Drago Jančar: Veliki Briljantni Valček

Drago Jančar se je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja uveljavil kot osrednji slovenski prozaist z romani, kot sta Galjot (1978) in Severni sij (1984), ter s kratkimi zgodbami v zbirkah O bledem hudodelcu (1978) in Smrt pri Mariji Snežni (1985). Na začetku osemdesetih let je vstopil v gledališče. Kot je povedal sam v intervjuju z Marjeto Novak v Delu: »Gledališče imam rad in vedno znova se dam začarati njegovi magiji.« Najprej je napisal dramo Disident Arnož in njegovi (krstna uprizoritev v SNG Drama Ljubljana, rež. Zvone Šedlbauer, premiera 22. 1. 1982; druga uprizoritev v SNG Maribor, rež. Aleš Jan, premiera 20. 1. 1984), za katero je na Sterijevem pozorju, festivalu jugoslovanskih gledališč, prejel nagrado za najboljše dramsko besedilo in v Sloveniji nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo leta.

Ko je bil leta 1985 uprizorjen Veliki briljantni valček, so bila pričakovanja zelo visoka, kar dokazuje tudi dejstvo, da je drama v sezoni 1984/1985 doživela premiero v obeh osrednjih nacionalnih institucijah – SNG Drama Ljubljana, rež. Zvone Šedlbauer, premiera 6. 3. 1985, in SNG Maribor, rež. Peter Veček, premiera 8. 3. 1985. Krstni uprizoritvi sta bili velik uspeh, drama pa je postala Jančarjevo najprepoznavnejše in najuspešnejše dramsko besedilo. Bila je uprizorjena v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji, Bolgariji, na Madžarskem in v ZDA.

Osrednja tema drame je razmerje med posameznikom in družbo oz. zgodovino, ki tega posameznika omejuje v njegovi svobodi, kar je rdeča nit celotnega Jančarjevega opusa. Veliki briljantni valček je na prvi pogled tradicionalna tridejanka, napisana v realistično-naturalističnem slogu s prepoznavnimi dramskimi osebami in dramskim dejanjem, vendar se ob podrobnem branju izkaže, da je ta struktura načeta in razpada v absurdno grotesko. Osnovni konflikt se odigra med tremi dramskimi osebami: Simonom Vebrom, zgodovinarjem, ki preučuje življenje poljskega vstajnika Seweryna Drohojowskega, Doktorjem, psihiatrom in upravnikom zavoda Svoboda osvobaja, ter bolničarjem Volodjo.

Simon postane sumljiv oblasti, izvedencema za metafore, saj se ukvarja s poljskim vstajnikom, ki je nadvse cenil lastno svobodo, ter se z njim v svojem dnevniku poistoveti. Pošljejo ga v zavod Svoboda osvobaja, kjer naj bi spravili tega hudiča iz njega in ga ubili, disciplinirali. Bolničar Volodja, rahlo omejen prostak, Doktorjev psihološki postopek vzame dobesedno in Simonu odreže zdravo nogo, saj naj bi jo pred 150 leti amputirali tudi Drohojowskemu. Po tem šoku Simon dokončno zamenja identiteto, začne govoriti v poljščini in postane Drohojowski. Doktor se zgrozi ob spoznanju, kam ga je pripeljalo oportunistično sodelovanje z oblastjo, Volodja pa na videz prevzame oblast nad zavodom.

Vendar Jančar ne ostane pri tem. Vodilni motiv, ki se ponavlja skozi vso dramo, je namreč Volodjevo spoznanje, da smo vsi »v«. Vsi smo del nekega sistema, sveta, ki nas temeljno določa in omejuje našo individualno svobodo. Ko Volodja na videz nadzoruje ves dramski prostor, pride nov pacient.

Doktor: Ne morem pomagati. En novi je prišel.

Volodja: Poslušaj, doktor ... pst ... slišiš, kakšna lepa tišina je tu ... še oni tam zgoraj v jarku je nehal tipkat ... drugi pa spi ... ti pa ... ponedeljek, en novi ...

Doktor: ... še en iz leta osemnajsto trideset ..., spet en Poljak.

/.../

Volodja: Chopin a? Si rekel Chopin? Skrita ideja, a? Kaj bom pa temu moral odrezat, da bo znal igrat na klavir? Jezik? Roko, a? (Veliki briljantni valček 107, 108)

Nasilje postane Volodjeva nujnost. Njegovo na videz svobodno dejanje, s katerim zagospodari v zavodu, je le začetek večnega kroga nasilja in discipliniranja, ki ga plaši. Drama se zaključi s prišlekom, Chopinom, ki se usede za klavir in zaigra naslovni Veliki briljantni valček. Tega spremlja zadnja didaskalija: »Chopin začne takoj igrati. Sijajna, najboljša izvedba. Nihče se ne gane. Vsi stojijo negibno, Veliki briljantni valček se nadaljuje tudi potem, ko pade zavesa ... in ves čas ... v vseh prostorih.« (108)

Kot bi hotel Jančar povedati, da je ta človekova želja po svobodi, po preseganju družbene in zgodovinske danosti, večna in neuničljiva. Čeprav bodo dramske osebe v tej želji prav gotovo propadle, je slednja nujnost, ki se vedno znova vrača in daje smisel našim eksistencam.