DON JUAN

Zasedba

Prevajalec: Aleš Berger
Režiser: Boris Cavazza
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumograf: Polona Valentinčič
Skladatelj: Igor Leonardi
Koreograf: Ivica Knez
Lektor: Metka Damjan
Asistenca režije: Ajda Valcl
Oblikovalec svetlobe: Pascal Mérat
Maska: Mirjana Djordjević (maska)

Vloge:
Tadej Toš - Don Juan
Aleš Valič - Sganarelle (k.g.)
Eva Kraš - Komturjev kip
Eva Kraš - Elvira
Viktor Meglič - Don Alonso
Viktor Meglič - Gusman
Davor Herga - Don Carlos
Bojan Maroševič - Revež
Bojan Maroševič - Don Luis
Maša Židanik - Charlotte
Mojca Simonič - Mathurine
Matija Stipanič - Pierrot
Ivica Knez - Gospod Dimanche
Irena Grkinič - Služabnica (k.g.)
Asami Nakashima - Služabnica (k.g.)
Boris Cavazza - Komturjev glas

Opombe in statistika

Število aktivnih sezon: 2

Vse ponovitve

Število ponovitev: 21
Število ponovitev na gostovanjih: 1

Ponovitve po sezonah
2010/2011

Število ponovitev: 13
Število ponovitev na gostovanjih: 1
Kraji gostovanj: Zagreb

2011/2012

Število ponovitev: 8
Število ponovitev na gostovanjih: /

Vsi gledalci

Število gledalcev: 7104

Gledalci po sezonah
2010/2011

Število gledalcev: 2675
Število gledalcev na gostovanjih: /

2011/2012

Število gledalcev: 4429
Število gledalcev na gostovanjih: /

Nagrade

Ocene in kritike

Rak Peter: Elegantna sinteza nasprotij (Delo, 19. 4. 2011).
Vidali Petra: Sganarelle v luči (Večer, 20. 4. 2011).
Jurca Tadel Vesna: Don Juanova poguba (Pogledi : umetnost, kultura, družba, 23. 4. 2011).
Leskovšek Nika: Odmaknjeno, nekam asketsko zapeljevanje (Dnevnik, 29. 4. 2011).

O uprizoritvi

Jean-Baptiste Poquelin, poznan z umetniškim imenom Molière (1622–1673), je igro o neutrudljivem zapeljivcu Don Juanu krstno uprizoril leta 1665 v Palais-Royal. Molière je v Don Juanu prikazal neustavljivega šarmerja, okrutnega ljubimca, ki kroji usode žensk in se pri tem ne meni za posvetne, cerkvene ali človeške postave. Njegovemu neustavljivemu šarmu je podlegla tudi donja Elvira, ki jo je v svoji strastni sili iztrgal iz samostana. A ker Don Juanovo poželenje po vsaki zmagi kmalu usahne, se po poroki že ozira za drugimi. Služabniku Sganarellu pravi: “Res, moja strast do donje Elvire je zamrla in obveznosti niso po moji duši … Moje srce je odprto vsem lepotičkam, le naseliti ga morajo druga za drugo in v njem ostati, dokler vejo in znajo.” Zapeljivec je onečastil zakon in osramotil donjo Elviro, zato se za njim podata Elvirina brata, ki terjata zadoščenje. “Podel plemič, brezbožnež, prašič uživaški,” kot svojega gospoda označi Sganarelle, pa ni predrzen samo v zapeljevanju lepotičk, ki mu pridejo na pot. S posmehljivim povabilom na večerjo se obrne celo na komturjev nagrobni kip. Oče in Elvira ga svarita, naj stopi na pravo pot in se ogne pogubi, a Don Juan se odloči, da svoje narave ne bo spreminjal, pač pa jo bo skril za plaščem svetohlinstva. Prepričan je, da bo pod to krinko lahko še naprej nekaznovano počel, kar mu bo padlo na pamet. A njegova erotična komedija življenja se nezadržno bliža h koncu.