Rojevanje ptujskega gledališča. Vnovič.

NA ODPRTEM MORJU

Namesto morja prvo počitniško druženje

Gledališki list uprizoritve | Plakat | Uprizoritev na REP-u | Za napredne, radovedne: zakulisje

V študijskem letu 1991/92 sem v Berlinu študent-gost na Visoki šoli za igralsko umetnost Ernst Busch. Nekega večera v Schlosspark Teatru gledam igro Auf hoher See. Ne poznam; kaj je to? Predstava mi ni posebej všeč, ampak tekst! »Svoboda, to ni nič. Šele prava svoboda je nekaj. Zakaj? Ker je prava in zato boljša. Prava svoboda je tam, kjer ni navadne svobode.«

To, to potrebujemo zdaj v samostojni Sloveniji! Uprizorili bomo to Mrožkovo igro. Zdaj, takoj, nič čakanja, po Berlinu grem nemudoma domov, na Ptuj, in s ptujskimi igralci postavim to besedilo! Uprizoritev bo v bazenu ptujskih toplic.

Za prevod prosim Dareta Čudna, s katerim sva se spoznala na ZKO-jevskih seminarjih v Ljubljani.

Igralce Urško, Neša, Ervina, Borisa poznam s Ptuja. Nešo bo seveda Suhi, Urška bi lahko bila Srednja, toda kdo bo Debeli? Branka mi pove za nekega Geča. Dobiva se v ormoškem hotelu. Samo za sprejemne da se mora pripravljati, pravi, sicer pa, da je »za« …

Kje vaditi?

Kdo bo plačal osnovne stroške?

Kdo nam bo pomagal?

Prosimo Branko Bezeljak, da bi bila producentka. Prosimo Zvezo kulturnih organizacij, ki domuje v gledališču, da nam ga posodi za vaje: odgovor šefa, gospoda Dušana Kozarja, je pritrdilen!

Lahko začnemo.

1. julij 1992: Gregor in Nešo uspešno opravita sprejemne izpite na AGRFT! Koliko veselja že na samem začetku!

Nazadnje se odločim, da bo premiera v Ljudskem vrtu, na robu mesta. Tam je narava kot nalašč za nas že pripravila »scenografijo«: otok sredi ribnika, našega bodočega »odprtega morja«.

Ampak od kod pripeljati elektriko?

Kam dati publiko?

Kje shranjevati rekvizite in tistih nekaj scenskih elementov?

Pa se je začelo. Romanje od Komunale Ptuj do prijaznega soseda gospoda Kolariča, od koder bo lučkar Tomaž Bezjak lahko potegnil elektriko, do podjetja Drava, ki bo posodilo plovilo, s katerim bodo največkrat asistent Peter ali okoliški otroci prevažali igralce na naš »oder«, do Osnovne šole Franca Osojnika (danes Ljudski vrt), kjer bo garderoba in rekvizitarna. Ključno vlogo pa odigra slovenska teritorialna obramba in njen komandir gospod Fišer, ki je odločno odločil: »Če smo forsirali Dravo, bomo pa že še forsirali en ribnik!«

Kaj je to »forsirati ribnik«, si mislim, a ne rečem nič. Mi bi vendar radi samo to, da nam postavite splav za publiko!?

In slovenska teritorialna obramba je forsirala ribnik. In mi smo dobili tribuno za publiko: 180, morda celo 200 gledalcev bo lahko sedelo na njej!

Savo (Školiber) naredi plakat in gledališki list – zloženko.

Premiera.

Več kot 1000 gledalcev pride! Samo redki lahko sedijo, drugi se med premiero sprehajajo ob ribniku. A to nikogar ne moti. Ne igralcev ne tistih, ki so ostali brez vstopnice za tribuno. Le nek gledalec proti koncu igre, ko Nešo - Suhi počasi dojame, da ga bodo sicer po demokrtičnem postopku hočeš nočeš kratkomalo pokonzumirali in zavzame pozo narodnga heroja Jožeta Lacka (spomenika pred gledališčem), nekje z roba ribnika zakliče: Pustite Lacka pri miru!

Lep poletni večer je, Ptuj praznuje občinski praznik in mladi so si nekaj izmislili in popestrili ptujski poletni kulturni dolgčas. Lokalni časopis zapiše:

»Še sreča, da imamo mlade, ki so vznemirili javnost oziroma postano uradno kulturo …«

(Tednik, 30. 7. 1992).

V letu, ki sledi, sledi 11 ponovitev. Gostovanje v Italiji organizira Vesna (Tomsič), na festivalu GoWest v Avstriji Branka. Tamkajšnja kritika v časopisu Neue Zeit (26. 9. 1992) nam da zagona: »Absolutna krona četrtkovega večera /.../ je bila profesionalna, odlična produkcija Gledališča Ptuj Na odprtem morju, Slavomirja Mrožka.«

Seveda »Gledališča Ptuj« še sploh ni bilo. Formalno je uprizoritev nastala v okvirih Teatra III, ki je deloval pod okriljem Delavskega prosvetnega društva Svoboda Ptuj. Skupino je vodila Branka, ki je bila v službi na Zvezi kulturnih organizacij, ki je domovala v gledališki stavbi. Prav Branka je z uprizoritvijo Ravnjakovega Aneksa leto prej naredila prvi korak v smeri profesionalizacije (sodelovali so Zvezdana Mlakar, Srečo Špik, Gorazd Jakomini, Aljoša Koltak, Samo M. Strelec).

Po gostovanju z Odprtim morjem v Slovenskem mladinskem gledališču je Metod Pevec na Radiu Slovenija (1. 12. 1992) poročal:

»... Ves čas hihitajoči gledalci – lahko so se zadovoljno muzali, saj je bilo dogajanje na odru velikokrat na moč podobno političnemu kanibalizmu, ki ga te dni spremljamo na domačih predvolilnih tribunah, le da na teh manjka sarkastičen humor, s katerim je svoj teater oplemenitil Samo Strelec.«

In tako smo začeli sanjariti o svojem, »pravem«, samostojnem, osamosvojenem, poklicnem gledališču.

Toda nihče si niti v najlepših sanjah ni upal predstavljati, da bo že čez nekaj let nastalo to, kar se je zapisalo Avstrijcem: nov javni zavod, Gledališče Ptuj.

Gledališče Zato. | Mestno gledališče Ptuj

ZAPRTA VRATA

Kako odpreti vrata profesionalizacije?

Gledališki list uprizoriteve | Plakat  | Uprizoritev na REP-u | Za napredne, radovedne

Kaj bomo z Nešom, Gregorjem in Vojkom uprizorili kot naslednje?

Kje bo naše naslednje prizorišče? Kaj igrati, da bomo delali to, kar nas zanima, kar nam je všeč, kar se nam zdi, da moramo povedati, in da bomo istočasno še bolj »zastrupili« mesto z idejo poklicnega gledališča?

15. maja 1993 v Ljubljani na Tesarski 18 na nekakšnem »brainstormingu« izberemo naše bodoče ime. Reklo se nam bo: Gledališče Zato. (izgovoriti: zatopapika). Sprejmemo tudi »zapovedi« za delo v našem Zato.-ju: 

Vsak je za predstavo enako nepogrešljiv, usodno pomemben ter osebno odgovoren za kakovost izdelka.

Nihče nima pravice nikomur vsiljevati, kako naj kaj naredi, lahko pa se sprašujemo o kakovosti rezultata njegovega dela.

Bodi del rešitve in ne del problema.

Če imava oba enako mnenje, potem je eno od teh odveč.

Nobena stvar a prióri ni nemogoča.

Ni treba, da bi Gledališče Zato. bilo podobno kakšnemu drugemu poklicnemu gledališču.

Po vojski, po neuspešnem študiju slavistike in germanistike v Ljubljani in Mariboru, sem bil nekaj časa tudi vodič po grajskih muzejskih zbirkah. Zato sem poznal tamkajšnje kleti. In v eni, s strmimi stopnicami, je odličen prostor – za Sartrova Zaprta vrata!

Z otoka v Ljudskem vrtu se selimo na ptujski grad.

Seveda bodo fantje igrali ženske vloge. Boris (Miočinović), naš Lakaj z Odprtega morja, je direktor Pokrajinskega muzeja … in – ja, Boris nam dovoli uporabo kleti! Super. Samo očistiti jo še moramo. Ni problem, bomo. Vojkov oče Janez posodi službeni kombi. Čistimo. Očistimo.

Dramaturginja Romana Ercegović me spozna s študentom oblikovanja Zoranom Arizanovićem, ki nam naredi znak Gledaliča Zato.

In ne samo to: Imamo že tudi celo svojega menedžerja, Franca Mlakarja, blagajničarko Iris, odvetnika Vladimirja Toplaka, ki nam pripravi statut društva, in imamo predvsem nekaj: veliko željo, o kateri začnemo govoriti na glas. Da bi Ptuj znova dobil poklicno gledališče.

Nazaj k trivialnostim: treba bo (spet) zgraditi tribuno za gledalce. Ampak s tehničnim šefom Silvom Vučakom je zdaj to mnogo lažje! Za preobleko dvoseda poskrbi celo poklicni tapetnik, prijatelj Matjaž Markež.

Premiera.

Med predstavo zunaj divja strašanska nevihta. Grmi, dežuje, se bliska. Po poklonu pa se poletna nevihta umiri.

Sámo nebo nam je pomagalo in poskrbelo za posebne efekte! J

Prijatelj Branko Cestnik, študent mladinske pastorale na Pedagoški fakulteti Papeške salezijanske univerze v Rimu, nam zorganizira gostovanje v večnem mestu. Rdečega papeža, Sartra, bomo igrali v Teatro Euclide, sredi Rima! Ojoj!

Franc Mlakar že ve: mediji so pomembni. Na gostovanje z nami gre novinar mariborskega Večera Zdenko Kodrič. Župan nam posodi občinski kombi in šoferja ...

Gostovanje je nabito z emocijami. Vemo, kaj si želimo.

Vrnemo se. Kodrič zapiše:

»Videl sem izvrstno igro, v kateri so nastopili Vojko Belšak, ki je briljiral kot nevarna lezbijka; Gregor Geč je fantastično predstavil bebavega in pretkanega ženskarja; Nešo Tokalić je bil Dastin Hofman (detomorilko je igral subtilno in koncizno kot malokdo doslej) ter Urška Vučak, ki je sobarja predstavila kot Sv. Petra. Videl sem predstavo, v kateri moški niso ženske in so ženske moški. To pa je tudi finta ptujske predstave.«
(Večer, 19. 3. 1994)

Že, že, ideja o ponovni profesionalizaciji je sicer lepa, toda kako stvari speljati v praksi?

Občina ne ve, kako se lotiti stvari, da bo mir, in bi najraje videla, da bi bil volk sit in koza cela.

Kristini Šamperl Purg, sekretarki za kulturo, ki nas ves čas podpira (poleg Vojteha Rajerja, predsednika Skupščine občine Ptuj, in predsednika Izvršnega sveta Skupščine občine Ptuj Branka Brumna), predlagam, naj naredijo javni natečaj in zberejo različne predloge in se nato odločijo za rešitev, ki se jim bo zdela najprimernejša.

Napišem prijavo na natečaj; ni težko, saj sem s prijateljem dr. Adolfom Žižkom, sistemskim teoretikom, ure in ure debatiral, se od njega učil in koncipiral model projektnega gledališča, ki bi bil sprejemljiv za Ptuj.

Občina imenuje strokovno komisijo (sestavljajo jo Simon Kardum, Vili Ravnjak, Meta Zobec, Jože Gregorc, Štefan Čelan, Kristina Šamperl Purg), ki med tremi prispelimi prijavami (Zveza kulturnih organizacij, Peter Srpčič, Zato.) izbere model profesionalizacije, ki ga predlaga – Gledališče Zato.!

Branko Brumen se kljub nasprotovanju mnogih dokončno odloči in Gledališče Zato. 25. marca 1994 podpiše z Izvršnim svetom Skupščine občine Ptuj pogodbo o projektu ponovne profesionalizacije. V letih 1993–1995 je predvidena faza A profesionalizacije; če bo šlo vse po načrtih, bo čez dve leti sledila faza B: ustanovitev novega javnega zavoda.

A preteči bo moralo še dosti Drave in izreči bo treba še marsikatero. Na odru in ob njem.

Nič še ni odločeno. Naslednji dve leti bosta odločilni.

Gledališče Zato. | Mestno gledališče Ptuj

PLEŠASTA PEVKA

Poklicno gledališče na Ptuju absurd?

Gledališki list uprizoriteve | Plakat | Uprizoritev na REP-u | Za napredne, radovedne

Klima v mestu se je okrog profesionalizacije močno razgrela. Ampak poti nazaj ni.

Nadaljevali bomo še z enim sodobnim klasikom: Ionescovo Plešasto pevko.

V skupino Zato. povabimo Mašo in Gorazda pa kostumografko Gordano Gašperin in scenografko Mirjano Koren. Iščemo element za scenografijo: kabriolet. Zvone (Lešnik) pravi, da ve za rdeč fiat spider, moral bi biti v neki garaži pri blokih. Lastnik menda sam ne ve, kje ima ključ od garaže, ki je že leta ne uporablja, niti natančno, v kateri garaži avto sploh je ... Režiser medtem nori in pravi, da ne more več čakati. Da naj že pripeljejo na oder ta avto. Da ne more več markirati s stoli ... In tehnična ekipa Zato.-ja pod Zvonetovim vodstvom pač s poskusi in napakami nehote vdre v nekaj napačnih garaž, med drugim tudi v garažo znanega ptujskega zdravnika in njegove žene profesorice (potem se seveda še dolga leta sramujemo tega nenamernega vloma), o čemer v rubriki »Zgodilo se je« poroča tudi lokalni radio. Ampak rdeči fiat je tu, na odru!

Premiera nove Zato.-jeve uprizoritve bo prvič v gledališču!

Postavimo pravo »škatlo«, stanovanje-garažo, v njem rdeč kabriolet, Vesna skoreografira fante na popevko »Zvončki in trobentice«, insceniramo pravi dež, ki prav lepo zalije lepo mlado Mašo, zadnjo piko na i pri poslikavi kulis pa da filmski scenograf Duško Milavec, ki tačas ravnokar v naših krajih z Miranom Zupaničem snema film Radio.doc. Po barvanju kulis v dvorani tako smrdi, da odpremo vsa okna in vrata in preprosto prespimo noč v gledališču.

Premiera razprodana.

Gostovanje v MGL. Naš kamion s scenografijo ne more zaviti s Čopove do nakladalne rampe za MGL-jem zaradi zapornice na vogalu ob McDonaldsu! Naš kamion je za nekaj centimetrov preširok. Kaj storiti? Ptujski tehniki imajo čudežno enostaven načrt: iz tal ročno demontirajo motečo zapornico in kamion za las zleze na dvorišče MGL-ja.

Težko scenografijo iz dvocentimetrskih ivernih plošč vlačimo na oder. Ko dežurni odrci iz MGL vidijo, s kakšnim »heavy« materialom je prišla mladina s Ptuja, se kar nekako porazgubijo po hiši. Ob 19.29 zabijemo zadnji žebelj, čistilka gre z odra in zavesa se dvigne.

Dvorana polna. Tudi na stopnicah sedimo. Vojko – Gospod Smith med uprizoritvijo odločno odloži kozarec na mizo, kri špricne visoko v zrak, vse skupaj je videti kot sijajen odrski efekt, vendar resnica je ta, da si je prerezal dlan. Kar med igranjem si Vojko zavije roko v rekvizit – brisačo. Predstavo gledam iz dvorane; dobro, da ne bo nič hudega. Vendar Vojka ni na poklon. Je že na poti na šivanje v Klinični center.

Odrca Branka Tico po predstavi vprašam (seveda z željo, da bi slišal, kako nas bo pohvalil), ali je gledal našo predstavo. Pa pravi: »Več kot petnajst let delam klele, pa še nism nobene predstave gledu, pa tut ne vem, zakva bi tvojo.« Brankov odgovor sem razumel šele mnogo mnogo let pozneje.

Irena Štaudohar, glavna in odgovorna urednica Maske, uvrsti našo Plešasto pevko ob Butterendfly, CABAres, CABArei, Improligo in Rusko misijo med Top 5.

Prihodnje leto bo odločilno.

Kaj igrati?
Da bo zanimivo za skupino in – še predobro vem – biti mora »smešno«, da bo pritegnilo še več publike, še več Ptujčanov, da bo želja, potreba, hotenje po poklicnem gledališču še večje.

Gledališče Zato. | Mestno gledališče Ptuj

KRČMARICA

49,5 ponovitev, potem pa ...

Gledališki list uprizoritve | Plakat | Uprizoritev na REP-u | Kostumska skica | Video | Za napredne, radovedne

Turrini svojo dramo, potem ko že gledamo klasični happy end, v katerem seveda prava in iskrena Fabricijeva ljubezen do Mirandoline zmaga, konča s Kavalirjevim tekstom:
»Ljubezen vse premaga. Je najboljše, kar imamo. Kdor misli tako, jih bo zelo kmalu dobil po nosu. Kar šteje, je denar. Mirandolina – jaz sem lastnik vaše gostilne. Nasvidenje!«
Konec iluzij, konec sanj in romantike; kruta realnost – to so teme, ki jih preživlja Zato.
Zato bomo igrali Turrinijevo Krčmarico.

Znova razširimo skupino: z Vesno Pernarčič, Nino Valič in Rokom Viharjem. (Kasneje Mašo Židanik zamenja Barbara Vidovič.)

Premiera bo na dvorišču Dominikanskega samostana. Krasno prizorišče. Tribune zdaj že postavljamo kot za šalo. ;-) 6 krat 4 metre desk in nekaj rekvizitov – to je vse, kar potrebujemo. Nenadkriljivi Zvone priskrbi nadvse pomemben Mirandolinin rekvizit: svinjsko glavo z jabolkom v ustih. Izdela ga sam. Potem ko po mestu na svojem džipu iz Perutnine Ptuj vozi pravo svinjsko glavo, jo namoči v mavec in končno napolni s purpenom.

Tadej v vlogi Kavalirja konča igro z zgoraj navedenim tekstom, odpre potovalni kovček in iz njega s posebnim mehanizmom (že spet Zvonetova pogruntavščina) pride na plan maketa ptujskega gledališča z nekdanjim pročeljem.

Za gledališče gre, čigavo in kakšno bo, je »zapakirano« sporočilo uprizoritve.

Sledijo gostovanja in popotovanja. V študentskih avtomobilih, yugu, AX, katrci prevažamo mobilno cestnoznakovno scenografijo in prepotujemo Slovenijo od Lendave do Dobrovega v Brdih in Komna na Krasu, od Jesenic do Sevnice ... igramo na spremljevalnem Borštnikovem srečanju, na Dnevih komedije v Celju dobimo nagrado za žlahtno režijo.

Številni prijatelji in zagovorniki naše ideje v Tedniku objavljajo svoja razmišljanja in mnenja o ptujskem poklicnem gledališču (Franc Mlakar, Albin Lugarič, Kristina Šamperl Purg, Vlado Novak, dr. Adolf Žižek, Aleš Gačnik, Branko Cestnik, Zlatko Šugman, dr. Roman Glaser, Franci Hauc).

Debate okoli ponovne profesionalizacije gledališča na Ptuju so hude, žolčne, polne jeze, besa, razprtij. Sekretarka za kulturo in župan dr. Miroslav Luci sta nam naklonjena. Mnogi mnogo manj. Kje bo občina vzela denar? Kaj bo naredila z ZKO-jem? Z ustanovitvijo gledališča bo uničila ljubiteljsko dejavnost!

Publika nas ima rada. Vesna postane prava zvezda malega mesta ...

Ampak, toda, vendar, vsemu navkljub: 4. decembra 1995 mi Franci Mlakar pošlje sms: Mestni svet je ustanovil javni zavod Gledališče Ptuj!

In tu se začenja neka druga zgodba. Oziroma bolje: tu se zgodba vnovič nadaljuje.

****

Dolžan sem še pojasnilo, zakaj 49,5 ponovitev Krčmarice.

Na kmetijo Kogl nas povabi Franci Cvetko, vinar z izjemnim posluhom za kulturo. Gosti nas ob dnevu odprtih vrat njegovega vinogradništva. Igramo na prelepem dvorišču, sredi vinogradov, za nami pogled na Ptujsko-Dravsko polje. Čudovit razgled, vidi se vse do Pohorja, Donačke, Boča. Nenadoma se stemni in poletna nevihta nekje na polovici prekine predstavo.

To je bila zadnja, nedokončana ponovitev Krčmarice.

Toda zato.-jevci smo dokončno dosanjali svoj sanje: Rojstvo profesionalnega gledališča na Ptuju. Vnovič.

Skupina Zato. z ustanovitvijo Gledališča Ptuj neha obstajati.
Njeno jedro se leta 2004 še enkrat sreča; tokrat v Drami SNG Maribor znova ob Ionescovi Plešasti pevki, (režiser Samo M. Strelec, igralci Tadej Toš, Vojko Belšak, Nenad Tokalić Nešo in Gregor Geč).
Leta 2008 ustanovim zavod Novi Zato.

Gledališče Zato. | Mestno gledališče Ptuj