Silvan Omerzu, Solze

V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so leta 2006 pripravili razstavo del Silvana Omerzuja z naslovom Solze. Odmevna razstava je bila na ogled v nekdanji samostanski cerkvi. Leta 2007 je bila predstavljena tudi na ljubljanskem gradu, leta 2017 pa še Mariboru, v kripti nekdanje cerkve minoritskega samostana, kjer domuje lutkovno gledališče. Možnosti, ki jih ponuja svetovni splet, so avtorje projekta spodbudile, da v sodelovanju z zavodom Novi Zato. razstavo po petnajstih letih obudijo v digitalni obliki in sicer na spletnem portalu slovenskega gledališča SiGledal. Ogled

Silvan Omerzu (1955) je študiral na pedagoški akademiji v Ljubljani in se nato zaposlil v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je prevzel kiparski in tehnološki del. Leta 1983 je odšel na študijsko izpopolnjevanje iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk v Prago. Na začetku 90. let je deloval pri neodvisnih gledališčih, med drugim je z režiserjem Janom Zakonjškom ustanovil Gledališče Konj. Pozneje je kot samostojni ustvarjalec sodeloval z različnimi gledališči v Sloveniji in v mednarodnem prostoru, za katera je – pogosto v vlogi režiserja, dramaturga, ustvarjalca likovne podobe in oblikovalca lutk obenem – (so)ustvaril številne odmevne predstave.

Omerzujevo umetniško pot zaznamuje interdisciplinarnost, saj kot ustvarjalec ni zavezan samo eni umetniški disciplini ali mediju. Deluje kot režiser, lutkovni umetnik, slikar, grafik, ilustrator, ukvarja se tudi z risbo, keramiko in oblikovanjem plakatov, bil pa je tudi urednik revije Lutka. Odigral je tudi pomembno vlogo pri vzpostavitvi Lutkovnega muzeja – s svojimi lutkami je opremil vitrino v LGL in postavil avtomate, ki bobnajo in kažejo pot do muzeja, izdelal je interaktivni del s tremi odri za igranje različnih zvrsti lutk, prevzel je vlogo ilustratorja, v muzeju pa je predstavljen tudi odrček avtomat iz njegovega zgodnejšega obdobja.

Mednarodno priznani umetnik je sodeloval na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma ter v tujini. Za svoje vsestransko ustvarjanje je prejel vrsto slovenskih in mednarodnih nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada (2006).

Že zgodaj je začel razstavljati in izdelovati lutke za razstave. Delal je velike lutke, v katerih naj bi bili ljudje. Pri vsaki postavitvi razstave igra pomembno vlogo razstavni prostor, ki si ga Omerzu pred začetkom dela vedno temeljito ogleda in preuči: "Pri vseh galerijah najprej vstopim v prostor, poskusim si vzeti čas in najti stik z njim. Se zamisliti v arhitekturo, zgodovinski ali simbolni pomen objekta."[1] Tako je bilo tudi v primeru razstave Solze, ki je bila prvotno na ogled v nekdanji samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki. "Najprej sem se seveda lepo pozanimal o zgodovini prostora. Samostansko življenje je kot nekakšen mehanizem stalnega ponavljanja. To mi je blizu. Pridejo zjutraj in pojejo, pridejo ob določeni uri, molijo ...; prostor ima tudi čudovito svetlobo, ki se spreminja. Tudi to me je pritegnilo. Naredil sem eno lutko in jo postavil v prostor, da sem videl, kako učinkuje. Začel sem razmišljati o zvoku, ker je tam sijajna akustika. Potem sem prišel na objokovanja, to se je tudi zelo dobro ujelo z besedilom, ki ga je napisal Jure Mikuž, kjer piše, da so prepevali Salve Regina, v kateri je verz o solzni dolini. V cerkvi so visoki stropi, zato so mi ustrezale vertikalne cevi. Ustrezalo mi je tudi, da sem vključil mehaniko."[2] Posebni prostor je v njem tudi porodil idejo, da bi se v prostoru slišalo kapljanje vode. "Vsi ti obredi, ki tečejo leta in stoletja enako, neprekinjeno kot stroj ob isti uri, iste maše, isti napevi. Tako je naneslo kapljanje vode."[3]

Ob razstavi leta 2006 je izšel katalog, v katerem je dr. Jure Mikuž o Silvanu Omerzuju in nastanku razstave Solze zapisal: "Silvan Omerzu združuje vse mogoče scenske, likovne in teatrske elemente, ki v sinesteziji, soobčutju vplivajo na naše čute. Vizualno in pomensko so njegove predstave, prostorske postavitve ali razstave celovito umetniško delo: so estetsko popolne in obenem filozofsko globoke. Doslej je prostore, v katerih je uprizarjal svoje predstavitve, snoval sam in nemalokrat so njegove scene ustvarjale cerkveno vzdušje z vsemi prispodobami in simboli, ki ga označujejo. Dogajanje v njih pa je spominjalo na obredje krščanskih ali poganskih kultov, ki častijo, zaklinjajo, preklinjajo ali izganjajo bogove, hudiča, angele, demone, rojstvo, življenje, spolnost in smrt. Zato se zdi prav poklican, da se mu je ponudila priložnost razstavljati v kostanjeviški cerkvi.

Izziv je sprejel spontano, bolj čutno kot racionalno, bolj nagonsko kot preračunljivo. Povsem sam je vstopil v tihi prostor cerkve nekdanjega cistercijanskega samostana, v katerem se je stoletja odvijalo katoliško bogoslužje, in mu prisluhnil, z ušesi in s tistim notranjim občutkom, ki so ga v srednjem veku, ko je kostanjeviška arhitektura nastala, preprosto poimenovali 's srcem in dušo'. In kaj je lahko na ta način zaslišal in začutil? Nekdaj sveti prostor je zadrhtel v ritmičnem odzvanjanju z besedami poudarjane melodije, ki spominja na cerkveni koralni spev, morda antifono. Gotovo je bila hvalnica, toda katero izmed teh so prepevali tako pogosto, da je njena melodija kot začarana ostala za večno ujeta v kamnite člene cerkvene arhitekture in da jo lahko občutljivi umetnik zazna ter poustvari na svoj način? [...] V Omerzujevi kostanjeviški postavitvi solze kapljajo kot v klepsidri, vodni uri starih Grkov, ki so ji ti dali prelepo ime, saj pojem dobesedno pomeni 'tista, ki krade vodo'. Kapljice, ki padajo v spodnjo posodo s svojim odzvenom predstavljajo trenutke, ki jih na zemlji krademo večnosti, v katero izginjamo. Obenem nam odmerjajo ritem tuzemskega življenja, s katerim odganjamo misel na smrt. Omerzujevi ljudje so se kot lutke, ki jih vlečejo niti usode, zaustavili za nas 'v tem solznem dolu', in hac lacrimarum valle, in se v ritmu kapljajočih solza zazrli tja, kamor drug za drugim odhajamo: hodie mihi, cras tibi ... "[4]

Blaž Lukan je o razstavi Solze zapisal, da jo "lahko razumemo tudi kot gledališko instalacijo oziroma lutkovni performans", obenem pa gre za "neke vrste estetski in miselni preizkus za gledalca".[5]

Lutke in objekte, predstavljene na razstavi, so izdelali Silvan Omerzu, Žiga Lebar, Iztok Hrga in Boštjan Žgajnar. Avtor fotografij je Boris Gaberščik.

Maruša Mugerli Lavrenčič

 


[1] Bauer, Marko: S smrtjo na odru so vselej težave. Silvan Omerzu, lutkar. Delo, leto 51, št. 294 (19. december 2019), str. 32.

[2] Zlokarnik, Mojca: Vmesni, rahli svet. Intervju s Silvanom Omerzujem. Likovne besede, št. 114 (2016), str. 23, 24.

[3] Bauer, Marko: S smrtjo na odru so vselej težave. Silvan Omerzu, lutkar. Delo, leto 51, št. 294 (19. december 2019), str. 32.

[4] Mikuž, Jure: Solze. Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, 2006.

[5] Lukan, Blaž: Kdo to nad nami joka. Razstava Silvana Omerzuja. Delo, leto 47, št. 131 (9. junij 2006), str. 13.

 

Povezave: