Dva potepina (1959)

Odprašeno: Dva potepina

Dva srčna potepina v brezsrčni Kiberlandiji
Repertoar Mestnega lutkovnega gledališča je v petdesetih letih prejšnjega stoletja večinoma obsegal uprizoritve klasičnih pravljic in tujih avtorjev. Gledališče se je ujelo v repertoarno enoličnost in že dolgo iskalo izvirne, sodobne slovenske lutkovne igre. Janez Dobeic, sicer inženir elektrotehnike in pozneje redni profesor na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, se je s svojim prvim lutkovnim besedilom leta 1959 prijavil na razpisani natečaj za izvirno slovensko lutkovno igro in med 17 prispelimi dramskimi besedili prepričal žirijo s prikupno zgodbo Dva potepina, ki je uspešno združila pravljičnost s sodobnostjo.

Predstavo Dva Potepina, ki jo je režiral slavni Nace Simončič (1918–2001), lutke zanjo ustvaril Slavko Hočevar in glasbo prispeval Franci Lampret, bi danes na odru lahko gledali kot kritiko sodobnosti, leta 1959 pa kot preroško. Osnovna misel predstave je namreč opozorilo »na nevarnost visoko razvite tehnike, ki duši emocionalne in moralne prvine ter služi uničevanju, nadvladi in nasilju«, kot je ob premieri zapisala kritičarka Stanka Godnič (Delo, 1959). Istega leta je pisec dramskega besedila dejal: »V današnjem svetu se pojavljajo nove, epohalne stvari in igrica naj pokaže, kako sijajni izumi (elektronski možgani, roboti itd.) lahko človeku koristijo, če jih pravilno uporabi – sicer pa mu prineso tudi največjo nesrečo.«

Predstava se večinoma dogaja v strašni in brezčutni deželi Kiberlandiji, kjer na čelu z baronom Cereberjem Maksimusom vladajo hladni kovinski roboti in stroji. Ti postanejo pametnejši od njihovega izumitelja Učenjaka, ga zasužnjijo in zavladajo deželi. Po vrsti peripetij glavna junaka Peter in žabica Skokica premagata hudobne brezsrčneže in osvobodita zasužnjene ljudi: Učenjaka in temnopolto sužnjo Gugu. Besedilo je polno domiselnih besednih iger in šaljivosti, poleg tega pa na več mestih uporablja izredno ritmiziran in celo riman jezik.

Moderna stilizacija Slavka Hočevarja
Akademski kipar Slavko Hočevar (1927–1996) je bil tretji hišni likovnik Mestnega lutkovnega gledališča, ki se je gledališču pridružil leta 1956 in ostal vodja lutkovne delavnice vse do leta 1970. Likovno je zasnoval in ustvaril lutke za okoli 30 predstav in bil v petdesetih ter šestdesetih letih 20. stoletja znanilec prehoda Mestnega lutkovnega gledališča iz tradicije v modernost: tako z vidika likovnosti kot novih lutkovnih tehnik in tehnologije (tedaj se na odru prvič poleg ročne lutke in marionete pojavita tudi mimična lutka in javanka).

V modeliranju lutk je Slavko Hočevar – v primerjavi s predhodnicama Ajšo Pengov in Maro Kralj – bolj očitno izhajal iz osnovnih geometrijskih form, kar je vidno tudi pri lutkah iz predstave Dva potepina. Domiselne kostume za lutke je ustvarila Andra Avčin.

Skupaj z arhitektom Marjanom Amaliettijem, ki je pripravil scenografijo v tipični estetiki konca petdesetih let (na primer modernistične šolske klopi), je Slavko Hočevar ustvaril vizualno svežo, sodobno in zanimivo predstavo. V likovnem smislu predstava Dva potepina pomeni začetek preloma v estetiki, ki se je odtlej obračala v smer sodobnih otroških knjižnih ilustracij in h govorici, ki je blizu otroškemu likovnemu izražanju.

Znanost v pravljičnem svetu
Predstava je uspešno združevala pravljičnost (na primer motiv pobega v Kiberlandijo skozi vodnjak brez dna, govoreča žabica Skokica, oživljena harmonika) ter motive iz sodobnosti in znanosti (denimo magnet, ki obrača junake na glavo, rentgen, ki pregleduje žepe morebitnih tatov, svinčeni roboti in podobno).

Zelo zanimivi so tudi sami lutkovni junaki. Naj omenimo denimo hudobca robota Barona Cereberja Maksimusa. Ta je, kot pišejo sodobniki, »prava mojstrovina kompliciranosti. Giblje se, poleg tega pa se mu je v trebuhu resnično vrtel grozotni mehanizem, zato so ga vodili kar trije animatorji.« (TT, 1959) Ogromne oči so mu žarele in v trebuhu se mu je vrtelo zamotano kolesje. Carinik in stražnik Frnikula, prav tako pa tudi Učenjak, ki so bili razstavljeni, odlično povzemajo Hočevarjevo estetiko: preprosti geometrizirani, a humorno stilizirani obrazi, ki se nam nemudoma prikupijo s svojo preprosto simpatičnostjo. Poleg njih predstavljamo še Petra in Učitelja, ki prav tako pričata o Hočevarjevi originalnosti v oblikovanju, ki združuje tako tipizacijo kot posrečeno karakterizacijo junakov.

***

IZ ARHIVA/ODPRAŠENO je sklop začasnih razstav, ki jih Lutkovni muzej – oddelek Lutkovnega gledališča Ljubljana –  predstavlja na različnih lokacijah, največkrat pa v prostorih Lutkovnega gledališča Ljubljana. Začasne razstave nastajajo zaradi bogastva gradiva lutkovne kulturne dediščine, ki ga Lutkovni muzej Lutkovnega gledališča Ljubljana hrani v svojih depojih in arhivih in ki ga ni mogel vključiti v svojo stalno muzejsko postavitev na Ljubljanskem gradu. S tem skuša zapolniti vrzel, spomniti na pozabljeno dediščino, prvič pokazati zapostavljene predmete in pokazati tiste, ki niso mogli postati del stalne postavitve.

V sodelovanju s spletnim portalom Sigledal so razstave po zaključku na ogled tudi v digitalni obliki. Na ta način omogočamo lutkovni dediščino še večjo in trajno dostopnost.

Doslej so bile na ogled razstave: Sovica Oka (1972), Martin Krpan (1950) in Mali princ (1979).

***

Ob 70. obletnici Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki jo praznujemo letos, se še z večjim žarom in nostalgijo spominjamo predstav, ki so bile prve, ki so bile najuspešnejše, najlepše, najbolj igrane in najbolj nepozabne.