KRČMARICA
49,5 ponovitev, potem pa ...
Gledališki list uprizoritve | Plakat | Uprizoritev na REP-u | Kostumska skica | Video | Za napredne, radovedne
Turrini svojo dramo, potem ko že gledamo klasični happy end, v katerem seveda prava in iskrena Fabricijeva ljubezen do Mirandoline zmaga, konča s Kavalirjevim tekstom:
»Ljubezen vse premaga. Je najboljše, kar imamo. Kdor misli tako, jih bo zelo kmalu dobil po nosu. Kar šteje, je denar. Mirandolina – jaz sem lastnik vaše gostilne. Nasvidenje!«
Konec iluzij, konec sanj in romantike; kruta realnost – to so teme, ki jih preživlja Zato.
Zato bomo igrali Turrinijevo Krčmarico.
Znova razširimo skupino: z Vesno Pernarčič, Nino Valič in Rokom Viharjem. (Kasneje Mašo Židanik zamenja Barbara Vidovič.)
Premiera bo na dvorišču Dominikanskega samostana. Krasno prizorišče. Tribune zdaj že postavljamo kot za šalo. ;-) 6 krat 4 metre desk in nekaj rekvizitov – to je vse, kar potrebujemo. Nenadkriljivi Zvone priskrbi nadvse pomemben Mirandolinin rekvizit: svinjsko glavo z jabolkom v ustih. Izdela ga sam. Potem ko po mestu na svojem džipu iz Perutnine Ptuj vozi pravo svinjsko glavo, jo namoči v mavec in končno napolni s purpenom.
Tadej v vlogi Kavalirja konča igro z zgoraj navedenim tekstom, odpre potovalni kovček in iz njega s posebnim mehanizmom (že spet Zvonetova pogruntavščina) pride na plan maketa ptujskega gledališča z nekdanjim pročeljem.
Za gledališče gre, čigavo in kakšno bo, je »zapakirano« sporočilo uprizoritve.
Sledijo gostovanja in popotovanja. V študentskih avtomobilih, yugu, AX, katrci prevažamo mobilno cestnoznakovno scenografijo in prepotujemo Slovenijo od Lendave do Dobrovega v Brdih in Komna na Krasu, od Jesenic do Sevnice ... igramo na spremljevalnem Borštnikovem srečanju, na Dnevih komedije v Celju dobimo nagrado za žlahtno režijo.
Številni prijatelji in zagovorniki naše ideje v Tedniku objavljajo svoja razmišljanja in mnenja o ptujskem poklicnem gledališču (Franc Mlakar, Albin Lugarič, Kristina Šamperl Purg, Vlado Novak, dr. Adolf Žižek, Aleš Gačnik, Branko Cestnik, Zlatko Šugman, dr. Roman Glaser, Franci Hauc).
Debate okoli ponovne profesionalizacije gledališča na Ptuju so hude, žolčne, polne jeze, besa, razprtij. Sekretarka za kulturo in župan dr. Miroslav Luci sta nam naklonjena. Mnogi mnogo manj. Kje bo občina vzela denar? Kaj bo naredila z ZKO-jem? Z ustanovitvijo gledališča bo uničila ljubiteljsko dejavnost!
Publika nas ima rada. Vesna postane prava zvezda malega mesta ...
Ampak, toda, vendar, vsemu navkljub: 4. decembra 1995 mi Franci Mlakar pošlje sms: Mestni svet je ustanovil javni zavod Gledališče Ptuj!
In tu se začenja neka druga zgodba. Oziroma bolje: tu se zgodba vnovič nadaljuje.
****
Dolžan sem še pojasnilo, zakaj 49,5 ponovitev Krčmarice.
Na kmetijo Kogl nas povabi Franci Cvetko, vinar z izjemnim posluhom za kulturo. Gosti nas ob dnevu odprtih vrat njegovega vinogradništva. Igramo na prelepem dvorišču, sredi vinogradov, za nami pogled na Ptujsko-Dravsko polje. Čudovit razgled, vidi se vse do Pohorja, Donačke, Boča. Nenadoma se stemni in poletna nevihta nekje na polovici prekine predstavo.
To je bila zadnja, nedokončana ponovitev Krčmarice.
Toda zato.-jevci smo dokončno dosanjali svoj sanje: Rojstvo profesionalnega gledališča na Ptuju. Vnovič.
Skupina Zato. z ustanovitvijo Gledališča Ptuj neha obstajati.
Njeno jedro se leta 2004 še enkrat sreča; tokrat v Drami SNG Maribor znova ob Ionescovi Plešasti pevki, (režiser Samo M. Strelec, igralci Tadej Toš, Vojko Belšak, Nenad Tokalić Nešo in Gregor Geč).
Leta 2008 ustanovim zavod Novi Zato.