih • obrazih, za katerimi je skrita želja • želja, da bi ljudem nekaj pomenili • hrepenenje po tem, da bi nas nekdo imel rad • zlo, ker smo bili zavrnjeni • tukaj smo • čas je, da se ustavimo.
Garcin, Estelle, Ines Ni čas za junake. Čas je za ljudi.
GLEDALIŠČE ZATO
Ines: Mene nihče ni občudoval.
Estelle: Tako čuden občutek imam.
Zdi se mi, da si nisem dobro namazala ustnic.
Garcin: Mi boš zaupala?
Estelle: Ah, dragi moj, jaz ne morem uganiti, kaj naj ti rečem.
Garcin: Hotel sem biti mož, jeklen mož. Ines se smeji.

Stvar ni v tem, koliko bolečine občutite
ampak koliko veseIja občutite. Življenje je polno opravičil za trpljenje
opravičil beg od življenja. Kadar se kakor jaz pri 
sedeminosemdesetih znajdete v postelji, je edina bolečina, ki jo občutite,
bolečina zaradi vse tiste nepotrebne bolečine, ki ste jo občutili, zaradi
vseh tistih trenutkov, ko česa niste naredili iz strahu ali 
strahopetnosti, zaradi vseh tistih trenutkov, ko ste pustili, da so vam zapečkarji
vzeli pogum.

Gledališki list št. 1 uredila: Romana Ercegović