Odprašeno: Martin Krpan (1950)

Odprašeno: Martin Krpan

Le kdo ne pozna Martina Krpana, ki skupaj s svojo zvesto kobilo vsako polno uro iz stolpa Lutkovnega gledališča Ljubljana pozdravlja mimoidoče? Tako je postal že pravi simbol gledališča, ki letos obeležuje 70. obletnico delovanja. Martin Krpan, ponarodela Levstikova povest iz leta 1858, spremlja delovanje Lutkovnega gledališča Ljubljana že vse od njegovih začetkov. Bil je namreč prva “prava” predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana in prva predstava, uprizorjena leta 1984 ob selitvi gledališča z dveh drugih lokacij v današnje prostore Mestnega doma na Krekovem trgu.

Prva predstava Mestnega lutkovnega gledališča

O Martinu Krpanu iz leta 1950 včasih govorimo kot o prvi “pravi” predstavi Mestnega lutkovnega gledališča (današnjega Lutkovno gledališče Ljubljana), ustanovljenega leta 1948.

Čisto zares se je delovanje novonastalega gledališča začelo že s predstavo Udarna brigada, ki je s svojo programsko in vsebinsko usmerjenostjo nadaljevala tradicijo partizanskega gledališča. Kot uvodno predstavo Ljubljanskega festivala so Udarno brigado igrali 10. oktobra 1948 na zložljivem odru v dvorani na Nazorjevi ulici, v današnjih prostorih Mestnega gledališča ljubljanskega.

Po dveh letih gostovanja s svojim zložljivim odrom po različnih dvoranah in krajih ter po več kot 30 predstavah Udarne brigade, so ljubljanski lutkarji našli nadvse primeren prostor, da postane stalna dvorana Mestnega lutkovnega gledališča. To je bila majhna dvorana, stisnjena med šentjakobsko cerkev in nekdanjo gimnazijo (današnji Center Janeza Levca) na Levstikovem trgu.

S predstavo Martin Krpan so ljubljanski lutkarji obrnili nov list v zgodovini slovenskega lutkarstva. Po 40 vajah je bila predstava Martin Krpan nared za premiero in predstavniki oblasti in kulturnih ustanov so 21. aprila 1950 “mlademu rodu” izročili novo gledališko dvorano - tako imenovani Marionetni oder na Levstikovem trgu, ki je postal središče ljubljanskega in slovenskega lutkovnega ustvarjanja vse do leta 1981.

“Ledina je zorana. Dobili smo stalno lutkovno gledališče, ki bo z ljubeznijo gojilo to najmlajšo vejo gledališke umetnosti pri nas in zvesto nadaljevalo delo našega priznanega lutkarja Milana Klemenčiča” (Tovariš, 1950, št. 19)

Martin Krpan, 1950

Izbira ponarodele Levstikove pripovedke za uvodno predstavo mladega gledališča gotovo ni bila naključna. Prav tako ni bil naključen izbor ustvarjalcev. Levstikovo besedilo je za lutkovno predstavo prilagodil Jože Šorn, ki je za seboj že imel izkušnjo sokolskega lutkarstva in priredbo Ingoličeve Udarne brigade (1948). Režijo nove predstave so zaupali Milanu Skrbinšku, izkušenemu dramskemu režiserju iz Slovenskega narodnega gledališča – s tem je tudi ‘prava’, ‘resna’ gledališka umetnost dala posebno priznanje lutkovni umetnosti. Vendar pa je delo kmalu prevzel lutkar Jože Pengov, ki je v naslednjih dveh desetletjih kot režiser in prvi umetniški vodja Mestnega lutkovnega gledališča postavil temelje sodobne slovenske lutkovne umetnosti.

Leta 1984, ko so si ljubljanski lutkarji po dolgih letih dogovarjanj in tudi ‘brezdomstva’ le izborili prostor v Mestnem domu, kjer gledališče domuje še danes, je bila prva predstava v novih prostorih zopet Martin Krpan. V novi zasedbi in novi likovni podobi, a s simbolno navezavo na predstavo Mestnega lutkovnega gledališča leta 1950.

Recitatorji in animatorji

Martin Krpan je predstava, v kateri je že bila prisotna delitev med recitatorje in animatorje: animatorji so oživljali lutke z marionetnega mostu nad odrom, medtem ko so recitatorji v prostoru pod odrom lutkam posojali svoj glas. Poslej je takšen način uprizarjanja postal stalnica in posebnost marionetnih predstav in je veljal za “ljubljansko marionetno šolo”, pri kateri je ves čas vztrajal režiser in prvi umetniški vodja gledališča Jože Pengov.

V predstavi Martin Krpan je leta 1950 sodelovalo kar 17 ljudi – bili so lutkarji in igralci iz amaterskih vrst. Med njimi najmlajši Črt Škodlar, eden naših kasnejših najboljših animatorjev: “Vaje za Martina Krpana so potekale v Turjaški palači, saj dvorane na Levstikovem trgu še ni bilo. Jeseni 1948 sem v mamini pisarni videl prenosni oder in marionete. Prosil sem jo, naj koga vpraša, če lahko pridem pogledat vaje, da me zanima. Tako sem spoznal Cirila Jagodica. Lahko sem prihajal vsak večer že eno uro prej in sam vadil z neko zelo nerodno marioneto. Začel sem s hojo: levo, desno, levo desno. Eno uro. Korak za korakom. Kmalu sem dojel, v čem je ‘vic’: izvežbal sem občutek v prstih, preko vage in nitk, kdaj točno se lutkine noge dotikajo tal, kdaj ne več in kdaj lutka kleca. Pa sem dobil vlogo animatorja dvorjana.“

Lutke, scenografija, rekviziti

Na drugi razstavi iz sklopa Odprašeno smo predstavili nekatere lutke in rekvizite iz leta 1950.

Ker Mestno lutkovno gledališče sprva še ni imelo svojih likovnih ustvarjalcev, so izdelavo lutk za predstavo Martin Krpan zaupali Šoli za umetno obrt pod vodstvom kiparja Boža Pengova in kiparke Ajše Pengov. Ker so večino lutk izdelale različne roke, so lutke slogovno precej neenotne in mestoma tudi ne dovolj izrazne.

Na razstavi so bili predstavljeni Martin Krpan, kočijaž ter cesar in minister Gregor, ki sta med najbolj izrazitimi figurami v predstavi. V sočasnih zapisih beremo o odličnosti izdelave Krpanove kobile, “ki se jo more uvrstiti med vrhove naše lutkovne umetnosti” (Obzornik, 1950). To je edina lutka, ki jo je v celoti izdelala kiparka Ajše Pengov, vendar žal ni razstavljena. Skupaj z Brdavsom, lutko, ki je bila skoraj dvakrat večja od ostalih, je namreč izginila. Lutki danes štejemo za izgubljeni. Kiparka Ajša Pengov je po predstavi Martin Krpan postala tudi “hišna” kiparka in avtorica likovne podobe nepozabnih lutkovnih predstav, kot so Žogica Marogica, Mojca in živali ter Zlata ribica.

“So kobilico napravili tudi učenci sami?” “Ne, ni jim šlo, Ajša Pengov jo je izdelala. Za novo igrico bodo šle vse lutke skozi njene roke, so jo že pritegnili h gledališču.” (LP, 21. 5. 1950)

Poleg lutk je bilo razstavljenih tudi nekaj kopij skic za scenografijo, ki jih je izdelal nekdanji sokolski lutkar in scenograf Lado Skrušny, ter nekaj bolje ohranjenih, izjemno povednih in odlično izdelanih scenskih rekvizitov, kot so sani in pohištvo dunajskega dvora Janka Vertina.

Konservatorsko-restavratorski posegi pred razstavo

Kljub zavidljivi starosti so lutke precej dobro ohranjene; najbolj poškodovane so tekstilije, ki z leti postajajo vedno bolj krhke. Slabše ohranjeni so scenski elementi oziroma rekviziti, kar gre pripisati slabšim pogojem hranjenja in rokovanja.

Z marionet in rekvizitov smo za namene razstave odstranili nečistoče, ki so se z leti nabirale na površini. Odstranjevali smo jih s topili in mehansko. Barvna plast je razmeroma dobro ohranjena, le mestoma je odpadla; na primer noge Cesarja, stol, miza. Na teh delih smo jo utrdili in retuširali.  Rekviziti so utrpeli hujše mehanske poškodbe, ki so se kazale v obliki odlomljenih nog, naslonjal ipd. Tovrstne poškodbe smo “domodelirali”, zalepili, dopolnili in nazadnje retuširali.

Tekstilije na lutkah so bile v večji meri zadovoljivo ohranjene, z izjemo svilene podloge plašča Martina Krpana, ki zaradi krhkosti vlaken vztrajno razpada. Plašč smo podložili s svilenim krepelinom, da bi preprečili neposredni stik svilene podloge z ostalimi površinami in s tem odpadanje blaga. Neželene gube smo, kolikor je bilo mogoče, odstranili s hladno paro.

“Kdor želi na lutkovno predstavo, mu priporočam, da pride zgodaj. Za lutke se zanimajo namreč tudi otroci izven Ljubljane. In če je zanje rezerviranih 50 vstopnic, jih je s tem že polovica oddanih.” LP, 21. 5. 1950
 

Osnovni podatki o predstavi

Martin Krpan
1950
Besedilo: Fran Levstik, Jože Šorn
Režija: Milan Skrbinšek, Jože Pengov
Lutke: Šola za umetno obrt pod vodstvom Boža Pengova in kiparke Ajše Pengov
Scena: Lado Skrušny
Navezava lutk: Ciril Jagodic

***

Za spomine na predstavo Martin Krpan se zahvaljujemo Črtu Škodlarju in Matjažu Lobodi.

***

ODPRAŠENO je sklop začasnih razstav, ki jih Lutkovni muzej – oddelek Lutkovnega gledališča Ljubljana –  predstavlja na različnih lokacijah, največkrat pa v prostorih Lutkovnega gledališča Ljubljana. Začasne razstave nastajajo zaradi bogastva gradiva lutkovne kulturne dediščine, ki ga Lutkovni muzej Lutkovnega gledališča Ljubljana hrani v svojih depojih in arhivih in ki ga zaradi prostorskih omejitev ni mogel vključiti v svojo stalno muzejsko postavitev na Ljubljanskem gradu. S tem skuša zapolniti vrzel, spomniti na pozabljeno dediščino, prvič pokazati zapostavljene predmete in pokazati tiste, ki niso mogli postati del stalne postavitve.

Sklop začasnih razstav bo poleg lastnega arhivskega gradiva postavljal na ogled tudi lutkovno dediščino, ki jo sicer hranijo drugi lastniki. V sodelovanju s spletnim portalom Sigledal so razstave po zaključku na ogled tudi v digitalni obliki. Na ta način omogočamo lutkovni dediščino še večjo in trajno dostopnost.

***

Ob 70. obletnici Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki jo praznujemo letos, se še z večjim žarom in nostalgijo spominjamo predstav, ki so bile prve, ki so bile najuspešnejše, najlepše, najbolj igrane in najbolj nepozabne.

***

“Kobilica moja, rad te imam. Marsikatero težavo sva skupaj prestala, ko prenašava po svetu angleško sol.”