20 19

/2 0s

lov en

sko M

LA DIN

SK O

g led

ali šče

Avtorski projekt

Režija: Žiga Divjak

Igrajo: Primož Bezjak Sara Dirnbek k. g. Maruša Oblak Matej Puc k. g. Vito Weis

Na posnetku: Hamza Aziz, Zaher Amini, Khalid Ali, Behnaz Aliesfahanipour

Pomoč pri raziskavi: Maja Ava Žiberna Asistentki režije: Ana Lorger, Nika Prusnik Kardum Dramaturška sodelavka: Katarina Morano Scenograf: Igor Vasiljev Kostumografka: Tina Pavlović Avtor glasbe: Blaž Gracar Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Oblikovalec luči: Igor Remeta Oblikovalec zvoka in videa: Blaž Gracar Prevod po tonskem posnetku: Barbara Skubic Producentka in vodja predstave: Tina Dobnik Tehnični vodja predstave in rekviziter: Igor Remeta

Besedilo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring.

Zahvaljujemo se Behnaz Aliesfahanipour, Hamzi Azizu, Khalidu Aliju, Zaherju Aminiju, Desmondu, Rezi, družini Ahmmad, Mihi Turku, Aneli Dedić, Nidžari Ahmetašević, Mihi Blažiču, Barbari Vodopivec, Urošu Škerlu Krambergerju, Kristini Božič, Aljažu Vrabcu, Urši Regvar, Andražu Rožmanu, Dinu Bauku, Faili Pašić Bišić, Mileni Zajović Milki, Françoisu (Zdravniki brez meja), Simonu Campbellu, Mateju Povšetu, Dubravki Vranjac, Marku Pogačarju, Tini Zorman, Ivanu Šelihu, Brunu Álvarezu, Jerneju Potočniku,Acu Todoroviću, Ivanu Šikori, organizacijam Info Kolpa, Are You Syrious, No Name Kitchen, Border Violence Monitoring, Pravno-informacijskemu centru nevladnih organizacij, Varuhu človekovih pravic RS, Osrednji družboslovni knjižnici Jožeta Goričarja (FDV), še posebej pa stanovalcem Azilnega doma Vič, ki so z nami delili svoje zgodbe, in ljudem na poti, ki smo jih spoznali v Veliki Kladuši in Bihaću.

Tehnična ekipa Slovenskega mladinskega gledališča Inspicienta: Urša Červ, Liam Hlede Lučna mojstra: Matjaž Brišar, David Cvelbar Tonski mojster: Silvo Zupančič Asistent tonskega mojstra: Marijan Sajovic Video tehnik: Dušan Ojdanič Garderoberki: Slavica Janošević, Andreja Kovač Maskerka in frizerka: Nathalie Horvat Rekviziter: Dare Kragelj Odrski mojster: Boris Prevec Odrski delavci: Tadej Čaušević, Valerij Jeraj, Tine Mazalović, Mitja Strašek Ključavničar: Sandi Mikluž Mizar: Boštjan Kljakič Kim Izdelava scenografije: delavnice Slovenskega mladinskega gledališča Ekonom: Ivan Šikora Čistilki: Ljubica Letić, Zdenka Žigman

GEJM Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana v okviru programa Nova pošta

Premiera: 10. 6. 2020, spodnja dvorana Slovenskega mladinskega gledališča

slo ve

ns ko

M LA

DIN SK

O g

led ali

šče

Č e neko delovanje traja dlje časa, je o posle- dicah težko govoriti kot o presenečenjih. To, kar se trenutno dogaja na meji med Turčijo in Grčijo, ni presenečenje, je nadaljevanje dolo- čenega delovanja oziroma, še bolje, nedelo- vanja, ki traja najmanj od zadnjega »prese- nečenja« leta 2015, ko so ljudje v »begunskih valovih« začeli prihajati v Evropo.

V torek, 15. marca 2011, se je uradno začela vojna v Siri- ji, v torek, 3. marca 2020, pa je Ursula von der Leyen kot predsednica Evropske komisi- je s helikopterjem priletela v grški Kastanjes, ker se je zgodilo to, kar je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan napovedoval že dlje časa: v Turčiji zaprte povečini sirske begunce je pospremil proti meji z Grčijo s popotnico, da »so evropske meje odprte«. »Evropske meje niso odprte,« je povedala prva med dr- žavljani Evropske unije ter izrazila sočutje z migranti, ki da so nasedli lažnim obljubam in se znašli v tem obupnem položaju. »Sem smo prišli zato, da pošljemo jasno sporočilo o evropski solidarnosti in podpori Grčiji. [...] Kyriakos, Charles, David, Andrej in jaz bomo v prihodnjih dneh in tednih ostali v tesnih sti- kih, da bomo zagotovo priskrbeli vso potreb- no pomoč.«

Jasno sporočilo? Solidarnost? Andrej? Karavana gre dalje, tudi če vsi »lajajo«, da dosedanji

način »reševanja« begunskega vprašanja ni učinkovit – vsaj ne na dolgi rok.

Ladje. Helikopterji. Rezilne žice. Termokamere. Frontex. Takoj!

Premestitev več kot 115.000 ljudi iz Grčije. Od tega 20.000 iz zloglasnega taborišča Moria. Ni- kakor!

Preambula listine Evropske unije o temeljnih pravicah resda govori o tem, da se unija »zaveda svoje duhovne in moralne dediščine, temelji na ne- deljivih in univerzalnih vrednotah človekove- ga dostojanstva, svobode, enakopravnosti in solidarnosti; temelji na načelu demokracije in na načelu pravne države«. A papir prenese vse, v resničnosti pa stvari potekajo po nena- pisanih ali vsaj precej drugače spisanih pravi- lih. Izreka se jih vedno glasneje, izvaja pa se jih potiho in veliko počasneje. Geografsko pa tudi precej bliže.

Velika Kladuša je od Ljubljane oddaljena 170, Bihać pa 211 kilometrov po pešpoti. V tem trenutku je na celotnem ozemlju Bosne in Hercegovine v životarjenje ujetih okoli 8000 ljudi. Poveda- li vam bodo, da je pravica do prošnje za azil tako v BiH kakor Hrvaški in Sloveniji omeje- na, da njihovih (individualnih) prošenj sloven- ski in hrvaški policisti na mejah nočejo slišati, da jih (kolektivno in pogosto verižno) vračajo v BiH, da prevajalci njihovih pojasnil o oko- liščinah, zaradi katerih bežijo, ne prevajajo pravilno, da so postopki, če že pride do njih, obupno dolgi. Povedali vam bodo tudi, da je med domačini vedno več takšnih, ki so do njih sovražno nastrojeni. Ko sem v eni od televi- zijskih reportaž poslušala mladega moške- ga, ki je pripovedoval o svoji izkušnji z grško policijo, bi ga brez težav lahko postavila v

Psi lajajo, karavana gre

dalje.* *določeno delo, delovanje se nadaljuje kljub napadom, nasprotovanju

Maja Ava Žiberna

20 19

/2 0s

lov en

sko M

LA DIN

SK O

g led

ali šče

katerega od številnih skvotov v Bihaću in do- živetje povezala s hrvaško policijo: »Razbili so nam telefone, pobrali so nam denar, slekli do spodnjih hlač. Če se ne bi vrnili v Turčijo, bi nas pretepli.« Celo terminologija se v BiH v marsičem ujema s tisto iz Grčije: »V taborišču Moria je zelo nevarno. Tu živimo v džungli. Če tega še ne veste: džungla je za ljudi zelo ne- varna.« Tudi v Vučjaku smo med predmeti, ki so ostali po zaprtju taborišča, našli vžigalnik z napisom: Vučjak. Jungle Camp.

Vučjak so konec leta 2019 resda podrli, a podobe z ulic Bihaća in Velike Kladuše leta 2020 kažejo, da se položaj za ljudi, ujete v tem začaranem krogu, ni bistveno spremenil. V tamkajšnji terminologiji – ta se nanaša tudi na Sloveni- jo – se nenehnim poskusom prečkati mejo in ponižanim vračanjem na točko nič reče gejm.

Mimogrede, Ursula von der Leyen je v Grčijo priletela v družbi Andreja Plenkovića, premiera Hrva- ške, trenutno predsedujoče Evropski uni- ji. Prav temu Andreju, ki bo Ursuli pomagal vzpostaviti red v Grčiji, za ravnanje policije v državi, ki jo vodi, ni treba zares odgovar- jati. V poročilu Human Rights Watch za leto 2019 piše, da so po »podatkih hrvaškega no- tranjega ministrstva v prvih osmih mesecih zabeležili 11.813 novih migrantov in prosilcev za mednarodno zaščito, večinoma iz Afgani- stana, Pakistana in Turčije, kar je 8600 ljudi več kot v enakem obdobju lani. Od 974 pro- šenj za mednarodno zaščito jih je bilo odo- brenih 71, od tega 13 iz leta 2018. 9487 ljudem je bil vstop v državo onemogočen. Kljub vero- dostojnim poročilom o protipravnih in nasil- nih pushbackih hrvaške policije v BiH in Srbi- jo, ki predstavljajo kršitve evropskega prava na področju človekovih pravic, Hrvaška za- radi tega s strani institucij Evropske unije ni utrpela nobenih posledic.« Poročila številnih nevladnih organizacij o mučenju ne samo da niso prepričala k ukrepanju, Ursulinemu predhodniku Jean-Claudu Junckerju niso niti preprečila, da ne bi tik pred iztekom manda- ta Hrvaški prižgal zelene luči za vstop v šen- gensko območje, kot se temu reče v bruseljski terminologiji. Je pa Andrej Ursuli zagotovil, da bo Hrvaška sprejela del mladoletnih brez spremstva, ki so ujeti v Grčiji. Dober PR, ni kaj. Navzven bomo Evropejci in bomo sprejeli teh nekaj otrok iz Grčije, v hrvaških gozdovih pa se bomo izživljali nad ljudmi. Med njimi tu pa tam tudi nad ženskami in otroki.

Hrvaška torej naskakuje šengen, Slovenija je njegov bra- nik, Bosna in Hercegovina pa kolateralna škoda. In migrantski žep. Saj se spomnite, to je tisto, kar Slovenija ni hotela postati.

Za osvežitev spomina: 14. februarja 2016 so avstrijski varnostni organi Ljubljano obvestili, da za- ostrujejo kriterije za vstop, čemur je nekaj dni kasneje sledila še Slovenija. Države od Avstri- je do Grčije so v zahtevi po zaprtju balkanske begunske poti enotno nastopile tudi na izred- nem vrhu EU in Turčije 7. marca 2016 v Brus- lju. Takrat sta EU in Turčija dosegli načelni dogovor, da bo Turčija sprejela vse nezakoni- te migrante, v zameno pa bo med drugim do- bila dodatne tri milijarde evrov pomoči. Dik- cijo, da je balkanska begunska pot zaprta, so iz dogovora sicer izpustili; čeprav so se s tem (tudi takratni slovenski premier Miro Cerar) za PR-namene radi pohvalili. Molčali pa so o že takrat očitnem: da so svoje meje (k vragu z načeli!) pripravljeni braniti nespodobno, da so v ta namen sklenili dogovor s hudičem in

da poti s tem ukrepom niso zaprli. Kot je da- nes jasno, so jo preusmerili na šibko državo. Nečlanico.

Od leta 2015 je bilo v BiH po uradnih podatkih Medna- rodne organizacije za migracije (IOM – In- ternational Organisation for Migration) regi- striranih 56.901 ljudi, od tega velika večina v zadnjih dveh letih (29.196 leta 2019 in 24.067 leta 2018). Trenutno jih je v uradnih registra- cijskih taboriščih nastanjenih okoli 5500, zu- naj njih jih, kot ocenjujejo, živi vsaj še 1800, verjetno pa več.

In v kakšnih razmerah se po izgonu iz Slovenije in Hrva- ške pravzaprav znajdejo? Julija 2018 je v člo- veka nevrednih razmerah – brez dostopa do uradnih namestitvenih zmogljivosti, osnov- nih higienskih pogojev, pa tudi brez možnosti za dostop do uradnega postopka za azil – na ulicah Bihaća in Velike Kladuše po ocenah Mednarodne organizacije za migracije žive- lo več kot 6000 ljudi. Takrat je vodja IOM v BiH Peter Van der Auweraert razmere označil kot krizne, nevladne organizacije pa kot ka- tastrofalne. Istega leta so se odprli štirje za- časni sprejemni centri, leta 2019 še dva, pri čemer velja omeniti notranjepolitično okoliš- čino, da so vsi na območju Federacije Bosne in Hercegovine in niti eden v Republiki Srbski. Zadnjega v Blažuju pri Sarajevu so odprli po tem, ko so zaprli taborišče Vučjak, ki so ga bosanske oblasti junija 2019 postavile daleč stran od oči javnosti.

7 km iz Bihača, 360 m nadmorske višine. Na povedni lokaciji: na smetišču. Ko je Vučjak v začetku decembra obiskala komisarka

Sveta Evrope za človekove pravice Dunja Mi- jatović, jo je bilo sram – kot komisarko in kot Bošnjakinjo: »Situacija v Vučjaku je za nas nekaj popolnoma novega. Bila sem v številnih taboriščih in česa podobnega še nisem vide- la. Sram me je, da se to dogaja v moji državi.«

Tudi po zaprtju Vučjaka se to dogaja naprej. Krizna situ- acija iz leta 2018 se s postavitvijo šestih spre- jemnih centrov še zdaleč ni razrešila. Prizo- ri v državi, v kateri so samo v letošnjem letu do 8. marca zabeležili 3425 novih registracij, ostajajo nadrealni. Februarskega dopoldne- va smo se z avtom odpravili v Vučjak, ki zdaj služi kot postojanka na poti v gejm. Današnji Vučjak je tudi pokopališče predmetov, ki so ostali po njegovem zaprtju: novoletni okras- ki, plastična infuzija, žlice, prazne konzerve, sveče, celo barva za lase … Prav neverjetno je, kaj vse priča o preživetju na koncu sveta. Po pripovedovanju očividcev so ljudje, ki so jih selili iz taborišča Vučjak, v kolonah, kakršne smo videli v nekih drugih časih in taboriščih, pred očmi domačega občinstva hodili skozi Bihać.

Med petnajstminutno vožnjo tja smo srečevali dve sku- pini ljudi: v prvi domačine in otroke, oprem- ljene s palicami za nordijsko hojo, v drugi ko- lone mladih moških z vojaškimi nahrbtniki in nanje pritrjenimi spalnimi vrečami, ki so šli v gejm. Dobra novica je, da se sobotni spreha- jalci s palicami zaradi tega niso preveč vzne- mirjali. Nas pa je vznemirjala misel, kaj bi se zgodilo z njimi, če bi naleteli na vardo.

Čustva domačega prebivalstva v Bihaću in Veliki Kla- duši so občutno drugačna, kot so bila pred letom ali dvema. Vedno manj je tistih, ki so pripravljeni pomagati, vedno več takšnih, ki beguncev nočejo videti v trgovinah, loka- lih … Prostovoljci, ki jim nosijo hrano in obla- čila, morajo to početi vedno bolj na skrivaj. A

slo ve

ns ko

M LA

DIN SK

O g

led ali

šče

nestrpnost in segregacija v ljudeh nista zrasli kar sami od sebe niti nista bosanski fenomen. Kot je nedavno povedal grški humanitarni delavec: »Grki so na začetku pomagali, zbi- rali hrano, zdaj pa imajo občutek, da so pre- puščeni sami sebi. Begunci še vedno prihaja- jo na otoke, načrta za premestitev pa ni.«

Ta izjava me spomni na gospoda iz Bihaća, ki ima že več kot eno leto v hiši nasproti svoje za sosede Pakistance, ki ne morejo v taborišče Bira, so pa v hiši brez oken našli vsaj streho nad gla- vo. Situacija ni zavidljiva niti zanje niti zanj: okoli hiše so smeti, za njo je za silo zbito polj- sko stranišče, smrdi po plastiki. Gospod je razburjen, na trenutke je težko razbrati, pro- ti komu je uperjen njegov srd. Dovolj ima ne- reda, ne more več živeti tako, njegove vnuki- nje tudi ne; ne ve, na koga naj se obrne, sam ne more več pomagati, nosil jim je hrano in drva, a je utrujen, razume jih, tudi z ženo sta bila begunca, en mesec si nista mogla preob- leči spodnjega perila, ve, kako je. »A nič se ne premakne.« In čeprav proti fantom odmahu- je z rokami in povzdiguje glas, mi ti zagotovi- jo: »He is a good guy!«

Tisti, ki imajo uradno streho nad glavo in so registirani v katerem od taborišč, imajo na voljo tri obro- ke na dan in sanitarije; teh je po pričevanjih premalo, za obroke se velja v vrsto postaviti pravočasno. Centri so prenatrpani, vanje ni preprosto priti. Marsikdo si tja zaradi nevar- nosti nasilja – ne samo fizičnega, ampak tudi spolnega, medetničnih spopadov, kriminalnih združb, ki v teh razmerah resnično cvetijo – niti ne želi. Droge, trgovina z ljudmi, tihotap- stvo in cela veriga podizvajalcev iz vrst naj- šibkejših – to je še eden od vzporednih svetov v teh okoljih. Pravica do gibanja iz centra in vanj je omejena, ure dolgo je treba čakati na hrano ali na izhod. Tako živi skoraj 6000 ljudi.

Tisti, ki kot prej omenjeni Pakistanci živijo zunaj uradnih centrov, so nastanjeni v na pol podrtih to- varnah ali drugih industrijskih objektih, tudi v na pol dokončanih hišah brez vrat in oken. Nekateri imajo srečo in se grejejo s pečmi, ki so jim jih priskrbeli humanitarci, druge pred mrazom varujejo težke, z vlago in smradom prepojene odeje. Grejejo se s tem, kar najdejo in kar gori; vonj v teh objektih je zato nezno- sen, zrak izjemno toksičen. Zgodi se, da jim v »dom« vdrejo sosedi, policija ali pa objestne- ži druge narodnosti. Tako živi uradno 1800 ljudi, neuradno zagotovo več.

Marsikdo od v ta začarani krog ujetih ljudi gre v gejm po več desetkrat; marsikomu uspe priti do Slo- venije. Zagotovo obstajajo takšni, ki reče- jo, da v Sloveniji nočejo ostati, a ogromno je takšnih, ki se v te razmere vrnejo, ker sloven- ska policija ni »slišala« njihove namere za- prositi za azil.

Človeške usode so zakrite v številkah. Zato proti koncu še nekaj statistike.

Slovenska policija je leta 2019 zabeležila 16.099 nezako- nitih prehodov meje, kar je za 73,8 odstotka več kot leta 2018, ko jih je bilo zabeleženih 9262. Leta 2019 je na podlagi Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito, na Hrva- ško po skrajšanem postopku vrnila 11.026 lju- di. Kar je za 136 odstotkov več kot leta 2018, ko jih je tja na tej podlagi vrnila 4678.

Po podatkih Urada vlade za oskrbo in integracijo mi- grantov je bila v Republiki Sloveniji od leta 2016 do leta 2020 mednarodna zaščita pri-

znana petsto štirinajstim osebam; leta 2016 sto sedemdesetim, leta 2017 sto dvainpetde- setim, leta 2018 sto štirim in leta 2019 osem- inosemdesetim.

Na meji z Republiko Hrvaško je bilo do 15. decembra 2019 postavljenih 189.835 metrov začasnih tehnič- nih ovir, od tega 115.685 metrov t. i. concer- tine (rezilne žice) in 74.150 metrov panelne ograje. Od 1. januarja 2019 do 29. novembra 2019 je bilo dodatno postavljenih 7929 me- trov panelne ograje s pripadajočo concertino ali rezilno žico premera 450 milimetrov, ki jo nameščajo nad panelno ograjo. Nobena od začasno postavljenih tehničnih ovir še ni bila odstranjena. Načrtujejo nove.

Od 1. januarja 2019 je policija ugotovila in evidentira- la naslednje smrtne primere med tujci, ki so iregularno prečkali mejo:

 Neidentificiran moški, umrl zaradi utopitve v reki Kolpi pri ilegalnem prečkanju državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, najden 12. 6. 2019 ob 11.30 v kraju Vukovci v bližini mlina proti Otoku (Damelj), občina Črnomelj.

 Državljan Maroka, star 26 let, umrl zaradi utopitve v reki Kolpi pri ilegalnem prečkanju državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, najden 17. 6. 2019 ob 16.15 v bližini Radenske stene na relaciji Breg pri Sinjem Vrhu–Radenci, občina Črnomelj.

 Državljan Turčije, star 25 let, najden mrtev v reki Kolpi 31. 10. 2019 v kraju Vukovci, občina Črnomelj; pogrebna služba je že poskrbela za prevoz trupla v matično državo.

 Neidentificiran moški, umrl zaradi utopitve v reki Kolpi 31. 10. 2019 v kraju Vukovci, občina Črnomelj. Po nepreverjenih podatkih gre za 25-letnega državljana Maroka – postopek identifikacije še poteka.

 Državljan Pakistana, star 26 let, najden 3. 8. 2019, utonil v reki Kolpi pri jezu v Slavskem Lazu, občina Kostel.

 Državljan Sirije, star 20 let. Pred zgradbo policijske postaje Ilirska Bistrica so ga 7. 11. 2019 pripeljali sorodniki, ki so ga obnemoglega našli v gozdu. Vzrok smrti: podhladitev in izčrpanost.

 Državljana Sirije, stara 20 in 17 let, 28. 11. 2019 na avtocesti med Ljubljano in Vrhniko pri Brezovici udeležena v prometni nesreči s smrtnim izidom.

Ljudje umirajo, karavana gre dalje.

20 19

/2 0s

lov en

sko M

LA DIN

SK O

g led

ali šče

P. S.

Ko to pišem (konec marca 2020), iz Bihaća prihajajo in- formacije, da bodo ljudi, ki živijo zunaj cen- trov, preselili na Lipo, ki je še dlje in višje od Bihaća in še bolj zunaj vidnega polja kot Vu- čjak.

24 km stran, 765 m nadmorske višine. Ta zapis je nastal pred koncem sveta, kot ga poznamo.

Preden je vanj in v nas – posameznike, skup- nosti, družbo in človeštvo – dobesedno in metaforično udaril koronavirus. Najprej je bil prst uperjen proti Kitajcem, nato kar pro- ti vsem Azijcem, nato proti Italijanom, nato proti zdravnikom, nato proti učiteljem, nato proti sosedu, nato …

Slovenija in Hrvaška sta se v drugem marčevskem tednu soočili z neizogibnim dejstvom, da ju korona- virus ne bo obšel. Sicer močni zaveznici pri doslednem izpolnjevanju sporazuma o izro- čitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali pre- bivanje je nezakonito, sta se proti koronavi- rusu začeli boriti vsaka po svoje. Medtem pa so se vozniki tovornjakov, ujeti na slovensko- -hrvaški meji, po večurnem čakanju obupani, lačni in žejni spraševali, zakaj »ne glede na to, od kod smo in kam gremo«, ne smejo vsto- piti na Hrvaško. Ja, natanko to se sprašujejo tudi v gejm ujeti ljudje.

Ljudje.

S študijskega obiska ekipe v Veliki Kladuši; foto Matej Povše

slo ve

ns ko

M LA

DIN SK

O g

led ali

šče

Od tako imenovane begunske krize leta 2015 naprej se v javnem dis-kurzu nenehno postavljajo vpra- šanja o migracijah: Kdo so osebe, ki iregularno prečkajo mejo? Za- kaj prihajajo? In ali imajo pravico priti? Temu so se v zadnjem letu in pol pridružili očitki nevladnih or- ganizacij, medijev in neformalnih skupin, da policija tujcem na meji protipravno preprečuje dostop do azilnega postopka. Temeljni akt na podro- čju migracij in prava beguncev je Konvencija Združenih narodov o statusu beguncev. Konvencija določa, da je begunec tisti, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja ne more vrniti v iz- vorno državo. Posameznik je de- finiran kot begunec v trenutku, ko zapusti ozemlje izvorne drža- ve. Že iz same narave položaja, v katerem so begunci, izhaja tudi iregularnost njihovega prihoda. Kadar oseba iregularno prečka mejo in zaprosi za mednarodno

zaščito oziroma azil, se je v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti, ki temelji na Konvenciji o statusu beguncev, ne sme kaznovati za- radi iregularnega prehoda meje. Namen določbe je preprečiti kri- minalizacijo oseb, ki bežijo. V postopku s tujci, ki iregularno prečkajo mejo, policija ugotavlja identiteto obravnava- nih ljudi, njihovo pot, kje so ire- gularno prestopili mejo ter opravi varnostno preverjanje. Če zapro- sijo za mednarodno zaščito, op- ravijo tudi postopek registracije, po katerem jih odpeljejo v azilni dom, kjer bodo lahko kasneje ura- dno zaprosili za mednarodno zaš- čito. V tem primeru se jih ne kaz- nuje zaradi iregularnega prehoda meje. Če za mednarodno zaščito ne zaprosijo, so obravnavani kot tujci, kar pomeni, da jih policija obravnava v postopku vračanja, prav tako pa jih tudi oglobi zara- di iregularnega prehoda državne meje. Ključni trenutek za tujce, od katerega je odvisno, v katerem postopku bodo obravnavani, je torej tisti, ko/če oseba izrazi na- mero, da bi zaprosila za medna- rodno zaščito. Pri tem ji ni treba izrecno uporabiti besede azil, do-

BRAZIL, BRAZIL

Urša Regvar

20 19

/2 0s

lov en

sko M

LA DIN

SK O

g led

ali šče

volj je že, da je iz pogovora z njo mogoče raz- brati, da je prišla, ker hoče zaprositi za med- narodno zaščito. Policija mora biti namreč na tovrstne izjave pozorna, saj ob takih indicih nastopi njena obveznost, da osebo pouči o pravici do mednarodne zaščite. Pravica do mednarodne zaščite je temeljna človekova pravica, ki izhaja iz pravice do življenja, prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja ter prepovedi nevra- čanja (non-refoulment – to je mednarodna obveznost, v skladu s katero je osebo prepo- vedano vrniti v državo, v kateri bi bila lahko podvržena mučenju, krutemu ali nečloveš- kemu ravnanju). Za osebe, ki bežijo, je torej ključno, da so kot take tudi prepoznane in obravnavane. Če niso, lahko to privede do kršitev njihovih temeljnih človekovih pravic. Maja 2018 se je začelo medijsko poročanje o beguncih v Bosni in Hercegovi- ni, ki so v Veliki Kladuši in Bihaću bivali v pro- vizoričnih taboriščih in trdili, da so pred tem že prečkali slovensko mejo, v stiku s policijo pa poskusili zaprositi za azil, vendar so bile njihove prošnje preslišane in so jih, namesto da bi jih odpeljali v azilni dom, vrnili na Hrva- ško, od tam pa v Bosno in Hercegovino. Številnih pričevanj tujcev, da v po- licijskih postopkih niso imeli možnosti izraziti namere, da bi podali prošnjo za mednarodno zaščito, da so bile njihove prošnje preslišane ali pa jim je bilo v postopku celo rečeno, da mednarodne zaščite v Sloveniji ni, ni mogoče zanikati ali označiti za neresnična. Sprem- ljajo jih namreč poročila nevladnih organi- zacij, sistemsko jih beležijo organizacije, kot sta Border Violence Monitoring in No Name Kitchen, potrjujejo jih statistični podatki; število vrnjenih prosilcev se je leta 2019 po- večalo za približno 130 odstotkov, nanje pa opozarjajo nacionalne in evropske instituci- je; tako je na primer Varuh človekovih pravic v svojem poročilu opozoril na pomanjkljivosti pri vodenju policijskih postopkov v Sloveniji, Svet Evrope pa Hrvaško pozval, naj razišče vse očitane kršitve v povezavi z nasiljem nad tujci in jih odpravi. Na sistematično proti- pravno ravnanje s tujci kažejo tudi notranja navodila, ki so jih v okrnjenem obsegu pri- dobile nevladne organizacije, kasneje pa so bila po navodilu upravnega sodišča pretežno razkrita. Nakazovala so to, da je bilo ravna- nje policije v postopkih s tujci usklajeno, in sicer z namenom vplivati na postopke med- narodne zaščite. Iz poročil in pričevanj tujcev je razvidno, da do kršitev temeljnih človekovih pravic prihaja v pomanjkljivih policijskih po- stopkih, v katerih tujci, ki so v razmerju do policije v občutno šibkejšem položaju, ne mo- rejo učinkovito braniti svojih pravic in intere- sov. Postopki namreč velikokrat niso vodeni individualno, posameznikom je le redko za- gotovljen prevajalec, iz same dokumentacije pa ni razvidno, ali je policija tujce poučila o pravici do mednarodne zaščite in na kakšen način ter ali so tujci med postopkom izrazili namero podati prošnjo za mednarodno zaš- čito. Posameznike po končanih policijskih po- stopkih vrnejo na Hrvaško na podlagi Spora- zuma o vračanju med Slovenijo in Hrvaško, in sicer v tako imenovanih neformalnih postop- kih, v katerih tujcem ne izdajo pisnih odločb, prav tako pa ti nimajo pravice do pritožbe niti dostopa do brezplačne pravne pomoči ali

odvetnika. Toda uporaba sporazuma o vra- čanju ne spremeni protipravnosti takšnega ravnanja – tako imenovanih pushbackov na- mreč ni mogoče uzakoniti ali legalizirati. Tovrstni neformalni postopki so toliko bolj zaskrbljujoči zaradi poročil o po- licijskem nasilju nad migranti na Hrvaškem ter humanitarni krizi v Bosni in Hercegovini. Prepoved vračanja (non-refoulment) namreč od pristojnega organa zahteva, da v vsakem postopku s tujcem opravi presojo, ali bi bila v primeru vrnitve njegovo življenje ali svoboda ogrožena oziroma ali bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tovrstna presoja bi morala biti v postopkih ustrezno zabeleže- na, posamezniku pa bi morala biti zagotov- ljena tudi možnost, da glede nje poda izjavo ter zoper odločitev o vračanju vloži pritožbo. To pomeni, da bi se morali pristojni organi v postopku vračanja opredeliti do morebitnih navedb tujcev o nasilju, ki so mu bili podvr- ženi s strani hrvaške policije, hkrati pa tudi do vse glasnejših poročil, ki tovrstno nasilje – med drugim tepež, prisilno slačenje, uniče- vanje telefonov in dokumentov ter uporabo prisilnih sredstev, vključno z orožjem – bele- žijo in potrjujejo. Slovenija je lahko poleg kršitev prepovedi vračanja odgovorna tudi za ve- rižno vračanje v Bosno in Hercegovino, ki ga hrvaška policija izvaja brez kakršnekoli prav- ne podlage. Tam so tujci v humanitarnih raz- merah, ki zaradi pomanjkanja nastanitvenih zmogljivosti, varnosti, osnovnih življenjskih potrebščin in slabih higienskih razmer ne do- segajo standardov 3. člena Evropske konven- cije o temeljnih človekovih pravicah (prepo- ved mučenja). Ker so zaradi svojega položaja še zlasti ranljivi, so poleg tega vsak dan pod- vrženi nevarnostim, ki spremljajo iregularne migracije – trgovini z ljudmi, spolnemu nasi- lju, prisilni prostituciji ... Iz pričevanj tujcev in poročil je razvidno, da iz neformalnih postopkov vra- čanja niso izvzeti niti mladoletniki brez spremstva, posebej ranljiva skupina, ki ji je v postopkih treba zagotavljati posebna pro- cesna jamstva. Da bi odpravili dvom o protiprav- ni obravnavi migrantov, bi bilo treba po- stopke na meji urediti tako, da bi dosledno beležili, na kakšen način je bil tujec poučen o pravici do mednarodne zaščite in kaj je v povezavi s tem izjavil. Ta zahteva sama po sebi ni nerazumna niti pretirana. V postop- kih mednarodne zaščite je namreč bistveno ločevati med migracijsko politiko države ter temeljnimi človekovimi pravicami, kar se ne sme nikoli medsebojno izključevati. Pravi- ce do mednarodne zaščite ni mogoče ome- jiti ali odvzeti, kot je potrdilo tudi Ustavno sodišče, ko je odločalo o določbah Zakona o tujcih. Predvsem pa trenutne razmere na področju migracij tovrstnih poskusov ne op- ravičujejo. To velja tako za trenutno stanje na grško-turški meji kot tudi na slovensko- -hrvaški. Evropska unija in njene članice si ne smejo zatiskati oči pred dejstvom, da ljudje, ki bežijo, prihajajo, ker potrebujejo zaščito. Tako se moramo prenehati pretvar- jati, da ne prosijo za »azil«, ampak sprašu- jejo za pot v »Brazil«, zaradi česar jih brez (slabe) vesti preprosto pošljemo v nasprotno smer, čim dlje od našega ozemlja.

slo ve

ns ko

M LA

DIN SK

O g

led ali

šče

Igre velikih in majhnih

Velika igra, The Great Game, je sintagma angleškega pi- satelja Rudyarda Kiplinga, s katero je opisal večno tekmo za razdelitev sveta med velikimi silami, predvsem Veliko Britanijo in Rusijo. Na račun te »velike igre« je Osman- sko cesarstvo preživotarilo do dvajsetega stoletja, saj se »velikim« igralcem nikakor ni uspelo dogovoriti o njego- vi usodi – komu oziroma kateri strani bo pripadel posa- mezni del imperija. Sklepni del te »velike igre« se je začel z nenadnim vstopom novih igralcev (Nemčije in Avstro- -Ogrske), kulminiral pa z eksplozijo balkanskega soda smodnika ter nasilnim razkosanjem in kolonizacijo veli- kih delov Osmanskega cesarstva. Toda »velika igra« se morda še vedno igra, le (nekateri) igralci so se zamenjali, in spet ni zares jasno, v katero smer (proti komu) se bo nagnila Republika Turčija. Nevralgična točka prehoda in pritiskov pa je še vedno Balkan. Toda v tem besedilu se bom posvetil neki manjši igri še manjših igralcev. To so majhne države (Hr- vaška, Slovenija ter Bosna in Hercegovina) in ljudje, ki skušajo v upanju na boljše ali vsaj znosno življenje neka- ko, kakorkoli, priti v Evropsko unijo. Migranti te poskuse prečkanja meja na poti od Bosne in Hercegovine do Slove- nije označujejo z izrazom gejm – torej kot »igro« –, ome- njene državice pa jim skušajo to prečkanje na vse mogo- če načine otežiti. Poimenovanje gejm se torej nanaša na zmes naključnosti, sposobnosti in zunanjih dejavnikov, ki odločajo, ali bo nekomu uspelo ali ne. Gejm »prevajam« kot igro, a morda bi bilo bolje govoriti o igri na srečo ali nemara kockanju. V vsakem primeru gre za igro s človeš- kimi življenji: migranti se igrajo s svojimi, naše državice z njihovimi, Evropska unija pa z življenji vseh nas.

Migranti si na vse načine prizadevajo priti v dežele, pod pokroviteljstvom katerih so živeli njihove babice in dedki – dežele, ki so na njihovih plečih gradile svoje izobilje –, in tako vsaj poskusiti zaužiti del njiho- vega bogastva. Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Sloveni- ja in še številne druge države smo na njihovi poti do ci- lja – do Italije, Francije, Španije, Velike Britanije ... In da je tragedija še hujša, so gospodarstva teh držav izobilja močno odvisna prav od nevidne delovne sile, ki v drobcih prek tega ozemlja kaplja k njim.

To besedilo je nastajalo v čudnem obdobju splošne karan- tene in zaostrovanja, zato je težko delati kakršnekoli na- povedi in se raje vrnimo na izhodišče. Pisati sem ga začel pred koronsko krizo, končujem ga na njenem vrhuncu. Iz Bosne in Hercegovine prihajajo vesti, da nevladnim or- ganizacijam ni več dovoljeno razdeljevati hrane migran- tom; vsakdo, ki je z njimi v stiku, mora v štirinajstdnevno karanteno. Če je bil pred koronsko krizo kronski argu- ment za »nehvaležnost« migrantov ta, da nočejo ostati v »teh državah«, ampak hočejo naprej, je zdaj ravno obra- tno: Hrvaška je pri sprejemanju migrantov čedalje bolj zadržana, tisti, ki jim uspe priti v Slovenijo, pa si želijo tu ostati, vsaj dokler epidemija ne bo minila.

Vpliv migracij na Bosno in Hercegovino bi moral biti za slovensko javnost izjemno pomemben, saj je naša država zaradi množičnega vračanja v pajdaštvu s Hrvaško ne- posredno odgovorna za razmere v tej državi. Prav tako

Miha Turk

VELIKE in MALE igre

20 19

/2 0s

lov en

sko M

LA DIN

SK O

g led

ali šče

je Slovenija (in preko nje Evropska unija) soodgovorna za nedvoumno dokumentirano nehumano obravnavo ali celo zverinsko mučenje, ki so ga ti izgnanci deležni pri hrvaški policiji. Ta nemalokrat uporablja brutalne prije- me, kar praviloma pa odtujuje osebno premoženje – vča- sih z oblekami in čevlji vred. Oropane ljudi potlej izvrže v Bosno in Hercegovino in gejm se začne od začetka: tre- ba si je opomoči, zbrati obleke, živež in nujno tehnično opremo, pametni telefon in power bank – gejm je pred- vsem večdnevni pohod, ki zahteva zaloge in določeno materialno in psihofizično investicijo. Ta materialno-fi- zično-psihična rekuperacija ima obremenjujoč vpliv tudi na Bosno in Hercegovino, saj so ljudje, ki jih vrnejo tja, v stiski in nepredvidljivi. Če se držimo prispodobe gejma, igra BiH vlo- go »zapika« ali, bolje rečeno, prve stopnje – level one – zadnjega, morda najzahtevnejšega dela igre, ki za mno- ge traja že leta in leta. Nihče ne ve natanko, kdaj in kako bo komu le uspelo, komu drugemu pa ne – pač odvisno od sreče. Gejm je še toliko težavnejši, ker države poš- teno goljufajo, tako da namerno »preslišijo« prošnje za azil, otežujejo nadzorne mehanizme in pritiskajo na or- ganizacije, ki skušajo ta dejanja razkriti ali vsaj proble- matizirati. Slovenija je tu v vlogi šengenskega biriča, Hr- vaška pa evropskega rablja. Verižno vračanje v BiH kljub množici dokazov ni uradno priznano in ga obravnavajo kot lažne novice. Slovenske in hrvaške oblasti zavrača- nja ali »preslišanja« prošenj za azil namreč ne priznajo, saj je to tako hud prekršek, kolektivna vračanja pa tako velik zločin, da bi bil madež verjetno večji od izbrisa. Slo- venska policija je morda res malo bolj »olikana« kakor organi oblasti in tolovaji v državah, kot so Sudan, Iran, Afganistan, Turčija, Bolgarija, s katerimi so imeli številni izmed migrantov opravka na svoji poti v domnevno bolj- ši jutri. A morda so tukajšnje oblasti z nekega vidika še »nasilnejše« od omenjenih držav: Hrvaška je del Evrop- ske unije, Slovenija Šengna, gejm pa temelji na predsta- vi – ki jo Evropa nominalno še vedno razglaša –, da je EU skupnost, ki spoštuje določene pravice in obveznosti, in predvsem kraj, kjer posameznikovo usodo in prošnjo obravnavajo individualno. Bosna in Hercegovina je zaradi tega postala deponija migrantov, vsak dan jih je na stotine izvrženih na njeno ozemlje: izčrpanih, dehidriranih in močno trav- matiziranih. Če imajo srečo, se lahko vrnejo v enega iz- med nastanitvenih centrov, ki jih vodi IOM – Mednarod na organizacija za migracije. Toda nastanitvenih centrov je dovolj samo za polovico vseh migrantov v Bosni in Herce- govini (njihova zmogljivost je okoli 4000 ljudi), pa tudi na splošno so razmere v njih vprašljive, večina jih je v po- slopjih in na zemljiščih nekdanjih tovarn, vonj po težki industriji je vseprisoten, veliko je tudi poročil o zlorabah varnostnikov. V prenatrpanem taborišču Miral v Veliki Kladuši je lani izbruhnil požar in ljudje so v begu pred og- njenimi zublji poskakali iz drugega nadstropja nekdanje tovarne, nekatere izmed njih so morali hospitalizirati. Tisti, ki so nastanjeni v teh uradnih tabori- ščih, se imajo kljub temu lahko za »privilegirane«, kolikor groteskno je to že slišati. Če osebe, ki jih vrnejo, nimajo dostopa do teh centrov, jim preostane divjina: skvoti in odvisnost od posameznikov in neformalnih organizacij. Ta pomoč pa se čedalje bolj krči, saj bosanske oblasti (v množini) močno omejujejo stik prebivalcev z migranti (ukrep, ki se je zaradi epidemije še zaostril). A delitev med tistimi, ki imajo dostop do na- stanitvenih centrov, in tistimi, ki so v divjini, ni edina. Med migranti je namreč navzoče tudi nekakšno raz- redno razlikovanje: na tiste, ki imajo na voljo določe- na sredstva oziroma družinsko zaledje, in tiste, ki tega nimajo. Prav slednji so »pohodniki«, ki jih srečujemo v novicah in so verjetno najbolj viden del tega procesa; oni so tisti, proti katerim je usmerjena večina čustev – sočutje in še bolj gnev. To so ljudje, ki si ne morejo pri- voščiti storitev tihotapcev oziroma prihajajo iz razmer,

ki jim ne omogočajo, da bi si jih financirali. »Saj smo za pomoč ljudem v stiski, ampak proti kriminalcem – tiho- tapcem,« je argument, ki se v takšni ali drugačni obliki pojavlja kot obči izgovor za pasivnost ali celo represijo. Ampak ljudje, ki tavajo, ki jih vidimo in o katerih največ poročajo, so ravno tisti, ki si tihotapca ali vsaj vodiča ne morejo privoščiti; primorani so igrati na slepo srečo. Druga možnost je, da se tudi sami lotijo tihotapskega posla kot edinega načina, da zberejo sredstva za svo- jo pot, in spet so prav oni, največji reveži, tisti zlikovci, ki jih policija najpogosteje preganja in obsodi. Tretja možnost posameznikov ali posameznic brez vsega je, da obupajo in se prijavijo v program Assisted Voluntary Return and Repatriation (prostovoljna vrnitev s pomoč- jo), ki omogoča vrnitev v državo izvora. A kot nam je po- vedal Peter Van der Auweraert, regionalni vodja misije IOM, je ta program na voljo samo ljudem iz držav, ki jih organizacija prepoznava kot varne – begunci iz Sirije, Jemna ali Eritreje nimajo nobene druge možnosti, kot da vztrajajo, saj ne morejo nikamor razen naprej. »V mojem mestu so uspešni izključno tisti, ki so prej delali v Italiji,« mi je povedal eden izmed znancev, ki je za dlje časa obtičal v Bosni in Hercegovini. Ob opazki, da mož- nosti za to, da bi posameznik dobil mednarodno zaščito, ni, je samo skomignil z rameni in dodal, da je še vedno bolje biti brez pravic v Italiji kot brezpraven v njegovi iz- vorni državi. Tudi migranti, ki si lahko privoščijo tihotapca, niso ravno premožni. Njihova pot največkrat predstav lja neke vrste družinsko investicijo. Da se razumemo: »dru- žinsko zaledje« tu ne pomeni nekega velikega kapitala, največkrat si skupnosti trgajo od ust, da zberejo dovolj sredstev in v upanju, da se jim bo investicija povrnila, ne- koga pošljejo na to pot. Druga logika, ki vlada med be- gunci, je še bolj groteskna: družina na pot pošlje mlado- letnika, saj naj bi bil ta (vsaj sodeč po govoricah) hitreje upravičen do programa združitve družin, ki ga izvajajo mednarodne organizacije.

Leta 2015, na vrhuncu t. i. begunske krize, sem v Grčiji obiskoval policijske postaje, o katerih se je šušljalo, da zadržujejo mladoletnike brez spremstva. Res smo za pol ducata postaj ugotovili, da v vlažnih celicah za rešetka- mi pridržujejo kopico mladoletnikov brez spremstva, vse brez vezalk. Že to, da so nas, skupino aktivistov in novi- narjev, spustili noter, ne da bi preverjali dokumente, je samo po sebi sporno. Zadostovalo je zgolj vprašanje: »Do you have any children here?« Srečanju z otroki so sledila vprašanja: Kdaj jih bodo premestili? Zakaj so tukaj? Kdo je njihov varuh? Kdaj so bili nazadnje zunaj? Odgovori na večino od njih so bili nejasni in nedoločni, ne pa na zadnje: otroci na- mreč še niso bili zunaj na zraku, na soncu – nekateri že tedne ne. Glede drugega nismo mogli narediti ničesar, saj je bil položaj v Grčiji – in je še vedno – tak, da daleč presega njene zmožnosti. Sonce pa tam vendarle ni dob- rina, ki bi je primanjkovalo. Z brkatimi grškimi policisti se nam je uspelo izpogajati, da so otroke vsaj med našim obiskom spustili na sonce. Sledil je prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil. Brata iz Sirije, prvi star okoli deset let, drugi petnajst ali šestnajst. V celicah sta se še kar držala, čim pa smo priš- li ven, se je mlajši zlomil in bruhnil v jok, starejši pa ga je začel mirno tolažiti. Ko ga je potolažil, me je prosil za cigareto. Še vedno v šoku nisem bil najbolj razsoden in sem mu jo res ponudil, saj se mi je zdelo, da živi življe- nje, v katerem zdravje in krepostno otroštvo dolgoročno nekako nista najpomembnejša skrb. V tistem trenutku pa je vmes posegel grški policist in me skorajda groze- če opomnil: »On je vendar mladoleten in ne sme kaditi!« Ta skrb za mladoletnike, ki nekaj tednov niso videli son- ca, me je nekako presunila. A njegova prepoved ni toliko izražala skrbi za fanta, kolikor je bila namenjena meni,

VELIKE in MALE igre

slo ve

ns ko

M LA

DIN SK

O g

led ali

šče

torej človeku pravic in dolžnosti. Podobno otroci v celi- cah v čevlje brez vezalk niso bili obuti zato, da se ne bi obesili, ampak zato, da se ne bi obesili tam in njim. Ta tragikomična anekdota naj bi nekako ori- sala dihotomije skrbi in varnosti, solidarnosti in represi- je, predstav in zmožnosti, tako značilnih za balkansko pot – otroci so bili v zaporu, ker bi drugače šotorili v divji- ni skupaj z 20.000 drugimi ljudmi; od obeh možnosti se z vidika odgovornosti oblasti policijski pripor zdi boljša.

Bosanski žep(arji)

Bosna in Hercegovina je v protislovnem položaju: ko se je leta 2016 zaprl t. i. balkanski koridor, se je balkanska migrantska pot premaknila na območje te države. Pre- bivalci BiH, od katerih je begunstvo marsikdo izkusil tudi sam, so migrante sprejeli z odprtimi rokami. Novica o bo- sanskem gostoljubju je hitro obšla svet. V tistem času so hrvaški policisti začeli begunce množično vračati, hitro so jim sledili slovenski. Tako so se (nekateri) migranti vra- čali in vračali, zmožnosti Bosne in Hercegovine pa so se vztrajno krčile – svet je pozdravil njeno prijaznost, a ta prijaznost je bila prijaznost ljudi, ki živijo v odsotni drža- vi. Evropska unija je v Bosni in Hercegovini našla rešitev: v času, ko nobena druga država ni voljna doseči konsen- za glede sprejema migrantov, je začasna rešitev torej dr- žava, ki ni zmožna doseči sploh nikakršnega konsenza. Evropska unija je našla začasno rešitev, a po- javlja se strah, da se bo sprevrgla v trajno, da bo BiH pos- tala žep – prispevki o solidarnosti prebivalcev so stru- mno zaokrožili po družbenih omrežjih in le potrdili tezo o solidarnosti in gostoljubju prebivalcev BiH in na podlagi tega države kot take. Ta predstava je odmevala tako pri migrantih, ki so trumoma hiteli v Bosno in Hercegovino, kot pri institucijah EU, ki so v regiji nejevoljnih vlad našle rešitev v državi, v kateri ta sploh ni funkcionalna. V tem pogledu je povedno, da je vlada v Sarajevu od Evropske unije prejela okoli 37 milijonov evrov iz skladov IPA – torej instrumenta za pomoč državam, ki čakajo na članstvo v evropski družini narodov – za t. i. migration manage- ment, vendar je približno tretjina teh sredstev še vedno neporabljenih, saj naj ne bi mogli doseči konsenza, kako jih porabiti. Omeniti velja tudi, da bosanska policija (kot trdijo njeni predstavniki) nima pristojnosti, da bi prega- njala zločine, ki se zgodijo med (nad) migranti, ampak vmes poseže le, kadar je oškodovan državljan BiH ali njegova lastnina; uradni razlog je, da za to nima dovolj zmogljivosti. To pomeni, da so migranti zunaj sprejemnih centrov brezpravni oziroma da lahko s svojimi sotrpini ravnajo, kakor hočejo, ne da bi jih prizadele sankcije. Podobno je policija zelo zadržana glede obravnave zlo- činov ali prekrškov, ki jih nad migranti zagrešijo pripad- niki lokalne skupnosti. Politika dvignjenih rok, ki jo vodi bosanska vlada, le še dodatno zaostruje razmere, tako znotraj migrantske skupnosti kot v odnosu do lokalnih skupnosti, ki so vsak mesec manj strpne. Po drugi strani je zaradi potencialne trajnos- ti migrantskega žepa v BiH začelo pri določenem delu prebivalcev, pa tudi pri oblasteh, naraščati nezado- voljstvo zaradi brezbrižnosti Evropske unije, ki sredstva iz pridružitvenega sklada usmerja v namestitev migran- tov pod okriljem Mednarodne organizacije za migracije. Odpor oblasti BiH se kaže v dveh smereh – v blokiranju in strogi zamejitvi zmogljivosti v nastanitvenih centrih. Zdi se, da je strategija BiH Mednarodni organizaciji za migracije dovoliti ravno tolikšno možnost za nastanitve, da se izogne velikanski humanitarni katastrofi in da sta bivanje in gibanje migrantov tam obenem vsaj toliko neznosni in onemogočeni, da se ju ne navadijo. Morda ne gre toliko za zavestno politično taktiko, toda opazova- nje določenih procesov vsekakor napeljuje na tak sklep. Stanje se iz meseca v mesec spreminja in niha. Migran-

ti pa so uporabljeni in zlorabljeni kot pogajalski žeton v različnih trenjih tako znotraj BiH kot z Evropsko unijo (in mednarodnimi organizacijami). Tukaj je namreč še spor med posamezni- mi kantoni in zvezno vlado v Sarajevu, saj naj bi ta po prepričanju politikov in prebivalcev z obrobja zadrže- vala sredstva na račun obmejnih kantonov (npr. Unsko- -sanskega), v katerih je koncentracija migrantov večja, temu pa moramo dodati še spor s Hrvaško. Ko smo Aleja Šildetića, govornika policijske postaje v Bihaću, vprašali, ali je njegova vlada protestirala zoper to, da hrvaška po- licija (ta migrante namreč vrača, ne da bi se uskladila s tamkajšnjimi oblastmi ali jih o tem obveščala) krši suve- renost BiH, je odgovoril: »Kakšna vlada?« Lahko bi vpra- šal tudi: »Katera vlada?« Bosna in Hercegovina je namreč večkratno razdeljena: najprej na Republiko Srbsko in Fe- deracijo Bosno in Hercegovino, ta pa še dodatno na deset kantonov, od katerih ima vsak svojo vlado in ministrstva. To notranjo napetost razgali analiza tabori- šča Vučjak, t. i. jungle campa, ki je lani med junijem in decembrom polnil dušebrižniške medije. Vučjak so za razliko od večine drugih taborišč v Unsko-sanskem kan- tonu odprle kantonalne oblasti in bihaška izpostava Rdečega križa, ki so ga tudi »vodile«. Vučjak je bil tabori- šče v najbolj temeljnem pomenu besede – brez sanitarij, večino časa tudi brez vode, smeti pa jim ni bilo treba od- našati, saj je prikladno umeščeno na nekdanjem in tudi bodočem smetišču. Tako so se smeti kopičile, prostor za bivanje pa krčil; razen v samem središču je vse naokrog prevladoval vonj po fekalijah. Smeti so skupaj z minskimi polji nedaleč stran tvorile naravno prepreko, ki je tam nastanjene silila, da so se zadrževali na osrednjem delu taborišča. Dlje časa kot je trajala ta mizerija, manj je bilo prostora. Vučjak je spremljal še dodaten ukrep: poli- cijska ura v Bihaću za migrante, ki ne stanujejo v enem izmed nastanitvenih centrov IOM. Če so jih v mestu do- bili brez izkaznic IOM, so jih strpali v Vučjak. Da je tra- gedija še hujša, je hrvaška policija začela uničevati za- plenjene izkaznice; migrante je velikokrat brez čevljev, jaken in dokumentov izvrgla v BiH – in tam jih je bosan- ska policija odgnala v Vučjak. Tako je v Vučjaku po ne- gostoljubni pokrajini ogromno ljudi stopicalo bosih ali z vrečkami namesto čevljev na nogah. Zmogljivost Vučja- ka je bila okoli 300 ljudi, vendar je jih bilo poleti tam tudi do 2500. Vučjak je dobro služil svojemu namenu, torej predvsem temu, da je slabo zadovoljeval življenjske pot- rebe migrantov, in je zato zbujal pozornost javnosti, kar je bilo dobro izhodišče za izvajanje pritiska in posledič- no za pogajanja. Po moji oceni je bil Vučjak inscenaci- ja – »fotogenična« humanitarna katastrofa: policija ni nadzirala razmer, ki so bile objektivno in namerno slabe, hkrati pa so pristojni skoraj spodbujali novinarje in pred- vsem snemalce, da so snemali celo v notranjosti tabori- šča (za razliko od centrov IOM, kjer so pogoji za medij- sko delo strogo odmerjeni). Tako so se v kantonu vrstile delegacije novinarjev, politikov in najrazličnejših huma- nitarnih delavcev. Predvsem ti so bili soočeni z dilemo: pomagati ljudem je hkrati pomenilo legitimirati politiko, ki je ustanovila taborišče v takšnih razmerah (odločitev je bila še toliko težja, ker bi bil Vučjak zaradi odmevnosti precej dobra humanitarno-donatorska investicija). Uradno so lokacijo v Vučjaku sicer ponudili IOM, češ da bihaške oblasti v mestu nočejo več centrov. IOM tega ni sprejel, ker je taborišče na planoti, precej daleč od mesta in izredno blizu hrvaške meje, vrh vse- ga pa postavljeno na območju, ki ga naseljuje hrvaška manjšina, kar lahko interpretiramo kot določeno gesto protesta kantonalnih oblasti. Nazadnje so taborišče, potem ko je zapadel prvi sneg, zaradi mednarodnega pritiska zaprli, njegove prebivalce pa so preselili v nov center blizu Sarajeva ter pozneje Tuzle, ne na kakšno izmed lokacij znotraj kan- tona, in kar je še pomembnejše: tudi vlada Republike

20 19

/2 0s

lov en

sko M

LA DIN

SK O

g led

ali šče

Srbske je privolila v prevoz migrantov čez svoje ozemlje (tovrstne transporte je v preteklosti namreč večkrat blo- kirala). Tako so kantonalne oblasti dosegle, kar so hote- le: mednarodno pozornost, povečanje investicij v kanton (kar je obljubila mediatorska misija Evropske komisije) in zmago tako v odnosu do Sarajeva kot v očeh svojih voliv- cev. Toda bosansko-hercegovske oblasti so ne- zmožne kakršnegakoli enotnega delovanja – tako v skrbi kot v represiji. Ker so prebivalci BiH zaradi nede- lujoče oblasti skrb za migrante na začetku vzeli nase, so oblasti najprej pritisnile na domačine, ki pomagajo s potrebščinami, hrano, medicinsko opremo in velikokrat tudi tako, da migrantom ponudijo zatočišče. Pritisk se je začel s ščuvanjem prebivalcev in nadaljeval z restrik- tivnimi ukrepi v obliki vedno strožjih denarnih kazni za vse, ki bi gostili migrante. Ti se v času koronske krize še stopnjujejo, saj je za vse, ki pridejo v stik z begunci, obve- zna štirinajstdnevna karantena. Podobno je oblast zače- la vsiljevati restrikcije gostincem. O pritiskih policistov, naj ne strežejo migrantom, sem govoril s kar nekaj last- niki gostiln; gre za neformalne grožnje, ki nimajo zakon- ske podlage, saj ni jasno, kdo je migrant oziroma po ka- kšnem ključu naj bi gostinec sklepal, kdo je migrant ali ne, legitimiranje pa tudi ni nekaj, kar bi bilo v pristojnosti gostilničarjev. V praksi to pomeni, da ne strežejo rjavo- poltim ljudem.

Nikoli ne bom pozabil incidenta, ko je v Vučjaku prišlo do nemira, ki bi se lahko razvil v izgred. Bilo je proti veče- ru, ko z izjemo policistov pri vhodu ni bilo več belih ljudi razen moje bledopolte eminence in še nekega Finca iz Rdečega križa. Nemir je nastal zaradi spora med dvema skupinama in dokaj hitro prerasel v vpitje, to v metanje smeti, oblikovali sta se dve skupini in vse je kazalo, da bo prišlo do pretepa. V tistem trenutku sem zaslišal še vpitje policistov. Eden od njih je z bojnim krikom in dvignjeno gumijevko pritekel izza vogala. Z razdalje pol metra sva si zrla iz oči v oči, on z gumijevko, dvignjeno nad mojo glavo (stal sem na vogalu, zato me od daleč ni videl). V tistem trenutku je njegov napadalni izraz zamenjala čis- ta groza, saj se je kar naenkrat zavedel, da so v taborišču še vedno beli ljudje (no ja, potni listi, ki pripadajo belim ljudem). Policist se je ustavil, nekaj zavpil kolegu in me mrko opozoril, da tam ni varno. Prevrnil je kanto za smeti in se vrnil, od koder je prišel, saj so se razgrajači medtem že razbežali.

V tem besedilu se trudim uporabljati nevtralen izraz »migranti« kot splošen termin za ljudi na poti. Morda pa bi bilo natančneje, če bi govoril o »ljudeh s temnej- šim odtenkom kože«, saj gre v praksi natanko za to. Že večkrat se je zgodilo, da so v Vučjak »odvrgli« funkcio- narje nevladnih organizacij temnejše polti. Edini s tem- nejšim odtenkom kože, ki naj jih ne bi preganjali, so bili savdski turisti, čeprav se je zgodilo, da so tja »odložili« tudi nje. Med večnimi špekulacijami migrantov, kako se izogniti policijskemu nadzoru v Bihaću, je tudi ta, da si eden v skupini nadene burko. Morda bi taktika delovala tudi pri nas in na Hrvaškem. Omenjeni procesi so dina- mični in se spreminjajo, negotovost pa pogosto še dodat- no razburka migrantski imaginarij (v katerem je kovanje načrtov in tuhtanje o najboljših poteh najpomembnejša dejavnost).

Vrnimo se k igri, saj naj bi to besedilo navsezadnje pospremilo uprizoritev o dramatični igri, ki se ta trenu- tek odvija v neki naši obmejni občini ali pa nemara kje v osrednji Sloveniji ali celo blizu Italije – v nekaj primerih

je bilo zabeleženo, da so posameznike v Slovenijo vrni- li celo iz Italije in jih tako poslali nazaj vse do Bosne in Hercegovine. Prav ta trenutek izčrpana in utrujena bit- ja že poldrugi teden pešačijo in se izogibajo slovenskim zaselkom in organom državne varnosti, saj ne gojijo ni- kakršnih pričakovanj, da se bodo ti držali mednarodnih zavez glede individualne obravnave prošenj za azil. Že jutri ali danes bodo lahko v rokah slovenskih policistov, ki jih bodo brez kakršnegakoli posebnega postopka mir- no izročili Hrvatom, ti pa nazaj v Bosno in Hercegovino. Delavci Rdečega križa iz Bihaća priprav- ljajo novo taborišče, ki ga nekateri že imenujejo »Novi Vučjak«. Nedvomno bomo v prihodnjih mesecih gledali fotografije, brali in pisali pozive k človečnosti in dosto- janstvu, in nedvomno se bo reč rešila z novo koncesijo ali donacijo in z novo simbolično Pirovo zmago medna- rodne skupnosti. In igra se bo nadaljevala …

slo ve

ns ko

M LA

DIN SK

O g

led ali

šče

DATUM IN URA: 3. februar 2020, 9.00

LOKACIJA: južno od Crnega Potoka (HR)

KOORDINATE: 45.2197222, 15.8657222

PRISILNA VRNITEV IZ: Slovenije, Hrvaške

PRISILNA VRNITEV V: Bosno

DEMOGRAFSKI PODATKI: 4 osebe; starost 16, 17, 26, 44; iz Maroka, Alžirije

VPLETENI MLADOLETNI? Da

UPORABLJENO NASILJE: tepež (z gumijevkami/rokami/ drugim), brcanje, potiskanje ob tla, izpostavljanje klimatskim napravam in skrajnim temperaturam med vožnjo z avtom, grožnje s pištolami, prisilno slačenje, uničenje osebne lastnine, kraja osebne lastnine, divja vožnja

VPLETENI POLICISTI: 4 slovenski policisti (oboroženi s pištolami), 1 policijski kombi; 2 hrvaška navadna policista; neznano število policistov na policijski postaji; 9 policistov, ki po opisu uniform ustrezajo hrvaški interventni in navadni policiji; 2 policijska kombija; 1 policijski avto

ODPELJANI NA POLICIJSKO POSTAJO? Da

OBRAVNAVA NA POLICIJSKI POSTAJI ALI DRUGEM KRAJU PRIDRŽANJA: pridržanje, brez prevajalca, preprečevanje dostopa do stranišč, odrekanje hrane/vode

JE BIL IZRAŽEN NAMEN ZAPROSITI ZA AZIL? Ne

POROČILO PODAL: No Name Kitchen

POROČILO

Skupino štirih izpraševancev, treh iz Maroka in enega iz Alžirije, starih 16, 17, 26 in 44 let, sta ustavila dva slovenska policista v modrih uniformah, medtem ko so 2. februarja 2020 okoli 5.30 zjutraj hodili po poti v Sloveniji (približne koordinate 45.8703785, 15.1706825 SLO).

Ko sta policista zagledala izpraševano skupino, je eden od njiju potegnil pištolo in jo z razdalje približno štirih metrov uperil vanjo. Medtem jo je drugi policist osvetlil z baterijsko svetilko. Policist s pištolo je glede na poročilo rekel:

»Če boste zbežali, vas bom ustrelil.«

Člane izpraševane skupine sta prisilila, da so se postavili v kolono »eden po eden«, in pod njunim nadzorom odšli do policijskega kombija, ki je bil parkiran v bližini. Na prizorišče sta prišla še dva druga policista. Izpraševanci trdijo, da sta policista, ki sta jih ujela, ostala na področju prijetja, na novo prispela predstavnika oblasti pa sta se ukvarjala z njimi.

Na tej točki sta člane tranzitne skupine povprašala po njihovi narodnosti in starosti. Izpraševance sta pretipala in jim odvzela vso osebno lastnino in oblačila – jakne, puloverje, prenosne baterije, denar, telefone in tudi vse nahrbtnike.

Policista sta skupino grobo potisnila v kombi in nekatere člane ob več priložnostih zgrabila za telo, da sta jih lahko z rokami udarila po zatilju. Ko je opisoval ravnanje enega od policistov, je izpraševanec dejal:

»Policist je bil totalen rasist in nas je porival, pri čemer je užival.«

Skupina na poti je poročala o divji vožnji, ko so bili zaprti v kombiju brez oken, in o neprijetno nastavljenih klimatskih napravah. Izpraševanec je opazil, da se je kombi za dlje časa ustavil, in menil:

»Ustavil se je na kavi … in klimo nastavil na polno.« »Policista sta se igrala z nami.«

Tranzitna skupina je menila, da je pot trajala približno eno uro. Policista izpraševancem nista povedala, kam jih peljejo. Opazili so le, da so na »mejni policijski postaji«, in sklepali, da gre za mejo med Slovenijo in Hrvaško.

Tranzitna skupina je povedala, da sta ob izstopu iz kombija pred njo stala policistka in policist v modrih uniformah. Vsakega člana skupine sta posebej grobo potisnila v celico, ki je bila glede na opis zelo mrzla, mokra, brez luči in »grozno smrdljiva«. Razmere so člani tranzitne skupine opisali:

»To ni sprejemljivo za civilizirano državo. Bilo je, kot bi bili v državi Tretjega sveta.«

Ko so bili vsi v celici, jih je policist drugega za drugim odpeljal, da jih je pretipal, iščoč osebne predmete, jih znova tepel z rokami in jih obrcal. Skupina pojasnjuje, da med pretipavanjem ni mogel najti ničesar, saj sta članom vse pobrala že policista, ki sta jih preiskala prej. »Kar smo imeli, so [vzeli],« je dodal izpraševanec.

»Pretipajo te, potem pa te surovo vtaknejo v celico.«

Eden od izpraševancev je povedal, da se je počutil »prizadetega« zaradi »nenehnega« smeha policistke, ki je bila priča osebni preiskavi in tepežu. Potujoča skupina se ni mogla spomniti natančnega števila policistov, navzočih na policijski postaji, ker »smo bili mi [skupina izpraševancev] spodaj, oni [policisti] pa zgoraj«, je povedal eden od izpraševancev.

Med pridržanjem skupina izpraševancev ni imela dostopa do hrane ali vode, stranišče v celici pa je bilo pokvarjeno.

»Klical sem: 'Gospod, prosim, samo vodo bi radi.' Pa nam ni niti odgovoril.«

Po času, preživetem v celici, ki ga izpraševanci ocenjujejo na tri ure, so jih prisilili, da so v koloni odšli v policijski kombi, ki je čakal nanje pred policijsko postajo. Skupina je poročala, da je okoli vozila stalo približno devet hrvaških policistov – katerih opis ustreza kombinaciji navadne in interventne policije. V kombiju, v katerega so jo vkrcali, sta že bila hrvaški policist in policistka, ki sta jih zaprla v celico.

Skupino sta vozila naokoli uro in pol. Izpraševanci poročajo o divji vožnji v kombiju brez oken in s klimatsko napravo, nastavljeno na neprijetno nizko temperaturo. Potem ko so se nekaj časa vozili po nečem, kar se jim je zdelo kot avtocesta, je kombi zavil na stranske ceste. Skupina izpraševancev je menda v tistem trenutku pred svojim slišala še dve drugi vozili.

»Vse so zažgali. Vse svoje življenje sem imel s seboj, nisem vedel.«

20 18

/1 9sl

ov en

sko M

LA DIN

SK O

g led

ali šče

Po približno tridesetih minutah divje vožnje po cesti se je kombi ustavil na meji med Hrvaško in Bosno in Hercegovino (N 45°13’11.0”, E 15°51’56.6”).

Takrat so bili tam trije avtomobili. En policijski avto in še en policijski kombi poleg prvega, s katerim je prispela skupina izpraševancev. Tranzitna skupina poroča, da je bilo tam navzočih deset policistov in ena policistka. Nosili so enako kombinirano uniformo kot devet policistov pred policijsko postajo. Zato izpraševanci domnevajo, da je šlo za iste policiste. »Bilo je kot pri mafiji,« je povedal eden od njih, ko se je spominjal, kako so z njimi ravnali na meji.

Eden od policistov je odprl vrata kombija, da bi skupino spustil ven, drugi pa je izpraševancem ukazal, naj vzamejo nahrbtnike (ki so bili v avtu).

»Rekli so, vzemite torbe. Deset sekund smo upali, da nam jih bodo vrnili, potem pa so rekli, odložite torbe na tla.«

Izpraševancem se zdi, da so policisti to naredili nalašč, da bi se ponorčevali iz njih in jih navedli na misel, da jim bodo vrnili njihovo lastnino. Izpraševanci so videli, kako se nekaj policistov nasmiha.

»Igrali so se z nami. To je psihološko mučenje.«

Policisti so skupini ukazali, naj zapusti Hrvaško. Eden od izpraševancev je vprašal, po kateri poti naj gredo, da se bodo vrnili v Veliko Kladušo (BiH).

»Bili smo v gozdu, nismo imeli pojma, v katero smer naj gremo.«

Potem ga je eden od policistov udaril z gumijevko.

»Če kaj vprašaš, te udarijo.« »Hodil sem naokrog in govoril, prosim, vrnite mi telefon in vrnite nam naše torbe, pa me je eden od policistov udaril s pendrekom.«

Okoli 9.00 je tranzitna skupina zapustila kraj prisilne vrnitve in se napotila nazaj v Veliko Kladušo (BiH); člani so videli dim, ki je prihajal od tam, kjer so policisti nagrmadili njihove torbe.

»Videl sem dim, ki je prihajal od tam, kjer smo bili s policijo, zato mislim, da so sežgali naše torbe. Zažgali so vse moje dokumente, slike, vozniško dovoljenje, šolske diplome, potni list … Vse svoje življenje sem imel s sabo, nisem vedel.«

Potujoča skupina je po občutku hodila približno dve uri in pol in v Veliko Kladušo (BiH) prispela 3. februarja 2020 ob dvanajstih. Ko je opisoval, kako je hrvaška policija ravnala z njimi, je eden izmed izpraševancev povedal:

»Niso nam dali možnosti, da bi spregovorili z njimi. Moj prijatelj se je hotel pogovoriti z njimi. Rekel sem mu, ne, ker te bodo zmesarili. Bili so kot pošasti, ki znajo v življenju početi samo eno: mlatiti, delati slábo. Imeli so črna srca.«

DATUM IN URA: 9. januar 2020, 00.00

LOKACIJA: blizu Poljane (BiH)

KOORDINATE: 45.22360115670229, 15.927220062753523

PRISILNA VRNITEV IZ: Slovenije, Hrvaške

PRISILNA VRNITEV V: Hrvaško, Bosno

DEMOGRAFSKI PODATKI: 22 oseb, starost 20–43, iz Afganistana, Pakistana, Sirije

VPLETENI MLADOLETNI? Ne

UPORABLJENO NASILJE: tepež (z gumijevkami/rokami/drugim), prisilno slačenje, kraja osebne lastnine

VPLETENI POLICISTI: 2 slovenska policista v temnih uniformah, neznano število na policijski postaji, 7 hrvaških policistov v črnih uniformah, neznano število na policijski postaji

ODPELJANI NA POLICIJSKO POSTAJO? Da

OBRAVNAVA NA POLICIJSKI POSTAJI ALI NA DRUGEM KRAJU PRIDRŽANJA: pridržanje, vzeti prstni odtisi, fotografiranje, vzeti osebni podatki, podpisani dokumenti, brez prevajalca, odrekanje hrane/vode

JE BIL IZRAŽEN NAMEN ZAPROSITI ZA AZIL? Ne

POROČILO PODAL: Border Violence Monitoring, Balkan Info Van

POROČILO

8. januarja 2020 je tranzitna skupina šestih afganistanskih moških hodila po gozdnatem območju v južni Sloveniji. Izpraševanec meni, da je v bližini vasi šesterico opazil civilist in poklical policijo. To naj bi bilo približno 100 kilometrov od glavnega mesta Ljubljane, toda izpraševančev telefon so med incidentom zaplenili, zato ni prepričan o natančnem kraju.

Okoli poldneva sta se z avtom pripeljala dva predstavnika oblasti, oblečena v nekaj, kar je izpraševanec opisal kot »uniforma policije Slovenije«. Uniformi je opisal kot temno črni. Policista sta ustavila skupino in članom ukazala, naj odložijo torbe. Vprašala sta jih, ali imajo pri sebi nože ali ostre predmete, in vseh šest moških preiskala.

Na mestu prijetja sta policista tranzitno skupino vprašala:

»S katere strani ste prišli? Od kod prihajate?«

Šesterico sta s policijskim vozilom odpeljala na bližnjo postajo. Tranzitno skupino so potlej odvedli iz vozila in pridržali na postaji, kjer so člane izprašali in obravnavali drugi policisti. Vprašali so jih naslednje:

»Ali imate kakšne dokumente?« »Kako ste prišli v Slovenijo?« »Koliko oseb je v vaši skupini?«

Zasliševanje je potekalo v sobi, v kateri so policisti članom skupine dali v podpis tudi papirje z njihovimi osebnimi podatki (»osebni kviz«). Vendar izpraševancu niso dali dovolj časa, da bi dokumente, ki jih je podpisoval, prebral, zato ni razumel vsebine. Izjavil je:

»Niso mi omogočili, da bi se seznanil z informacijami.«

»Tepli so me po glavi.«

slo ve

ns ko

M LA

DIN SK

O g

led ali

šče

Na postaji niso imeli na voljo nobenega prevajalca. Policisti so jim vzeli tudi prstne odtise. Odvedli so jih v celico in jih po mnenju izpraševanca pridržali za približno dvanajst ur.

Izpraševanec je povedal, da se je takrat zelo slabo počutil, vendar ni dobil nikakršne pomoči.

»Ponoči me je v dežju zelo zeblo in imel sem vročino.« »[Med potjo] sem pil umazano vodo, dobil sem drisko in bruhal sem, vendar mi niso dali tablet.«

Izpraševanec je izjavil, da je slovenska policija 9. januarja 2020 šesterico v tranzitu zgodaj zjutraj vkrcala v kombi in jo prepeljala kratko razdaljo do meje s Hrvaško. Na meji so skupino prevzeli hrvaški policisti in jo odpeljali na policijsko postajo, opisano kot »ječa«.

Ko je opisoval, kako so jih obravnavali med pridržanjem na policijski postaji na Hrvaškem, je izpraševanec dejal:

»Niso nam dali vode niti hrane.«

Izpraševanec je povedal, da so jih na tej postaji približno tri ure zadrževali v celici. Potem so skupino šestih Afganistancev vkrcali v hrvaški policijski kombi. V njegovem zadnjem delu je že bilo priprtih šestnajst drugih potnikov. To so bili ljudje iz druge tranzitne skupine in izpraševanec je dejal, da so bili med njimi moški tako iz Pakistana kakor iz Sirije (vsi starejši od 18 let).

Skupino so dve uri vozili naokoli in izpraševanec je povedal, da je voznik med potjo močno vijugal, kar je pri pridržanih potnikih povzročilo slabost. Izpraševanec je imel med pridržanjem na policijskih postajah (HR/SLO) vročino in mu je v zadnjem delu kombija postalo zelo slabo. Tudi več drugih je tam bruhalo:

»V tistem avtu bruhajo.«

Kombi se je ustavil in združeno tranzitno skupino dvaindvajsetih odložil na odročnem kraju na meji z Bosno in Hercegovino. Vsem so ukazali, naj se slečejo in sezujejo, oblačila in obutev pa so jim potem zasegli. Izpraševanec je omenil tèmo (bilo je v zgodnjih urah 9. januarja 2020) in da je videl sedem hrvaških policistov, oblečenih v črne uniforme. Ko je opisoval, kako so se policisti postavili pred zadnja vrata kombija, je dejal:

»Stali so na obeh straneh.«

Izpraševanec je povedal, da je videl velik kamen (verjetno je bil mejnik). Policisti so članom tranzitne skupine pomignili, naj izstopajo posamično, potem pa so jih, postavljeni v dve vrsti med njimi in kamnitim mejnikom, napadli z gumijevkami in pestmi. Glede telesnega napada je izpraševanec dejal:

»Tepli so me po glavi, ne morem … in potem po vsem drugem, po rokah in dlaneh.«

Izpraševanec je povedal, da je bil še deset minut po napadu omotičen in da se mu je zelo vrtelo. Policija je skupini ukazala »marš, pa v teku«. Nazaj v Bosno in Hercegovino so jo pognali prek rečice, za katero je izpraševanec dejal, da mu je segala do meč, tako da so si vsi zmočili noge.

DATUM IN URA: 11. september 2019, 11.00

LOKACIJA: Novo mesto, Slovenija

KOORDINATE: 45.814576, 15.176805

PRISILNA VRNITEV IZ: Slovenije, Hrvaške

PRISILNA VRNITEV V: Bosno

DEMOGRAFSKI PODATKI: 6 oseb, starost 16–24, iz Zahodne Sahare

VPLETENI MLADOLETNI? Da

UPORABLJENO NASILJE: tepež (z gumijevkami/rokami/drugo), izpostavljanje klimatskim napravam in skrajnim temperaturam med vožnjo, uničenje osebne lastnine, kraja osebne lastnine, divja vožnja

VPLETENA POLICIJA: 5 slovenskih predstavnikov oblasti v modrih uniformah, 1 predstavnica oblasti v modri uniformi

ODPELJANI NA POLICIJSKO POSTAJO? Da

OBRAVNAVA NA POLICIJSKI POSTAJI ALI NA DRUGEM KRAJU PRIDRŽANJA: pridržanje, vzeti osebni podatki, podpis papirjev, brez navzočnosti prevajalca, odrekanje hrane/vode

JE BIL IZRAŽEN NAMEN ZAPROSITI ZA AZIL? Da

POROČILO PODAL: No Name Kitchen

POROČILO

Skupino šestih moških, ki so prišli iz Zahodne Sahare, so 11. septembra 2019 okoli 11.00 prijeli v Novem mestu (Slovenija). Skupina je, ko je prišla v poseljeni del mesta, potovala peš. Izpraševanec je prosil domačina, naj pokliče policijo, saj je nameraval zaprositi za azil in je domneval, da je to pravi postopek za pridobitev mednarodne zaščite. Prikazalo se je šest slovenskih policistov v modrih uniformah, pet moških in ena ženska. Skupina je upoštevala navodila predstavnikov oblasti. Odvedli so jo v policijski kombi in prepeljali na novomeško policijsko postajo. Tam je ostala tri ure.

Na postaji so vse v skupini prisilili, da so podpisali dokumente, ne da bi jim jih prevedli. Navzoč je bil en mladoletnik (star 16 let); dali so mu enake dokumente in ga podvrgli enakemu postopku kot pet odraslih iz skupine. Izpraševanec je izrazil namen zaprositi za azil. V zvezi s pomanjkljivo varnostjo v svoji domači državi Zahodni Sahari je izjavil:

»Če boste pogledali našo državo, boste videli, da je v njej veliko konfliktov.«

Izpraševanec je omenil motiv, zaradi katerega so hoteli za azil zaprositi vsi člani skupine. Na policijski postaji je govoril angleško in skušal slovenskim organom oblasti povedati, da za mednarodno zaščito prosijo zaradi težav, s katerimi so se soočali v svoji državi. Policisti, ki so jim ukazovali, naj podpišejo papirje,

»Izpraševanec je rekel, da ima 16 let, policisti pa so rekli 'ne, rojen si bil leta 2001.'«

20 18

/1 9sl

ov en

sko M

LA DIN

SK O

g led

ali šče

tega sporočila niso upoštevali. Po treh urah na novomeški policijski postaji so skupino prepeljali na mejo s Hrvaško.

Tam je hrvaška policija, ki je skupino prevzela, člane vkrcala v kombi brez oken in jih izpostavila skrajni vročini. Voznik je vozil divje in zelo hitro, zaradi česar je vsem postalo slabo. Izpraševanec poroča, da je vseh šest v kombiju bruhalo. Vozilo jih je pripeljalo na policijsko postajo na Hrvaškem. Tam so jih zadržali štiri ure. Odrekali so jim vodo, edino dostopno stranišče pa je bilo v celici, v kateri so bili pridržani, in ni omogočalo nobene zasebnosti. Celica, v kateri je bilo sedem ljudi, je bila opremljena z eno posteljo.

»Bilo je kot v grozljivki. Še nikoli nisem videl česa takega.«

Nedoločeno število hrvaških policistov v modrih uniformah, z dvema policijskima psoma, je člane skupine zaslišalo o njihovi starosti. Najmlajši je izjavil, da je star 16 let, predstavniki oblasti pa so odgovorili:

»Ne, rojen si bil leta 2001.«

Isti hrvaški policist je potlej mladoletnika s pestjo večkrat udaril v obraz. Mladoletnika so podvrgli enakim postopkom kot odrasle, tako kot že prej na slovenski policijski postaji v Novem mestu. Izpraševanec je na policijski postaji na Hrvaškem znova izrazil namero zaprositi za azil, vendar so njegovo prošnjo zavrnili.

Skupino so potlej v belem policijskem kombiju prepeljali do meje. Izkrcali so jo iz kombija in s hrvaškega ozemlja potisnili nazaj v Bosno (v bližini mesta Velika Kladuša).

DATUM IN URA: 11. marec 2019, 9.00

LOKACIJA: Zilje, Slovenija, blizu Zilj

KOORDINATE: 45.4597271, 15.2956027

PRISILNA VRNITEV IZ: Slovenije, Hrvaške

PRISILNA VRNITEV V: Bosno

DEMOGRAFSKI PODATKI: 13 oseb, starost 7–14, 50, neznano, iz Afganistana, Irana, Iraka

VPLETENI MLADOLETNI? Da

UPORABLJENO NASILJE: izpostavljanje klimatskim napravam in skrajnim temperaturam med vožnjo, grožnje s pištolami, kraja osebne lastnine, divja vožnja

VPLETENI POLICISTI: Okoli 10 policistov na različnih lokacijah. Slovenska policija: temno modre uniforme, s pištolami, gumijevkami, lisicami in razpršilci za pasom. Šesterokotni ali peterokotni emblem s slovensko zastavo in napisom »Policija« na rokavih. Hrvaški policisti: temno modre uniforme. Več kombijev na različnih lokacijah.

ODPELJANI NA POLICIJSKO POSTAJO? Da

OBRAVNAVA NA POLICIJSKI POSTAJI ALI DRUGEM KRAJU PRIDRŽANJA: pridržanje, fotografiranje, vzeti osebni podatki, podpis dokumentov, brez prevajalca

JE BIL IZRAŽEN NAMEN ZAPROSITI ZA AZIL? Da

POROČILO PODAL: [Re:]ports Sarajevo

POROČILO

Skupina, sprva sestavljena iz štiriindvajsetih potujočih, je 3. marca 2019 odrinila iz Velike Kladuše (BiH). Blizu Miljkovićev (BiH), približno na koordinatah 45.2027349, 15.8023509, je prečkala mejo s Hrvaško.

Skupina je hodila predvsem ponoči in spala v gozdovih. Po več nočeh hoje ji je zmanjkalo hrane. Imela je samo še nekaj kruha, orehe in rozine. Takrat je bila približno na koordinatah 45.4240133, 15.6283776. Zato se je enajst oseb odločilo skupino zapustiti in se prostovoljno predati hrvaškim oblastem, ki so jih odpeljale nazaj v Bosno. Preostanek skupine, trinajst oseb, med njimi pet mladoletnih, starih od 7 do 14 let, in tri ženske, je nadaljeval pot proti Sloveniji in skušal čim bolj pospešiti.

Po skupno osmih nočeh in dveh dneh hoje so člani skupine 11. marca dosegli hrvaško- -slovensko mejo. V Slovenijo so vstopili okoli 9. ure blizu Zilj (SVN), približno na koordinatah 45.4597271, 15.2956027. Kolpo so prečkali peš, voda jim je segala čez sredino stegen. Oče izpraševane družine je moral reko prečkati dvakrat, ker njegova žena, ki je imela menstruacijo in je bila po dolgi hoji nasploh izčrpana, ni bila dovolj pri močeh, da bi čez reko nesla del njihove prtljage. Močno je deževalo in vsi so bili premočeni in premraženi.

Po še eni uri in približno dveh kilometrih hoje v Sloveniji sta jih prijela dva slovenska policista, ki sta vozila policijski avto znamke Renault Megane. Eden je bil mlad policist, druga pa policistka. Videti je bila zelo jezna, pištolo je uperila v trinajsterico in kričala nanjo. Nato je pištolo prislonila neposredno na sence moškega iz Afganistana. Policista sta opravila klic in kmalu po tem

»Bili smo kot zombiji. Ničesar nisem čutil, le siljenje na bruhanje in glavobol.«

slo ve

ns ko

M LA

DIN SK

O g

led ali

šče

sta prispela dva kombija s po dvema ali tremi policisti v vsakem. Oblečeni so bili v temno modre uniforme in opremljeni s pištolami, gumijevkami, lisicami in z razpršilci za pasom. Na rokavih so imeli šesterokoten ali peterokoten emblem s slovensko zastavo in napisom »Policija«.

Dva policista sta štirinajstletnega sina izpraševane družine odvedla od skupine, ne da bi staršem povedala, kam ga peljeta.

»Tako zelo nas je skrbelo.«

Med pogovorom je bilo še vedno očitno, kako zelo jih je ta izkušnja vznemirila. Oče je policistu rekel:

»Hočem s svojim sinom!«

Vendar so ga zavrnili, ga grobo prijeli za roko in ga potisnili v enega od kombijev. Vsem moškim so rekli, naj se vkrcajo v isti kombi, ženske in otroci pa so morali v drugega. V zadnjem delu kombijev ni bilo oken in bilo je zelo temno. Tam je bilo samo približno sedem centimetrov visoko plastično okence, skozi katero so lahko videli v vozniško kabino. Na stropu sta bila dva ventilatorja. Zelo je bilo hladno.

»Zrak v kombiju je bil zelo slab.«

Izpraševanec je poudaril, da ni prej še nikoli bruhal v avtu, med tridesetminutno vožnjo, ki je sledila, pa je moral kar dvakrat. Tudi vsi drugi v tistem kombiju so bruhali. Na tleh je bila nekakšna luknja in izbljuvki so se zlivali tja. Očetu je uspelo, da je nos med kriloma zadnjih vrat zrinil ven in tako prišel do nekaj svežega zraka, zaradi česar mu je malo odleglo. Prepričan je, da so policisti v prtljažni prostor spustili nekakšen plin, zaradi katerega jih je sililo na bruhanje. V kombiju ni zaznal kakega posebnega vonja ali obarvanosti zraka. Moški so trkali po stenah kombija in kričali, naj ustavijo in jih spustijo ven. Policisti pa so nazaj zavpili le:

»Šuti! Šuti!« [Utihni!] V drugem vozilu je več žensk prav tako bruhalo, vendar mati izpraševane družine ni mogla natančno povedati, ali so bruhale vse ali večina, ker jo je tako skrbelo za sina. Po približno tridesetminutni vožnji sta kombija dosegla policijsko postajo v bližini Velikega Nerajca (SVN), na koordinatah 45.5096867, 15.1864282. Ko so zapustili kombije, se je slabost kmalu polegla.

Medtem je policist, ki je odpeljal sina, od njega zahteval, naj mu pokaže, kje in kako je skupina prečkala reko. Ker sta šla po navadni cesti in ne po poti skozi gozdove, po kateri je šla skupina, sta reko dosegla v kakih tridesetih minutah. Policist je najstnika vprašal:

»Bi rad ostal v Sloveniji?«

Ko je fant odgovoril z da, ga je vprašal, zakaj.

»Ker je Slovenija v šengenskem območju in so tu gospodarske in delovne razmere boljše kot v Bosni.«

Policist je odgovoril z okej. Najstnik ga je vprašal:

»Kaj naj naredimo, da bomo lahko ostali v Sloveniji?«

Policist je odgovoril samo:

»V Sloveniji ne morete ostati.«

Najstnik ga je večkrat vprašal, zakaj ne, vendar je policist vsakič odgovoril samo:

»Ne vem.«

Potem so najstnika odvedli v policijski avto, volvo, in ga prepeljali na isto policijsko postajo kot preostanek skupine, kjer so ga končno spet vrnili k staršem.

Na policijski postaji so potujočim dali hitro hrano. Nato so vsakemu posebej zastavili vrsto vprašanj, npr. od kod prihaja. Oče izpraševane družine je policistu povedal, da hoče ostati v Sloveniji. Vprašali so ga:

»Kako pa se misliš tukaj preživljati?«

Odgovoril je:

»Delal bom.«

Potem so rekli samo:

»Ne, kar nazaj boš šel.«

Čez čas so policisti vzeli vso njihovo prtljago, jo vtaknili v plastične vreče in vsakogar, z otroki vred, preiskali. Pobrali so jim tudi denar in telefone.

»Vzeli so vse, razen oblek, ki smo jih imeli na sebi. Vzeli so nam celo čevlje in nam namesto tega dali copate.«

Vse kovinske predmete, kot so britvice, ščipalci za nohte, škarje, igle in uhani, so zmetali v koš.

Oče izpraševane družine je moral potem podpisati tri ali štiri papirje, vse v slovenščini. Prevajalec je bil navzoč, vendar ni pojasnil, kaj je v dokumentih zapisano. Oče ne ve, zakaj prevajalec ni ničesar pojasnil. Poleg tega tudi ni dobil kopij papirjev, ki jih je podpisal. Po približno treh urah na prvi policijski postaji pri Velikem Nerajcu so skupini trinajstih znova ukazali, naj se povzpne v oba kombija. Notri so spet bruhali.

Tokrat so se vozili 20 minut, dokler niso prišli na drugo policijsko postajo, kjer so vsako posamezno družino namestili v sobo s straniščem. Soba je bila zelo topla, nameščenim so dali hrano, odeje in rjuhe. Tam so ostali eno noč.

Zjutraj sta jih dva kombija odpeljala na hrvaški avtocestni mejni prehod, od koder ni bilo videti nobene reke. Slovenski policisti so jim vrnili torbe in skupino predali hrvaškim predstavnikom oblasti, ki so bili oblečeni v temno modre uniforme. Vsem trinajstim članom skupine so rekli, naj vstopijo v en kombi in naj prtljago vzamejo s seboj. Med vožnjo, ki je sledila, so spet bruhali.

Po približno enourni vožnji se je kombi ustavil na hrvaški policijski postaji na neznani lokaciji. Tamkajšnja uslužbenca sta nosila civilna oblačila in sta potujočim rekla, naj svoja imena zapišejo na list in ga dvignejo v višino prsi. Potem so jih policisti fotografirali. To so naredili z vsakim posebej, tudi z otroki.

Po tem kratkem postanku so nadaljevali pot s kombijem. Spet bruhanje. Oče izpraševane družine je to vožnjo opisal takole:

»Želel sem si samo, da ne bi nihče spregovoril z mano, glava me je tako bolela in tako slabo mi je bilo. Počutil sem se, kot da umiram.«

Njegov sin je poročal, da v kombiju ni bilo nobenih sedežev z varnostnimi pasovi, le klop vzdolž stene, kamor so lahko sedli. Nekaj otrok, in tudi njegova mati, je padlo na tla kombija.

»Bili smo kot zombiji. Ničesar nisem čutil, le siljenje na bruhanje in glavobol.«

Po približno enoinpolurni vožnji se je kombi znova ustavil, tokrat na meji med Hrvaško in Bosno, vzhodno od Velike Kladuše. Bilo je v hribih, v bližini nekaj vasi, in tam je bila le ozka poljska pot. Izpraševanec je točko prisilne vrnitve lociral približno na koordinatah 45.218623, 16.011921, blizu Velikega Obljaja (HRV). Ko so prispeli tja, so jim vrnili telefone in denar, ne pa tudi kovinskih predmetov, ki so jih slovenski policisti zmetali v koš. Hrvaški policisti so rekli:

»Hajde! Ideš, marš!«

Na poti v Veliko Kladušo so ob cesti opazili veliko razbitih telefonov. Po približno 25 kilometrih hoje se je oslabela mati izpraševane družine zgrudila. Bilo je že temno, vendar jim je uspelo priti do neke restavracije in prositi za pomoč. Ljudje v njej so poklicali bosanske organe oblasti, ki so jih potem odpeljali v bolnišnico in se vedli prijazno. Po kakih dveh urah v bolnišnici je mati dobila serum in družina je odšla v taborišče Miral v Veliki Kladuši. Od tam jih je Mednarodna organizacija za migracije z avtom prepeljala v taborišče v Bihaću, kamor so dospeli 13. marca okoli treh zjutraj.

Ob koncu intervjuja je mati izpraševane družine poudarila, da ne bo te izkušnje nikdar pozabila:

»Naša deportacija iz Slovenije je nekaj najhujšega, kar sem kdaj doživela. Zelo težko mi je, ko se spominjam te poti.«

Oče je pokimal in dodal:

»In vendar bomo morali poskusiti znova. Nimamo druge izbire. Kje drugje pa naj ostanemo?«

20 19

/2 0s

lov en

sko M

LA DIN

SK O

g led

ali šče

Slovensko mladinsko gledališče Vilharjeva 11, 1000 Ljubljana T: +386 (0)1 3004 900 F: +386 (0)1 3004 901 info@mladinsko-gl.si www.mladinsko.com

Svet Slovenskega mladinskega gledališča: Ana Železnik – predsednica, Semira Osmanagić, Katarina Stegnar, Asta Vrečko, Janez Žagar

Strokovni svet Slovenskega mladinskega gledališča: Tatjana Ažman – predsednica, Blaž Lukan, Janez Pipan, Matjaž Pograjc, Dario Varga

Direktor: Tibor Mihelič Syed Umetniški vodja: Goran Injac Režiserja: Matjaž Pograjc, Vito Taufer Dramaturginja: Urška Brodar Vodja trženja in odnosov z javnostmi: Helena Grahek Lektorica: Mateja Dermelj Strokovni sodelavki: Tina Malič, Katarina Saje Tehnični vodja: Dušan Kohek Vodja projektov: Dušan Pernat Vodja koordinacije programa: Vitomir Obal Koordinator: Gašper Tesner Tajnica gledališča: Lidija Čeferin Računovodkinja: Mateja Turk Knjigovodkinja: Tina Matajc Prodaja vstopnic: Gabrijela Bernot, Sanja Spahić

Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS. Ustanoviteljica Slovenskega mladinskega gledališča je Mestna občina Ljubljana.

Prodaja vstopnic

– v Prodajni galeriji Trg francoske revolucije 5, 1000 Ljubljana od ponedeljka do petka med 12.00 in 17.30 ob sobotah med 10.00 in 13.00 01 425 33 12

– pri gledališki blagajni Vilharjeva 11, 1000 Ljubljana 01 3004 902 uro pred začetkom predstave

– na spletu www.mladinsko.com nakup vstopnic s popusti prek spleta ni mogoč

Gledališki list Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana Sezona 2019/2020 Številka 4 Junij 2020 Izide ob vsaki premieri Izdalo Slovensko mladinsko gledališče Za izdajatelja Tibor Mihelič Syed © Vse pravice pridržane Uredništvo: Urška Brodar, Mateja Dermelj, Helena Grahek, Goran Injac, Tina Malič, Katarina Saje, Tibor Mihelič Syed To številko uredila: Tina Malič Lektorica: Mateja Dermelj Fotografija na naslovnici in na plakatu: Alessio Mamo Oblikovanje: Mina Fina, Damjan Ilić, Ivian K. Mujezinović – Grupa Ee Tisk: Fotoprospekt, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Cena: 2 €

Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost Metelkova 6/II, 1000 Ljubljana T: +386 (0)1 431 31 22, +386 (0)1 431 53 48 F: +386 (0)1 431 31 22 info@maska.si www.maska.si

Direktor: Janez Janša Vodja produkcije: Tina Dobnik Strokovna administrativna sodelavka: Nataša Božič

Unescovo kreativno mesto od 2015znanost in kulturo