ZAP-20210223093330

•

DPD »SVOBODA« PTUJ GLEDALišCE - PTUJ

PRIMOž KOZAK

AFERA REžiSER: PETER MALEC

OSEBE:

Jeremija, komisar divizije Matej , komandant okrožja

Bemard, načelnik cone Simon, komandant brigade

Marcel, kornisar brigade Kristjan, zvezni oficir

Oficir Stražar

Lojze Matjašic Stane Horvat Ivo Serdinšek Mar jan šneberger Mirko Vaurpot•i'Č Jože Kr·ivec Franc Simonič Silvo Ilec

ODMOR PO PRVEM DELU

OB SO-LETNICI GLEDALišKEGA DELA REžiSERJA PETRA MALCA

AFERA PRIMOŽA KOZAKA

je bila nap.isana v ~etu 1959, objavljena v letih 1960-1961 v Per- spektivah, UJprieorjena najprej na Odru 57, potem še v ljubljanski in mariborski Drami ter Jetos v kranjskem »Prešennovem gledali-

šču.« Obšla pa je tudi mnoge druge jugoslovanske ojre. Mera obravnava spore v !POveljstvu partizan kega odreda proti

koncu druge svetovne vojne. Njena idejna vsebina: pravda proti konformizmu (tistim, ki svoje osebno mnenje mehani6no podrejajo uradnemu mnenju) in pravda za pravice individua. Tema, ki je vse- Skozi živa 1n bo1eče pereča ne samo v vsej Evrel;>i , temveč v vsem povojnem svetu sploh. Dogaja s·e sredi sovražne ofenzive.

VSEBINA: V brigadi je komisar Marcel! naroči·! nekemu nižjemu oficirju naj napade neko odročno vas. Oficirju se tTialoga ni zdela smotrna, 'ker bi v njej popadala vsa skupJna, pa je šel h kom<l!ndantu Simonu, ki je komisarjev uk~ spremenil in razveljavil. To~::t zatG je Jromisar Marcel naročil trem svojim vojak::>m, naj ti•stega ofioirja ustrelijo. To je rarzjerz.i•Jo komandanta Simona in je zahteva1 od Mamela, ITlaj tiste tri vojalke kaznuje. Ker ta seveda ni hotel niti mogel, saj je sam ·izdal ukaz, je Simon na lastno pest aretira~ tri voja•ke. Ta'ko je prašdo med njima d::> odlkritega spora in narčelnik cone, Bernard, bi moral odstraniti enega a•li drugega. Ta tega ni sto- ri:! in .Simon je rzarhte•val naj se vojaki na referendumu odloč-ijo ati ru1 enega a1>i za drugega. 'Io je pre>prečil zvezni oCicir pri š>tabu c>one, Kristjan, in po posvetu z načelnikom cone Bernardom, vse s·kUJpaj prJjavil štabu. Ta je poklical vse akterje afere na raozgo·vor in zasli- šanje. Tu se drama začne.

Junaki Afere niso samo suh~ teze, marveč živi ljudje s svojimi

človeškimi probtemi.

Afera ni samo suha terzna drama, politična razprava brezoselbnih zastopnikov ildej. Res je, da juna•ki Afere zagovarjajo predvsem svoje teze, so pa tud:i •ljudje s svojimi jasn.imi notranjimi pogled.i, s·tiska- rni, z bogato dttševnostjo; viharijo jih izjemno močne č l oveške strast'i.

Tako je Kristjan recimo rpri5eil v upor ,prav zaradi svoje s·tiske, saj :čuti, da je prazen, v uporu bi rad našel svojo notranjost, boga- stvo, rad bi ITlapolni'l svojo e'ks·istenčno stis'ko. Marcel je bi·! revolu- cionar od malega; medtem tko je S imon dbdelova1l pdlja, imel dekle- ta, štu1d'iral, je Marcetl v.isel pretepen po ječah, •ni•kdar očitno ni imel

doma, saj 'Se je že lkot otrok udeleževal upora, ni imel ž ne , ne prija- teljev. Vse to mu je birla Je revolucija. In Simon, ·kmet (šolan ·sic:'!r) ja zapustil doma oba 'brata, pretrgal zveze z !domom in v svoj ih kra- j-ih s »svojimi« fanti dvignil upor, ostal do konca verujo i: v svojo koncepcijo demokratičnega vseljudskega upora. Svojstven hum ::m!- zem izžareva tudi Bernard, star borec, Šipanski borec >>zalju ~ljen« v revolucijo. Toda zidaj je ·tuidi v človeškli ·stiski, ko so se rmu ,pot Jil kli ljuidje, na sina ·misli, ki mu lahrko ta afera •posredno §kodi. Prej ga je rbi'la sama ddbrota in iz rnje izvirajoča mehkoba, zato je ob aferi njegova st'is'ka tolitlro hujša. v spletu 'dogodkov se rz:Iomi.

Celo komisar Jeremija, ta navidez brezdušni »Odposlanec, nosi- rlec revolucije«, bi rad bil na koncu čisto sam, da bi po človeško preudariq svoje ravrnanje z oficirji. Ali je pravilno ravnal? Kaj ni zatrl prav tiste, k.i so biLi iz naj.:Vrstejše srnovi, najzvestejšega rzna-

1čaja - slkratka, najboljšega kadra! Spoznanje o ·tem, da se usodi izogniti ne da.

Afera je še vedno aktualna.

Mero upri~jamo, ker smo prepričani, da je še tudi danes, ka- kor že receno, izrazito aktualna. V revolucionarnem vrenju v zad- nj.ih letih, v <Času, Iko je partija prevzela ve'čjo iniciativo pri reševa- nju naših problemov, ko govorimo, da »revolucija še vedno traja«, se nam zeti potrebno oživiti dileme, :ki so muči'le, razJdvajale in združevale borce za nov red. Ne !POZabimo, da so se v OF zbrali v enoten ocljpor za'Stoprniki ra.znih gibarnj, vendar vsi z enim ciljem - osvdboditv.ijo. Velja •ponovno preurlariti vJ·ogo komisarja Jeremije in organizacije u pora, Simonove »samoupravljals•ke« težnje že med vojno, Marcelov dogmatizem, njegovo enosmerno fanatično vdarnost revo luoionarnemu gibanju 'ipd.

»Afera deluje sveže, notranje urejeno. <<

( Po~eto v glavnem rpo gledališkem listu S G Maribor 1973/74)

•

MOJIH PETDESET GLEDALIŠKIH LET

že v zgodnj.ilh gimnazijskih letih me je ne vem kaj prevzelo in omamilo, da em se pri•če l ukvarjati ljubiteljsko s »tea trom« , in &i- cer na doma'čem kranjskem prosvetnem odru, v hiši , kj er sem se rodil in do~ga leta prebival -v današnjem Prešernovem gledališ ::u . že takrat sem sluti], da temu čarobnemu svetu .ne bom mogel ubežati ...

V Kranju sem .kasneje, takoj po osvoboditv.i - 'kot poklicni re- žiser - s trdim delom velilko pris,peval k razvoju tamkajšnjega na novo oživljenega odra. Pomagal sem »rodnemu« odru, kjer sem ta-fk.oreko'č shodil. Predvsem sem mu prilpravil tla za •poznejše poklicno • gledališče . Po mojem '11asvetu in posredovanju so tu::ti preimenovali takrabno Mestno gledališče v Prešernovo gledali·šče.

Prva igra, ki sem jo postavil 1929. leta na oder, amater, z amater- k·imi igralci, ki so bili prav tako zagnani entuziasti kot jaz, je bila

tragedija Sema Bene.Uijeva Ljubetzen treh kraljev v Gradnikovem prevodu. P o dveh lažjih, cenenih •delih, kakor sta bili na primer: Manice Komanove Prisega o polnoči in Vombergerj eva Vrnitev, sem segel že po zahtevnejših, Iiterarno vrednejših delih, kakor so: drama Maksa Mella Igra apostolov, Rostandova Vest, Leskovčeva zahtevna igra Jurij Plevnar tin kajpak župančičeva Veronika Deseni- ška. še danes mi ne gre v .glavo, kako sem se dnzn.il · seči v tistih ne- bogljenilh leti'h P'O tej veliki umetnini. Za čudo, kaj vse mlad človek ne zmore!

'Predstavo si je oglegal tudi režiser ljubljanske drame rprof. Osip šest. Kot dijak ljubljanskega učiteljišča sem našel pot do njega in b.i1l štiri leta njegov učenec. On mi je vcepil globoko, izredno spošto- vanje do gledališ!ke umetno ti. Veliko •sem se od njega naučil. Z nj•im sem naštudiral vlogo Hermana in ga .igral tisti večer.

Po njegovem nasvetu sem šel po maturi - učiteljišče je bilo za- me samo vmesna postaja -na dunajsko državno gledališko akade- mijo.

iPri sprejemnem izlpitu sem komisiji, v kateri je bilo nekaj znanih igralcev iz Burgtheatra, m.imo drugega >>odgrmel << tudi enega Her- marrov.ih monologov, seveda v slovenskem jez'i·ku. Od 56 nadebu'dnih kandidatov so jih sprejeli le 7. Med temi >>srečneži<< ·sem bil tudi jaz. - š ·tudij na gJ.edal.i ki akademiji in o'b'časn.i obisk·i v raznih prašk•ih i•n berlinskih gledališčih, kjer so ustvarjali mojstrslke upri- zoritve takratni srednjeevropski režiserji ( Reinhardt, Hilpert, Do- sta l, Hilar) •s Javnimi umetniki, m ed katerimi naj omenim igralce:

•

Bassermana, Wegenerja, Janningsa, Kraussa, Moissija , Grundgensa, Vidro, Kohouta, Ste~paneka - in igralke Heleno Thimig, Paulo Wessely, Kathe Dorsch, Dostalovo, Stepničkovo . .. -vse mi je dalo predvsem splošno gledališko razgledanost in omi•ko ter solidno teh- nično znanje. V podvojeni meri se je v meni okrepila zvestoba umet- nosti, zvestoba pisatelju in zvestoba samemu sebi.

Po študiju v tujini sem debi·tiral kot režiser 1935. leta v Ljulblja- ni z igro švicarskega dramatika Cezarja Arxa: Izdaja pri Novari, ki jo je za to priložnost prevedel Fran Albreht. Za vedno mi bo ostalo v spominu delo zveliikimi igralskimi osebnostmi ljubljanske Drame, kakor so bili: Maria Vera, Mira Danilova, Levar, Kralj. Lipah, M. Skrbinšek, Jan, igralci, ki sem jih še pred ne·kaj Jeti občutloval z dijaškega stojišča . Prof. Fra111ce Koblar je v »Slovencu<< ze1o ugodno ocenil uprizor:itev.

Iz začetnega zorenja, uspehov in padcev v mariborskem gledali- šču se rad spominjam Begovicevega Božjega človeka, Laveryjeve Prve Legije, C:apkove Bele bolezni, Schillerjeve Marije Stuart in Knittlove Vie Male. Plodno šestletna umetnišlro delo v mariborski drami je iznenada prekinila vojna. Kruto leto 1941!

Po vojni se je pri•čelo zame usodno 'tavanje, polno grenkobe in razklanosti v sebi. Resno sem premišljeval o koristnosti svojega de-

la. Dolgo se .nisem tZna1še1! Najprej ·sem se nekaj sezon zadrževal, kalkor sem že omenil, v Kranju, zatem leto dni v Ljubljani (angaži- ral me je direktor Drame Bojan .Stupica), v Ptuju, dllje časa SIIJet v Mariboru in drugih jugoslovanskih poklicnih gledallišoih (Sarajevo, Dubrov'nik, BanjaLuka) .

Ko sem bil drugič angažiran v mariborski Drami, .kamor sem prjše1 ·po !Dubrovniku in •Ptuju, smo prirpravili s požrtvovalnimi igral- ci nekaj lepih ve'čerov. Lepa doživetja so bila uprizoritve: Patricka- va C:ajnica, Vroča •kri, še !posebej dramatirzacija Dnevnika Ane Frank , s katerim je doživelo mariborsko gledališče na gostovanju v Beo- gradu in Zagrebu, taiko 1pri kriti-ki (Finci Selenic, dr. Hergešic) , ka- kor mnogoštevilni pub1ik.i nezaslišan uspeh. Bili so presenečeni nad tolikšnim umetniškim nivojem mariborske Drame, tZa katero do ta- krat s'koraj m:iso vedeli. Ne gre pozabiti Lorcovih poetičnih dram Mar'iana Pineda in Doma Bernarde Albe; 'Za zadnjo je kritik »Veče ra« Lojze Smasek Z31Pisal, da je >>ze lo us:pela, učinlkovita in pred- vsem zrela predstava.« Zdi se mi, da sem prav v svojem drugem mariborskem obdobju, pod Dolarjevim vodstvom, ustvaril svoje najboljše režije.

Nemalo sem se vsa leta ukvarjal s klasičnimi dramskimi deli, ki so mi bi1la o d nLk•daj pri srcu in sem se jih lo·teval z veliko resnost- jo. Omembe vredna je moja predvojna mariborska uprizor·itev Schillerjeve Marije Stuart z Elviro Kraljevo v v'logi .kraljice Elizabe- te, ne pa Marije. Domala ves igrals.k.i ansambel z v01dstvom vred je bil .začuden in nenakllonjen tej zamisli. To•da trdovratno sem vztra- jal pri svoji - zanje predrzni - odločitvi. Prepdčan sem bil, da imam prav! Premiera je to tudi dolkazala! Elizabeta je namreč v tej tragedij.i, ki bi se morala praV'Zaprav imenovati po njej, glavna, do- minantna figura, ne pa romantična, solzava Marija in zahteva tudi najrzrelej•šo igra~ko. To pa je Kraljeva vseka/kor bila! Ta•kšnih »drz· •n'i'11« dramaturških posegov je z moje strani še •bilo, a puščali so mi 1proste roke, zaupali so mi! Ne'kaj podobnega sem !doživel dobro leto zatem v ljubljanski Drami, ko sem kot gost režiral istega avtorja ldramo Kovarstvo in ljuibee-en . Direktor Drame je vztrajal, da mora igrati 'Z!l.oglasnega Wurma starejši, »odsluženi« igralec, jaz 'Pa sem se potegoval za mlladega Staneta Severja. Da nista pritegni la moji zahtev'.i tudi dramaturg Josip Vidmar in upravnik Oton župančič, hi se razšli! No, igral je Wurma po »hudem ·boju<< vendarle Sever in ustvaril s to vilogo eno svojcih prvih velikih mojstrO'Vin. S Sever- jem sem se kasneje srečal še rprj režiji Gril'lparzerjeve tragedije Lju- be.zen .in morja valovi, kjer je upodobil vlogo Velikega sve::enika.

V banjaluškem gledališču sem posveČa'! ve!ilko skrb ~adim, na- darjenim bosanskim drama•tikom (v zahvalo sem dobil štipendijo

(

•

za trimese~ ni gledališki študij v Parizu) na1dalje nekaterim delom i!z navej,še saovens'ke, ka,kor tudi tuje dramske literature (Torkar, Kozak, Sartre, Kohout, Zuckmayer) še poselbej 1pa ktlasilč.nim delom .

P.rvič sem se spoprijel s Shakes.pearom (Othello, Sen kresne noči, Vesele Windsorčanke), še papreje pa s Sofoiklovo Antigono in Goethejevo Uigenijo na Tavridi. Uspeli sta nam •tudi Ostrovskega drama Brez dote in lbSillova Beda Gabler. - Bil sem med prvimi reeiserji, ki so sodelvaiJ!i pri rojstvu »Dubrovniških poletnih iger«, 'k·i slav'ijo prav letos svojo 30-letnico dbstoja . Uprizorili smo rz du- brovniš'kim ansamblom prisrčno Lope de Vegovo komedijo tPrebri- sana norica s Selmo Karlovac v nasJlovni vlogi.

Ob kla'sični dramski literaturi kajpak nisem zanemarjal doma- čih, slovenskih del. Prav naSiprotno! Cedno število j.ih je. V lepem spominu S'ta mi ostali poleg Cankarjevega Krcclja ma Betajnov~. žu- panči'čeve Veranike Deseništk:e, Linhartovega >>Mati · ka<< in župana- ve Mic'ke, Kameni'kovega prvenca Postaja ob veLiki ces't·i in Mire Pucove Svet brerz sovrastva, Finžgarjeva i.gra Divji lovec, predvsem pa Ra;zva.lina življenja, ki sem jo režiral tudi v Dubrovniku. Z njo smo proslav.ili 80-letnico ,Finžgarjevega rojs nega ·dne. Ob premieri mi je poslal avtor zelo lepo zahvalno pismo, ki ga je pred polnim

gledališčem prebral danes cenjen~ igralec velikega ugleda, Miše Martinovic, ki je zelo doživeto zaigral tudi Vilogo Ferjana.

Na kraju naj še omenim, da sem režiral ma Dunaju Begovicevo dramo Brez tretjega in ponovno Dnevnik A!l1e Frank v puljskem gledal iš · u , s katerim smo gostovali na željo marša'la Tita na Brionih.

tPo trjldesetih letih us-tvarjanja v IPOikhcnih gledališ'čih sem se pro- stovoljno Oldloči~ za delo z ljubiteljs\kimi odri. Odločil predvsem za- to, ker sem bil globoko prepričan, da bom našel za svoje ustvarja- nje med .preprostimi, požrtvova1nimi ljubi,telji več predane ljulbezmi in hlkrati hvaležnosti.

Ob k0111cu nemirnega tavanja me je pripeija'la pot v ptujsko amatersko gledališče, kjer sem se že popreje, ko je bi,Jo še poklicno, dobro počutil. Z njihovimi igralci sem priprav~! do zdaj 40 dram- skjh 1del (od tega 6 de1 z dijaki gimnazije >>Dušana K vedra<< jn Eko- nomSike šdle), na \POdeželju pa 30 iger. Od ptujskih predstav mi je še danes !draga, O'd publike zares lepo slprejeta !Prireditev Večer v ptujslki !Čitalnici, pri k~teri je sodelovalo več .kot 60 igralcev :in jgralk ter 'pevcev. Rad pom~siim na sveeano premiero Razvalina življenja, predvsem !Zato, ker 'Sta se je ude!leZilli naši najimenitnejši .igral·ki Elvira Kraljeva iin Mira Danilova, ter kajpak na Goethejevo Jfige- nijo na Tavridi, v novi žlahtni Modrovi prepesni<tvi .

!Pokojn1 Fran Albreht je njega dni (v Ljub'ljanskem zvonu) zapi- sai!, da mora biti gledališče »Šola .in !eca lepote in resnice, žarišče

domače besede ... « Pri vsem svojem dolgoletnem predanem delu sem se •tega dobro zavedaq, prav ttako pa tudi tega, da je brez prave resnosti in vdlilke ocl!govorngsti naš :pdklic nemogoč. Se tako trpki

o'bčasni oč.itki in omalovaževanja tega načela me niso omajali, če prav je bilo v<časih težlko prenašati krivice in udarce. Trdo, pošteno delo mi je rzmeraj zmova daja1o mol(;i in Vllivalo vero vase! Dolbro mi je deilo, ko je prof. M.ir'ko Mahnič ob neki priložnosti ·zatpisa·l v lju- bljanskem gleda~ilškem listu : >>Mal.Ceve režije so bile zmeraj izobli- kovane skrbno in zanesljivo ter s strastno umetniško zavzetostjo.«

Ko smo se !preti mJnogimi !leti vra'čal.i mariborski gledaljščniki z gostovanja na podeždlju, je moj iskreni prijatellj, naš vel~.lci igralec Arnold Tovorn]k še ves navdušen od tqplega sprejema predstave med gledalci, ki so prvič g~ledali >>ta pravo<< gledalli'šče( igrali smo

Vročo kri) dejal: >> Zdaj šele prav čut<im, da to, •kar počenjamo, ni prazno, ampak da ima smisel, velik smisel.<<

Z nocojšnjo predstavo Korzakove Mere 1praznujem svojo 185 re- žijo. Upam, da ni zadnja!

Peter Malec

•