60 let Slovenskega mladinskega gledališča
»[Ustanoviteljici Mladinskega gledališča] Baranovičevi gre zasluga, da je opravila mukotrpno ustanavljanje in uveljavljanje gledališča, hkrati pa pripravila vrsto odmevnih predstav. Recimo Pesem Oskarja Daviča, Modro vrtnico za princesko Kristine Brenkove z Alenko Bole.« Rapa Šuklje, kritičarka, v monografiji Ali je prihodnost že prišla? – Na fotografiji sta Jože Zupan in Tone Slodnjak. Scenografija Seta Mušič, kostumografija Majolka Šuklje.
»Gledališki organizem potrebuje za svojo ustvarjalnost razburkano vodo. S to mislijo sem v Mladinskem zastavila dejavno iskanje podobe gledališča v prihodnosti.« Balbina Battelino Baranovič, ustanoviteljica in prva direktorica Mladinskega gledališča, 1955–1963, v monografiji Ali je prihodnost že prišla? (2007) – Na fotografiji so Alja Tkačev, Mina Jeraj, Brane Ivanc, Miro Veber in Božo Vovk. Scenografija Janez Lenassi.
»Mladinsko gledališče je bilo zame odlična šola upornosti, vztrajnosti, iznajdljivosti. Gledališče je stopilo ne le vame, ampak kar v našo hišo, v našo družino.« Tone Pavček, direktor 1963–1969, v monografiji Ali je prihodnost že prišla? (2007) – Na fotografiji sta Alja Tkačev in Milena Grm. Scenografija Viktor Molka, kostumografija Mija Jarc.
»Še posebej pa se je zavzel za kakovost gledališča s svojimi predstavami Miran Herzog. Gledališki predlogi za Tri mušketirje in V osemdesetih dneh okoli sveta je sam izpopolnil, dramaturško zaokrožil, zaostril posamezne prizore, prilagodil gostoto in širino tekstov za mlado občinstvo in za mladi ansambel ter napravil dve izvrstni predstavi.« Tone Pavček, direktor 1963–1969, v monografiji Ali je prihodnost že prišla? (2007) – V ospredju fotografije so Boris Juh, Alja Tkačev in Jože Mraz. Scenografija Miran Herzog in Melita Vovk - Štih, kostumografija Mija Jarc.
»Neuspehe in uspehe bom zdravili z najdražjim zdravilom – z delom. Za izmišljije in igre, v tej ali oni smeri, sploh nimamo časa.« Dominik Smole, direktor 1972–1976, v Dnevniku (1976) – Na fotografiji sta spredaj Silvij Božič in Božo Vovk, v ozadju pa Sandi Pavlin ter Brane Ivanc. Scenografija Mile Korun, kostumografija Marija Kobi.
»Med [igralci] je od začetka do konca prav pokončno in brez počitka nosila zastavo, saj je to bilo neizogibno, Pika Nogavička, Alja Tkačeva. Najbolj smo se mogli čuditi njeni gibčnosti in poskočnosti in celo akrobatskim poskusom. Telo ji je prav pélo. […] Na prvem mestu pa je njena vloga prinašala na svetlo 'polemičnost'; neposredno, živahno, tako rekoč programsko je 'reprezentirala' igrivost in nabrisanost, ki ji nič človeškega ni tuje, nič tudi (po)smeha nevredno.« Andrej Inkret, teatrolog, v Delu (1974) – Na fotografiji je Alja Tkačev. Scenografija Melita Vovk - Štih, kostumografija Marija Lucija Stupica.
»Spominjam se tiste neverjetne ustvarjalne energije, ki je žarela tako v umetniškem kot v tehničnem delu ansambla, ko so se rojevale predstave, ki so bile pravi izbruhi poetične energije.« Dušan Mlakar, direktor 1967–1972, v monografiji Ali je prihodnost že prišla? (2007) – Na fotografiji so Vladimir Jurc, Polona Vetrih, Barbara Jakopič, Sandi Pavlin, Niko Goršič, Olga Grad in Milena Grm. Scenografija Meta Hočevar, kostumografija Marija Kobi.
»Jovanovićeva predstava, ostra v svojem antimilitarističnem sporočilu in izvirna v svoji vsebini, je bila ambiciozen poskus 'angažiranega' spektakla, agitke v najboljšem pomenu besede. Ta gledališko nadvse privlačni spektakel je povezoval grotesko, ironijo in tragično resnost z najčistejšo poezijo.« Barbra Osterloff, teatrologinja, v reviji Teatr (Poljska, 1976) – Na fotografiji so Majolka Šuklje, Alja Tkačev, Barbara Jakopič, Milena Grm, Božo Vovk in Sandi Pavlin. Scenografija in kostumografija Meta Hočevar.
»Vedno bolj bomo skušali uveljavljati popolnoma gledališko metaforo političnega.« Marko Slodnjak, dramaturg 1980–1984, v knjigi Bolečina in moč (1990) – Na fotografiji so Marinka Štern, Majolka Šuklje, Maja Blagovič, Draga Potočnjak, Mina Jeraj, Irena Varga, Sandi Pavlin, Pavle Ravnohrib, Saša Pavček, Marko Mlačnik in Damjana Černe. Scenografija Ljubiša Ristić, kostumografija Doris Kristić.
»Slovensko mladinsko gledališče, ustanovljeno kot oder za otroke, je torej, skupaj s svojim občinstvom, odraslo. Obenem je izoblikovalo svojo tradicijo in z novimi ustvarjalnimi osebnostmi, ki so prihajale, vseskozi dobivalo tudi nove impulze. Tako v repertoarnem kot v izvajalskem pogledu je danes prispelo do plemenite zrelosti, značilne za dopolnjenih trideset let.« Rapa Šuklje, kritičarka, v zborniku Savremena drama i pozorište u Sloveniji (1986) – Na fotografiji sta Milena Grm in Vladimir Jurc. Scenografija in kostumografija Meta Hočevar.
»Del koncepta Mladinskega so bili tudi pogovori s sodobnimi pisci, da za Mladinsko napišejo besedila. Med drugim smo povabili Emila Filipčiča, Branka Gradišnika, Uroša Kalčiča, mislim, da tudi Milana Kleča. Izplen te akcije so bili npr. Filipčičevi Ujetniki svobode. […] To je bil torej kontekst Mladinskega, v katerega sem takrat vstopal. Vendar sem na začetku tam delal izključno predstave za otroke in mladino, celo Ujetniki svobode so bili sprva koncipirani kot 'mladinska' predstava. […] Toda Dušan [Jovanović] je s programom prvih sezon radikalno problematiziral gledališke standarde za otroke in mladino in jih uveljavil kot pomembno, inovativno zvrst.« Janez Pipan, v. d. umetniškega direktorja 1990, režiser 1980–1990, v monografiji Ali je prihodnost že prišla? (2007) – Na fotografiji so Niko Goršič, Sandi Pavlin, Željko Hrs, Draga Potočnjak, Pavle Ravnohrib, Jadranka Tomažič in Marko Mlačnik. Scenografija Matjaž Vipotnik, kostumografija Kostja Gatnik.
»Režiser drugega dela, Janez Pipan, si je izbral nasprotno pot, po njej pa na koncu prišel do tiste točke, na kateri se je ustavil tudi Dušan Jovanović. Zanimal ga je psihogram ideologije, in njegova odrska postavitev ideologije je bila polna kot dih finih dilem, nasičenih z magičnimi pomeni. Kakor da se je norosti politike lotil z avtorske strani.« László Belég, kritik, v Politiki (Beograd, 1986) – Na fotografiji sta Radko Polič in Boris Cavazza. Scenografija Sanja Jurca, kostumografija Doris Kristić.
»Pipan, Taufer in nazadnje Pandur so se organsko navezali na naše delo. Ponosen sem nanje in na mlade, ki jim v Mladinskem še vedno sledijo.« Dušan Jovanović, umetniški direktor 1978–1985, v monografiji Ali je prihodnost že prišla? (2007) – V ospredju fotografije so Niko Goršič, Sandi Pavlin in Damjana Černe. Scenografija Rae Smith, kostumografija Barbara Porenta.
»V zgodnjih osemdesetih se je Slovensko mladinsko gledališče vzpostavilo kot najpomembnejše in tudi najbolj dovzetno gledališče v državi.« Simon Kardum, kritik, v Ballet International (1996) – Na fotografiji so Marko Mlačnik, Vojko Zidar, Pavel Rakovec in Miloš Battelino. Scenografija Vito Taufer, kostumografija Meta Sever.
»Bolj različni, kot smo bili, skoraj ne bi mogli biti. Hkrati pa je zanimivo, da je te različnosti vendarle povezovala neka sinergija. Tudi to, da je Mladinsko hitro postalo neka simbolna točka. […] Po eni strani je bilo delo na tem svobodnem ozemlju velik izziv in užitek, po drugi strani pa je bilo izjemno zahtevno.« Janez Pipan, v. d. umetniškega direktorja 1990, režiser 1980–1990, v monografiji Ali je prihodnost že prišla? (2007) – Na fotografiji so Jadranka Tomažič, Marinka Štern, Jožef Ropoša, Marko Mlačnik, Damjana Černe, Pavel Rakovec in Radko Polič. Scenografija Matjaž Vipotnik, kostumografija Jerneja Jambrek.
»Beseda 'izjemno' velja v neki meri za vso predstavo, ki ji je podlaga doslej najboljši tekst Rudija Šeliga. Oprt na številna pričevanja stalinističnih čistk, ki smo jih spoznali v zadnjih letih, je ustvaril mnogodimenzionalno, hkrati dokumentarno zveneče in poetično delo z veličastno končno metaforo. Po zaslugi režiserja Dušana Jovanovića se z njo zanos, razočaranja in prečiščeno spoznanje žrtvovanih revolucionarjev razširijo v podobo kalvarije vsega človeštva, ki iz dvojne ječe tlačenih in tlačiteljev stremi proti svetu spon in zablod razrešene človeškosti.« Rapa Šuklje, kritičarka, po Radiu Slovenija (1984) – Na fotografiji so Olga Grad, Miloš Battelino in Milena Zupančič. Scenografija Matjaž Vipotnik, kostumografija Doris Kristić.
»Za Zločin glasujem zato, ker trenutno pri nas ne poznam primera tako popolnega umetniškega angažmaja v eni postavitvi. To je izredno natančno, vendar tudi imaginativno režijsko delo, ki slogovno brezhibno povezuje univerzalnost in sodobnost, in to tako v likovnem kakor tudi v glasbenem in izvajalskem pogledu.« Dušica Pejović, kritičarka, v Večernjih novinah (ob glasovanju za gledališko predstavo sezone v Jugoslaviji, 1987) – Na fotografiji so Marinka Štern, Milena Zupančič, Željko Hrs in Veronika Drolc. Scenografija Marina Čuturilo, kostumografija Doris Kristić.
»Uprizoritev Medveda Puja […] je v Mladinskem gledališču očarljiva, natančno zamišljena in duhovito izpeljana gledališka igra, v odrski, še zlasti igralski domiselnosti vsekakor enakovredna poetskim kvalitetam Milnove pripovedne predloge.« Andrej Inkret, teatrolog, v Delu (1987) – Na fotografiji sta Milena Grm in Olga Grad. Scenografija Sanja Jurca, kostumografija Doris Kristić.
»Imel sem res velik privilegij, da sem lahko delal z izjemnimi ustvarjalci, bodisi zaposlenimi v Mladinskem bodisi zunanjimi sodelavci.« Petar Jović, direktor 1978–2006, v monografiji Ali je prihodnost že prišla? (2007) – Na fotografiji je Pavle Ravnohrib. Scenografija Tomaž Štrucl, kostumografija Breda Kralj.
»Mladinsko je v osemdesetih letih postalo tako rekoč osrednje slovensko gledališče, v katerem so se rojevale nove poetike, gledališke prakse ob hkratnem teoretskem razmisleku.« Ivo Svetina, umetniški direktor 1985–1990, v monografiji Ali je prihodnost že prišla? (2007) – V ospredju fotografije sta Olga Kacjan in Janez Škof, v ozadju Milena Grm. Scenografija Marko Japelj, kostumografija Svetlana Visintin in Leo Kulaš.
»Najočitnejša značilnost v zgodovini Slovenskega mladinskega gledališča je ugledališčenje duhovitosti in domišljije. […] Njihovi komentarji o jeziku in podobi so gledališkemu ustvarjanju odprli nove smeri.« Ramiro Osorio, sodirektor Iberoameriškega gledališkega festivala Bogote, v festivalskem katalogu (Kolumbija, 2000) – Na fotografiji sta Milena Grm in Uroš Maček. Scenografija Dalibor Laginja, kostumografija Barbara Stupica.
»Tudi tokrat je režiserju Eduardu Milerju z minimalističnimi sredstvi uspelo pravilno popeljati ansambel do življenjske redukcije, osvobojene velikih in patetičnih tem. Zadel je senzibilnost generacije, izgubljene v iskanju mesta v družbi, z matematično natančnostjo je predstavil strah, ki izpisuje hrepenenje po navzočnosti drugega.« Dubravka Vrgoč, kritičarka, v Vjesniku (Zagreb, 1993) – Na fotografiji so Olga Kacjan, Nataša Barbara Gračner, Olga Grad in Marinka Štern. Scenografija Meta Hočevar, kostumografija Gordana Gašperin.
»Predvsem širši prostor, tujina, je Mladinsko sprejemal kot osvobojen teritorij za umetnost, ga kot takega dajal za zgled. V Sloveniji pa še vedno obstaja v zavesti kot obrobno, nikakor ne kot model.« Eduard Miler, umetniški direktor 1991–1995, v monografiji Ali je prihodnost že prišla? (2007) – Na fotografiji sta Ivan Rupnik in Janez Škof. Scenografija Marko Japelj, kostumografija Leo Kulaš.
»Z Mladinskim se je zgodil paradoks. V Sloveniji je bilo relativno marginalizirano, zunaj Slovenije pa je predstavljalo slovensko umetnost, kulturo in celo državo.« Tomaž Toporišič, umetniški direktor 1995–2003, v Dialogih (2004) – Na fotografiji sta Nataša Sultanova in Ravil Sultanov. Scenografija Rae Smith, kostumografija Alan Hranitelj.
»V Gledališče sem stopil skozi 'teoretsko revolucijo', ki so jo v osemdesetih izvedli Slavoj Žižek, Rastko Močnik, Mladen Dolar, Zoja Skušek, Braco Rotar, Eva Bahovec in drugi.« Matjaž Berger, umetniški direktor 2003–2006, v Maski (1998) – Na fotografiji je v ospredju levo Nagisa Moritoki Škof. Scenografija Ana Kučan, kostumografija Alan Hranitelj.
»Danes smo videli novo branje grške tragedije – skrajno pridušena gesta, depsihologizirana igra, ki vzbuja občutek katarze. […] To, kar me je v predstavi Slovenskega mladinskega gledališča navdušilo, je, da Ojdip ni prikazan kakor junak, ki je odgovoril Sfingi, je samo človek, vendar človek notranje moči, ki bo v strastni želji po resnici odkril lastno krivdo.« Mani Gotovac, teatrologinja, na okrogli mizi po predstavi, v Novem listu (Reka, 1998) – V ospredju fotografije sta Olga Kacjan in Sebastijan Cavazza. Scenografija Vlado G. Repnik, kostumografija Elena Fajt.
»Ustvarjalci predstave, prav posebej pa Janja Majzelj v glavni vlogi, so na oder postavili prav tako Piko, ki jo vsak pozna in mu je blizu: razposajeno, nevzgojeno, močno, neposredno, prostodušno, nenavadno, predrzno. […] Predstava Pika je fenomenalen odrski dogodek, v katerem se prizori kot v risanki ali burleski vrstijo drug za drugim, eden bolj smešen od drugega, eden bolj zabaven od drugega.« Tadeja Krečič, kritičarka, po Radiu Slovenija (1998) – V ospredju fotografije je Janja Majzelj, zadaj Janez Škof in Mojca Partljič. Scenografija Andrej Erjavec, kostumografija Alan Hranitelj.
»Odrska postavitev, ki temelji na inovativni adaptaciji Shakespearovega besedila Andreja Rozmana, je odlična: imaginativna in disciplinirana obenem. [Tu so le] z nekaj izbranimi tehničnimi elementi dosegli nenavadno ustvarjalen in učinkovit rezultat. Velik del 'krivde' počiva na igralcih, ki so preprosto povedano odlični. Zbrani, kadar je treba, in prešerno komunikativni, ko se besedilo spogleduje s farso.« Francisco Ortega, kritik, v reviji Revista Gallega de Teatro (Španija, 1999) – Na fotografiji spredaj sta Janez Škof in Maruša Oblak, zadaj Uroš Maček, Dario Varga in Nataša Sultanova. Scenografija in kostumografija Vito Taufer, kostumi iz koruznega ličja Stanislava Vauda.
»Pred nekaj dnevi sem videl enega najboljših Čehovov v življenju. To je bila predstava Tri sestre mladega režiserja Tomija Janežiča.« Jovan Ćirilov, dolgoletni direktor festivala Bitef, v časniku Blic (Beograd, 2003) – Na fotografiji so Romana Šalehar, Janja Majzelj in Iva Babić. Scenografija Tomi Janežič, kostumografija Elena Fajt.
»Pograjčev Marat/Sade je igra o revoluciji in revolucionarjih, in več, igra o sesutju vsakršnih ideoloških mehanizmov, ki se v predsmrtnih krčih izrekajo (tako pragmatično kot ontološko) skrajno napeto in zares, kot absolutno stališče, ki pa (če se nekoliko poigramo z etimologijo) – izrečeno z razrahljane podlage – ni nikdar več tako trdno, kakor se zdi, temveč zdrsne v relativno, v mimikrijo in norost, v ludistično igro oziroma teater par excellence.« Blaž Lukan, teatrolog, v Delu (2002) – Na fotografiji so Matej Recer, Olga Grad, Niko Goršič, Željko Hrs, Katarina Stegnar, Neda R. Bric in Nataša Matjašec. Scenografija Sandi Mikluž, kostumografija Mateja Benedetti.
»Vsekakor gre za gledališko izredno sugestiven dogodek, ki ga je treba doživeti, znova spoznavajoč popolno predanost Živadinova umetnosti.« Uroš Smasek, kritik, v Večeru (2002) – Na fotografiji so Robert Prebil, Maruša Oblak in Dejan Pevčević. Scenografija in kostumografija Dunja Zupančič.
»Presenetila sta me kakovost in izvirnost Mladinskega, ki se že v svoji osnovi razlikuje od vzhodnoevropskih gledališč: ruskega, poljskega, romunskega. Predvsem njegova izvirnost. Uporaba nove tehnologije: video, zvok in glasba. To je presenetilo tudi francosko občinstvo.« Charles Tordjman, direktor festivala Passages, za Televizijo Slovenija (Francija, 2000) – Na fotografiji so Neda R. Bric, Matej Recer, Janja Majzelj, Dušan Ojdanič (silhueta) in Marko Mlačnik. Scenografija Sandi Mikluž, kostumografija Mateja Benedetti.
»Boljši poznavalci Buljanovega opusa so že navajeni, da gre za režiserja, ki mu uspeva v rokah harmonično obdržati odrske niti, ne da bi mu popadale iz njih, in tako na odru ustvariti pravo polifonijo dramskih situacij. Nevsakdanji je tudi njegov talent za združevanje majhnih slik v enkratno dramsko sestavljanko. [P]rav v predstavi Ena in druga je presegel samega sebe.« Helena Braut, kritičarka, v Vjesniku (Zagreb, 2007) – Spredaj na fotografiji so Ivan Rupnik, Robert Prebil, Maruša Oblak in Matej Recer. Scenografija Numen, kostumografija Ana Savić - Gecan.
»V Lorencijevi uprizoritvi […] resda gledamo sprva neke vrste vzporedni tok iluzivne pripovedi in njene aluzivne teatrske forme, vendar se obe v trenutku nemoči izreka končne resnice bivanja, ki ni samo neizrekljiva, temveč tudi nedoumljiva, dokončno prekrijeta. To prekritje poteče v kontemplativnem duhu, na prvi pogled kot drobna, a v resnici intenzivna in v izboru gledaliških sredstev inventivna predstava […].« Blaž Lukan, teatrolog, v Delu (2005) – Na fotografiji so Dario Varga, Daša Doberšek in Primož Bezjak. Scenografija Branko Hojnik, kostumografija Belinda Radulović.
»Prenesti na oder zgodbo, ki jo bolj kot akcija ženejo duševni boji človeka v primežu – vedno hujšem – obžalovanja, je tvegana stvar: toda Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane, laboratorij za umetniško raziskovanje in eksperimentiranje, ki ga imajo (po pravici) za enega slovenskih draguljev, si je v režiji Diega de Bree to drznilo storiti, in rezultat si zasluži vse pohvale. […] Intenzivna, ostra, velika predstava [...].« Lucia Aviani, kritičarka, v dnevniku Messaggero Veneto (Italija, 2010) – Na fotografiji so Matija Vastl, Boris Kos in Ivan Godnič. Scenografija Diego de Brea, kostumografija Marita Ćopo.
»Rezultat je nič manj kot razorožujoč. Ves čas gre za nekaj umetelnega, za scenski simulaker: izvajalca vodita tudi ton in video […], včasih se igralca celo pokličeta po svojih pravih imenih. Toda mogočne gledališke ideje, ki jih artikulirata s strogo odmerjenimi sredstvi, ustvarijo poetične in simbolične podobe navdušujoče in goste izraznosti.« Pedro Labra Herrera, kritik, v dnevniku El Mercurio (Čile, 2011) – Na fotografiji sta Ivan Peternelj in Blaž Šef. Scenografija Ema Kugler, kostumografija Barbara Stupica.
»Prav nomadstvo Mladinskega je vseskozi potrjevalo, da se v Ljubljani vedno znova rojeva gledališče, ki pogumno presega duhovne in geografske meje lokalne skupnosti.« Uršula Cetinski, direktorica in umetniška direktorica 2006–2014, v monografiji Ali je prihodnost že prišla? (2007) – Na fotografiji so Draga Potočnjak, Uroš Maček in Primož Bezjak. Scenografija in kostumografija Oliver Frljić.
»To, kar želi Matjaž Pograjc, je […] trasirati polje jaza in sveta, dati telesu obliko, da je njegova oblika tudi oblika sveta, skozi telo pa se kar najbolj neposredno izraziti, izpovedati svoja emotivna doživetja in svojo 'sentimentalno' biografijo.« Blaž Lukan, teatrolog, v monografiji Ali je prihodnost že prišla? (2007) – Na fotografiji so Maruša Oblak, Boris Kos, Uroš Kaurin, Primož Bezjak, Barbara Ribnikar, Katarina Stegnar in Blaž Šef. Scenografija Tomaž Štrucl in Sandi Mikluž za Estrihe in omete, kostumografija Neli Štrukelj.
»S tem, ko eksperiment z ravni umetniškega izraza premešča v polje družbenega delovanja, je Mladinsko eden tistih izjemnih gledaliških organizmov, ki s svojimi težnjami pogosto povzroča pomembne učinke tudi v neumetnostnem diskurzu.« Tibor Mihelič Syed, direktor 2014→, za razstavo na Krakovskem nasipu (2016) – Ustvarjalci so anonimni.
»V naših novih projektih se pravzaprav niti ne ukvarjamo z gledališčem. Ukvarjamo se s simptomatizacijo družbe, zabeležene simptome pa prikažemo z ustreznimi performativnimi postopki. Pri tem javni prostor za nas postaja enakopravni prostor uprizoritve.« Goran Injac, umetniški vodja 2014→, za razstavo na Krakovskem nasipu (2016) – Na fotografiji so Uroš Kaurin, Blaž Šef, Primož Bezjak, Matej Recer, Nika Mišković, Draga Potočnjak in Jerko Marčić. Scenografija Oliver Frljić in Dalibor Laginja, kostumografija Sandra Dekanić in Slavica Janošević.
Razstava ponuja sproščeno vizualno popotovanje skozi zgodovino Mladinskega z izbranimi fotografijami in kratkimi mislimi o tem gledališču – gre za citate razmišljanj njegove ustanoviteljice Balbine Battelino Baranovič ter dosedanjih direktorjev in umetniških direktorjev, ob njih pa nekaterih strokovnjakov, ki so spregovorili o posebni energiji, ustvarjalnih silnicah tega gledališča od leta 1956 do danes in tem, kako ga sami razumejo.
Arheološko sledimo vizualnim dokumentom gledališkega snovanja od začetkov do sedanjega trenutka ter tako razbiramo estetske revolucije, utelešene v predstavah in umetniških ekipah, ki so ustvarjale in še ustvarjajo to gledališče – gledališče, ki ni samo gledališče, ni zgolj mladinsko in je veliko več kot samo slovensko. Vpisalo se je na zemljevide evropskih in svetovnih festivalov, navdušilo strokovno javnost in raznolika občinstva ter s svojimi estetskimi preboji soustvarjalo sodobni slovenski, evropski in zunajevropski gledališki prostor.
Vizualno oziroma fotografsko gradivo se poveže s prostori in časi, v katerih je nastalo, in govori o tem, da je slogan Ali je prihodnost že prišla?, s katerim je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja takratni umetniški direktor Dušan Jovanović pospremil turnejo tega gledališkega organizma v Franciji, danes še kako živ, saj ostajamo usmerjeni v prihodnost in ponosni na svojo sedanjost.