Nevihta, MGL, 2011, Fotografija 10
Prenesi: 640x480 (184 KB) 1024x768 (412 KB)
Metapodatki
Nevihta, MGL, 2011, Fotografija 10
Čeferin, Barbara, fotografka
Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko, 21.11.2011 (Datum nastanka, inferred)
Boris Kerč (Šapkin) in Maja Boh (Glaša), v ozadju Jožica Avbelj (Marfa Ignatjevna Kabanova), Boris Ostan (Savel Prokofjič Dikoj) in ansambel Volga
Režiser Jernej Lorenci, premiera 24. novembra 2011, Mestno gledališče ljubljansko Strokovna žirija FBS 2012 je Branku Hojniku podelila nagrado za scenografijo uprizoritve Nevihta: »Prostor za zgodbo Katerine Kabanove je oblikovan z mislijo na potek celotnega dogajanja. Odprtost prostora v prvem delu neopazno ustvarja in omogoča nenavadno prepišnost in izgubljenost, ki jo režija izvrstno izrablja pri vodenju igralcev. Odnosi med protagonisti šele v tako oblikovanem prostoru definirajo zagatnost časa, ki se nikamor ne premakne. Ko se v drugem delu v taisti prostor povezne bela interierska kletka, se zgodi usodna ujetost, zaznamovanost Katerine Kabanove, ki vodi lahko le v smrt. Prostor je izvrstna metafora, ki s svojo zavestno oblikovano nedorečenostjo odpira svet razmišljanja in čustvovanja tako protagonistom kot gledalcu.« Strokovna žirija FBS 2012 je Branku Rožmanu podelila nagrado za glasbo v uprizoritvi Nevihta: »V uprizoritvah je glasba pogosto uporabljena kot ozadje, toda skladbe v Nevihti so resnične osebnosti s svojim lastnim glasom, ki daje dramskemu dejanju povsem novo razsežnost. Glasba, ki jo vrhunsko izvede ansambel Volga, deluje kot basso continuo govoric in čenč, ki ga dejavno podprejo različni liki; ti občasno celo zasedejo stole, na katerih sedijo glasbeniki. Izvirna glasba preigrava življenje v mestecu, kjer se vse vrti okrog tega, kaj si o nekom mislijo drugi. Na koncu Katerina konča kot del kaznovalnega kvarteta, ki tako kot preostala skupnost posamezniku ne pusti živeti po lastni, svobodni volji. Glasba Branka Rožmana v uprizoritvi Nevihta je med drugim tudi dokaz, da gre za avtorja, ki subtilno, intuitivno, a hkrati mojstrsko razume potrebe, ki jih zahtevajo igralci in gledališki prostor, da skupaj z glasbo zaživijo v izjemni odrski vzajemnosti.«
still image
fotografija
5616 x 3744 slikovnih pik
born digital
image/jpeg
arhiv MGL
Pri pridobivanju tega gradiva je posredoval Slovenski gledališki inštitut.
Raba gradiva je dovoljena izključno za osebno uporabo ter za namene raziskovanja in izobraževanja. Vsakršna drugačna uporaba vsebine je prepovedana in se lahko kaznuje v skladu z veljavnimi predpisi.
Čeferin, Barbara, fotografka
Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko, 21.11.2011 (Datum nastanka, inferred)
Boris Kerč (Šapkin) in Maja Boh (Glaša), v ozadju Jožica Avbelj (Marfa Ignatjevna Kabanova), Boris Ostan (Savel Prokofjič Dikoj) in ansambel Volga
Režiser Jernej Lorenci, premiera 24. novembra 2011, Mestno gledališče ljubljansko Strokovna žirija FBS 2012 je Branku Hojniku podelila nagrado za scenografijo uprizoritve Nevihta: »Prostor za zgodbo Katerine Kabanove je oblikovan z mislijo na potek celotnega dogajanja. Odprtost prostora v prvem delu neopazno ustvarja in omogoča nenavadno prepišnost in izgubljenost, ki jo režija izvrstno izrablja pri vodenju igralcev. Odnosi med protagonisti šele v tako oblikovanem prostoru definirajo zagatnost časa, ki se nikamor ne premakne. Ko se v drugem delu v taisti prostor povezne bela interierska kletka, se zgodi usodna ujetost, zaznamovanost Katerine Kabanove, ki vodi lahko le v smrt. Prostor je izvrstna metafora, ki s svojo zavestno oblikovano nedorečenostjo odpira svet razmišljanja in čustvovanja tako protagonistom kot gledalcu.« Strokovna žirija FBS 2012 je Branku Rožmanu podelila nagrado za glasbo v uprizoritvi Nevihta: »V uprizoritvah je glasba pogosto uporabljena kot ozadje, toda skladbe v Nevihti so resnične osebnosti s svojim lastnim glasom, ki daje dramskemu dejanju povsem novo razsežnost. Glasba, ki jo vrhunsko izvede ansambel Volga, deluje kot basso continuo govoric in čenč, ki ga dejavno podprejo različni liki; ti občasno celo zasedejo stole, na katerih sedijo glasbeniki. Izvirna glasba preigrava življenje v mestecu, kjer se vse vrti okrog tega, kaj si o nekom mislijo drugi. Na koncu Katerina konča kot del kaznovalnega kvarteta, ki tako kot preostala skupnost posamezniku ne pusti živeti po lastni, svobodni volji. Glasba Branka Rožmana v uprizoritvi Nevihta je med drugim tudi dokaz, da gre za avtorja, ki subtilno, intuitivno, a hkrati mojstrsko razume potrebe, ki jih zahtevajo igralci in gledališki prostor, da skupaj z glasbo zaživijo v izjemni odrski vzajemnosti.«
still image
fotografija
5616 x 3744 slikovnih pik
born digital
image/jpeg
arhiv MGL
Pri pridobivanju tega gradiva je posredoval Slovenski gledališki inštitut.
Raba gradiva je dovoljena izključno za osebno uporabo ter za namene raziskovanja in izobraževanja. Vsakršna drugačna uporaba vsebine je prepovedana in se lahko kaznuje v skladu z veljavnimi predpisi.
