Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi

Dogodek v mestu Gogi je vsekakor ena od največkrat uprizorjenih slovenskih dram, obenem pa je tudi v marsičem kontroverzna. Njen avtor Slavko Grum se je rodil 2. avgusta 1901 v Šmartnem pri Litiji. Na Dunaju je diplomiral iz medicine in kasneje delal kot zdravnik v Ljubljani in Zagorju. Ob svoji redni službi je vseskozi pisal dramatiko in kratko prozo. Njegovo najbolj znano delo je prav Dogodek v mestu Gogi.

Slednjega je začel ustvarjati že leta 1927, ko je v revijah Jutro in Ljubljanski zvon objavil številne črtice, katerih motivi so se kasneje znašli v Gogi. Dramo je intenzivno pisal v letu 1928 in na začetku leta 1929. V tem času je bil med drugim zaposlen v Bolnišnici za duševne bolezni na Kodeljevem v Ljubljani, v intervjuju za Slovenski narod (14. julija 1928) pa je povedal: »Trenutno si delam beležke za neko dramo, ki jo nameravam zgraditi v povsem svojevrstnem, infantilističnem stilu.«

Osemindvajsetega oktobra 1928 je objavljena novica o razpisu prosvetnega ministrstva v Beogradu za najboljše izvirno pripovedno, dramsko ali glasbeno delo. Avtorji naj bi svoja še neobjavljena dela poslali do 1. marca 1929. Dan po izteku tega roka Grum ponudi dramo ljubljanskemu Narodnemu gledališču (današnje SNG Drama Ljubljana), konec marca pa so že objavljeni rezultati natečaja, ki prisodi Grumu nagrado 4000 dinarjev za najboljšo dramo. Kot je avtor izjavil sam, jo je napisal v vsega treh tednih, a jo je kasneje še pol leta popravljal.

Kljub izrednemu uspehu (saj je bil Grum prvi Slovenec, ki je dobil nagrado na natečaju jugoslovanskega prosvetnega ministrstva) nadaljnja usoda drame ni bila povsem brez zapletov. Kljub nagradi je namreč založbe in gledališča niso sprejeli. Tako je izšla šele leta 1930, najprej v štirih nadaljevanjih v Ljubljanskem zvonu, kjer je njen izid podprl urednik Fran Albreht, kasneje pa še v avtorjevi samozaložbi v knjižni obliki. Natisne 600 izvodov, a jih v prvih dveh letih proda le nekaj več kot 150.

Tudi gledališča pri uprizoritvi Goge oklevajo. Ljubljansko gledališče z odločitvijo odlaša, tako da je bil Dogodek v mestu Gogi prvič uprizorjen v Narodnem gledališču v Mariboru, danes SNG Maribor, 13. maja 1931 (režiser Jože Kovič, scenograf Jaroslav Černigoj). Uprizoritev je imela vsega štiri ponovitve, je pa bržkone sprožila odločitev Osipa Šesta, ki je maja napovedal tudi uprizoritev v Ljubljani. V Narodnem gledališču v Ljubljani, danes SNG Drama Ljubljana, je bil Dogodek prvič uprizorjen 23. septembra 1931 (režiser Osip Šest, scenograf Ivan Vavpotič, avtor glasbe Vilko Ukmar). Uprizoritev je imela v Ljubljani šest ponovitev.

Po teh dveh uprizoritvah je Grumova drama izginila s slovenskih odrov za dobri dve desetletji. Ponovno so jo uprizorili šele po drugi svetovni vojni, 16. aprila 1954 v Mestnem gledališču ljubljanskem (režiser Jože Tiran, scenograf Milan Berbuč, kostumograf Milan Butina, avtor glasbe Ivo Petrić). Od takrat je stalnica v repertoarju slovenskih gledališč, saj je bila uprizorjena vsega skupaj 15-krat, zadnjič v SNG Maribor v sezoni 2022/23.

Zakaj je Dogodek v mestu Gogi tako poseben?

Grumova drama je zmes različnih dramskih tokov s konca devetnajstega stoletja – naturalizma prek Zolajeve novele Za noč ljubezni, Ibsenovih Strahov in Strindbergove drame Gospodična Julija ter simbolizma prek t. i. statičnega gledališča Mauricea Maeterlincka. V simbolističnem stilu sta pisani že njegovi mladostni drami Pierrot in Pierrette (1921) in Trudni zastori (1924). Vendar je v Dogodku Grum uporabil tedaj aktualno dramsko tehniko, ki temelji na fragmentarni dramski zgodbi, fragmentarnih dramskih osebah in odsotnosti dogodka v dramskem dejanju. Zaradi slednjega, ciklične strukture dramskega dejanja in dejstva, da je uporabil simultani oder, ki ga je videl leta 1925 na Dunaju pri gostovanju moskovskega Kamernega teatra z Wildovo Salomo v režiji Aleksandra Tairova, se zdi, da ta drama nakazuje nadaljnji razvoj svetovne dramatike, ki se je razmahnil v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja z dramo absurda.

Grumova drama je torej morda celo najbolj kontroverzna slovenska drama vseh časov, ki je z marsičim vpeta v tedaj že zastarelo tradicijo devetnajstega stoletja, a predvsem z zgradbo dramskega dejanja spominja na zgodovinske avantgarde in dramski modernizem dvajsetega stoletja.

Ob razstavi smo za šolske skupine pripravili tudi pedagoško gradivo z raziskovalnimi in ustvarjalnimi aktivnostmi.

Leta 1929 je Slavko Grum v intervjuju za Slovenski narod takole izrazil svoje navdušenje nad simultanim odrskim prostorom.

»Rus Tairov je na Dunaju prvi uprizoril stare drame s tako moderno scenerijo. Tairov ima torej sceno, ki bi odgovarjala moderni drami, pa nima take drame, jaz imam pa tekst brez režiserja.« (Grum Zbrana 427)

Gledališče Aleksandra Tairova je videl štiri leta prej, leta 1925, ko je le ta gostoval na Dunaju s svojo uprizoritvijo Salome. Njegov pristop dobro opiše Lado Kralj: »Morda največja novost, ki jo je v svoje gledališče vpeljal Tairov, je zadevala odrski prostor in Tairov jo je imenoval 'vertikalna konstrukcija'. Odrska tla je razdelil na več enot, ki jih je v različnih višinah in geometričnih gmotah členil navpično in sicer s pomočjo lesenega ali jeklenega ogrodja ali tudi barvastih platen. Tako je dobil večje število različno visokih igralnih ploskev, ki so mu omogočile simultano uprizarjanje. Igralci se po tako členjenem prizorišču premikajo mehanično, podobni so marionetam.« (»Drama in prostor« 76, 77)

Ta organizacija odrskega prostora ni povsem nova. Srečamo jo že v srednjeveškem gledališču. Pri nas je najbolj znan tak primer Škofjeloški pasijon, pri katerem so se posamezni prizori igrali na vozovih, ki so krožili po mestu. Šlo je torej za obliko simultanega odra, pri katerem pa gledalci niso hkrati gledali več igralnih ploskev, ampak so se te pred njimi menjavale.

Tisto, kar je Gruma bržkone najbolj navdušilo, je bilo dejstvo, da je bila scena členjena tudi vertikalno in da so se igralci gibali kot marionete. To je bilo namreč značilno za simbolistično gledališče, pri katerem se je Grum tudi sicer zgledoval.