Odprašeno: Mali princ (1979)

Odprašeno: Mali princ

“Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.”
Verjetno ni nikogar, ki se ne bi prej ko slej v življenju srečal z Malim princem (1943) - kultno novelo pisatelja in vojaškega pilota Antoina de Saint-Exupéryja. Njegov namen naj bi bil napisati otroško knjigo, vendar mu je uspelo ustvariti eno tistih zgodb, ki so izrazito dvonivojske: lahko jo beremo kot “navadno” pravljico za otroke ali pa kompleksno zgodbo, ki plasti pomene, niza metafore, kaže svetu zrcalo in nas uči “bistva, ki je očem nevidno”.

Za lutkovni oder je Malega princa že v 60. letih 20. stoletja po prevodu Ivana Minattija dramatiziral veliki lutkar Jože Pengov, a mu ga zaradi omejitev avtorskih pravic ni uspelo uprizoriti na lutkovnem odru in prehitela ga je smrt. Precej let kasneje je tedanji umetniški vodja gledališča, Albert Kos, besedilo ponudil režiserju Ediju Majaronu, in ta je izziv sprejel. Kot se spominja Majaron, je Jože Pengov prav ob koncu svojega življenja izrazil svoje edino obžalovanje – da mu ni uspelo postaviti na oder Malega princa. 19. oktobra 1979 je Mali princ naposled doživel svojo lutkovno premiero prav v njegov spomin.

“Ne pride daleč, kdor gre naravnost!”
Čeprav je režiser Edi Majaron uporabil Pengovovo dramatizacijo zgodbe, je v predstavi sledil lastni viziji in ustvaril povsem samosvojo uprizoritev. Predstava je izkoristila vso poetično moč gledališča: zanimiva in neobičajna likovna podoba kiparja Petra Černeta in glasba skladatelja Lojzeta Lebiča sta odlično dopolnjevali dramaturgijo predstave ter parafrazirala sporočilo, ki ga zgodba nosi – “človekovo nemoč, da bi to, kar vemo, kar spoznamo in imamo, zadržali.”

Motive in sporočilo predstave sta močno podpirali tudi domišljena in izvrstna animacija marionet (npr. animacija Malega princa v izvedbi našega velikega animatorja Petra Dougana je bila “lebdeča”, animacija Pijanca je bila “kotaleča se” …), kot tudi recitatorska izvedba (npr. “smehec” Malega princa v izvedbi Alenke Pirjevec, pretanjena dikcija Kače v prvi vlogi Berte Bojetu …). Na odru sta bili združeni igra živega igralca in lutke – vlogo pilota je prepričljivo odigral Blaž Vižintin–, pred odrom pa je zgodbo pripovedoval in komentiral dvema nemima in statičnima človeškima kipoma (ki sta simbolno nezmožna »gledanja s srcem«) in nam, njima podobnim, Silvij Božič.

Likovna podoba kiparja Petra Černeta (1931–2012)
Exupéry je v svojo prvo izdajo Malega princa vključil tudi svoje ilustracije, ki so ravno tako prepoznavne kot sama zgodba. Vendar pa režiser Edi Majaron ni želel slediti prenosu ilustracij na oder, zato je k sodelovanju povabil znanega kiparja Petra Černeta. Njegova likovnost, ki se giblje med lirizmom, metaforo, personifikacijo in stilizacijo, se je zdela kot nalašč – in tudi res je izjemno uspešno podprla dramaturško in režijsko zamisel.

Pred gledalci se je na starem marionetnem odru pri Šentjakobski cerkvi odprl prazen črn prostor, ki je “predstavljal praznino, zapolnjeno z razkrivanjem skrivnostnega bistva” (Igor Likar). Iz črnine so se izrisovale popolnoma bele, abstraktne, zračne in skoraj breztelesne, a silno sugestivne lutke – plastike – kiparja Petra Černeta. Te so izhajale neposredno iz Černetovega kiparskega izraza: so poetične (npr. Mali princ, Vrtnica, Lisica) in hkrati tudi humorne, celo groteskne (Kretničar, Pijanec, Nečimrnež …).

Kot se spominja Edi Majaron, je kipar Černe takoj omenil, da bi planeti, ki bi bili oblikovani kot »klasične krogle«, vizualno preglasili like njihovih prebivalcev. Prišel je do genialne rešitve: vsak od prebivalcev sedi na svojem planetu iz navadne bele žice in vsak od planetov poudarja metaforično sporočilo planetov, ki jih obišče Mali princ. Černe je ustvaril izredno harmonične, hkrati pa humorne in celo groteskne dvojice prebivalcev–planetov, saj so planetarne strukture iz žice dodatno karakterizirale njihove prebivalce. Tako je npr. Pijanec, ki ga predstavljamo tudi na naši razstavi, na svojem planetu, ki spominja na kozarec; Kralj sedi na planetu, podobnem prestolu in hkrati invalidskemu vozičku, ki po besedah Majarona kaže na človekovo “pohabljenost” zaradi častihlepja; Nečimrnež na planetu, ki je oblikovan kot zrcalo; Svetilničar na planetu, ki spominja na svetilko, Geografa je Černe upodobil kot vezirja na mreži poldnevnikov itd. Na razstavi poleg Malega princa, Vrtnice, Pijanca na svojem planetu v obliki kozarca in Lisice predstavljamo tudi Kretničarja. Tudi ta je posebej plastičen in povedno stiliziran: njegove roke povzemajo obliko kretniških ročic, deli telesa pa spominjajo na železniške tirnice …

***

Ob 40. jubileju uprizoritve Malega princa ga je Lutkovno gledališče Ljubljana ponovno umestilo na svoj repertoar – v novi režiji in likovni podobi, razstava iz sklopa Odprašeno pa je prikazala nekaj originalnih lutk iz uprizoritve iz leta 1979 ter se tako spominjala in poklanjala eni od presežnih predstav v zgodovini slovenskega lutkarstva.

***

IZ ARHIVA/ODPRAŠENO je sklop začasnih razstav, ki jih Lutkovni muzej – oddelek Lutkovnega gledališča Ljubljana –  predstavlja na različnih lokacijah, največkrat pa v prostorih Lutkovnega gledališča Ljubljana. Začasne razstave nastajajo zaradi bogastva gradiva lutkovne kulturne dediščine, ki ga Lutkovni muzej Lutkovnega gledališča Ljubljana hrani v svojih depojih in arhivih in ki ga ni mogel vključiti v svojo stalno muzejsko postavitev na Ljubljanskem gradu. S tem skuša zapolniti vrzel, spomniti na pozabljeno dediščino, prvič pokazati zapostavljene predmete in pokazati tiste, ki niso mogli postati del stalne postavitve.

V sodelovanju s spletnim portalom Sigledal so razstave po zaključku na ogled tudi v digitalni obliki. Na ta način omogočamo lutkovni dediščino še večjo in trajno dostopnost.

Doslej so bile na ogled razstave: Sovica Oka (1972) in Martin Krpan (1950)

***

Ob 70. obletnici Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki jo praznujemo letos, se še z večjim žarom in nostalgijo spominjamo predstav, ki so bile prve, ki so bile najuspešnejše, najlepše, najbolj igrane in najbolj nepozabne