Odprašeno: Sovica Oka (1972)

Sovica Oka je lutkovna predstava, ki se je najbolje in z največjo nostalgijo spominja generacija, rojena v 60. letih in v 70. letih prejšnjega stoletja, saj je bila v Lutkovnem gledališču Ljubljana prvič uprizorjena leta 1972. To je bil čas, ko so se v Lutkovnem gledališču Ljubljana dogajale velike spremembe: leta 1968 je namreč preminil Jože Pengov – prvi umetniški vodja gledališča in režiser, ki je slovensko lutkovno gledališče popeljal v svet ter mu zagotovil bleščečo sedanjost in velike upe za prihodnost. Le kako naprej po Jožetu Pengovu in tako nepozabnih uspešnicah, kot so bile Žogica Marogica, Zvezdica Zaspanka, Mojca in Živali, Sinja ptica …? Novo vodstvo gledališča – v času Sovice Oke Matija Milčinski v vlogi direktorja in Matjaž Loboda v vlogi umetniškega vodje in dramaturga –  je imelo odlično idejo: več slovenskih besedil izpod peres izjemnih slovenskih literatov. Ideja ni bila nova, bila pa je prvič v polnem zamahu uresničena. V tistem času se je namreč med drugimi izjemnimi slovenskimi literati pojavila tudi pesnica Svetlana Makarovič. Sovica Oka je bilo njeno prvo besedilo, namenjeno otrokom in prvo, uprizorjeno v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Z njim je Svetlana Makarovič nakazala pot vsem njenim nadaljnjim otroškim besedilom, uprizorjenim na lutkovnih odrih; zgodba o Sovici Oki je namreč preprosta, ljubka, a jasno umerjena v svoji vsebini, polna pretanjenega poznavanja človeške psihe, povedana s prepoznavno prisrčnostjo, ljubeznivostjo, sučutjem in poetičnostjo. Predstava je tako ob svoji premieri leta 1972 pomenila prijetno in dobrodošlo osvežitev v repertoarju, ki je tedaj povečini obsegal tuja dela.

Lutkovna predstava Sovica Oka je nastajala v letu 1972, ki se je v zgodovino slovenskega lutkarstva zapisalo kot eno najbolj nesrečnih: tega leta je namreč tik pred začetkom nove sezone zagorelo v lutkovni delavnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. V plamenih sta izginili celotni predstavi Zvezdica Zaspanka (1955) in Sinja ptica (1964) (od slednje so ostala le še Vrata noči, ki so na ogled tudi v Lutkovnem muzeju). Lutke iz omenjenih slovenskih lutkovnih mostrovin so tedaj v lutkovni delavnici namreč ravno pripravljali na novo sezono in nove ponovitve. V nesrečnem požaru sta zgoreli tudi dve lutki iz Zlate ribice (1953) in Dveh potepinov (1959), poleg tega pa tudi vse skice in delno tudi že lutke za prav tedaj nastajajočo Sovico Oko. Na srečo so bile skice in lutke za Sovico Oko izdelane na novo, brez večjih izgub.

Tako je Sovica Oka naposled uspešno poletela iz svoje drevesne dupline 16. decembra 1972 in v vseh pogledih osvojila publiko. S svojo prikupno zgodbo, preprosto dramaturgijo, iskrivimi dialogi, prikupnimi songi in čistim ter preprostim lutkovnim odrskim izrazom. Slikovito in razgibano likovno podobo s čistimi formami, le najnujnejšimi scenskimi elementi in živahnimi barvami je ustvaril Jaka Judnič, režiser, scenarist in slikar, ki je najbolj znan po znamenitih televizijskih oglasih iz 70. in 80. let preteklega stoletja ter po likovni podobi Sapramiške (1986). Kot navaja Janko Kos, je Jaka Judnič ustvaril “likovno čisto podobo moderne lutkovne slikanice za najmlajše gledalce”. Uspešno je stiliziral zlasti naslovno junakinjo sovo, ki s svojim jasnim nočnim vidom v naši kulturi predstavlja ptico modrosti, s svojimi stiliziranimi očmi pa v predstavi še dodatno poudarja, predstavlja in pooseblja tudi otroško radovednost in zvedavost.  V barvitem spletu dogodkov in s stripovskim vdorom v likovnost je Sovica Oka postala ena najbolj prikupnih slovenskih marionetnih lutkovnih uprizoritev.

Sovica Oka je bila po izjemnem uspehu v novi zasedbi ponovno postavljena na oder v sezoni 1982/83, letos pa je poleg popolnoma nove zasedbe dobila tudi novo likovno podobo. Na začasni razstavi Odprašeno so bile predstavljene lutke in scenski elementi predstave iz leta 1972. Čeprav je Sovica Oka po 46 letih še vedno prikupna in ljubka, pa njena fizična podoba ni več tako bleščeča, kot je bila nekoč. Materiali in tehnologija izdelave (tekstil, lepljen na leseno osnovo) nam niso dopuščali večjih konservatorsko-restavratorskih posegov. Z lutk in scenskih elementov smo lahko odstranili površinske nečistoče, korordirane kovinske elemente smo zaščitili in s tem upočasnili nadaljno korozijo, zapolnili smo vrzeli, retuširali manjkajoče dele barvne plasti. Na kovinskih očalih sovice Oke smo naredili rekonstrukcijo poslikave. Čeprav tudi različni konservatorsko-restavratorski posegi ne morejo povrniti prvotnega stanja in sijaja lutk ter scenografije, Sovica Oka s svojo patino časa ne izgublja svojega čara in se zapisuje med eno najpomembnejših historičnih predstav Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Osnovni podatki o predstavi

Sovica Oka
1972
Besedilo: Svetlana Makarovič
Režija: Matjaž Loboda
Likovna podoba: Jaka Judnič
Pesmi: Svetlana Makarovič, Franci Ogrizek

ODPRAŠENO je sklop začasnih razstav, ki jih Lutkovni muzej – oddelek Lutkovnega gledališča Ljubljana –  predstavlja na različnih lokacijah, največkrat pa v prostorih Lutkovnega gledališča Ljubljana. Začasne razstave nastajajo zaradi bogastva gradiva lutkovne kulturne dediščine, ki ga Lutkovni muzej Lutkovnega gledališča Ljubljana hrani v svojih depojih in arhivih in ki ga zaradi prostorskih omejitev ni mogel vključiti v svojo stalno muzejsko postavitev na Ljubljanskem gradu. S tem skuša zapolniti vrzel, spomniti na pozabljeno dediščino, prvič pokazati zapostavljene predmete in pokazati tiste, ki niso mogli postati del stalne postavitve. Sklop začasnih razstav bo poleg lastnega arhivskega gradiva postavljal na ogled tudi lutkovno dediščino, ki jo sicer hranijo drugi lastniki.
V sodelovanju s spletnim portalom Sigledal so razstave iz sklopa Odprašeno po zaključku na ogled tudi v digitalni obliki. Na ta način omogočamo lutkovni dediščino še večjo in trajno dostopnost.