Dušan Jovanović, maestro sodobnega gledališkega jezika

Razen v primeru dveh neuprizorjenih besedil iz 60. let in dveh zapletov pri uprizoritvi dramskih del Norci in Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka v prvi fazi ustvarjanja (1962–1975) so bila Jovanovićeva nova besedila vedno uprizorjena v relativno kratkem času.

Zbrane zabeležke časa so nastale na prizoriščih slovenskih krstnih uprizoritev, skozi katera lahko sledimo recepciji dramskega opusa Dušana Jovanovića. Simptomatičen je dvojni prodor v javnost na samem začetku: leta 1969 fotografski objektiv beleži tako prizore predstave Znamke, nakar še Emilija na odru Male drame SNG Ljubljana pa tudi trenutke iz neoavantgardne uprizoritve Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki v Viteški dvorani Križank. Sledijo uprizoritve v več gledaliških hišah: v Slovenskem ljudskem gledališču Celje (Norci, 1971; Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka, 1976; Karamazovi (Prevzgoja srca), 1980); v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu (Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Trije rogonosci, 1972; Vojaška skrivnost, 1983; Klinika Kozarcky, 1999); v Slovenskem mladinskem gledališču (Žrtve mode bum-bum, 1975; Hladna vojna babice Mraz, 1982; Jaz nisem jaz II, 1983); v Mestnem gledališču ljubljanskem (Generacije, 1977; Viktor ali Dan mladosti, 1989; Razodetja, 2011); v Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica (Jasnovidka ali Dan mrtvih, 1989) in v Kopru v okviru Primorskega poletnega festivala (Karajan C, 1998). Na odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bilo leta 1978 uprizorjeno besedilo Osvoboditev Skopja, katerega krstna uprizoritev je bila sicer v Zagrebu. Ponovno sledi desetletje drugih odrov, nato pa se z uprizoritvijo Zid, jezero leta 1989 začne vrsta uprizoritev Jovanovićevih besedil na odru ljubljanske Drame (Don Juan na psu, 1991; Antigona, 1993; Uganka korajže, 1994; Kdo to poje Sizifa, 1997; Ekshibicionist, 2001; Boris, Milena, Radko, 2013).

Dušan Jovanović je krstno uprizoril dobro tretjino svojih besedil. Kot celostnega avtorja, ki v vlogi režiserja ustvarja inscenacijo lastnega besedila, ga spoznamo že v 70. letih na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu (Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Trije rogonosci), kjer konec 90. let postavi tudi Kliniko Kozarcky. Izpostaviti velja izjemne vizualne elemente v predstavi Žrtve mode bum-bum v Slovenskem mladinskem gledališču leta 1975, kjer avtor ustvarjalno sodeluje z Meto Hočevar, ki oblikuje tako scenografijo kot kostume. Hočevarjeva oblikuje prostor v številnih postavitvah Jovanovićevih del: v 80. letih v Prevzgoji srca (Karamazovi) in v Vojaški skrivnosti, nato pa v 90. letih v Antigoni in Uganki korajže (na odru SNG Drama ju sama režira), v Kdo to poje Sizifa in v Boris, Milena, Radko ponovno v ustvarjalnem dialogu z Jovanovićem.

V tem nizu lahko sledimo procesu preobrazb od dramske pisave, ki se levi v uprizoritev, do gledališke fotografije, ki kot zapis igralskega in vizualnega momenta predstave odraža tudi poteze dramske pisave.

Mag. Primož Jesenko