Nevihta, MGL, 2011, Scenski osnutek 11
Prenesi: 640x480 (84 KB) 1024x768 (142 KB)
Metapodatki
Nevihta, MGL, 2011, Scenski osnutek 11
Hojnik, Branko, scenograf
Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko, 12.11.2011 (Datum nastanka, inferred)
Študija variant osvetlitve.
Režiser Jernej Lorenci, premiera 24. novembra 2011, Mestno gledališče ljubljansko Branko Hojnik je na FBS 2012 prejel Borštnikovo nagrado za scenografijo. Obrazložitev strokovne žirije 47. FBS: »Prostor za zgodbo Katerine Kabanove je oblikovan z mislijo na potek celotnega dogajanja. Odprtost prostora v prvem delu neopazno ustvarja in omogoča nenavadno prepišnost in izgubljenost, ki jo režija izvrstno izrablja pri vodenju igralcev. Odnosi med protagonisti šele v tako oblikovanem prostoru definirajo zagatnost časa, ki se nikamor ne premakne. Ko se v drugem delu v taisti prostor povezne bela interierska kletka, se zgodi usodna ujetost, zaznamovanost Katerine Kabanove, ki vodi lahko le v smrt. Prostor je izvrstna metafora, ki s svojo zavestno oblikovano nedorečenostjo odpira svet razmišljanja in čustvovanja tako protagonistom kot gledalcu.«
still image
scenska skica
1763 x 1079 slikovnih pik
born digital
image/jpeg
digitalni arhiv MGL
Pri pridobivanju tega gradiva je posredoval Slovenski gledališki inštitut.
Raba gradiva je dovoljena izključno za osebno uporabo ter za namene raziskovanja in izobraževanja. Vsakršna drugačna uporaba vsebine je prepovedana in se lahko kaznuje v skladu z veljavnimi predpisi.
Hojnik, Branko, scenograf
Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko, 12.11.2011 (Datum nastanka, inferred)
Študija variant osvetlitve.
Režiser Jernej Lorenci, premiera 24. novembra 2011, Mestno gledališče ljubljansko Branko Hojnik je na FBS 2012 prejel Borštnikovo nagrado za scenografijo. Obrazložitev strokovne žirije 47. FBS: »Prostor za zgodbo Katerine Kabanove je oblikovan z mislijo na potek celotnega dogajanja. Odprtost prostora v prvem delu neopazno ustvarja in omogoča nenavadno prepišnost in izgubljenost, ki jo režija izvrstno izrablja pri vodenju igralcev. Odnosi med protagonisti šele v tako oblikovanem prostoru definirajo zagatnost časa, ki se nikamor ne premakne. Ko se v drugem delu v taisti prostor povezne bela interierska kletka, se zgodi usodna ujetost, zaznamovanost Katerine Kabanove, ki vodi lahko le v smrt. Prostor je izvrstna metafora, ki s svojo zavestno oblikovano nedorečenostjo odpira svet razmišljanja in čustvovanja tako protagonistom kot gledalcu.«
still image
scenska skica
1763 x 1079 slikovnih pik
born digital
image/jpeg
digitalni arhiv MGL
Pri pridobivanju tega gradiva je posredoval Slovenski gledališki inštitut.
Raba gradiva je dovoljena izključno za osebno uporabo ter za namene raziskovanja in izobraževanja. Vsakršna drugačna uporaba vsebine je prepovedana in se lahko kaznuje v skladu z veljavnimi predpisi.
