Tako gledališko kot filmsko ustvarjanje Iva Barišiča zaznamuje popolna predanost igralskemu poklicu.
Ivo Barišič je umetniško pot pričel kot gledališki samouk, ki ga je k igralstvu pritegnil režiser in organizator Jože Babič, k njegovi umetniški rasti pa so pripomogli še zlasti režiserji Dušan Mlakar, Mile Korun, Vito Taufer, Janusz Kica in Diego de Brea. Član igralskega ansambla novogoriškega gledališča je bil vse od njegove profesionalizacije leta 1969. V Primorskem dramskem gledališču, leta 2004 preimenovanem v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, ter v drugih gledaliških hišah je nastopil v več kot 170 uprizoritvah, vidne vloge pa je – še zlasti v zadnjem desetletju – oblikoval tudi na filmu in televiziji. V začetku leta 2014 se je upokojil in zaključil gledališko kariero (zatem je leta 2016 oblikoval le še vlogo v Ondini), pred kamerami pa še zmeraj ustvarja.
Med pomembnejše vloge Iva Barišiča iz najzgodnejšega obdobja novogoriškega poklicnega gledališča sodijo Tine iz Goldonijeve komedije Primorske zdrahe (1971), Maurice iz Genetove igre Poostreni nadzor (1972), Črtomir iz uprizoritve Krsta pri Savici Franceta Prešerna in Toneta Peršaka (1973). V drugi polovici 70. let je med drugimi nastopil kot Mortimer Brewster v Kesselringovi uspešnici Arzenik in stare čipke (1975), Sluga pri Agazzijevih v Pirandellovi igri Kaj je resnica? (1979), Julio Gapit v Grumovem Dogodku v mestu Gogi (1980).
V 80. letih so v komedijskem repertoarju še zlasti izstopali njegovi Sganarel v Molièrovem Don Juanu (1981), Lloyd Dallas v Fraynovi burki Hrup za odrom (1985), Frapper v izjemno uspešni uprizoritvi Barnesovih Rdečih nosov (1986) in Siro v Machiavellijevi Mandragoli (1989), v dramskem repertoarju pa Smrt v Strniševih Ljudožercih in Simon v Zajčevem Vorancu (1989).
Leta 1991 je ustvaril minuciozno izdelano vlogo Harlekina v Marivauxovem Zmagoslavju ljubezni (1991) in sugestivno kreacijo Mitcha v Williamsovem Tramvaju Poželenje (1991). Psihološko niansirano je zasnoval Simona v Zajčevem Vorancu (1989), Bradleyja v Shepardovem Pokopanem otroku (1992) in Barona Tita Belcredija v Pirandellovem Henriku IV. (1993). Zahtevne figure je odigral kot Clout v Ljubezni dobrega moža Howarda Barkerja (1995), Gospa Smith v Plešasti pevki Eugèna Ionesca (1995), eni največjih uspešnic novogoriškega gledališča, in Peter Morrone v Zatonu sonca in slave Petra Barnesa (1995).
Z Mesroujem je prispeval k usklajeni ansambelski igri v Marivauxovem Disputu (1997). V enodejankah Petra Barnesa, odigranih pod naslovom Ni tako slabo, kot zgleda (1998), je spastičnega Douglasa Powella zasnoval z dobršno mero avtoironije, upodobil pa je tudi slepega ljubimca Paula Berridga. V Beckettovem Koncu igre (1999), najboljši uprizoritvi 34. Borštnikovega srečanja, je bil Barišičev hromec-slepec Hamm do podrobnosti premišljena figura katastrofičnega človeka. Kot Klavdij v Shakespearovem Hamletu (2000) je z mogočnim govorom in gesto utelesil primitivizem in zlo – vrhunec je dosegel v prizoru molitve. V Iluziji Pierra Corneilla (2000) je odigral nastopaškega in strahopetnega sodnika Matamorja, ki predstavlja komično protiutež tragičnemu razvoju igre. Kot Kralj Bérenger I., naslovni lik v Ionescovem delu Kralj umira (2001), je skozi predstavo preigral registre Slehernika (od strahu, paničnega iskanja rešitve, infantilne trme in resignacije do resnične eksistencialne zgroženosti), soočenega z lastno minljivostjo. Potem ko je zasnoval govorno in gestično prepričljivega Komija Preliha v Dogodku v mestu Gogi Slavka Gruma (2001) in samodvomečega podeželskega zdravnika Čebutkina v Treh sestrah Antona P. Čehova (2002), je provokativno in z grenko-komičnim pridihom odigral amaterskega igralca in rokodelca Klopčiča v Shakespearovem Snu kresne noči (2002). Z notranje intenzivno in glasovno poudarjeno ritmično igro je zaznamoval ločenega hišnika Hansa Lomeierja v Arabski noči Rolanda Schimmelpfenniga (2003). V Beckettovi drami Čakajoč Godota (2003), s katero je SNG Nova Gorica gostoval na številnih festivalih doma in v tujini, je z minimalistično, stilizirano mimiko nastopil kot pasje vdan Lucky. V Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski (2004) je oblikoval osrednjo vlogo, samosvojega, starčevsko zrelega in jasnovidnega popotnika Petra. V Medtem (2004), najboljši predstavi 40. Borštnikovega srečanja, je zasnoval več presunljivih figur – bil je Teiresias, Taboriščnik, Prišlek, Opazovalec, Puščavnik, Povratnik, Oče in Hades. V komediji Dušana Kovačevića Maratonci tečejo častni krog (2005) je podal družinsko avtoriteto, slokega in brezčutnega Milana Topalovića, v Gozzijevem Zelenem ptičku (2005) pa blaziranega, poženščenega, patetično vzvišenega kralja Tartaglio. V muzikalu Alica A. Annecchina-R. Ceccattyja-J. Kice (2005) je bil ironično obarvan Belizajc, v tragediji Doktor Faust Christopherja Marlowa (2006) je kot naslovni lik prepletel zgodovinski literarni mit z izkušnjo postbeckettovskega in postionescovskega slehernika – njegov Faust je bil nevrotično nebogljen, nezadoščen, ihtavo zaletav, razpet med zavedno in nezavedno. V slovenski praizvedbi igre Ta postelja je prekratka ali Samo fragmenti Nine Mitrović (2007), ki je na festivalu hrvaške drame Marulićevi dnevi (Marulićevi dani) leta 2007 prejela štiri nagrade, je odigral zabavljivega in sarkastičnega umirajočega Toma. Kot Semjon Semjonovič Dvopičje v Letoviščarjih Maksima Gorkega (2008) je oblikoval v osamljenost pogrezajočega se človeka, ki je v svojem hlastanju po človeški toplini žalostno smešen. V uprizoritvi Skrivni strahovi na javnih krajih Alana Ayckbourna (2008) je nastopil kot na videz racionalen, v resnici pa otožen, ranljivo krhek natakar Ambrose. V Pirandellovi igri Kaj je resnica? (2009) je bil eleganten in govorno spreten Lamberto Laudisi, brezskrupulozen Barry v sKurtu Dimitrija Vojnova (2011), Stari Simon Gregorčič v avtorskem projektu Nede Bric Kdor sam do večera potuje skoz svet (Simon Gregorčič) (2011), Karp v Gozdu Aleksandra N. Ostrovskega (2013), vidnejši vlogi je odigral kot Flavij v Timonu Atenskem Williama Shakespeara (2013) in kot eden od nastopajočih v avtorskem projektu Jana Cvitkoviča Otroci Adama in Eve (2015). Nazadnje je v novogoriškem gledališču nastopil kot Avgust v tragikomični pravljici Ondina Jeana Giraudouxa (2016).
Ivo Barišič je ob vlogah v SNG Nova Gorica nastopal tudi v Slovenskem stalnem gledališču Trst, med drugim kot Justin v Cankarjevem Jakobu Rudi (1990), Starka in Oče Jelpidij v Erdmanovem Samomorilcu (2007), Gospod Purgon v Molièrovem Namišljenem bolniku (2008), Jegor v Tolstojevi Kreutzerjevi sonati (2009) ter v koprodukcijah kot Teiresias v Evripidovih Bakhantkah (2006, SNG Nova Gorica in SSG Trst), kralj Ninos in vojskovodja Friks v Enzensbergerjevi pravljici Hči zraka (2008, SSG Trst in festivali Mittelfest iz Čedada, Primorski poletni festival, Teatri a teatro iz Trsta), dokumentaristično zasnovan Ado v predstavi Eda, zgodba bratov Rusjan Nede Bric (2009, SNG Nova Gorica in Slovensko mladinsko gledališče), enigmatičen Videc v avtorskem projektu Pot v Jajce (2009, SNG Nova Gorica in SNG Drama Ljubljana), Finančnik in Bog v komedijski uspešnici Sljehernik Iztoka Mlakarja (2011, SNG Nova Gorica in Gledališče Koper), kočijažek Alfredo Amoroso v igri Filumena Marturano Eduarda De Filippa (2012, SNG Nova Gorica in Gledališče Koper).
Posebno mesto v gledališkem ustvarjanju Iva Barišiča zavzema dramatika absurda, v kateri je ustvaril antologijske figure, kot so Drugi nosač v Ionescovem Najemniku (1973), Gospa Smith v Ionescovi Plešasti pevki (1995), Hamm v Beckettovem Koncu igre (1999), Kralj Béranger I. v Ionescovi igri Kralj umira (2001) in Lucky v Beckettovem Čakajoč Godota (2003).
Ob številnih nosilnih vlogah ostaja v spominu tudi po domišljenih miniaturah, kot so npr. Norec Karl v Büchnerjevem Woyzecku (1998), Stari gospod v Koltèsovem Robertu Zuccu (2000), puščavnik Francisco v Molièrovem Don Juanu (2003), G. Jović v igri Biljane Srbljanović Kobilice ali Moj oče igra loto (2006), Mile iz protokola v Nušićevi komediji Gospa ministrica (2008).
Najznačilnejša poteza v ustvarjalnosti Iva Barišiča sta njegova predanost in odprtost – kot igralec vseskozi posodablja svoj način igre in ohranja radovednost za nov, drugačen gledališki in filmski jezik, zato z njim radi sodelujejo tako izkušeni, uveljavljeni režiserji kot tudi ustvarjalci najmlajše generacije in tisti, ki odstopajo od ustaljenih teatrskih in filmskih praks.
Besedilo je povzeto po utemeljitvi, ki jo je napisala Tea Rogelj.
Žirija za podelitev Borštnikovega prstana: Mojca Jan Zoran, Jernej Lorenci in Jette Ostan Vejrup.