Mestno gledališče ljubljansko, Čopova 14, 1000 Ljubljana, Slovenija
Hišna centrala +386 (0)1 4258 222
Tajništvo +386 (0)1 4257 148, faks +386 (0)1 2517 044
Blagajna +386 (0)1 2510 852, odprto vsak delavnik od 12. do 18. ure in uro pred
predstavo, e-naslov blagajna@mgl.si
E-naslov info@mgl.si
Spletno mesto www.mgl.si
Barbara Hieng Samobor direktorica in umetniški vodja
Marijana Jaklič Klanšek direktoričina pomočnica – poslovni vodja
Jože Logar direktoričin pomočnik za tehnične zadeve
Zvone Šedlbauer režiser
Eva Mahkovic, Ira Ratej dramaturginji
Petra Pogorevc dramaturginja in urednica Knjižnice MGL
Alenka Klabus Vesel dramaturginja in arhivarka
Maja Cerar, Martin Vrtačnik lektorja
vihta
Simona Belle vodja službe za odnose z javnostjo in trženja
tel. +386 (0)1 425 5000, faks +386 (0)1 2514 167
Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega
mestno gledališče ljubljansko 2011/2012
i Ne
Branka Lepšina koordinatorka in planerka programa
Letnik LXII, sezona 2011/2012, številka 6
tel., faks +386 (0)1 2514 167
Izdaja Mestno gledališče ljubljansko
Nataša Pevec koordinatorka trženja
tel. +386 (0)1 4258 222, faks +386 (0)1 2514 167
© 2011 Mestno gledališče ljubljansko
strovsk
Petra Setničar koordinatorka obiska
tel. +386 (0)1 4258 222, +386 (0)1 2510 852, faks +386 (0)1 2514 167
Za izdajatelja Barbara Hieng Samobor
Zdenka Močilnik blagajničarka in informatorka
Urednice Alenka Klabus Vesel, Eva Mahkovic, Petra Pogorevc, Ira Ratej
tel. +386 (0)1 2510 852
To številko je uredila Eva Mahkovic
Javni zavod Mestno gledališče ljubljansko, ustanoviteljica Mestna občina Ljubljana
Lektorica Maja Cerar
Program gledališča financirata Ministrstvo za kulturo (iz proračuna Republike
Avtor fotografij z vaj Miha Fras
ikolajevič O
Slovenije) in MOL
Svet Mestnega gledališča ljubljanskega
Oblikovalka Mojca Višner
r N
Mojca Slovenc (predsednica), Gašper Tič (namestnik predsednice),
Branko Djurić, Saša Hren Koritnik, Mitja Meršol
Tisk Collegium Graphicum, d. o. o.
Strokovni svet Mestnega gledališča ljubljanskega
Naklada 1000 izvodov
Alenka Klabus Vesel (predsednica), dr. Denis Poniž (namestnik predsednice),
Ljubljana, Slovenija, november 2011
ksande
mag. Maruša Geymayer-Oblak, Alen Jelen, Igor Likar, Marko Simčič
Ale
Po 13. točki prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 davek ni obračunan.
12
1/20
201
let MGL
Uprizoritev Nevihta posvečamo
spominu na igralko Vero Per.
Vsebina
7
Eva Mahkovic Neznanka iz Volge, rusalke ni več
11
Urban Zorko »Nimaš svoje pameti, pravijo! Torej večno
živi po tuji pameti.«
17
Anita Volčanjšek … ki je požrla lastne otroke
23
J. Patouillet Ženske: vdane v usodo in upornice
33
Aleksander Nikolajevič Ostrovski Nevihta (dramsko besedilo)
71
Fotografije z vaj
79
Kolumna
83
Nova članica
85
Nagrade
93
Novo v Knjižnici MGL
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO | VELIKI ODER | SEZONA 2011/2012
Aleksander Nikolajevič Ostrovski
Nevihta
Гроза
Premiera 24. novembra 2011
Igrajo
Prevajalka Tatjana Stanič
Marfa Ignatjevna Kabanova JOŽICA AVBELJ
Režiser Jernej Lorenci
Tihon Ivanič Kabanov MATEJ PUC
Dramaturginja Eva Mahkovic
Katerina NIKA ROZMAN
Scenograf Branko Hojnik
Varvara ALJA KAPUN k. g.
Kostumografka Belinda Radulović
Savel Prokofjič Dikoj BORIS OSTAN
Koreograf in asistent režiserja Gregor Luštek
Boris Grigorjič PRIMOŽ PIRNAT
Avtor glasbe Branko Rožman
Vanja Kudrjaš JAKA LAH
Lektorica Maja Cerar
Kuligin JANEZ STARINA
Oblikovalec svetlobe Branko Šulc
Fjokluša JETTE OSTAN VEJRUP
V predstavi so uporabljeni odlomki iz pesmi Ansambla bratov Avsenik Slovenija, od kod
Glaša MAJA BOH
lepote tvoje in slovenskih narodnih pesmi Oblaki so rdeči, Gor čez izaro, Ko študent na rajžo
gre in Tam, kjer teče bistra Zila.
Šapkin BORIS KERČ
Vodja predstave Borut Jenko
Šepetalka Neva Mauser Lenarčič
ANSAMBEL VOLGA (oboa kvartet z alternacijami):
Tehnični vodja Jože Logar
Eva Jurgec, Klemen Bračko, Bojan Cvetrežnik, Jelena Ždrale,
Odrski mojster Janez Koleša
Vodja tehnične ekipe Branko Tica
Katarina Jericijo, Žiga Fabbro
Tonski tehnik Sašo Dragaš
Videotehnik Tomaž Božič
Osvetljevalca Branko Šulc in Bogdan Pirjevec
Frizerka Ksenija Imerovič
Garderoberki Angelina Karimović in Tatjana Cirman
Rekviziter Sašo Ržek
Sceno so izdelali pod vodstvom mojstra Vlada Janca in kostume pod vodstvom
mojstric Irene Tomažin in Branke Spruk v delavnicah MGL.
Eva Mahkovic NEZNAKA IZ VOLGE, RUSALKE NI VEČ
Eva Mahkovic
Neznanka iz Volge,
rusalke ni več
Tri impresije:
1. Ofelija nabira rožmarin, mačehe, janež, orlice: ko obeša girlande na drevo ob vodi, omahne v potok in utone.
Grkinja Hippo se požene v morje, da bi ubranila svojo čast. V ruskem vodnem demonu rusalki se naseli duh
dekleta, ki je umrlo v vodi. Lucia Rosa skoči v Tirensko morje, da se ji ne bi bilo treba poročiti z moškim, ki ga ne
ljubi. Yun Sim-Deok se s poročenim ljubimcem požene v ocean. Alfonsina Storni hodi v morje, dokler ji voda
ne preplavi glave. Protagonistka platna Georgea Frederica Wattsa Found Drowned leži na pesku pod mostom
Waterloo, njeno telo je skrivljeno v križ. Virginia Woolf gre v reko Ouse, Ana Karenina se vrže pod vlak, Emma
Bovary vzame arzenik. Lux Lisbon se v garaži do smrti zastrupi z ogljikovim monoksidom, pred tem odidejo tudi
njene sestre: Cecilia skoči skozi okno in se nabode na vrtno ograjo, Therese poje pest uspa valnih tablet, Bonnie
se obesi, Mary glavo vtakne v pečico.
2. Ona namreč še zmerom plava. Nihče je ni našel. Veste, včasih imam občutek, kot da bi mi skupaj s temi mojimi
šnopsi tekla dol po grlu, zelo majhno trupelce, napol gnilo. Sedemnajst let je imela. Zdaj ima podgane in alge
v svojih zelenih laseh, kar lepo ji pristojijo … Nekoliko je zabuhla in belkasta, polna smrdečega rečnega blata, čisto
črnega. Zmeraj je toliko dala na čistočo. Zato je tudi šla v vodo in začela smrdeti. (Bertold Brecht: Baal)
3. Konec osemdesetih let 19. stoletja iz Sene pri Quai du Louvre potegnejo truplo utopljene deklice, ki je bila
pred smrtjo, sodeč po kvaliteti še ohranjene kože, stara komaj šestnajst let. Njeno telo ne kaže znakov nasilja,
v pariški mrtvašnici sklepajo, da je dekle naredilo samomor. Patolog je nad lepoto neznankinega obraza – utop
ljenka se smehlja, njen izraz je pomirjen, zadovoljen, celo srečen – tako prevzet, da odtisne posmrtno masko. Kopi
je posmrtne maske neidentificirane mlade ženske, ki dobi ime L’Inconnue de la Seine, Neznanka iz Sene, postanejo
izredno priljubljeno okrasje pariških boemskih salonov in morbidno orientiranih umetniških domovanj s konca 19.
stoletja. Neznanka iz Sene postane erotični ideal svoje dobe, navdihne številna franco ska in druga literarna dela in
s svojim videzom vpliva na imidž cele generacije nemških deklet.
7
Eva Mahkovic NEZNAKA IZ VOLGE, RUSALKE NI VEČ
Eva Mahkovic NEZNAKA IZ VOLGE, RUSALKE NI VEČ
V seznamu so nanizani bolj ali manj znani zgodovinski in fiktivni primeri ženskih smrti: samomora, samo
in naravno človeško čustvo. Stara Kabanovka jo ošteva, zmerja in se ji posmehuje, neprijetno obnašanje
mora v vodi, samomora zaradi ljubezenskih težav oziroma kombinacije naštetega. Citat iz Brechtovega Baala
spremlja muhava naklonjenost. Svakinja Varvara Katerino dovolj dobro pozna, da jo zapelje v razmerje,
ilustrira specifičen primer, zapis o Neznanki iz Sene beleži nepričakovano posthumno usodo anonimne utop
v katerem bo nedvomno izgorela, obenem do nje najbrž čuti pristno prijateljstvo. Fjoklušo vse v zvezi s Kate
ljenke, ki je v očeh sveta zaživela šele po smrti in v smrti in zaradi nje dosegla smoter in svetovno slavo.
rino strastno zanima. Mala čudakinja je v Kalinovem ljubljena in osovražena ikona, katere prisotnost iritantno
navdušuje. Dvoobrazno čustvo Katerina nenazadnje zbudi tudi v Borisu, čigar strastna zaljubljenost se po hitri
Žensko smrt v vodi spremlja romantičen pridih ljubezenskega razočaranja, pojav je morbidno fascinanten,
konzumaciji iz nerazložljivih razlogov preobrazi v nedoumljivo, a premočrtno željo po distanci do objekta
ob njem v trenutku pomislim na Mil aisovo Ofelijo in podobne mračno sladkobne upodobitve tega lika. Voda
svoje fascinacije.
v umetnosti in literaturi nastopa kot priljubljena metoda smrti za zapuščene ljubice, osramočene nosečnice in
zakonolomilke, razočarane kontraafrodite, ki se poraženo raztapljajo v morski peni. Smešno je, da se posmrt
Neznanka iz Sene je smoter svoje eksistence izpolnila po smrti. Za nekatere mitološke utopljenke odhod
no in v vodi pozicija moči nenadoma zasuče. Rusalke, renske nimfe, ondine, morske deklice in druga ženska
v vodo ne pomeni zadnje besede. Katerina Kabanova za seboj ne bo pustila rusalke, njen duh v Volgi je miren,
vodna mitološka bitja (ali njihovi literarni derivati), ki predstavljajo duhove ali alterege v vodi umrlih deklet,
ker je odšla pomirjena z drugimi in s seboj. Zdi se, da bi njena smrt za skupnost morala pomeniti katarzično od
so tradicionalno fatalke in zapeljivke. Kako bizarno in srhljivo, da je podobna funkcija posthumno dodeljena
vezo: reka je odstranila nerazumljivo vsiljivko in vampirčke nahranila z njenim nerazumljivim čustvovanjem.
tudi čisto do konca mrtvi deklici iz Sene!
Vseeno se vprašam, ali je Katerinina naloga z žrtvovanjem v višje dobro skupnosti izpolnjena; mogoče bo
njen duh še naprej polebdeval nekje v gostem zraku povolške nevihte. Romantično razmišljam, ali je Katerina
Tudi Katerina Kabanova konča v vodi, tudi ona je razočarana v ljubezni. Kot prešuštnica po rigidni morali svo
mesto kako zaznamovala, kot so v ljudski domišljiji vode zaznamovali duhovi umrlih deklet. Misel brez pravih
jega časa ni brezmadežna, a velja za najbolj simpatično in simpatije vredno junakinjo del Ostrovskega. Dekle
temeljev. Vsaka prava skupnost tujek dokončno eliminira ali absorbira. Prostor za fascinacijo in naslajanje nad
iz povolškega zakotja, poročeno s Tihonom, se zaljubi v Moskovčana Borisa in brezglavo skoči v razmerje,
drugačnim s tem sicer izgine, to pa je tudi najbolj grozno.
ki je vnaprej obsojeno na omejen rok trajanja, se pravi odnos, ki je za njen antikompromisni značaj absolu
tno neprimeren. Ko govorim o brezglavem skoku, leta vključuje predhodno moralno dilemo, ki je v skladu
z izvirnim kronotopom igre zvezana s pravoslavnimi verskimi dolžnostmi in občutji, zaradi katerih se Katerina
v primerjavi z globoko religioznimi, a versko lahkotnejšimi prebivalci mesta zdi nekoliko anahronističen lik.
Danes njen strah pred grehom prevedem kot razvit občutek za odgovornost, zavest o odločitvi in posledici,
Katerina krivde ne prelaga. Kot rečeno: če je »greh« premišljen, je dejanje zakonolomstva popoln skok na
glavo. Nenadna ljubezen do nekega prišleka je manifestacija nekakšnega nemira v duši, ki ga Katerina pri
sebi zaznava od otroških let in ga tudi večkrat ubesedi, Katerina je globoko avtorefleksivna. Njena usoda se
izvrši na ozadju družbenokritične freske, ki je dovolj priskutno umetna, da osrednja junakinja deluje popolno
ma svetlo. Razmišljam, da je bela vrana v kontekstu tega ljubečega, smehljajočega se demoničnega občestva
v nevarnosti, da njene staromodne vrednote, premočrtnost in kontroverzna nenarejenost zasijejo v pretirani
belini in preskočijo na raven simbola.
Po Ostrovskem je Katerina kot oseba, ki čuti, govori in dela eno, osamljen tujek, ki ga je treba čim bolj onespo
sobiti: tašča jo prezira in zaklepa, mož se zanjo ne zmeni, prijateljica jo pozabi, ljubimec pa izda. V uprizoritvi,
katere nastajanje spremljam, Katerina v ljudeh poleg negativnih čustev vzbuja nerazumno, nerazložljivo fasci
nacijo, to je nekakšna destruktivna naklonjenost, malikujoča sla po uničenju, shizofreno, a še kako razširjeno
8
9
Urban Zorko »NIMAŠ SVOJE PAMETI, PRAVIJO! TOREJ VEČNO ŽIVI PO TUJI PAMETI«
Urban Zorko
»Nimaš svoje pameti,
pravijo! Torej večno živi
po tuji pameti.«
Nevihta (1859) se danes lahko zdi anahronističen tekst. Vprašanje je: kaj skupnega ima tradicionalno rusko
trgovstvo z našim potrošniškim, prestrašenim in nekoliko brezobličnim časom, naphana govorica Rusije
19. stoletja z digitalnim trapanjem? Tradicije ruskih trgovcev, pobožnjakarstvo in rigidni družbeni mehanizmi,
ki subjekte Ostrovskega pogojujejo v živopisno hinavščino, se nam, živečim v času skrajne mi mikrije ideologij,
sprva zdijo nekaj minulega.
V prvem prizoru se soočimo z dokaj idilično, optimistično podobo Rusije tedanjega časa (ko Kuligin s pro
menade občuduje širno Volgo), spoznamo nekoliko komične like. Začetek služi bliskoviti karakterizaciji, po
slikavi kronotopa. Med drugim izvemo, kako jeznorit je pomembni trgovec Dikoj, kako svetohlinska njegova
ženska inkarnacija, ovdovela trgovka Kabanuha. Slednja je specialistka za najedanje in nočna mora vsakega
modernega seksologa. Mladima zakoncema, sinu Tihonu in protagonistki igre, njegovi ženi Katerini, zares
ne pusti dihati. Vendar: veliko pozornosti namenimo Dikoju, ki se v nadaljevanju igre presenetljivo izkaže
za dokaj postranski lik. To je, dramaturško gledano, nenavaden prijem, po drugi strani pa avtorjeva najbolj
neposredna kritika »mračnih« strani ruskega trgovstva.
11
Urban Zorko »NIMAŠ SVOJE PAMETI, PRAVIJO! TOREJ VEČNO ŽIVI PO TUJI PAMETI …«
In tudi prvo okno današnjemu bralcu, ki v opisih pomembneža, ki ga Kudrjaš in Šapkin označita za »pošast«,
zlahka uzre vsaj sodobnega velekapitalista, če že ne kar kakšnega konkretnega slovenskega tajkuna. V besedah
izumitelja Kuligina: Surove razmere so v našem mestu. Roke so, dela pa ni. Te besede spet režejo danes, pod krili
šotorov in transparentov pred svetovnimi borzami.
Kuligin je glas zdravega razuma pa tudi utopičnega idealizma: izumlja perpetuum mobile, neizumljivi
stroj/sistem, kar lahko prenesemo tudi na družbeno – politično raven. S svojim imenom, ki Ruse spomni na
zgodovinskega izumiteljaidealista Ivana Kulibina (1735–1818), in sklicevanji na druga velika imena ruske
preteklosti, Lomonosova in Deržavina, ponuja neko drugo izročilo iskateljstva, inovativnega, gibkega duha,
dela ruske (vendar drugačne, naprednejše) tradicije.
Ostrovski k sreči ne ostaja zgolj pri nekoliko enoplastnih Kuliginovih tožbah, sicer osnovanih na
avtorjevi mladosti v Zamoskvorečju, kjer je umazano perilo trgovcev pral tudi poklicno, kot odvetnik.
Njegova osrednja pozornost je namenjena junakinji Katerini, trpeči pod jarmom moralistične in gospo
dovalne tašče in zakona – institucije. Katja se zaljubi v Borisa, kar ji najprej zruši lastne predstave o ust
reznosti in hkrati zažene njeno svobodoljubno, skrajno fatalistično in impulzivno naravo: Živeti po svoji
volji! To seveda ni geslo tradicionalnega ruskega trgovstva, ki temelji na kremenitosti, tradiciji (posla, in
s tem njegovem ugledu), na dedovanju in nedoseganju vlog, na eklektični pasivnosti, ne pa na mo
dernem kameleonstvu.
Katja je tragična junakinja, ne zato, ker bi bila nasproti tradiciji, temveč prav zato, ker je prav njen
najpristnejši subjekt. To dekle ni kot njeni vrstniki, ki se z realnostjo zakotnega mesteca ob Volgi (in
s tem Rusije) soočajo na pogosto konformistične, a razumljive načine. Katjin mož Tihon pasivno kima
materi, ko je ta v bližini, in jo ob prvi priložnosti pobriše v alkohol. Njegova sestra Varvara (Katjin
»barbarski«, iznajdljivi protipol) in njen ljubimec Kudrjaš si levit ne dovolita brati: ko doma postane
prevroče, jo preprosto popihata. Tudi Boris je svobodna ptica, razen z obljubo dediščine, z ničimer zares
vezan na ta kraj. Vsa mlajša generacija tako ali drugače že čuti minulost neke dobe in najde bolj ali manj
učinkovite načine bega ali borbe. Toda ne Katja, ki je osamljena, ujeta v pozabljeno mestece in med
kolesja dob. V globoki tradicionalni veri in ljubezni do Boga jo razceplja prirojena težnja k individualne
mu, oz. možnosti svobodne odločitve. Dekle, kot je Katerina, bi si danes stežka predstavljali konkretno,
lažje pa v njeni univerzalni izgubljenosti.
Nevihto je Ostrovski snoval skozi leta in jo izdal jeseni 1859, dobro leto pred začetkom obsežnih reform carja
Aleksandra II., ki so med drugim prinesle postopno osvoboditev tlačanov in mnoge ekonomsko potrebne
12
Urban Zorko »NIMAŠ SVOJE PAMETI, PRAVIJO! TOREJ VEČNO ŽIVI PO TUJI PAMETI«
Urban Zorko »NIMAŠ SVOJE PAMETI, PRAVIJO! TOREJ VEČNO ŽIVI PO TUJI PAMETI«
ukrepe, ki so Rusijo, takrat živi muzej fevdalizma, sčasoma in stežka utirile v zložno in zatikajočo se orbito
pred njimi.) in prihodnost demonizirana (In še hujše bo, kot je zdaj, draga.), da se še razumniki, kot je Kuli
nekega približka tržnemu sistemu. Potrebe po reformah so se kazale že nekaj časa. V stanju tedanjega duha,
gin, zdijo malo trčeni.
v tem občutenju nezadostnosti obstoječega ter prestrašenem čakanju na menjavo dob in sistemov se skriva
težki mehanizem, ki lomi Katjo. Prav v njem zlahka vidimo vzporednice z dandanes, ko se zdi, da namesto
Kot nalašč danes skoraj ne mine dan, da ne bi v raznih medijih, poleg novic o stalnih spotikih trgov, naleteli
na začetku kapitalizma stojimo na njegovem koncu, z enakim vprašajem v glavi.
na Slavoja Žižka, kako robanti o potrebi po novem sistemu (vzniklem tudi iz preteklih izkušenj in ideologij)
in pridiga o »koncu zakona med demokracijo in kapitalizmom« ter mimogrede pljune po kakšnem trma
Katja je razpeta med ponotranjenimi normami monolitne tradicije in individualno ustvarjajočo voljo indu
stem teoretiku prostega trga. Takrat se zdi, kot da smo prav taki meščani, ki se pod oboki zbirajo pred ne
strijske dobe. Kot pravi ruski literarni znanstvenik Dmitrij Bak: »Katja ne ve, kako si je zamislila svoje življenje,
vihto nove dobe, boječe kukamo proti jugu in že pomalem šušljamo, koga bo neurje ubilo in kaj zažgalo.
zato se ji zdi, da ga ne živi, kot si ga je zamislila.« Se zdi znano? Katjina zbeganost, nezmožnost praktične
alternative je lahko tudi rokavica 'vetrojebski' generaciji, ki vstopa(mo) v svet, pogosto podloženi s privi
Za zdaj se nevihtni oblaki zdijo še razmeroma daleč na obzorju.
legiji staršev, gotovo pa vklenjeni in ujeti v podedovan, nemobilen in monoliten sistem, za katerega ne
poznamo alternative, čeprav čutimo, da je potrebna.
PRIPIS: Za korenito drugačen pogled na igro Nevihta, pogled iz druge dobe, ki je mračno (trgovsko) carstvo
Dobroljubova z veseljem inkorporirala v svoj sistem, si oglejte nekoliko ekspresionistični film Гроза (1934,
Na Katjinih plečih se lomi zgodovina, kot v nevihtnem oblaku se z brutalnimi posledicami izvrši mešanje
V. Petrov; na voljo tudi na You Tubu).
tokov, (dveh) skrajnosti. Katja je tragični lik, ne proti tašči ali mestu, temveč proti sami sebi (spomnimo:
izda se sama) času, svetu.
Igra je doživela mnoge kasnejše umetniške predelave, pa tudi strastne debate in interpretacije (ne le) so
dobnikov; morda najznamenitejša je kritika Nikolaja A. Dobroljubova, ki je v igrah Ostrovskega že prej
videl »globoko razumevanje ruskega življenja, veliko spretnost ostrega in živega prikazovanja njegovih
najbolj bistvenih plasti«. S kritiko te igre, z naslovom Žarek svetlobe v temnem carstvu (1860), je mladi pub
licist prispeval besede, ki imajo v današnji ruski kulturi status idioma. Katerina, luč protesta.
Nevihto ponavadi uvrščamo med realistične drame, z elementi tistega, kar kasneje imenujejo simbolizem.
Tu je grozeča in valeča se nevihtasimbol, pa razdeljenost kronotopa na tri ravni: na visoki breg Volge
s pro menado (v bližini se Katja ubije), na »srednjo« raven mesta in nizko, »peklensko« globel za hišo
Kabanovih, kjer Katja ironično (v prevrnjeni hierarhiji) najde izpolnitev svojih želja. In končno – smrt
junakinje, ko pade na sidro (tradicija) in si poškoduje, prav gotovo ne po naključju, ravno senca oz. glavo.
Igra, poleg kolizije dveh različnih sistemov oz. načinov življenja, izrazito tematizira vsaj še ljubezen
(človeško in tisto do Boga), trgovsko družino (zatirano, izkoriščano in zaprto pred svetom). Tudi nezn
ansko ignoranco tega pozabljenega mesta, mikropodobe tedanje Rusije, kjer sta preteklost in zunanji svet
nerazumljiva in mitologizirana (Litva je z neba padla na nas), narava nedoumljivo božje delo (Nevihte so
nam poslane za kazen, da bi se spokorili, ti se hočeš pa z drogovi in nekakšnimi vilami, bog me obvaruj, braniti
14
15
Anita Volčanjšek … KI JE POŽRLA LASTNE OTROKE
Anita Volčanjšek
… ki je požrla lastne otroke
Nevihta, napisana leta 1859, torej v času vzpona in razcveta ruske dramatike, pa sama, gledano družbenopo
li tično, ni nastala v izredno odprtem okolju. Hermetično 19. stoletje, ko je bila Rusija simbol reakcije in
nazadnjaštva ter permanentno zoper revolucionarnim gibanjem, se izraža tudi v tragični drami Aleksandra
Nikolajeviča Ostrovskega. Avtor črpa iz realnosti; hermetičen, neobljuden in distanciran je tudi svet njegovih
junakov, ujetih v ruralno okolje in spone tradicije ter religije. Znotraj zaprte vaške strukture, katere ogrodje
tvori srednji sloj (trgovci) – car Aleksander II. je po letu 1856 odpravil nekaj pravil za kmečki živelj, ki se je
poslej lahko prosto ukvarjal s trgovino –, sta onemogočeni kakršni koli osebna fleksibilnost in svobodomisel
nost. Obravnavano besedilo je plastičen izsek iz življenja trgovcev, ki so samovoljno uredili lastno hierarhijo,
sesta vljeno iz bogastva in moči posameznika, predvsem pa upravičen dramatikov posmeh tovrstni ureditvi
in svarilo pred njo. Nevihta ni zgolj naravni pojav, nevihta divja v srcih tistih, ki želijo živeti po svojih lastnih
merilih, ukrojenih po lastni pameti.
Provincialna Rusija je drugačna od mestnega utripa glavnih središč; Kuligin, meščan in izumitelj, edina
aktivna in trezno razmišljujoča oseba Nevihte, ki pa v strahu za svoje življenje navzven deluje precej ponižno
in konformistično, odkrito spregovori o tukajšnjih nemoralnih navadah in pokvarjenosti mestnih veljakov:
Surove razmere so v našem mestu, ´spod, surove razmere. Pri meščanih ne boste našli drugega kot grobost in skrajno
revščino. In nikoli ne bomo zlezli iz te kože, ´spod! Zato ker s poštenim delom ne moremo zaslužiti več kot za kruh.
Tisti, ki imajo denar, pa se ukvarjajo samo s tem, da bi revne zasužnjili in si z njihovim zastonjskim delom prigrabili
še več denarja. Mestece je skorumpirano in brez trdne nedvoumne moralne podstati, večina prebivalcev (pred
vsem starejše generacije) pa svoja nečedna ter povsem deviantna dejanja kamuflira pod krinko pobožnosti in
fanatične zvestobe pravoslavni cerkvi. Prebivalci se, verjetno zaradi enormne kopice lastnih grehov, obračajo
17
Anita Volčanjšek … KI JE POŽRLA LASTNE OTROKE
na Boga, versko ikonografijo in pod domačo streho goreče sprejemajo romarje. Grozljive zgodbe leteh glasno
odmevajo po izbah domačinov, zgodbe, tako oddaljene od realnosti in neizkrivljene podobe sveta. Pripovedo
vanje temelji na vražah, starih verovanjih in, bojda otrokom v poduk in svarilo, prehaja v čedalje bolj strašno
in neverjetno domišljijsko sprevrženo bajko. Starejši pod pretvezo (straho)spoštovanja do roditeljev in avto
ritete posesivno vzgajajo lastne otroke, jih silijo poslušati raznovrstne blazne izmišljotine in svoje potomce
implicitno pehajo v pogubo. Svoje neizživete fantazije – zaradi strogo krojenih družbenih vzorcev in visokih
pričakovanj ter neprestane težnje po ugoditvi tovrstnim normam (ko pričakovanja drugih počasi, a zaneslji
vo prekrijejo želje posameznikov) – kompenzirajo z vzpostavljanjem totalitarnega reda znotraj družinskih
zidov, kjer se hočejo dokazati kot glavni in nezamenljivi oblastniki in posestniki svojih naslednikov. Paziti na
zunanjo uglajenost se je glasilo pravilo buržuazne družbene ureditve, ki se mu je moral podrediti vsak, če je
hotel obdržati status višjega razreda. Odstopanje od družbenih norm in kakršna koli druga deviacija zoper
meščanski red sta terjala izključitev iz družbe, izobčenec pa je dobil oznako etiketiranega, nezaželenega, mo
ralno izprijenega.
Difuzna zmes ustrahovanja, dvoličnosti, verbalnega nasilja in verskega fanatizma napaja to rusko mestece, nad
katerim, metaforično, že ves čas tli neurje, nevihta. Vse do zaključka drame je čutiti suspenz in prihajajočo
nesrečo – tudi bralec ni izvzet iz tesnobe pred »nevihto« –, ko zaradi oblastiželjnosti in občutka nadvlade
nad manj izkušenimi (a veliko bolj človeškimi) pade prva nepotrebna in nedolžna žrtev. Osivela garnitura
čuti pritisk novih sil in prihajajočega naprednejšega družbenega ustroja, zato se z vso silo drži starega sistema
in nefleksibilnih, zabetoniranih pravil. Kaotično stanje je v dušah tistih maloštevilnih prebivalcev, ki še niso
izgubili občutka za dobroto in empatijo; njihova življenja preveva strah, ne pred naravno ujmo, temveč pred
ljudmi, someščani, sosedi, ki se branijo sodobnejšega načina bivanja, mišljenja in funkcioniranja.
Ustroj vsakdana rivalskih in denarja željnih ruskih trgovcev je rutinski, skrbno urejen po starodavnih obrazcih
obnašanja in delovanja; mladi, veselja in brezskrbnosti željni sklonjenih glav trpijo psihofizično nasilje svojih
staršev; podnevi in v javnosti ubogljivo pritrjujejo vsakršnemu maltretiranju, ponoči skrivaj snujejo načrte
za lepšo prihodnost ali svojo bol in omejevanje blažijo s prepovedano ljubeznijo, celo škodljivimi substan
cami. Družina je strogo zaprta neprebojna celica, kjer so otroci brez pravic in možnosti izražanja lastnih
občutkov. Že poročeni Tihon Ivanič Kabanov bi si po vsej logiki in razumu zdrave pameti moral z ženo urediti
lasten dom in se distancirati od matere, a ji je, prav po definiciji ojdipovega kompleksa, ponižno poslušen in
večkrat celo napadalen do svoje skoraj najstniške družice. Zunaj omejenega prostora, ko na ulici končno lahko
zadiha, pa uteho išče v prekomernem konzumiranju alkohola, od katerega odvisnost niti ne skriva preveč.
Kaba novka – v mestu uživa ugled in spoštovanje zaradi bogastva in pobožnosti – je zasužnjila svojega sina,
njenemu čustvenemu izsiljevanju pa ne uide niti mlada snaha: Saj že dolgo vem, da imaš ženo rajši kot mater.
18
Anita Volčanjšek … KI JE POŽRLA LASTNE OTROKE
Anita Volčanjšek … KI JE POŽRLA LASTNE OTROKE
Odkar si se oženil, pri tebi ne vidim več prejšnje ljubezni. Skupaj tvorijo izkrivljen družinski trikotnik, ki slej ko
nasmejanega strica, ki mu ni moč ugoditi. Le kako naj mu potem ugaja nečak, mladenič precej svobodnih
prej mora izgubiti eno izmed stranic. Materino posedovanje meji na blaznost; ko od njega (odraslega sina)
nazorov? Vsa ljubezen je pogojena, nič ni zastonj, kar močno občutita Boris in Katerina, ljubimca na skrivaj.
zahteva brezpogojno ljubezen in predanost, hkrati pa ga infantilno nagovarja proti ženi, razkriva svoje izpraz
Vendar je njuna brezpogojna ljubezen kratkega veka in dekle čuti, da jo čaka neizogibno. Vse mesto izve za
njeno in bedno vegetiranje. Posamezne replike bi lahko – (ko matrona sina eksplicitno postavi v vlogo ženi na
njen skrivni greh, ki se tako iz zasebne sfere preseli v javno, kar pa najbolj skrbi njeno taščo, škodoželjno in
drejenega) –, če bi drama nosila predikat komedija, izzvenele komično in prav po vzoru commedie dell´arte:
obenem govoric sosedov boječo se Kabanovo. Katerina pa ne pomišlja prav dolgo; vrže se v tolmun, v smrt,
o kateri prav romantično – posledica diametralno nasprotne vzgoje, ki jo je imela v krogu svoje primarne
Kabanov (se postavi nasproti Katerini): Ubogaj mamico, Katja!
družine, kjer so jo razvajali in slikali podobe o raju in večnem onstranskem življenju – razmišlja še pred
Kabanova: Reci ji, naj ne bo nesramna s taščo.
usodnim zapletom.
Kabanov: Ne bodi nesramna.
Kabanova: Da mora spoštovati taščo kot lastno mater!
Nevihta mestoma odkriva eksplicitne paralele s – sicer nekaj desetletji kasneje napisano – dramo Dom Bernarde
Kabanov: Spoštuj mamico kot lastno mater, Katja.
Alba; obema je skupen hermetičen topos, v katerega so, zaradi prisile in ekstremističnega mišljenja starejših,
Kabanova: Da ne sme brezdelno posedati kot kakšna plemkinja.
ujeti mladi. Obe drami slikata duševno trpljenje in posledice nadvlade samooklicanih avtoritet. Nadvlada
Kabanov: Ukvarjaj se s čim, dokler me ne bo!
starejših je neuklonljiva trdnjava, ki vsakršen, četudi najmanjši poskus upora, zatre že v kali. Mesto se stara,
vse temeljne funkcije, tako javne kot zasebne, družinske, zasedajo generacije, ki se z zadnjimi napori (vedoč,
Tako pa nizi grotesknih ukazov zgolj dokončno razgalijo vso podlost in napačno zaverovanost v edino svoj
da so jim ure štete) oprijemajo pravil »iz naftalina«; grozljiva, temačna atmosfera – pa ne zaradi morebitnega
prav, predvsem pa nezmožnost soočenja z resnico postarane ljubosumne ovdovele (skoraj) device ter mario
dežja in grmenja – prežema vseh pet dejanj igre, vse do bridkega konca »neprilagodljive« osebnosti, ko se
netno vlogo njenega sina, ki si ga je uspela docela podrediti.
nevihta za hip umiri. Pravimo za hip, saj »zgolj« eno življenje žal ni dovolj, da bi se norme predrugačile, ljudje
pa celostno, predvsem pa duševno preobrazili. Za upornike v destruktivni dogmatičnosti ni prostora; mladina
Zakon Katerine in Tihona je obsojen na večno maltretiranje in nadlegovanje, vse dokler Katerina pod težo
mora za golo preživetje sprejeti igro odraslih in se jim (četudi samo navzven) prilagoditi ali pa bo za svoj
dogovorjene poroke, nepristnih čustev do moža in samovoljne in obsesivne tašče potihoma in na skrivaj ne
pogum, za zgolj en dan brezskrbnega in lahkomiselnega delovanja plačala z življenjem. Nevihta v Katerininem
izstopi iz pogubnega ognjenega obroča. Kakšen déjà vu, vendar še kako odrešilen in priročen v drugi polovici
srcu je ugasnila skupaj z njo, nad mestom pa se že zbirajo novi grozeči oblaki, ki bodo – zaradi nezmožnosti
strogega devetnajstega stoletja! Katerina svoje domače muke blaži s pravo ljubeznijo svojega življenja, ki je
priznanja lastnih napak, ko se Kabanova nad sinovim očitkom brani z vso zarjavelo obrambno mašinerijo
prišla, kako nečehovsko, naravnost iz moralno manj okorne Moskve. Ozkoglednost, egoizem in sprevržene
stare povzpetnice – ugonobili še kakšno drugo (pre)mlado življenje.
(nepristne) odnose znotraj od razrvanosti in družbene nemorale kipečega odročnega mesta kaj hitro začuti
Boris, prišlek iz ruske prestolnice, ki – zopet zaradi fizičnega preživetja – trpi jezo in gnev svojega strica. Slednji
je moška različica Katerinine tašče; skupaj namreč sestavljata prav gnusno nehumano in nezemeljsko dvojico,
dva hudiča v človeški preobleki. Boris v zaupnem dialogu s Kuliginom, kot edinim potencialnim »treznim«
sogovornikom izda svoje občutke: Eh, Kuligin, zelo težko mi je pri vas, nisem navajen. Vsi me nekako grdo gledajo,
kot da sem odvečen, kot da jih motim. Tukajšnjih običajev ne poznam. Saj razumem, da je vse to rusko, naše domače,
ampak vseeno se nikakor ne morem navaditi. Novih pravil in s tradicijo starejših prežetih javnih in intimnih
ravnanj, četudi bi si to želel, zares ne more ponotranjiti, jih usvojiti. Borisa vodi srce, ne razum, prirejen po
družbenih predpisih. Na eni strani ga utesnjuje kolerični stric, na drugi nedovoljena ljubezen s poročeno
Katerino. Poleg jeznoritega in nikoli zadovoljnega bogatega strica ga bremeni tudi dediščina umrle babice,
ki je njemu in sestri svoje imetje zapustila zgolj v primeru brezpogojne hvaležnosti in vdanosti do tega nikoli
20
21
J. Patouillet ŽENSKE: VDANE V USODO IN UPORNICE
J. Patouillet
Ženske: vdane v usodo
in upornice
I. Ženske v zakonu: njihove misli o podrejenosti. Njihovi raznoliki odnosi.
»Trgovsko« zakonsko življenje ima, kot hiša, v kateri domuje, dve »polovici« (dela hiše, določena možu
ali ženi): v eni mož, varuh zakona in navad, vlada kot egoistični gospodar; v drugi je ženska že od nekdaj ob
sojena na uničujočo podrejenost. Vemo, na kakšen način si avtoriteto predstavlja in zagotavlja on. Spoznati pa
moramo občutke in odnose, ki jih ima do svojega položaja ona.
V zahodnem svetu se ženska ne boji, da bo po poroki postala manjvredna; pravzaprav v zasebnem ali
družbenem življenju pričakuje razcvet svobodne osebnosti. Po tradicionalnih ruskih vrednotah pa se
zanjo odpira drugačen svet: prehod od ene dominacije k drugi, v kateri bo svoje dneve preživljala kot
ujetnica. Do katere mere, je odvisno od časa, kraja, rabe obeh enot in značaja moža: Ali imam dosti časa,
ko sem prosta in sama zase? pravi hči trgovca Kuroslepova v igri Goreče srce. Ah, kje, vedno sem odvisna od
drugih, vedno. Kot mladenka sem ponižno stregla očetu in materi; nato bom odrasla, se poročila in postala
sužnja svojega moža, sužnja za vedno. Nekdaj carice in carične niso nikoli zapustile svojih prostorov. Bo
jarinje se po ukazu Petra Velikega niso smele družiti z moškimi. V hišah trgovcev so se do prejšnjega
stoletja ženske prikazale le toliko, da so pozdravile gosta. Leta 1856 je v posameznih malih vasicah pod
tversko oblastjo Ostrovski sam opazil, da poročene »trgovke« živijo samostansko življenje, da gredo
le redko ven same in še takrat z dolgo ruto: ta je pomenila nevarnost za osvajalce, ki bi pri njih iskali
avanturo, saj so se že po obleki razlikovale od neporočenih deklet. V nasprotju s tem, kar je bilo v navadi
drugod, so prav neporočena dekleta uživala določeno mero svobode: stara Kabanuha iz Nevihte, sicer
tako stroga do snahe, pusti hčer Varvaro, ki bo kmalu sama na vrsti za ujetništvo, da se zvečer sprehaja
23
J. Patouillet ŽENSKE: VDANE V USODO IN UPORNICE
J. Patouillet ŽENSKE: VDANE V USODO IN UPORNICE
po mili volji, čeprav brez dvoma ne bi dovolila nočnih zmenkov s Kudrjašem. Kmetice so pred poroko
ustrežljiva, in žena trgovca Petra Daša (igra Stori, kar moraš), ki moževe surovosti trpi z veseljem, da bi ohr
lase nosile spete v čop, da so jim padali na hrbet, po poroki so jih stisnile pod ruto. Priljubljene svat
anila njegovo ljubezen, če pa naveličana brezbrižnosti in besnenj že pobegne k staršem, se iz spoštovanja do
bene pesmi so skoraj vse žalostne ali melanholične (kot pravi Puškin: Naše poročne pesmi so žalostne
»zakona« pusti pripeljati nazaj. Nastasja Pankratijevna (Dnevi nesreče) se je navadila, da na izbruhe svojega
kot pogrebno jadikovanje.); v njih se pogosto pojavljata in ponavljata dve besedi: svoboda (volja) pred
od avtoritete pobesnelega moža Bruskova, ki je z izjavami v slogu Kdo sem jaz? … Moja beseda je zakon!
poroko in suženjstvo (nevolja) po njej.
strah in trepet hiše, odgovarja s prestrašenim laskanjem. Ko se pridruži prostaškemu ponosu, hvalisanju in
filozofiji, da morajo biti otroci po dolžnosti servilno ubogljivi, ostane brez dostojanstva.
V trgovskem in poslovnem svetu, kot ju slika Ostrovski, ženska živi v težki neenakopravnosti, ki jo pritiska
k tlom. Pri najnesrečnejših je pritožba enotna: Naš dobitek je trpljenje, trpela bom, pravi ena (v igri Naredi,
Po drugi strani so žene bogatih trgovcev manj ponižne. Včasih si upajo povzdigniti glas, zlasti ko gre za
kar moraš). Ampak suženjstvo je res grenko, oh, kako je grenko! Ni človeka, ki ne bi jokal zaradi njega! Še najbolj
zakon njihovih hčera: tu zbujajo pravico do trajne nežnosti, izražajo izkušnje v srčnih zadevah in strah, da
pa me, omožene! Tako kot jaz zdaj! Životarim, mučim se, niti enega žarka veselja ne vidim. In vem, da ga nikoli
bi zaradi nesrečne zveze morale odgovarjati pred Bogom. Kljub temu se njihovo (vselej spoštljivo izraženo)
ne bom videla! Dlje ko traja, hujše je, v Nevihti pravi Katerina Kabanova. Obe sva nesrečni, v Sužnje pravi Sofija
posredovanje ustavi s prvo moževo prepovedjo. Sledi objokovanje, da so nemočne, da ne morejo nič doseči
Koblova Evlaliji Stirovi, suženjstvo naju je za vedno uničilo, vas v otroštvu, mene v zakonu; obe sva nemočni
ali ukazati, razen če si »tiran« ne premisli. Odlične predstavnice podobe bogate trgovke iz sredine 19.
ujetnici – bodiva torej prijateljici.
stoletja so na stare šege navezana Pelageja Tortsova (Revščina ni greh) in nevedni, vraževerni, predsodkov in
naivnih prepričanj svojega razreda polni Agrafena Bolšova (Se bomo že sami zmenili) in Julija Tolstogoraz
A vendar – ali ženske ne poznajo svojih (človekovih) pravic? Oziroma, če vedo, da pravice obstajajo – ali
dova (Nezdružljivost značajev); to so dobre žene, nežne in predane, brez nemogočih pričakovanj. Agrafena
jih branijo s srčnim pogumom? Ali se osvobodijo in tako premagajo ne zakonsko zatiranje, temveč lastno
Bolšova, s katero se mož ni posvetoval ne ob bankrotu ne ob izbiri zeta, namesto Bolšova, zaradi katerega
pasivnost?
je zdrsnila v bedo, preklinja brezčutni egoizem hčere Olimpijade. Nasprotno je do moža prijazna in skrb
na. Portret najbolj žalostnega razreda »resigniranih suženj« predstavlja še mlada žena starega tovarnarja
II. Servilna podložnost in strahospoštovanje. Zapuščena ženska: Vera Karkunova v igri
Karkunova Vera Filipovna v igri Srce ni kamen, katere podoba najbolje oriše tradicionalni položaj ruske
Srce ni kamen
buržujke v moderni Moskvi, kjer takšnih ni več veliko. Prijateljicam in staršem, ki ji zavidajo, da živi v bo
gastvu in luksuzu, pripoveduje o svoji zlati kletki:
Pred poroko izobrazba znotraj družine, starost, prilagodljivost, ki izvira iz prirojene ubogljivosti, in
preizkušena neučinkovitost ali včasih smrtna nevarnost kakršnegakoli upora so faktorji, ki so večino žensk
Vera Filipovna: Dvakrat ali trikrat na leto sem šla v trgovino po obleke in vedno me je spremljal v avtomo
prisilili k mirni vdanosti v usodo. Če se občasno pojavi kratko obžalovanje ali plah ugovor, ki prekine tišino
bilu. Šivilja in čevljar prideta na dom. Če potrebujem krznen plašč, so naslednji dan, ko se zbudim, po celi
podrejenosti, ga suh opomin k redu hitro ustavi na ustnicah. Duh, oblike in izrazi te podrejenosti variirajo
sobi razstavljeni krzneni plašči in izberem tistega, ki ga hočem. Če potrebujem klobuk, šivilja s seboj pripelje
glede na značaj žena in mož in njihov položaj v družbi; ob surovosti se tako pojavlja še do razvrednotenja
polno škatel. O nakitu bolje, da sploh ne govorim. Le redko mine teden, da mi Potap Potapič ne prinese
stopnjevano poniževanje, ranjeno samospoštovanje, samozanikanje.
uhanov, prstana ali broške. Seveda vsega ne morem nositi, me pa vsaj zaposli – zjutraj, ko vstanem, vzamem
vsak kos nakita in si ga ogledam – čas mine, kot bi trenil … Da bi ljubeče opazovala drug drugega, ne, to se
Juliji Kurtisini iz igre Greh in nesreča doletita vsakogar so grobost in ljudski nazori blizu. Ko ji mož kaj ukaže,
ni nikdar zgodilo. Šele sedaj, ko je njegovo zdravje začelo pešati, Potap Potapič včasih preživi kakšen dan
pokaže skoraj živalsko udomačenost, izjavi celo – iz strahu ali iz prepričanja, to ni pomembno –, da so kazni
doma, pred tem pa ga med tednom nisem videla po cele dneve. Iz mesta je šel v gostilno, v klub, jaz pa sem
nujne in vir kreposti. Pusti se pretepati, obenem pa se ima za enakovredno svoji svakinji, ki bi se takemu
ga čakala do treh zjutraj. Včasih sem čakala, skrbelo me je, nato sem nehala čakati, zaspati pa vseeno nisem
ravnanju v buržujskem ponosu in prevzetnosti uprla. Julija bratu Krasnovu očita, da ženi dopušča preveč
mogla … Zakaj bi spala? Ob praznikih gre k zadnji maši, ko se vrne, pojé in gre za dve ali tri ure počivat.
svobode, na koncu iz sovraštva in ljubosumja do elegantne svakinje s strahopetno obtožbo sodeluje pri
Ko se zbudi, pije čaj, skodelico za skodelico. »S tabo je dolgčas,« mi reče, »kartat grem.« In se ne vrne do
njenem propadu. Taki sta tudi žena trgovca Epiškina Fetinija, ki neprimerno ravnanje prenaša, a je manj
jutra. Tako ostanem sama, z naših oken se čez vrt vidi skoraj cela Moskva; tam sem zjutraj, zvečer, podnevi
24
25
J. Patouillet ŽENSKE: VDANE V USODO IN UPORNICE
J. Patouillet ŽENSKE: VDANE V USODO IN UPORNICE
in ponoči, gledam in poslušam. Moskva je nemirna, polna nekakšnega trušča; kolesa škripajo po tlakovanih
moža, hliniti ljubezen, lagati. V tej sicer opravičljivi težnji po svobodi opazimo hibo: ker zahteva prikrivanje
cestah. Mislim si: Seveda ljudje živijo, imajo službe, zato iz Moskve prihaja tak hrup.
in hinavske zvijače, je upornicam onemogočeno, da bi bile svojim zatiralcem moralno nadrejene; pregreha se
zoperstavlja pregrehi in je ne popravi.
Tako se je ta lepa mlada ženska, sama v svojem bogatem prebivališču kot ena od bojarinj s priljubljenih li
/…/
tografij, ki izza rešetk v svojih sobanah gledajo na svobodno pokrajino, v samoto in prostovoljno ujetništvo
Najbolj nepopustljiva zagovornica pravice do ljubezni, se pravi varanja, je mlada žena srednjeletnega moža
vdala do te mere, da ga je vzljubila; zdi se, da je vse v njej ugasnilo, tudi želja do življenja.
Sofija Koblova v igri Sužnje, ki ozadje svojega zakonskega življenja identificira kot trajno nesoglasje, svoje
vedenje pa opravičuje z vedenjem mož. Njena veroizpoved – res ji lahko tako rečemo – zagovarja legi
III. Nezvestoba – razočarane v ljubezni: Sofija Koblova in Evlalija Stirova v igri Sužnje
timnost in nujnost laži; Sofija med drugim izpostavi primer iz tujine in običaje Zahoda, ki jih ne predstavi
v lepi luči.
Omenjene vrline ne posnemajo vse ženske. Nesložno skupno življenje, ko zakonca pod isto streho živita skoraj
kot tujca, ponuja ženski veliko skušnjav in priložnosti, da se osvobodi in takšnemu bivanju ne podleže. To je
Sofija: Tudi moj mož zelo ceni in hvali Evropo. Večkrat je obiskal jug Francije, pozna veliko tamkajšnjih
maščevanje ujetnice, najpogostejši vzgojni pripomoček v zakonski tiraniji. V preteklosti je veljalo, da težje, kot
tovarnarjev in kaj je odnesel od druženja z njimi? Rekel je: »Tam doli so moški še bolj strogi do žensk
je bilo podložništvo, nasilnejši je bil upor: grožnja možu s talionskim pravom, hladnokrvno načrtovan in izpe
kot mi, tam jih sploh ne vidijo kot enakovredna bitja.« Res je lepa, ta vaša Evropa! Naši možje ne potre
ljan umor, brezglava razuzdanost. Upor, ki ga v 19. stoletju slika Ostrovski, je manj divji. Kljub temu žalostni,
bujejo tako dobrih žena! Predstavljajo si, da so ženske še bolj prostaške in bolj neumne kot oni, izredno
mračni ali tragični razpleti še vedno odsevajo pretekle drame, ki so jih zabeležile priljubljene pesmi in kronike.
zadovoljne s svojo usodo in srečne. /…/
Ostrovski je pozoren, da tako nehotne napake kot premišljeno nezvestobo razloži, ne da bi jih vselej upravičil.
Evlalija: Kako lahko tako živite?
Oseb ne graja niti hvali, iz dejstev pa proseva obsodba družbenih zablod.
Sofija: Človek se na vse navadi. Na začetku mi je bilo to zelo mučno, zdaj pa nisem prav dosti boljša kot
oni; sem taka, kot hočejo. Prej ali slej bo enako z vami ali pa boste dneve in noči preživeli ob kartanju.
Pri trgovcih ali bankirjih so odprto oziroma prikrito razpadla gospodinjstva tista, ki so brez otrok. Mlade
ženske z grenkobo slutijo, da bi kot matere lahko uporabile nežnost, ki je sedaj ne morejo; tako bi obvarova
Evlalija Stirova Sofijino lekcijo posluša: tudi ona svojega moža ne ljubi in ljubezen in romantična čustva išče
le, ubranile svoje srce pred zasanjano obsedenostjo z drugo ljubeznijo. To so primeri, kjer neenakost v letih
drugje. Ker so stiki omejeni, se odloči za moškega, iz čigar diskretnosti, zadržanega obnašanja in besed sklepa,
premlado žensko priklene na sitnega, prezirljivega ali neumnega starca: to ni zakon iz ljubezni, temveč iz po
da se je na takšen spontan, goreč in nesebičen pogum sposoben odzvati.
nosa oziroma starčevskega poželenja na eni in pasivne privolitve oziroma pohlevnega sprejemanja materinih
koristoljubnih nasvetov na drugi strani. Drugod k nedovoljenim ljubeznim vodi moževa ravnodušnost ali
Vendar igra ljubezni ni poceni, niti varna: občutljivim prinese le iluzijo osvoboditve, iz katere bo padec
zanikrnost, pomanjkanje elegance, neprijazna dejanja in besede ali pa sovražnost okolice. Tudi osamljenost
v končno resignacijo še bolj boleč. Značilno je, da stroške zveze pogosto nosijo ženske; ker imajo več
ne obeta nič dobrega: ženskam k ljubimcu pot utre nezadovoljstvo iz občutka zapuščenosti, ukazovalne zah
premoženja ali pa zaradi ljubimčevega družbenega položaja. Če njihovo srce gori, je tudi roka radodarna.
teve srca, želja po užitku ali razvneti čuti. Ljubimca najdejo, čim pomislijo nanj. Pri izpeljavi pomagajo zgledi,
»Bogate trgovke«, žene vodij industrijskih podjetij, kot je Sofija Koblova, so za svojega lepega prijatelja
priložnosti, skušnjave v bližini; prodajalci, uradniki, uslužbenci, ki so na dosegu roke; služabniki so pripravlje
dobrotnice, priskrbijo mu denar in darila, ki si jih pusti podariti ali jih včasih celo sam zahteva. Toda tako
ni, da iz vdanosti ali za plačilo priskočijo na pomoč; prijateljice so ustrežljive, sočutno pomoč pa nudijo tudi
vzdrževanje ni poceni. Matrjona Kuroslepova v Gorečem srcu gre tako daleč, da za Narkisove želje ukrade
spoštovane starejše ženske, za katere je čas ljubezni že minil, kljub temu pa mlajšim pomagajo v boju proti
denar; Sofija Koblova Evlaliji Stirovi prizna, da jo strast drago stane in da ji brez pomoči določene tete sama
skupnemu sovražniku, možu.
ne bi mogla zadostiti …
Tako v svetu, kjer imata tradicija in »postava« toliko moči, zakonska zmeda v ženski zbudi drznost, da tvega
Užitek ogroža nujnost pretvarjanja in prikrivanja, skrito nadzorovanje, vohunjenje, ljubosumje in negotova
pobeg k svobodi in ljubezni. Pri tem se je najpogosteje treba zateči k zvijači: treba je pomiriti sumničavost
zvestoba (tudi služinčadi). Tveganje je veliko: če kdo odkrije pregreho, je kazen neizprosna. Sofija Koblova od
26
27
J. Patouillet ŽENSKE: VDANE V USODO IN UPORNICE
J. Patouillet ŽENSKE: VDANE V USODO IN UPORNICE
teorije laži in zvijač mirno preide k dejanjem in moževo sumničavost uspava s pretvezo, da rada karta. Kljub
v kraljestvu teme. Pri tej igri je slikar običajev – ne gre še za umetnika – to, zaradi česar je drama neizogibna in pre
temu se zaveda, da je varnost na milost in nemilost prepuščena morebitni ovadbi ali maščevanju podrejenih
sunljiva, črpal neposredno iz resničnosti. Nežna, ognjevita in svojeglava Katerina je po mirni in zasanjani mladosti
ali tekmecev.
nenadoma brez svobode izbire vržena v zakon in v tujo hišo. Ujeta med brezbrižnost ne preveč ljubeznivega moža,
ki ga vseeno želi ljubiti, in ljubosumno sovražnost tašče, se željna ljubezni umakne in zapre vase, kot da je odreve
Naslednja značilnost: um v želji po prepovedanem sadežu ni prav pomemben dejavnik. Ljubimec, ki ga ženska
nela. Ta lepa mlada ženska živi samotno življenje, v katerem redki izhodi iz hiše, pri katerih je vedno nekdo z njo,
izbere, plačuje in drži v delno služabniškem položaju, je tako povprečne pameti in ravno prav nepomemben,
le malo razbijejo enoličnost vsakdana. Neprestano jo spremlja mračna naveličanost, pomešana z zmedeno željo
da je primeren za izvrševanje svojih nalog. To je gizdalin, ki rad daje banalne komplimente, je egoističen,
… Če se pojavi mlad moški, ki je nekoliko bolj eleganten, »oblečen po evropejsko« in ima nežen, malo žalosten
brezčuten, včasih osoren in predrzen, ki ga bolj kot za plemenitost skrbi za dobiček, ki nima ne želje ne spo
obraz, bo brez težav osvojil njeno srce, ki komaj čaka, da se bo predalo. Toda Katerina globoko veruje; ve, da lju
sobnosti, da bi vzbudil močno strast. Evlalija Stirova slednje spozna preko žalostne izkušnje. Iskala je prijatelja,
bezen zunaj zakona prepoveduje »postava«. Strah pred »grehom« jo prevzame v istem trenutku, kot jo k nje
ki bi olajšal njeno samoto, in verjela, da ga je našla v Mulinu, enem moževih glavnih uslužbencev, ki ga v Stirovi
mu vleče nepremagljiva sladkost; zato se izpove svakinji Varvari, edini osebi v hiši, ki vidi njeno skrito bolečino in
odsotnosti skrivaj pokliče k sebi. Odpre mu svoje romantike žejno srce in Mulin se pretvarja, da je na razpola
z njo sočustvuje:
go, čeprav je že »kavalir« Sofije Koblove. Ko Evlalija Sofiji zaupa ime tega popolnega ljubimca, moškega, ki je
edinstven v svojih vrlinah, prevara pride na dan. Sofija Mulina ne namerava ne deliti ne prepustiti, on pa pove,
Katerina: Veš kaj, Varja: nekakšen greh bo! Tako me je strah, tako me je strah! Čisto kot bi stala na robu
da ni sposoben služiti čisti ljubezni. Evlalija je mislila, da je je ljubimec vreden, vendar ji je Mulin razblinil san
prepada in bi me nekdo porival vanj, jaz pa se ne bi mogla za nič oprijeti.
je, jo osmešil in prizadel, poleg tega pa za njo vohuni še mož. Evlalija ne vidi več izhoda ali opcije bega k temu,
kar hoče srce. Dvoličnost in laganje se ji upirata, zavrača vsako izkušnjo svobode preko ljubezni. Mož, ki se je
V slastnem prebujenju strasti se boji zanke skušnjavca:
o njeni zvestobi prepričal iz pogovorov s služabnico, ji znotraj njene »polovice« ponudi popolno neodvisnost,
vendar Evlalija ponudbo zavrne: Če gre zame, reče, ne želim nikakršne svobode, kaj mi bo? … Svobodo je dobro
Katerina: Po glavi se mi mota nekakšno sanjarjenje. In sploh se ga ne morem znebiti. Začnem razmišljati
imeti … samo jaz ne vem, kaj naj počnem z njo …. Ko Koblov predlaga partijo kart, Evlalija prvič želi sodelo
– ne morem zbrati misli, začnem moliti – ne znam nadaljevati. Na jeziku imam neke besede, v glavi pa
vati: Zdaj bom vedno kartala, vsak dan, ta igra mi je zelo všeč. Praznik, gospodje, reče Stirov, natakar, šampanjca, še
nekaj popolnoma drugega: čisto kot bi mi skušnjavec šepetal na uho, in to o samih slabih dejanjih. In
več!. Seveda se lahko veselijo, še ena ženska več se je vdala v usodo in postala prostovoljna sužnja; njen duševni
prikazujejo se mi stvari, da me je sram pred sabo. Kaj mi je? To napoveduje nesrečo!
samomor je skoraj tako tragičen kot samomor Katerine Kabanove, ki je svoje ubogo telo vrgla v Volgo.
Zaman prosi moža, naj ne odide, naj je ne pusti same, naj jo vzame s seboj, naj zahteva, da mu priseže
Sofija Koblova in Evlalija Stirova sta dve ujetnici, od katerih ena svoje življenje namerno, z matematično bis
zvestobo z najbolj strašno prisego in jo tako pomiri. Tihon Kabanov, egoist, ki ga ne skrbi, kaj bi se lahko
troumnostjo in brez preobremenjenosti z ideali loči na dva dela, druga pa se s polomljenimi krili preda plitko
zgodilo, ne misli na drugega kot na dvotedenski pobeg pred materino tiranijo. In med nočnim zmenkom
sti vsakdanjika. Ti dve ženski bodisi iz previdnosti bodisi zaradi razblinjenih iluzij svojega življenja ne vložita
(z Borisom), ki se ga boji in si ga obenem želi, se groza pred prvim zbližanjem, bojazen pred pogubo in
v minuto sreče, ki jo je potrebno drago plačati.
kesanje zaradi prekršenega »zakona« dolgo borijo s strastjo, ki jo na koncu le prizna. Ko strast zmaga,
Katerina prevzame vso odgovornost, ne da bi se bala za posledice, za katere ve, da so boleče in usodne:
IV. Tragičen in nemočen upor: Katerina Kabanova v Nevihti
Katerina: E! Kaj bi bil obziren, saj kdo pa je kriv – sama sem se vrgla v to. Nič ne pomišljaj, pogubi me!
Junakinja Nevihte Katerina Kabanova je tragična upornica, ujeta v običaje trgovcev v malomeščanskem svetu,
Kar naj vsi vejo, kar naj vsi vidijo, kaj sem naredila!
v katerem tradicionalno pokornost še poslabšajo stroge navade, lokalni predsodki in verovanja. Dejanje, ki
naj bi jo osvobodilo, ji uniči mir v duši in življenju, obenem pa zamaje zatiralsko strukturo: morda bo zbudilo
Ko se Kabanov nekaj dni pred predvidenim datumom vrne, si Katerina to razlaga kot zlovešče svarilo in
pogum pri drugih, kar je tudi razlog, da jo Dobroljubov slavi kot simbol krepitve in jo primerja z žarkom svetlobe
grožnjo, da bo kaznovana. Pod vplivom vraževernega strahu pred nevihto, strelami, grmenjem, pogle
28
29
J. Patouillet ŽENSKE: VDANE V USODO IN UPORNICE
J. Patouillet ŽENSKE: VDANE V USODO IN UPORNICE
dom na peklenski ogenj, ker po naravi ne mara laži in ker čuti, da mora kot poštena pravoslavna ver
pa je kljub umazani spletki prepričan, da mu je žena popolnoma zvesta, podariti ji hoče vse svoje imetje, ki ga
nica, ki je tako bližje prvotnemu krščanstvu, svoj greh priznati pred skupnostjo, se Katerina Kabanova
lahko porabi, kot želi. Vera Filipovna ga zavrne z neomajno odkritostjo:
nepreklicno izda. Od tedaj jo mačeha preganja, mož je do nje surov ali pa jo pušča samo, ljudje jo za
smehujejo in žalijo, v hiši, ki se je spremenila v pekel, nima zavetja niti podpore – Varvara je pobegnila
Vera Filipovna: Ko vas bo Bog poklical k sebi in tudi po tem, dokler bom živela, bom prosila za vašo
s svojim ljubimcem –, sama pa se obtožuje še za to, da je s seboj v nesrečo potegnila tudi Borisa. Tako
dušo; samo vzemite nazaj vaše besede in zapustite svoje premoženje komu drugemu. /…/ Odkrita bom
si želi le umreti. Njena stiska je še hujša, ko ji Boris pove, da so ga prisilili k odhodu v daljno Sibirijo, in
z vami, ponovno se bom poročila.
zavrne predlog, da bi s seboj odpeljal tisto, ki se je zanj pogubila. Želi si le, da bi kmalu umrla in da se ji
/…/
ne bi bilo treba dolgo mučiti:
Karkunov: Naj živi, kot želi; ne glede na to, kako bo živela in kaj bo delala, ne bo zašla na stranpoti in ne
bo pozabila na mojo dušo. Bodi popolna gospodarica vsega! Samo ti si lahko. Jaz pa se moram zahvaliti
Katerina: Kam pa zdaj? Domov? Ne, priti domov je kot priti v grob – zame ni razlike. Ja, domov je kot
Bogu, ker sem našel nekoga, ki ve, zakaj so denar dobili bogati in kako ga morajo zapravljati, če želijo brez
v grob … kot v grob! V grobu je prijetneje! Spet živeti? Ne, ne, ni treba … ni lepo! Ljudje so mi zoprni,
strahu dočakati zadnjo sodbo.
dom mi je zoprn, tudi zidovi so mi zoprni! Ne grem tja! Ne, ne, ne grem …
Tako tudi v družinski ureditvi in svetu, kjer sta tradicija in zloraba avtoritete pustili najmočnejši pečat, ženske,
Nekaj minut kasneje njeno truplo potegnejo iz Volge.
ki jih predstavlja Vera Karkunova, ponovno osvojijo svobodo, ki se jim je zdela najdragocenejša: svobodo
srca. Do nje pridejo odkrito, brez laži, na poti ne obupujejo. Ganljiva junakinja igre Srce ni kamen v več ozirih
Ostrovski v nobeni drugi drami, ki bi lahko črpala iz resničnosti, pogubnih posledic hišnega tiranstva in
spominja na Katerino Kabanovo. Vendar ima več sreče, saj reši svojo ljubezen in življenje in medtem ko Kate
zakonskega nesoglasja ne prikaže tako izrazito. Čeprav nobena druga upornica ne vzbuja več usmiljenja
rinina smrt v trdosrčni Kabanuhi ne vzbuja nobenega obžalovanja ali usmiljenja, Verina poštenost Karkunova
in spoštovanja kot Katerina Kabanova, je na koncu prav ona žrtev svojega upora. Moč navad, hinavska
razoroži in razsvetli. Svetloba premaga temo.
neusmiljenost običajev, brezbrižnost ali bojazljivost enih in nemoč drugih – nihče se ne pridruži glasu ple
menitega Kuligina – prepustijo zmago stari Kabanuhi in tiraniji v družini. Katerina kljub vsemu simbolizira
Okrajšani odlomek iz knjige Jeana Patouilleta Ostrovski et son théâtre de moeurs russes je prevedla Petra Zajc.
poraz svobode; »žarek svetlobe« se izgubi »v kraljestvu teme«.
V. Zmagoslavni ugovor: Vera Karkunova v igri Srce ni kamen
Protestiranje žene učinkuje le, če tiranskega moža prisili k predaji; ženska je osvobojena le, če z odločnostjo
in dostojanstvom izsili formalno priznanje in spoštovanje svobode, ki ji pripada po zakonih prava in narave.
Nevihta in Srce ni kamen sta več kot četrt stoletja narazen, med njima so se zgodile pomembne družbene
reforme, ki so zagotovo vplivale tudi na odnose v družini, poleg tega med trgovskim svetom na podeželju in
modernim trgovskim svetom v Moskvi obstajajo opazne razlike. In vendar stari tovarnar Karkunov z ljudmi iz
svojega razreda ohrani več kot eno skupno lastnost: je pobožen in vraževeren, dobrodelen iz preračunljivosti
– da si reši dušo, verjame, da ima brezpogojne pravice nad svojo ženo in jo obenem zanemarja s prezirljivo
brezbrižnostjo. Čeprav jo obdaja z razkošjem, jo pušča osamljeno, skoraj kot bi bila vdova. Vera Filipovna
zavrne prostaško nezvestobo, za katero ji vzor in priložnosti ponudijo določeni ustrežljivi ljudje. Vendar njeno
»srce ni kamen«, na skrivaj ljubi moževega uslužbenca Erasta. Karkunov čuti, da se mu bliža konec, obenem
30
31
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski
Nevihta
Drama v petih dejanjih
Prevedla Tatjana Stanič
33
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
PRVO DEJANJE
Kudrjaš: No ja, ampak ona vsaj vse skupaj pod krinko
pobožnosti, ta je pa, kot da se je strgal z verige.
Park na visokem bregu Volge, onkraj reke se razprostira
Šapkin: Nobenega ni, da bi ga ukrotil, zato pa
podeželje. Na odru sta dve klopci in nekaj grmov.
mesari.
Kudrjaš: Premalo je tukaj fantov moje sorte, mi bi
ga že odvadili razgrajati.
PRVI PRIZOR
Šapkin: Kaj bi pa vi naredili?
OSEBE:
Kuligin sedi na klopi in zre čez reko. Prisprehajata se
Kudrjaš: Če bi nas bilo pet, šest, bi se v kakšnem
Kudrjaš in Šapkin.
samotnem kotu pogovorili z njim iz oči v oči
Savel Prokofjič Dikoj, trgovec, pomembna oseba v mestu
in bi postal čisto krotek. In o naši lekciji ne bi
Boris Grigorjič, njegov nečak, solidno izobražen mladenič
Kuligin (poje): Sredi dola je ravnina, sredi gore je
nobenemu niti črhnil, samo ves preplašen bi
Marfa Ignatjevna Kabanova (Kabanuha), bogata trgovka, vdova
klančina …1 (Preneha s petjem.) Prekrasno, res je
taval okrog.
Tihon Ivanič Kabanov, njen sin
treba reči, da je prekrasno! Kudrjaš! Poglej, dragi
Šapkin. Očitno je že vedel, zakaj te je hotel poslati
Katerina, njegova žena
bratec, petdeset let vsak dan gledam čez Volgo, pa
k vojakom.
Varvara, Tihonova sestra
se še ne morem nagledati.
Kudrjaš: Hotel, poslal pa ni, tako da je čisto
Kuligin, meščan, urarsamouk, izumljevalec perpetuummobila
Kudrjaš: Česa pa?
vseeno, ali je hotel ali ne. Ne bo me poslal:
Vanja Kudrjaš, mladenič, pisar pri Dikoju
Kuligin: Neponovljiv razgled! Prelepo! Duša
zavohal je, da svoje glave ne bom poceni prodal.
Šapkin, meščan
prekipeva.
Vama se zdi strašen, jaz pa vem, kako se je treba
Fjokluša, romarica
Kudrjaš: Kaj res!
pogovarjati z njim.
Glaša, dekla pri Kabanovih
Kuligin: Vzhičenost! Ti pa »kaj res«! Presiti ste
Šapkin: A ja?
Plemkinja z dvema Lakajema, sedemdesetletna starka, napol nora
ali pa ne znate gledati, kakšna lepota je razlita po
Kudrjaš: Kaj a ja? Imajo me za grobijana: zakaj me
Moški in Ženske, Prebivalci mesta
naravi.
torej vzdržuje? Bo že držalo, da me rabi. No, torej
Kudrjaš: No ja, s tabo nima smisla diskutirati! Ti si
se jaz njega ne bojim, on naj se pa mene kar.
Dogajanje se odvija poleti, v mestu Kalinovo na bregu Volge. Med tretjim in četrtim
naš naravoslovec, naša posebnost!
Šapkin: Potemtakem tebe ne zmerja?
dejanjem mine deset dni.
Kuligin: Mehanik, mehaniksamouk, Kudrjaš. Pa
Kudrjaš: Pa še kako me zmerja! Saj brez tega
saj ni važno.
ne more živeti. Ampak se mu ne pustim: on
Vsi liki razen Borisa so oblečeni po rusko (op. avtorja).
Molk.
meni besedo, jaz njemu deset; pljune, pa jo
Kuligin (pokaže vstran): Poglej no, brat Kudrjaš,
mahne drugam. Ne, jaz se mu že ne bom pustil
kdo pa tam tako krili z rokami?
zasužnjiti.
Kudrjaš: Kdo? To je Dikoj, ki se jezi nečaka.
Kuligin: Ni, da bi se zgledoval po njem! Boljše je
Kuligin: Si je pa našel mesto!
potrpeti.
Kudrjaš: Ta si povsod najde mesto. Da bi se ta na
Kudrjaš. Veš kaj, če si že tako pameten, najprej
koga oziral. Boris Grigorjič mu je prišel
njega nauči vljudnosti, potem pa nas poučuj.
v kremplje in zdaj ga mrcvari.
Škoda, da so njegove hčerke še majhne, niti ene
Šapkin: Takega jeznoriteža, kot je naš Savel
zrele še ni med njimi.
Prokofjič, res težko najdeš! Človeka ozmerja
Šapkin: Zakaj pa to?
čisto brez razloga.
Kudrjaš: Pripravil bi mu presenečenje. Za dekleta
Kudrjaš: Pravi vojščak iz pekla!
sem strup.
Šapkin: Tudi Kabanuha je precej huda.
Približata se Dikoj in Boris, Kuligin se odkrije.
34
35
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Šapkin Kudrjašu: Umakniva se, če ne bo še naju
v Moskvi. Mamica je večkrat pravila, da niti tri
Kuligin: Kako pa živite pri njem, 'spod, kakšen je
Boris: Kaj je bilo pa potem doma! Po tistem so se
zamoril.
dni ni mogla zdržati pri sorodnikih, tako zoprno
vaš položaj?
dva tedna vsi skrivali po kotih in špranjah.
Gresta stran.
ji je bilo vse.
Boris: Nikakršen. »Živi,« mi je rekel, »pri meni,
Kuligin: Kaj pa je to? Pa ne, da grejo ljudje že od
Kuligin: Seveda ji je bilo zoprno! Razumljivo! Če
delaj, kar ti bo ukazano, plača pa bo, kot bom
večerne maše?
nisi navajen, je težko prenašati, 'spod.
hotel.« Kar pomeni, da me bo čez eno leto
V ozadju odra gre mimo nekaj oseb.
DRUGI PRIZOR
Boris: V Moskvi sta naju starša lepo vzgajala,
izplačal, kot bo najbolj ugodno zanj.
Kudrjaš: Pridi, Šapkin, greva na lepše! Menda ne
Isti. Dikoj in Boris.
ničesar jima ni bilo žal za naju. Mene sta poslala
Kudrjaš: Res ima tako navado. Pri nas ne sme
bova občepela tukaj?
na Trgovsko akademijo, sestro pa v institut, na
nobeden niti črhniti o plači, če noče biti
Boris: Eh, Kuligin, zelo težko mi je pri vas, nisem
Dikoj: A si prišel sem čas zabijat, ali kaj?
lepem pa sta oba umrla zaradi kolere in s sestro
ozmerjan ko cucek. »Ti,« bo rekel, »odkod pa
navajen. Vsi me nekako grdo gledajo, kot da sem
Zajedalec! Hudič naj te vzame!
sva postala siroti. Potem pa sva izvedela, da je
veš, kaj nameravam narediti? A mi mogoče lahko
odvečen, kot da jih motim. Tukajšnjih običajev
Boris: Praznik je, kaj naj delam doma?
tudi babica tukaj umrla in v oporoki zapisala, da
vidiš v dušo? Mogoče me bo pa pičilo in ti bom
ne poznam. Saj razumem, da je vse to rusko, naše
Dikoj: Bi že našel delo, samo če bi hotel. Ne samo
nama mora stric izplačati najin delež, ko bova
dal pet tisoč.« Kako naj se potem pogovarjam
domače, ampak vseeno se nikakor ne morem
enkrat, večkrat sem ti rekel: »Pazi se me, če te
polnoletna, vendar pod enim pogojem.
z njim? Samo da ga v vsem njegovem življenju še
navaditi.
kje srečam!«, ampak ti si nepoboljšljiv! A nimaš Kuligin: Kakšnim pogojem, 'spod?
niti enkrat ni pičilo kaj takega.
Kuligin: In se tudi nikoli ne boste, 'spod.
zadosti prostora ali kaj? Kamor grem, si mi pod
Boris: Če bova do njega spoštljiva in pokorna.
Kuligin: Kaj pa lahko storite, 'spod? Morate
Boris: Zakaj ne?
nogami! Tfuj, prekleti! Kaj stojiš kot steber?
Kuligin: To pomeni, da ne boste nikoli videli
poskrbeti, da mu boste nekako ustregli.
Kuligin: Surove razmere so v našem mestu,
Komu pa misliš, da govorim?
vaše dediščine, 'spod.
Boris: Ravno za to gre, Kuligin, da je to popolnoma
'spod, surove razmere. Pri meščanih ne boste
Boris: Saj poslušam, kaj pa naj še storim?
Boris: Pa ne samo to, to ni še nič, Kuligin! Najprej
nemogoče. Saj mu še njegovi nikoli ne morejo
našli drugega kot grobost in skrajno revščino.
Dikoj (se zastrmi v Borisa): Hudič naj te vzame!
si naju bo privoščil, zmerjal naju bo, kolikor
ustreči: kako naj mu potem jaz?
In nikoli ne bomo zlezli iz te kože, 'spod! Zato
Niti besedice nočem s teboj, ti jezuit! (Odhaja.)
se mu bo zljubilo, potem pa nama kljub temu
Kudrjaš: Kako naj mu kdo ustreže, če pa je
ker s poštenim delom ne moremo zaslužiti
Kako se je prislinil! (Pljune in gre.)
ne bo dal ničesar ali pa kvečjemu kakšno
zmerjanje smisel njegovega življenja? Sploh pa
več kot za kruh. Tisti, ki imajo denar, pa se
malenkost. Pa še bo govoril, da nama je to dal iz
v zvezi z denarjem: niti enega računa ne zaključi
ukvarjajo samo s tem, da bi revne zasužnjili in si
usmiljenja, da nama niti to ne pripada.
brez psovanja. Nasprotnik se z veseljem umakne,
z njihovim zastonjskim delom prigrabili še več
TRETJI PRIZOR
Kudrjaš: Pri nas med trgovci je pač taka navada.
samo da bi ga pomiril. In če ga slučajno zjutraj
denarja. A veste, kaj je vaš striček Savel Prokofjič
Kuligin, Boris, Kudrjaš in Šapkin.
Po drugi strani pa, tudi če bi bila pokorna,
kdo razjezi – o groza! Ves dan bo tulil na vse.
odgovoril županu? Kmetje so se namreč pritožili
kdo mu lahko prepreči, da bo rekel, da sta bila
Boris: Tetka nas vsako jutro s solznimi očmi
županu, da ni niti enemu od njih pošteno plačal.
Kuligin: Zakaj se družite z njim, 'spod? Sploh ne
neposlušna?
prosjači: »Ljubčki, ne razjezite ga! Ne razjezite
Zato se je župan poskusil pogovoriti z njim.
moremo tega razumeti. A vam je v veselje živeti
Boris: Ja, res. Saj že zdaj včasih šušlja: »Svoje
ga, golobčki!«
»Poslušaj,« mu je rekel, »Savel Prokofjič, plačuj
pri njem in prenašati njegovo psovanje?
otroke imam, zakaj bi dajal denar tujim? Zaradi
Kudrjaš: Pa saj nič ne pomaga! Pride na bazar,
kmetom pošteno! Kar naprej prihajajo k meni
Boris: Kakšno veselje neki, Kuligin! Prisila.
njiju bom moral prizadeti svoje.«
in smo že tam! Vse kmete ozmerja. Tudi če mu
s pritožbami!« Vaš striček je potrepljal župana
Kuligin: Ampak kakšna prisila vendar, 'spod, če
Kuligin: To se pravi, 'spod, da vam slabo kaže.
ponujaš v svojo izgubo, ne boš ušel tuljenju. In
po ramenih in odgovoril: »Zakaj bi midva,
dovolite vprašanje. Razložite nam, 'spod, če vam Boris: Ko bi bil sam, bi bilo vseeno! Pustil bi vse
tako gre potem ves dan.
vaše visoko blagorodje, razpravljala o takih
ni pretežko.
in odšel. Ampak sestra se mi smili. Hotel je, da
Šapkin: Z eno besedo: pošast!
nepomembnostih! Ogromno ljudi se v enem letu
Boris: Saj vam lahko povem. Ste poznali mojo
bi tudi ona prišla sem, pa je mamičini sorodniki
Kudrjaš: Resnična pošast!
zvrsti pri meni; in pomislite na tole: če vsakemu
babico Anfiso Mihajlovno?
niso pustili, pisali so, da je bolna. Kakšno bi
Boris: Kakšna groza pa je, kadar ga užali človek, ki ga
od njih pri plačilu odtrgam kakšno kopejko,
Kuligin: Seveda, kaj bi je ne.
bilo njeno življenje tukaj – že samo pomisliti je
on ne sme ozmerjati; takrat šele domači nastradajo.
s tem pridobim več tisoč na leto, taka je ta stvar
Kudrjaš: Seveda.
prehudo.
Kudrjaš: Tiboga! Kako smo se smejali! Ko ga je na
zame.« A vidite, 'spod! In kakšni so šele med
Boris: Mojega očka je zasovražila, ker se je poročil Kudrjaš: Popolnoma res, 'spod. Oni se sploh ne
brodu čez Volgo ozmerjal huzar! Veličastne mu
sabo! S trgovanjem spodkopavajo drug drugega,
s plemkinjo. Zato sta očka in mamica tudi živela
znajo obnašati.
je povedal!
in to ne toliko zaradi koristi, ampak predvsem
36
37
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
zaradi zavisti. Sovražijo drug drugega; v svoja
Kuligin: Pobožnjakarstvo, 'spod! Beračem deli
Kabanov: Kako neki bi lahko bil neposlušen,
prepovedati opravljanja: v obraz so tiho, za
razkošna stanovanja vabijo zapite pisarje, pisarje,
miloščino, domače pa stiska do kosti. (Molk.)
mamica!
hrbtom pa opravljajo.
'spod, ki niso več podobni človeku, ki so izgubili
Ko bi vsaj izumil perpetuummobile, 'spod.
Kabanova: Danes starejših ne spoštujejo kaj dosti.
Kabanov: Naj se mi jezik posuši …
zadnjo trohico človečnosti. In ti jim za beraško
Boris: Kaj bi potem naredili?
Varvara (zase): Da ne bi spoštovali tebe, pa še kaj!
Kabanova: Nehaj, tiho, ne prisegaj! To je greh!
miloščino kracajo na uradne papirje umazane
Kuligin: Kako kaj, 'spod! Angleži ponujajo
Kabanov: Meni se zdi, mamica, da niti s prstom ne
Saj že dolgo vem, da imaš ženo rajši kot mater.
ovadbe nad sosedi. In tako se začne tožarjenje,
milijon; ves denar bi porabil za skupnost, za
mignem brez vašega privoljenja.
Odkar si se oženil, pri tebi ne vidim več prejšnje
'spod, in ni konca mukam. Tožarijo se, tožarijo
podporo. Meščani potrebujejo delo. Roke so,
Kabanova: Verjela bi ti, prijateljček, če ne bi na
ljubezni.
se tukaj in se prestavijo v gubernijo, tam jih pa
dela pa ni.
lastne oči videla in na lastna ušesa slišala, kako so
Kabanov: V čem je ne vidite, mamica?
samo čakajo, kar oblizujejo se od veselja. Hitro
Boris: In vi upate, da boste izumili perpetuum
danes otroci pokorni svojim staršem! Če drugega Kabanova: V ničemer je ne vidim, prijateljček.
se pravljica pove, naloga pa se ne opravi kar
mobile?
ne, bi si lahko zapomnili vsaj to, koliko otroških
Tudi če mati z očmi kaj spregleda, je njeno
mimogrede2: zavlačujejo, zavlačujejo, obirajo jih
Kuligin: Zanesljivo, 'spod. Samo denar za modele
bolezni morajo pretrpeti njihove matere.
srce prerok, s srcem vse začuti. Mogoče te žena
in skubijo, oni so pa celo veseli tega, saj za to jim
si moram priskrbeti. Pozdravljeni, 'spod. (Odide.)
Kabanov: Jaz, mamica …
obrača proti meni, tega pač ne vem.
gre. »Mene,« si govorijo, »skubijo, ampak tudi
Kabanova: In če roditeljica kdaj reče kaj, kar se vaši Kabanov: Sploh ne, mamica! Kaj pa govorite,
njega bodo obrali do zadnje kopejke.« Nekoč
domišljavosti zdi žaljivo, mislim, da bi že morali
prosim vas!
sem hotel vse to prikazati v verzih …
ČETRTI PRIZOR
prenesti! Kaj pa ti misliš?
Katerina: Zame si kot lastna mati, mamica, pa tudi
Boris: Kaj znate pisati verze?
Kabanov: Kdaj pa jaz nisem prenesel česa od vas,
Tihon te ima rad.
Kuligin: Po stari šegi, 'spod. Prebral sem vsega
Boris (sam): Žal bi mi bilo, če bi ga razočaral.
mamica?
Kabanova: Mislim, da bi ti morala biti tiho, če te ni
Lomonosova, Deržavina … Lomonosov je bil
Kakšen zlat človek! Sanjari – in je srečen.
Kabanova: Mati je stara in neumna; no, ampak vi
nobeden nič vprašal.
modrec, preučevalec narave … Pa je bil ravno
Jaz pa bom očitno zapravil svojo mladost v tem
mladi, ki ste tako pametni, ne bi smeli zameriti
Nič ga ne zagovarjaj, prijateljica, saj ga ne obsojam!
tako eden izmed nas, preprostih ljudi.
zakotju. Že tako sem popolnoma pobit, zdaj
starim bedakom.
Kljub vsemu je tudi moj sin; nikar ne pozabi
Boris: Zakaj pa ne napišete. Zanimivo bi bilo.
se mi je začela pa še ta norost motati po glavi!
Kabanov (z vzdihom, na stran): Oh, moj bog.
tega! Kaj se pa delaš lepo pred ljudmi! Da bi vsi
Kuligin: To ni mogoče, 'spod. Zgrizli bi me, živega
Mislim, kaj se pa to pravi! A sem v položaju za
(Materi.) Pa menda imamo lahko tudi mi svoje
videli, kako ljubiš svojega moža, ali kaj? Saj vemo,
bi me požrli. Že tako jih bom skupil za svoje
ljubezenske igrice? Izgnan, zakopan, pa se grem
mnenje, mamica!
saj vemo, pred ljudmi se zmeraj delaš lepo.
blebetanje, 'spod; ampak ne morem pomagati,
tako neumno zaljubit! In to v koga? V žensko,
Kabanova: Ker starši so strogi z vami iz ljubezni,
Varvara (zase): Je pa našla trenutek za pridigo!
preveč rad klepetam! Hotel sem vam še kaj
s katero se nikoli niti pogovoriti ne bom mogel.
iz ljubezni vas oštevajo, samo na to mislijo, da bi
Katerina: To, kar govoriš o meni, je krivično,
povedati o družinskem življenju, 'spod; ampak
(Molk.) Ampak kljub temu si je ne morem izbiti
vas naučili, kaj je prav. Tega pa danes ne marate.
mamica. Pred ljudmi ali na samem sem zmeraj
mogoče kdaj drugič. Je pa tudi kaj povedati.
iz glave, tu ni kaj narediti. Tam je! Sprehaja se
Potem pa otročički grejo in razglašajo ljudem, da
enaka, nikoli se ne delam lepe.
Prideta Fjokluša in še neka ženska.
z možem, pa še tašča je z njima. Ja, resnično sem
je mati sitna, da se v vse vtika, da ne pusti dihati.
Kabanova: Saj sploh nisem hotela govoriti o tebi:
Fjokluša: Prebožansko, dragica, prebožansko!
norec! Špegam za njo kot šolarček, potem se pa
Predvsem pa ne daj bog, da bi s kakšno besedico
sama si mi položila na jezik.
Čudežna lepota! Kaj naj sploh rečem! Vi
plazim domov. (Odide.)
oporekala snahi, ker se bo takoj razvedelo, da jo
Katerina: Že mogoče, ampak zakaj me žališ?
živite v obljubljeni deželi! Ti trgovci so sami
Z nasprotne strani pridejo Kabanova, Kabanov,
žre pri živem telesu.
Kabanova: Kakšna napihnjena gos! Zdaj je pa še
bogaboječi ljudje, blagoslovljeni z neštetimi
Katerina in Varvara.
Kabanov: Mamica, a mogoče kdo tako govori o vas?
užaljena.
krepostmi! Z radodarnostjo in širokosrčnostjo!
Kabanova: Nisem slišala, prijateljček, nič nisem
Katerina: A je mogoče kdo rad po krivem
Tako sem zadovoljna, mamica, tako zadovoljna
slišala, in ne bom lagala. Ker če bi slišala, bi
obtožen!
kot še nikoli! Obilni blagri naj jim povrnejo za
PETI PRIZOR
se drugače pogovarjala s tabo, ljubček moj.
Kabanova: Saj vem, da vama niso všeč moje
njihovo radodarnost do nas, še posebej domu
Kabanova, Kabanov, Katerina in Varvara.
(Vzdihne.) Oh, kakšen hud greh! Kako hitro
besede, ampak kaj pa naj, nismo tujci, srce me
Kabanovih!
zaideš v greh! Pustiš, da pogovor postane iskren,
boli zaradi vaju. Že dolgo vem, da hočeta na
Odideta.
Kabanova: Če ti ni odveč poslušati mater, delaj
in že grešiš, ker se začneš jeziti. Ne, prijateljček,
svoje. No, saj bosta dočakala, živela bosta na
Boris: Kabanovih?
tako, kot sem ti ukazala, ko boš tam.
o meni kar govori, kar hočeš. Nikomur ne moreš
svojem, ko mene ne bo več. Takrat počnita, kar
38
39
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
hočeta, nobenega starejšega ne bo nad vama.
Kabanov: Ampak jaz, mamica …
Katerina: Hitro se vrni, Tiša, drugače bo mamica
prinesla vodo in zalila čisto vse rože v hiši. Imela
Mogoče se bosta pa spomnila name.
Kabanova (silovito): Pa tudi, če si pripelje ljubčka?
spet kričala.
sem strašno veliko rož. Potem sva šli z mamico
Kabanov: Ampak midva vendar dan in noč moliva
A? Niti to, po tvojem, ni važno? A? No, povej!
Varvara: Saj imaš izkušnje, saj veš, kako bo!
v cerkev, skupaj z romaricami – pri nas je bila
k bogu, mamica, da bi vam bog dal zdravja in
Kabanov: Ampak zaboga, mamica …
Kabanov: Še preveč dobro vem!
zmeraj polna hiša romaric in božjepotnic. Ko sva
blaginje in uspeha pri poslih.
Kabanova (popolnoma hladnokrvno): Bedak!
Varvara: Medve tudi nisva preveč srečni, kadar
se vrnili iz cerkve, sva se usedli h kakšnemu delu,
Kabanova: No, tiho, nehaj, prosim. Mogoče si celo
(Vzdihne.) Kako se boš pogovoril z bedakom!
morava zaradi tebe poslušati vpitje.
največkrat sva z zlatom vezli žamet, romarice
ljubil mater, dokler si bil samski. Koliko ti je pa
Samo še en greh! (Molk.) Jaz grem domov.
Kabanov: V hipu. Počakajta me! (Odide.)
pa so začele pripovedovati: kje so bile in kaj so
zdaj zame: zdaj imaš mlado ženo.
Kabanov: Mi tudi, samo še malo se sprehodimo po
videle, o življenju raznih svetnikov, ali pa so pele.
Kabanov: Saj imata vsaka svoje mesto: žena je eno,
promenadi.
Tako je minil čas do kosila. Potem so se starke
pokornost do roditeljice pa nekaj drugega.
Kabanova: Kakor hočete, ampak pazi, da vas ne
SEDMI PRIZOR
spravile spat, jaz pa na vrt. Zvečer, po večerni
Kabanova: Torej si pripravljen menjati ženo za
bom čakala! Veš, da tega ne maram.
Katerina in Varvara.
službi božji, spet zgodbe in pesmi. Tako lepo je
mater? Tega ti niti v sanjah ne verjamem.
Kabanov: Ne, mamica, bog obvarji.
bilo!
Kabanov: Zakaj bi menjal? Obe vaju ljubim.
Kabanova: Le glej. (Odide.)
Katerina: Torej ti je hudo zame?
Varvara: Pa saj je tudi pri nas tako.
Kabanova: No, tako je to, zmeraj se izmakneš. Že
Varvara (s stran obrnjenimi očmi): Seveda mi je.
Katerina: Ampak tukaj je vse nekam prisiljeno.
vidim, da sem vama v napoto.
Katerina: Torej me imaš mogoče rada? (Krepko jo
Najrajši od vsega pa sem hodila v cerkev! Čisto
Kabanov: Mislite si, kar hočete, vedno bo po
ŠESTI PRIZOR
poljubi.)
kot da sem prišla v raj, nikogar nisem opazila,
vašem: samo to mi ni jasno, zakaj sem se tak
Isti, brez Kabanove.
Varvara: Zakaj te pa ne bi imela rada?
pozabila sem na čas in nisem slišala, kdaj se je
nesrečnik rodil na ta svet, da vam niti z eno
Katerina: Hvala ti! Tako si ljubezniva, tudi jaz te
maša končala. Čisto kot da se je vse zgodilo v eni
stvarjo ne morem ustreči.
Kabanov: A vidiš, ti, kar naprej jih moram zaradi
bom imela rada do konca življenja. Molk. A veš,
sami sekundi. Mamica mi je pravila, da so vsi
Kabanova: Kaj se zdaj delaš revčka? Kaj si začel
tebe poslušati od mamice!
kaj mi je prišlo na misel?
strmeli vame, kaj se dogaja z mano. In, a veš: če je
javkati? Kakšen mož pa si? Samo poglej se!
Katerina: A sem mogoče česa kriva?
Varvara: Kaj?
bil sončen dan, je iz kupole padal tak zlat steber
Misliš, da se te bo žena bala po temle?
Kabanov: Saj ne vem, kdo je kriv.
Katerina: Zakaj ljudje ne znajo leteti?
in v tem stebru se je vzdigovalo kadilo kakor
Kabanov: Zakaj pa naj bi se me bala? Meni je čisto
Varvara: Kako neki bi ti vedel!
Varvara: Ne razumem, kaj hočeš reči.
oblaki in včasih se mi je zdelo, kot da se v tem
zadosti, če me ljubi.
Kabanov: Kar naprej je pritiskala: »Oženi se,
Katerina: Hočem reči, zakaj ljudje ne znajo leteti,
stebru spreletavajo angeli in prepevajo. Pa tudi,
Kabanova: Kako, zakaj bala! Kako, zakaj bala! A si
oženi se, rada bi dočakala tebe oženjenega.« Zdaj
tako kot ptice? Veš, včasih se mi zdi, da sem ptica.
veš, ljubica, včasih sem vstala sredi noči – tudi pri
znorel ali kaj? Če se tebe ne bo bala, se bo mene
me pa žre do kosti, ne da mi dihati – samo zaradi
Ko stojiš na vrhu hriba, na lepem hočeš leteti.
nas so vso noč gorele svetilke – in kje v kakšnem
še toliko manj. Kakšen red bo potem doma? Saj
tebe.
Kar stekla bi, dvignila roke in poletela. Ali pa, če
kotu molila do jutra. Ali pa sem se zgodaj zjutraj,
ti vendar živiš z njo v zakonu. A po vašem zakon
Varvara: A je mogoče ona kriva? Mati se spravlja
zdajle poskusim? (Hoče steči.)
tik po sončnem vzhodu, izmuznila na vrt, padla
nič ne pomeni? In če se ti že pletejo take idiotske
nanjo, ti pa tudi. Obenem pa zatrjuješ, kako
Varvara: Kaj si izmišljuješ?
na kolena in molila in jokala, še sama ne vem, za
misli po glavi, vsaj ne čvekaj o njih pred njo pa
ljubiš svojo ženo. Zoprn mi je pogled nate.
Katerina (z vzdihom): Kakšna razposajenka sem
kaj molila in zakaj jokala; tako so me tudi našli.
pred svojo sestro, ki je še dekle; ona se bo tudi
(Obrne se stran.)
bila. Pri vas sem čisto ovenela.
Ne vem, za kaj sem takrat molila, kaj sem prosila;
omožila: če se bo navzela tvojega čvekanja, se
Kabanov: Ti lahko govoriš! Kaj naj pa jaz naredim?
Varvara: A misliš, da nisem opazila?
ničesar nisem potrebovala, vsega sem imela
nam bo kasneje njen mož lepo zahvalil za poduk.
Varvara: Brigaj se zase in bodi tiho, če ne znaš nič
Katerina: Taka sem bila, ja! Živela sem brez ene
dovolj. In kakšne sanje sem sanjala, Varjenka,
A vidiš, kakšno pamet imaš, in pri tem še hočeš
boljšega. Kaj stojiš in cincaš? Na očeh ti vidim,
skrbi, kot ptica pod nebom. Mamica me je imela
kakšne sanje! Zlati hrami ali pa prečudežni
na svojem živeti.
kaj hočeš.
strašno rada, oblačila me je kot igračko in me
vrtovi, in povsod so peli nevidni glasovi, povsod
Kabanov: Pa saj nočem na svojem živeti, mamica.
Kabanov: A res, kaj pa?
ni silila delati: počela sem, kar mi je bilo všeč.
je dišalo cedrovo kadilo in gore in drevesa niso
Kako pa naj na svojem živim!
Varvara: Jasno, kaj. K Savlu Prokofjiču hočeš, da
A veš, kakšno je bilo moje dekliško življenje?
bili taki kot pri nas, ampak taki, kot jih slikajo na
Kabanova: Po tvojem je torej treba z ženo
bosta pila. Kaj, a mogoče ni tako?
Zdajle ti bom povedala. Ponavadi sem zgodaj
ikonah. Pa tudi, da letim, kot da letim po zraku.
ljubeznivo? Nikoli zakričati nanjo in ji zagroziti?
Kabanov: Uganila si, sestrica.
vstala: poleti sem odšla do studenca, se umila,
Tudi zdaj včasih sanjam, ampak redko in ne tega.
40
41
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Varvara: Kaj pa?
Katerina: Doma mi postaja tako zadušljivo, tako
OSMI PRIZOR
Katerina (z grozo): Nevihta! Teciva domov!
Katerina (po premolku): Kmalu bom umrla.
zadušljivo, da bi kar zbežala. In pride mi na
Isti in Plemkinja.
Hitro!
Varvara: Tiho, kaj ti pa je!
misel, da bi, če bi bila prosta, zdajle odhajala
Varvara: Kaj ti je, se ti je zmešalo, ali kaj? Kako se
Katerina: Ne, prepričana sem, da bom umrla. Oh,
po Volgi, v čolnu, s pesmijo, ali pa na bleščeči
Plemkinja: Kaj je, lepotici? Kaj delata tukaj?
misliš pojaviti doma brez bratca?
ljubica, nekaj slabega se dogaja z mano, nekaj
trojki, objeta …
Čakata na fante, na kavalirje? Vama je luštno?
Katerina: Ne, domov, domov! Bog z njim!
čudnega! Nikoli se mi ni zgodilo kaj takega.
Varvara: Samo ne z možem.
Luštno? Se veselita, ker sta lepi? Poglejta, kam
Varvara: Zakaj si tako preplašena? Saj nevihta je
Nekaj strašno nenavadnega je v meni. Čisto kot
Katerina: Kako pa to veš?
pripelje lepota. (Pokaže na Volgo.) Tja, tja,
še daleč.
da bi ponovno začenjala živeti, ali pa … saj sama
Varvara: Kaj ne bi vedela.
naravnost v tolmun!
Katerina: Če je še daleč, potem prav, počakajva še
ne vem.
Katerina: Oh, Varja, o grehu premišljujem!
Varvara se nasmehne.
malo, čeprav bi bilo boljše oditi. Rajši pojdiva!
Varvara: Kaj je narobe s tabo?
Koliko sem prejokala, nesrečnica, kaj vse sem si
Kaj se smeješ? Nič se ne veseli! (Tolče s palico.)
Varvara: Ampak če je namenjeno, da se ti kaj
Katerina (jo zagrabi za roko): Veš kaj, Varja:
očitala! Ampak ne morem pobegniti pred tem
Vsi boste goreli v večnem ognju. Vsi se boste
zgodi, se tudi doma ne boš skrila.
nekakšen greh bo! Tako me je strah, tako me je
grehom. Nikamor ne morem uiti. A je to zelo
kuhali v kipeči smoli! (Odhaja.) Tja, tja pripelje
Katerina: Pa je vseeno bolje, bolj varno je; doma
strah! Čisto kot bi stala na robu prepada in bi me
slabo, a je to zelo hud greh, Varjenka, če ljubim
lepota. (Odide.)
lahko molim k ikonam in bogu!
nekdo porival vanj, jaz pa se ne bi mogla za nič
drugega?
Varvara: Sploh nisem vedela, da se tako bojiš
oprijeti. (Z roko se prime za glavo.)
Varvara: Kdo sem jaz, da bi te sodila! Jaz imam
nevihte. Jaz se je nič ne bojim.
Varvara: Kaj ti je? A si zdrava?
svoje grehe.
DEVETI PRIZOR
Katerina: Kako se ne bi bala, ljubica! Vsak bi se
Katerina: Zdrava … Boljše bi bilo, če bi bila
Katerina: Kaj naj naredim! Nimam več moči!
Katerina in Varvara.
je moral bati. To, da te ubije, sploh ni najhujše,
bolna, kot pa to zlo. Po glavi se mi mota
Kam naj se zatečem; od žalosti si bom nekaj
najhujše je, da te smrt doleti v hipu, takega, kot si,
nekakšno sanjarjenje. In sploh se ga ne morem
naredila!
Katerina: Joj, kako me je prestrašila! Vsa se
z vsemi tvojimi grehi in grdimi skrivnostmi. Smrt
znebiti. Začnem razmišljati – ne morem zbrati
Varvara: Ne govori neumnosti! Kaj je s tabo!
tresem, čisto kot da mi je nekaj prerokovala.
se mi ne zdi strašna, ampak če pomislim, da bi
misli, začnem moliti – ne znam nadaljevati.
Počakaj malo, bratec jutri odhaja, pa si bova kaj
Varvara: Tebe samo naj zadene, baba stara!
se nenadoma pojavila pred bogom taka, kakršna
Na jeziku imam neke besede, v glavi pa nekaj
izmislili: mogoče se boš lahko celo srečala
Katerina: Kaj nama je hotela povedati, a? Kaj je
sem tukaj s tabo, po tem najinem pogovoru – to
popolnoma drugega: čisto kot bi mi skušnjavec
z njim.
hotela?
pa je strašno. Kaj mi roji po glavi! Kakšen greh!
šepetal na uho, in to o samih slabih dejanjih. In
Katerina: Ne, ne, ne smem se! Kaj govoriš! Kaj
Varvara: Eno samo čvekanje. Prav treba je
Sploh si ne upam izreči! Ah!
prikazujejo se mi stvari, da me je sram pred sabo.
govoriš! Bog pomagaj!
poslušati, kaj blebeta. Vsem to prerokuje. Vse
Grmenje. Prihaja Kabanov.
Kaj mi je? To napoveduje nesrečo! Ponoči, Varja,
Varvara: Česa si se ustrašila?
življenje, od mladosti naprej je grešila. Kar
Varvara: Tamle gre bratec. (Kabanovu.) Pridi
ne morem spati, moti me nekakšen šepet: nekdo
Katerina: Če se bom enkrat samkrat srečala
pozanimaj se, kaj ti bodo povedali o njej. Zato se
hitro!
mi tako ljubeznivo prigovarja, čisto kot da bi
z njim, bom pobegnila od doma, za nič na svetu
tudi boji umreti. In česar se sama boji, s tem straši Grmenje.
grulil golob. In ne sanja se mi več, Varja, kot prej
se ne bom več vrnila domov.
druge. Čisto vsi otroci v mestu se je bojijo, ker
Katerina: Ah! Ja, hitro!
o rajskih drevesih in gorah, ampak čisto kot bi
Varvara: Počakaj, bomo videli, kaj bo.
jim grozi s palico in kriči Posnemaje.: »Vsi boste
me nekdo tako strastno, strastno objemal in me
Katerina: Ne, ne, sploh mi ne omenjaj, nočem
goreli v večnem ognju!«
nekam vabil in jaz grem za njim, grem …
poslušati.
Katerina (zamiži): Oh, oh, nehaj že! Pri srcu me
Varvara: In?
Varvara: Pa saj te ne veseli takole hirati! Tudi če
stiska.
Katerina: Kaj vendar pripovedujem vse to tebi, ti
boš umrla od žalosti, a misliš, da se boš komu
Varvara: Nič se ti ni treba bati! Norica stara …
si še dekle.
zasmilila! Kar čakaj! Kakšen smisel ima torej
Katerina: Bojim se, na smrt se bojim. Kar naprej
Varvara (se ozre okoli): Pripoveduj! Jaz sem hujša
mučiti samo sebe!
jo imam pred očmi.
od tebe.
Pride Plemkinja in za njo dva lakaja s trirogeljniki.
Molk.
Katerina: Kaj naj ti povem? Nerodno mi je.
Varvara (se ozira): Zakaj bratca še ni, kaže, da bo
Varvara: Kar povej, saj ne bo nič!
nevihta.
42
43
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
DRUGO DEJANJE
draga deklica, se ne prepiram, tega greha nimam.
imela priložnosti, da bi uživala v deklištvu: zato
nisem bila prevarantka, pa sem se naučila, ko je
En sam greh imam, dobro vem, katerega. Rada
se ti pa tudi srce še ni umirilo.
postalo nujno. Včeraj sem se sprehajala in sem ga
Soba v domu Kabanovih.
jem sladkarije. Pa kaj morem! Bog mi ga je poslal
Glaša odide.
videla in govorila z njim.
zaradi moje šibkosti.
Katerina: In se tudi nikoli ne bo umirilo.
Katerina (po kratkem premolku, s povešenimi očmi):
Glaša: Pa si ti daleč romala, Fjokluša?
Varvara: Zakaj ne?
No, in kaj?
PRVI PRIZOR
Fjokluša: Ne, draga. Jaz zaradi svoje šibkosti nisem
Katerina: Taka sem se pač rodila, nemirna! Veš
Varvara: Pošilja ti spoštljive pozdrave. Obžaluje,
Glaša povezuje obleko v sveženj. Vstopi Fjokluša.
prišla daleč: ampak slišala pa sem – veliko sem
kaj sem naredila, ko sem bila stara komaj šest let?
da te nikjer ne more srečati.
se naposlušala. Pravijo, da obstajajo take dežele,
Nekega večera, temno je že bilo, so me doma
Katerina (še bolj povesi glavo): Kje naj se srečava?
Fjokluša: Draga deklica, ti pa kar garaš in garaš!
draga deklica, v katerih sploh ni pravoslavnih
z nečim užalili; zbežala sem, skočila v čoln in ga
Pa tudi, zakaj …
Kaj delaš, dragica?
carjev, ampak jim vladajo sultani. V eni deželi
odrinila od brega. Drugo jutro so me našli deset
Varvara: Nekam čemeren je bil …
Glaša: Gospodarju pakiram za na pot.
sedi na prestolu sultan Mahmud Turški, v drugi
vrst daleč!
Katerina: Ne pripoveduj mi o njem, ne bodi
Fjokluša: Kaj odhaja, naš junak?
pa sultan Mahmud Perzijski: in tadva sodita,
Varvara: Fantje so se pa zanimali zate?
hudobna, ne govori mi o njem! Sploh ga nočem
Glaša: Odhaja.
draga deklica, nad vsemi ljudmi, in vse, kar
Katerina: Pa še kako so se!
poznati! Ljubila bom svojega moža! Tiša,
Fjokluša: Za dolgo, dragica?
razsodita, vse je nepravično. Niti o eni stvari,
Katerina: Kaj pa ti? Ne boš rekla, da se
golobček moj, z nobenim te ne bom zamenjala!
Glaša: Ne, ne za dolgo.
draga, tadva ne moreta razsoditi pravično, tako
v nobenega nisi zaljubila?
Niti razmišljati nisem hotela o tem, ti me pa
Fjokluša: No, naj mu bo pot s soncem obsijana!
jima je namenjeno. Pri nas je zakon pravičen,
Katerina: Ne, samo smejala sem se jim.
mešaš.
Kaj pa gospodinja, a bo žalovala ali ne bo?
pri njih pa nepravičen, draga; kar se po našem
Varvara: Ampak Katja, saj ti Tihona ne ljubiš.
Varvara: Pa ne razmišljaj, kdo te pa sili?
Glaša: Ne vem, kaj naj ti rečem.
zakonu pravilno razsodi, se po njunem narobe;
Katerina: Ne, seveda ga! Zelo se mi smili!
Katerina: Čisto nič ti ni žal zame! Praviš: ne
Fjokluša: A ona pri vas sploh kdaj žaluje?
tako da jima celo v svojih prošnjah napišejo:
Varvara: Ne, ne ljubiš ga. Če se ti smili, ga ne
razmišljaj, hkrati ga pa ves čas omenjaš. A misliš,
Glaša: Nisem je še slišala.
»Sodi o meni, sodnik nepravični!« Je pa tudi
ljubiš. Sicer pa tudi ne vem, zakaj bi ga, odkrito
da hočem razmišljati o njem? Ampak kaj naj
Fjokluša: Jaz neskončno uživam, kadar slišim
dežela, kjer imajo vsi ljudje pasje glave.
rečeno. Pred mano se pa zastonj pretvarjaš! Že
naredim, če si ga ne morem izbiti iz glave. Ne
koga zares dobro žalovati, draga deklica. (Molk.)
Glaša: Zakaj pa to – pasje glave?
zdavnaj sem uganila, da ljubiš drugega moškega.
glede to, na kaj mislim, ga imam nenehno pred
Ampak ti, dekle, pa le glej na beračico, da ne bo
Fjokluša: Zaradi nezvestobe3. Zdaj bom šla, draga
Katerina (preplašeno): Kako si pa to uganila?
očmi. Hočem se spremeniti, pa se nikakor ne
česa sunila.
deklica, sprehodila se bom med trgovci, mogoče
Varvara: Res si smešna! A misliš, da sem otrok,
morem. Povem ti, da me je danes ponoči spet
Glaša: Kako naj se znajdem med vami, ko kar
bo kaj miloščine. Pozdravljena tačas!
ali kaj? Tole na primer je prvi znak: kadar ga
skušal hudič. Toliko da nisem pobegnila od
naprej špecate drug drugega. A ne živite dobro?
Glaša: Pozdravljena! (Fjokluša odide.) Samo
zagledaš, ti obraz kar zažari.
doma.
Za romarje je življenje pri nas zelo prijetno, bi
pomisli, kakšne dežele! Kakšna čuda, kakšna
Katerina (povesi pogled): Koga pa?
Varvara: Zaboga, kako si ti težavna! Jaz pa si
rekla, vi pa kar naprej same razprtije in prepiri.
čuda so na svetu! Mi pa sedimo tukaj in nič ne
Varvara: Saj sama veš, zakaj hočeš, da povem
mislim: počni, kar ti paše, samo da nobeden nič
A se ne bojite greha?
vemo. Še sreča, da obstajajo dobri ljudje in kdaj
njegovo ime?
ne ve o tem.
Fjokluša: Brez greha ni mogoče, draga: na zemlji
pa kdaj le izveš, kaj se v belem svetu godi; če ne,
Katerina: Ne, imenuj ga! Povej njegovo ime!
Katerina: Jaz nočem tako! Kaj je v tem dobrega!
živimo. Ampak nekaj ti bom povedala, draga
bi nazadnje še umrli kot bedaki.
Varvara: Boris Grigorjič.
Rajši bom trpela, dokler bom zdržala.
deklica: vas, preproste ljudi, vsakega samo po
Vstopita Katerina in Varvara.
Katerina: Oh ja, to je on, Varjenka, to je on! Samo, Varvara: In če ne boš zdržala, kaj boš naredila?
en zlodej preizkuša, nam, romarjem, pa jih je
Varjenka, za božjo voljo …
Katerina: Kaj bom naredila?
prisojenih kakšnemu šest, kakšnemu pa celo
Varvara: Lepo te prosim! Rajši pazi nase, da se ne
Varvara: Ja, kaj boš naredila?
dvanajst: in vsakega od njih je treba premagati.
DRUGI PRIZOR
boš sama zagovorila.
Katerina: Kar bom hotela, to bom naredila.
To je težko, draga deklica!
Katerina in Varvara.
Katerina: Ne znam se pretvarjati, ničesar ne znam
Varvara: Kar naredi, kar poskusi, tukaj te bojo živo
Glaša: Zakaj pa jih imate tako veliko?
skriti.
požrli.
Fjokluša: Zato, draga, ker nas hudič sovraži, ker
Varvara (Glaši): Odnesi sveženj v voz, prišli so
Varvara: Ampak drugače ne bo šlo; pomisli, kje
Katerina: Kaj potem! Pobegnila bom, in to za
živimo tako brezmadežno življenje. Ampak jaz,
konji. (Katerini.) Zelo mlado so te omožili in nisi
živiš. Naš dom je eno samo pretvarjanje. Tudi jaz
zmeraj!
44
45
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Varvara: Kam boš pa šla? Poročena ženska si.
Varvara: Aha, kaj pa še, zvezan! Takoj ko odrine,
Kabanova: Da se ne sme spogledovati s fanti,
Katerina: Pa ne, da si se me že naveličal?
Katerina: Eh, Varja, ti še ne veš, kakšna sem!
se bo zapil. Zdajle sicer posluša, v resnici pa
medtem ko te ni.
Kabanov: Seveda se te nisem naveličal, ampak pri
Seveda bog ne daj, da bi prišlo do tega! Ampak če
razmišlja, kako bi jo čim hitreje pobrisal.
Kabanov: Pa kaj je zdaj to, mamica, zaboga!
takem suženjstvu si želiš zbežati, pa če je žena
se mi bo tukaj do konca priskutilo, me nobeden
Vstopita Kabanova in Kabanov.
Kabanova (ostro): Nič ne javkaj! Poslušaj, kaj
še taka lepotica! Poskusi razumeti: kljub vsemu
ne bo mogel zadržati. Skozi okno bom skočila,
ti mati govori. (Z nasmeškom.) Boljše grenko
sem moški; če moraš vse življenje živeti tako kot
v Volgo se bom vrgla. Če ne bom hotela živeti
zdravilo kot sladek greh.
pri nas, potem pobegneš tudi od žene. Zdajle, ko
tukaj, tudi ne bom, pa če mi dajo nož na vrat!
TRETJI PRIZOR
Kabanov (zmedeno): Ne spogleduj se s fanti!
vem, da bom živel dva tedna brez nevihte, ko sem
Molk.
Isti, Kabanova in Kabanov.
Katerina ga ostro pogleda.
snel okove z nog, a misliš, da mi je kaj do žene?
Varvara: Veš kaj, Katja! Dajva, spiva v vrtni uti,
Kabanova: No, zdaj se pa še kaj pogovorita, če se
Katerina: Kako naj te ljubim, če mi govoriš take
medtem ko bo Tihon na poti.
Kabanova: No, si si zapomnil vse, kar sem ti
že morata. Greva, Varvara.
besede?
Katerina: Zakaj pa, Varja?
ukazala? Le glej, da si boš zapomnil! Vsako
Odideta.
Kabanov: Besede so pač besede! Kakšne besede
Varvara: Kaj ni vseeno?
besedo in črko!
moram šele jaz poslušati! Sploh te ne razumem;
Katerina: Strah me bo spati na neznanem kraju.
Kabanov: Zapomnil sem si, mamica.
česa se bojiš? Saj ne boš sama, mamica bo s tabo.
Varvara: Česa te bo strah! Glaša bo z nama.
Kabanova: No, zdaj je vse pripravljeno. Konji so
ČETRTI PRIZOR
Katerina: Ne omenjaj mi je, ne ubijaj mi srca! Joj,
Katerina: Nekam čudno se mi zdi! Sicer pa, zaradi
tukaj. Samo še poslovimo se, potem pa na pot.
Kabanov in Katerina, ki stoji kot okamnela.
nesrečna, nesrečna jaz! (Joka.) Kam naj zbežim,
mene.
Kabanov: Ja, mamica, čas je.
nesrečnica? H komu naj se zatečem? O ljubi
Varvara: Saj te ne bi silila, ampak same me
Kabanova: No?
Kabanov: Katja!
moji, izgubljena sem!
mamica ne bo pustila, jaz pa moram.
Kabanov: Kaj želite?
Molk.
Kabanov: Nehaj, dosti je!
Katerina (jo pogleda): Zakaj pa moraš?
Kabanova: Kaj kar stojiš, a si pozabil, kaj se
Katja, saj nisi huda name?
Katerina (stopi k možu in se stisne k njemu): Tiša,
Varvara (se smeje): Bova tam vedeževali o najini
spodobi? Naroči ženi, kako naj živi brez tebe.
Katerina (po kratkem premolku zmaje z glavo): Ne!
golobček, če bi ostal ali pa če bi me vzel s sabo,
prihodnosti.
Katerina povesi pogled.
Kabanov: Zakaj si taka? Oprosti mi!
ti ne veš, kako bi te ljubila, kako bi te crkljala,
Katerina: Hecaš se, kaj?
Kabanov: Pa saj ona menda to sama ve.
Katerina (še vedno kot okamnela, zmaje z glavo): Bog
ljubčka mojega milega! (Ljubkuje ga.)
Varvara: Pa ja, hecam se; ampak a mogoče ni
Kabanova: A še odgovarjal boš? Dajmo, dajmo,
pomagaj! (Zakrije si obraz z rokami.) Užalila me je.
Kabanov: Katja, res ne vem, kaj naj s tabo! Včasih
vseeno res?
povej ji. Da bom tudi jaz slišala, kaj ji boš ukazal!
Kabanov: Če boš pustila, da te vsaka beseda tako
mi ne daš niti besedice, kaj šele ljubeznivosti,
Molk.
Ko se vrneš, boš lahko vprašal, če je ubogala.
prizadene, boš nazadnje staknila sušico. Kaj jo
zdaj se pa naravnost ponujaš.
Katerina: Kje hodi Tihon?
Kabanov (se postavi nasproti Katerini): Ubogaj
sploh poslušaš! Ona kar nekaj govori! Pusti jo, naj
Katerina: Tiša, ne veš, komu me prepuščaš!
Varvara: Zakaj ga pa rabiš?
mamico, Katja!
govori, misli si pa svoje. No, pozdravljena, Katja!
Nesreča bo brez tebe! Nesreča bo!
Katerina: Saj ga ne, kar tako. Vsak čas bo moral iti.
Kabanova: Reci ji, naj ne bo nesramna s taščo.
Katerina (plane možu okrog vratu): Tiša, ne
Kabanov: Glej, če ne gre, pač ne gre.
Varvara: Z mamico sta se zaprla, na pogovor.
Kabanov: Ne bodi nesramna.
odhajaj! Nikar ne odhajaj! Golobček, na kolenih
Katerina: No, potem pa tako! Zahtevaj, naj ti
Zdajle ga gloda kot rja železo.
Kabanova: Da mora spoštovati taščo kot lastno
te prosim!
prisežem z najbolj strašno prisego …
Katerina: Zakaj pa?
mater!
Kabanov: Nemogoče, Katja. Kako naj ne grem, če
Kabanov: Prisežeš kaj?
Varvara: Za nič, kar tako, vbija mu pamet
Kabanov: Spoštuj mamico kot lastno mater, Katja.
me mamica pošilja!
Katerina: Tole: da ne smem brez tebe pod
v glavo. Dva tedna bo na poti, njej izpred oči.
Kabanova: Da ne sme brezdelno posedati kot
Katerina: Pa me vzemi s sabo, vzemi me s sabo!
nobenim pogojem niti govoriti z nobenim
Kar predstavljaj si! Zblaznela bo od muke, da bo
kakšna plemkinja.
Kabanov (se osvobodi njenega objema): Nemogoče.
tujcem, niti se z njim srečati, da ne smem niti
tako dolgo živel po svoje. Tako mu zdajle nalaga
Kabanov: Ukvarjaj se s čim, dokler me ne bo!
Katerina: Zakaj nemogoče, Tiša?
pomisliti na nikogar, razen nate.
ukaze, enega hujšega od drugega, potem pa ga bo
Kabanova: Da ne sme zijati skozi okno!
Kabanov: Še tega se mi manjka, da bi tebe vlačil
Kabanov: Pa zakaj vendar?
prisilila priseči pred ikono Matere božje, da bo
Kabanov: Ampak mamica, kdaj pa je ona …
s sabo! Do konca ste me izmučile; sploh ne vem,
Katerina: Pomiri me, stori to meni na ljubo!
vse tako, kot mu je naročila.
Kabanova: Dajmo, dajmo!
kako naj se vas rešim. Zdaj pa še siliš, da hočeš
Kabanov: Kako more človek jamčiti za samega
Katerina: Še na prostosti bo dobesedno zvezan.
Kabanov: Ne glej skozi okno!
z mano na pot.
sebe, kaj pa veš, kaj ti lahko pride na misel.
46
47
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Katerina (se zgrudi na kolena): Naj nikoli več
ŠESTI PRIZOR
Kabanova (ljubeznivo): Prav! Kar pojdi! Kar
Katerina (prestrašeno odrine ključ): Kaj naj s tem!
ne vidim ne očeta ne matere! Naj umrem brez
zabavaj se, dokler ne pride tvoj čas. Še zadosti se
Kaj naj s tem! Ni treba, ni treba!
spovedi, če bom …
Kabanova (sama): Mladost, zares! Že če jih gledaš,
boš nasedela.
Varvara: Tebi ni treba, meni pa bo prišel prav;
Kabanov (jo dvigne): Kaj se greš! Kaj se pa greš!
se jim moraš smejati! Do solz bi se jim nasmejala,
Kabanova in Varvara odideta.
vzemi ga, saj te ne bo ugriznil.
To je greh! Niti slišati nočem!
če ne bi bili moji: nič ne vejo, niti sanja se jim ne,
Katerina: Kaj si zakuhala, zapeljivka! A je to
Glas Kabanove: »Čas bo, Tihon!« Vstopijo
kaj se spodobi. Še posloviti pred odhodom se ne
mogoče! A si sploh kaj pomislila? Kaj je s tabo!
Kabanova, Varvara in Glaša.
znajo. Dobro, da imajo vsaj nekateri stare starše,
OSMI PRIZOR
Kaj ti je!
na njih dom stoji, dokler so še živi. Povrhu pa
Varvara: Veš kaj, ne maram veliko debatirati, pa
hočejo na svoje, bedaki; takoj ko bi šli na svoje,
Katerina (sama, zamišljeno): No, zdaj bo v naši
tudi časa nimam. Moram ven.
PETI PRIZOR
bi se zapletli, v posmeh in pohujšanje dobrim
hiši zavladala tišina. Oh, kakšna puščoba! Ko
Isti, Kabanova, Varvara in Glaša.
ljudem. Seveda bi se komu tudi zasmilili, ampak
bi bilo vsaj kaj otrok! Kakšna žalost! Biti brez
v glavnem bi se jim smejali. Pa saj ne moreš,
otrok: ves čas bi bila z njimi in bi jih zabavala.
DESETI PRIZOR
Kabanova: No, Tihon, čas bo! Srečno pot!
da se ne bi smejal: povabijo goste, pa jih ne
Strašno rada se pogovarjam z otroki – pravi
(Usede se.) Sedite, vsi!
znajo niti posesti, poleg tega celo pozabijo na
angelčki so. (Molk.) Najboljše bi bilo, če bi
Katerina (sama, s ključem v rokah): Kaj vendar
Vsi se usedejo. Molk.
koga iz družine. Posmeh, kaj pa drugega! Tako
umrla, ko sem bila še majhna. Z neba bi gledala
dela? Kaj neki je zakuhala? Ah, nora je, čisto zares
No, na svidenje!
propadajo stare šege. V kakšno hišo niti stopiti
na zemljo in se vsega veselila. In nevidna
je nora! Saj to je poguba! Tamle gre! Odvrgla ga
Vstane, in vsi vstanejo.
nočeš. Ali pa, vstopiš in pljuneš – samo čim prej
bi letela, kamor bi si zaželela. Poletela bi na
bom, stran ga bom vrgla, v reko ga bom zagnala,
Kabanov (stopi k materi): Na svidenje, mamica!
stran. Kaj bo, ko bojo stari pomrli, kako se bo
travnik in se z vetrom spreletavala s plavice na
da ga ne bojo nikoli našli. Žge mi roko kot kos
Kabanova (s kretnjo pokaže na tla): Do tal, do tal!
vrtel ta svet, si ne znam predstavljati. No ja, vsaj
plavico kot metuljček. (Zamisli se.) Takole bom
žerjavice. (Pomisli.) Takole se bo pogubila ena
Kabanov se ji pokloni do tal, potem se z materjo
to mi je v tolažbo, da tega ne bom dočakala.
naredila: poiskala si bom kakšno delo, tako kot
od nas. Komu pa je prijetno v suženjstvu! Vse
poljubita.
Vstopita Katerina in Varvara.
sem obljubila: šla bom na tržnico, kupila
mogoče ti pride na misel. Pojavi se priložnost,
Poslovi se od žene!
platno, sešila perilo in ga razdelila revežem.
in marsikatera jo brezglavo zagrabi z obema
Kabanov: Na svidenje, Katja!
Oni pa bodo molili zame. Tako se bova z
rokama. Kako je to mogoče, brez razmisleka,
Katerina mu plane okoli vratu.
SEDMI PRIZOR
Varvaro zamotili s šivanjem in ne bova mislili
brez presoje! In še prehitro zabrede v nesrečo!
Kabanova: Kaj se mu mečeš okrog vratu,
Kabanova, Katerina in Varvara.
na čas; kar naenkrat bo Tihon doma.
Potem pa vse ostalo življenje prejoka in pretrpi;
nesramnica! Saj se ne poslavljaš od ljubčka! On
Vstopi Varvara.
suženjstvo pa postane še bolj grenko. (Premolk.)
je tvoj mož – tvoj gospodar! A ne veš, kaj se
Kabanova: Tako si se napihovala, kako zelo ljubiš
Ampak suženjstvo je res grenko, oh, kako je
spodobi? Prikloni se mu, do tal!
moža; zdaj pa vidim to tvojo ljubezen. Res dobra
grenko! Ni človeka, ki ne bi jokal zaradi njega!
Katerina se mu prikloni do tal.
žena bi po slovesu od moža najmanj pol ure
DEVETI PRIZOR
Še najbolj pa me, omožene! Tako kot jaz zdaj!
Kabanov: Na svidenje, sestrica! (Z Varvaro se
ležala na tleh v veži in žalovala; ti pa, kot da ni
Katerina in Varvara.
Životarim, mučim se, niti enega žarka veselja ne
poljubita.) Na svidenje, Glaša! (Poljubi Glašo.)
nič.
vidim. In vem, da ga nikoli ne bom videla! Dlje
Pozdravljeni, mamica! (Prikloni se.)
Katerina: Nimam za kaj! Pa tudi ne znam. Zakaj
Varvara (si zavezuje ruto pred ogledalom): Zdaj
ko traja, hujše je. Zdaj pa sem si nakopala še ta
Kabanova: Pozdravljen. Hitro slovo, hitra vrnitev.
bi se smešila pred ljudmi!
grem malo ven; mamica pa je dovolila, da nama
greh. (Zamisli se.) Če ne bi bilo tašče! Zadušila
Kabanov odide, za njim Katerina, Varvara in Glaša.
Kabanova: To ni nobena umetnost. Če bi ga zares
Glaša postelje v uti. Na vrtu za malinjakom so
me je … zastudila mi je lastni dom; celo zidovi
ljubila, bi se naučila. Če že ne veš, kaj se spodobi,
vratca, ki jih mamica zaklepa s ključavnico, ključ
so mi zoprni. (Zamišljeno si ogleduje ključ.) Naj
bi pa zaigrala; vsaj videti bi bilo tako, kot je prav;
pa skriva. Sunila sem ga in njej nastavila drugega,
ga vržem stran? Seveda, treba ga je! Zakaj mi
ampak tebe so očitno samo besede. No, grem
da ne bo nič opazila. Vzemi, mogoče nama bo
je sploh prišel v roke? Za skušnjavo, za mojo
molit, ne motite me.
prišel prav. (Poda ji ključ.) Če ga bom videla, mu
pogubo. (Prisluhne.) Oh, nekdo gre. Kar srce mi
Varvara: Jaz bi šla ven.
bom naročila, naj pride k vratcem.
je zastalo. (Spusti ključ v žep.) Ne! … Nobenega
48
49
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
ni! Kaj sem se pa tako ustrašila! In skrila ključ …
TRETJE DEJANJE
In zakaj, mamica Marfa Ignatjevna, zakaj so
grehov postaja krajši in krajši. Vidite, kaj
No, očitno je zdaj tam, kjer mora biti! Izgleda, da
začeli zapregati ognjenega zmaja4: vse samo
pravijo modri ljudje.
sama usoda tako hoče! Kakšen greh pa je to, če
PRVA SLIKA
zaradi hitrosti, vidiš.
Kabanova: In še hujše bo, kot je zdaj, draga.
bi ga samo enkrat pogledala, pa še to od daleč! In
Ulica. Vrata v hišo Kabanovih, pred vrati klop.
Kabanova: Slišala sem o tem, draga.
Fjokluša: Ko vsaj ne bi dočakali tega.
tudi če se pogovoriva, tudi to še ni nesreča. Kako
Fjokluša: Jaz, mamica, pa sem ga videla na lastne
Kabanova: Mogoče pa dočakava.
bom pa potem z možem … Ampak saj me je sam
PRVI PRIZOR
oči; drugi zaradi nadutosti seveda nič ne vidijo,
Pride Dikoj.
zavrnil. Poleg tega mogoče nikoli več v življenju
Kabanova in Fjokluša, sedita na klopi.
njim se zdi, da je to mašina in mu tudi rečejo
ne bo take priložnosti. Potem si bom pa očitala:
mašina, jaz pa sem videla, kako je s kremplji
bila je priložnost, pa je nisi znala izkoristiti.
Fjokluša: Konec sveta, mamica Marfa Ignatjevna,
takole delal. (Razkreči prste.) In ljudje, ki
DRUGI PRIZOR
Kaj pa govorim, kaj slepim samo sebe? Moram
konec sveta, vsa znamenja tako kažejo. V vašem
pravično živijo, ga slišijo tudi tuliti.
Isti in Dikoj.
ga videti, pa tudi če umrem. Pred kom neki se
mestu je še rajsko in spokojno, v drugih mestih
Kabanova: Poimenuješ lahko, kakor hočeš, magari
pretvarjam! Odvreči ključ! Ne, za vse na svetu
pa ni nič drugega kot sodoma, mamica: hrup,
če ga mašina imenujejo: ljudje so neumni, vsemu
Kabanova: Kaj se pa ti tako pozno klatiš okrog,
ne! Zdaj je moj … Naj bo, kar bo, srečala se bom
gneča, naglica brez prestanka! Ljudi kar nosi,
bodo verjeli. Jaz se pa za vse zlato na svetu ne
boter?
z Borisom! Oh, ko bi bila že noč!
enega sem, drugega tja.
bom peljala z njim.
Dikoj: Kdo mi bo prepovedal?
Kabanova: Nam se nikamor ne mudi, draga, mi
Fjokluša: Niti pomisliti ni na to, mamica! Bog nas
Kabanova: Kdo ti bo prepovedal? Kdor je za to
živimo brez naglice.
odreši takšne strahote! Pa še to, mamica Marfa
poklican, tisti ti pa bo.
Fjokluša: Ne, mamica, v vašem mestu je
Ignatjevna, da sem v Moskvi imela tisto videnje.
Dikoj: No, torej se nimaš ti kaj usajati. Kaj, a sem
spokojno zato, ker ga mnogi ljudje, na primer
Grem tako jaz rano zjutraj, komaj svitati se je
mogoče dolžen komu odgovarjati? Kaj hočeš?
vi, krasijo s svojo krepostnostjo kot s cvetjem;
začelo, in vidim, na visoki, previsoki hiši, na strehi,
Kaj hudiča frdamanega bi rada?
samo zaradi tega je pri vas vse brezmadežno
stoji nekdo in je črn v obraz. Saj sami veste, kdo. In
Kabanova: Rajši malo pazi na jezik! Najdi si koga
in pobožno. Saj kaj pa pomeni vsa ta naglica,
dela z rokami, kot da bi nekaj sejal, ampak ničesar
svoje sorte. Jaz sem veliko predobra zate. Kar
mamica? To ni nič drugega kot nadutost!
ne seje. In sem uganila, da seje ljuljko, to ljuljko
poberi se, kamor si namenjen. Pridi, Fjokla, greva
Poglejte recimo v Moskvi: ljudje hitijo
pa ljudje podnevi v svoji nadutosti pobirajo. Zato
domov. (Vstane.)
podolgem in počez in nobeden ne ve, zakaj.
pa potem tako begajo, zato so njihove ženske tako
Dikoj: Počakaj, botra, počakaj! Ne jezi se. Saj boš
Zgolj in samo zaradi nadutosti. Naduti ljudje,
suhe in svojih teles nikakor ne morejo umiriti, kot
pravočasno doma. Tvoj dom ni za gorami, tukajle
mamica, to so tisti, ki hitijo. Domišlja si, da hiti
da so kaj izgubile ali pa da kaj iščejo: na obrazih pa
je!
po opravkih; mudi se mu, revežu, ljudi sploh ne
tak obup, da ti je žal zanje.
Kabanova: Če si prišel po opravkih, ne vpij, ampak
opazi; in se mu zazdi, da ga nekdo kliče, ko pa
Kabanova: Vse je mogoče, draga moja!
govori razumno.
pride do tistega kraja, pa ni nikogar, vse prazno,
V današnjih časih se ni ničemur čuditi!
Dikoj: Nobenih opravkov nimam, pijan sem, v tem
samo privid. In žalosten odide. Drugemu
Fjokluša: Težki časi, mamica Marfa Ignatjevna,
je stvar.
pa se zdi, kot da bo vsak čas dohitel nekoga
težki časi. Celo čas se je začel krčiti.
Kabanova: Ja in, a pričakuješ, da te bom pohvalila
znanega. Pravičen človek, ki to gleda, takoj vidi,
Kabanova: Kako to misliš, draga, krčiti?
za to, ali kaj?
da ni nikogar: oni pa je zaradi svoje nadutosti
Fjokluša: Seveda mi v svoji nadutosti tega ne
Dikoj: Ne hvalila ne tulila. Torej, se pravi, pijan
prepričan, da ga bo ujel. Nadutost je namreč
vidimo! Ampak modri ljudje so ugotovili, da
sem. No, to je vse. Dokler ne prespim, se ne da
kakor megla. Glejte, pri vas celo na takšen
je tudi čas postal krajši. Včasih sta se zima ali
nič narediti.
prekrasen večer ni skoraj nobenega,
poletje vlekla in vlekla, da nisi mogel dočakati,
Kabanova: Potem pojdi in prespi!
da bi šel vsaj pred vrata posedet: v Moskvi pa
kdaj se bosta končala; zadnje čase pa še opaziš
Dikoj: Kam pa naj grem?
zdajle hrumijo zabavišča in plesišča, da se celo
ne, kdaj sta mimo. Dnevi in ure so kakor da
Kabanova: Domov. Kam pa?
po ulicah razlega krohot in odmeva vreščanje.
ostali, kot so bili, ampak čas pa zaradi naših
Dikoj: Kaj pa, če nočem domov?
50
51
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Kabanova: Zakaj pa to, če smem vprašati?
Kabanova: Nobenega starejšega ni nad teboj, zato
TRETJI PRIZOR
Kuligin: A vidite, 'spod, kakšno je to naše malo
Dikoj: Zato, ker tam divja vojna.
se tako napihuješ.
Glaša, Boris, kasneje Kuligin.
mesto! Naredili so promenado, pa se nihče
Kabanova: Kdo bi se lahko tam vojskoval? Edini
Dikoj: Ne, zdaj pa utihni, botra! Zdaj poslušaj!
ne sprehaja! Samo ob praznikih pridejo ven,
vojščak pri vas doma si ja ti.
Poglej, kaj se mi dogaja. Nekoč, ko sem se postil
Boris: Je stric mogoče pri vas?
pa še takrat se samo delajo, da se sprehajajo,
Dikoj: No in kaj, če sem vojščak? Kaj potem?
med velikim postom, prinese k meni bajtarja:
Glaša: Ja, je. A ga rabiš, ali kaj?
v resnici pa se pridejo bahat s svojimi toaletami.
Kabanova: Kaj? Nič. Ampak tudi nobena čast
vozil je drva in prišel po denar. In ni hudič, da ti
Boris: Domači so me poslali pogledat, kje je.
Zdajle ne bo nobenega, razen kakšnega pijanega
ni, ker se vse življenje vojskuješ samo z babami.
pride ravno v tem času, v greh zapeljevat! Seveda
Ampak če je pri vas, naj kar bo: nobeden ga ne
uradnička, ki se maje iz gostilne domov. Reveži
Tako da veš.
sem grešil: ozmerjal sem ga, tako sem ga nadrl, da
rabi. Doma so presrečni, da je odšel.
se nimajo kdaj sprehajati, 'spod, ker noč in dan
Dikoj: To pa pomeni, da je njihova dolžnost, da me
ga bolj ne bi mogel, toliko da ga nisem pretepel.
Glaša: Če bi ga naša gospa vzela v zakon, ta bi mu
garajo. Spijo mogoče tri ure na dan. Bogati pa,
ubogajo. Menda ne bom jaz ubogal njih!
A vidiš, kako pobesnim! Potem sem ga prosil za
hitro dala vetra. Opa, kaj pa postavam tukaj
kaj? Zakaj se pa ne bi posprehajali, bi si mislil, in
Kabanova: Moram reči, da se ti iskreno čudim:
odpuščanje, do tal sem se mu klanjal, dobesedno.
s tabo, trapa! Pozdravljen. (Odide.)
se nadihali svežega zraka? Ampak ne. Oni so vsi
toliko ljudi imaš pri hiši, pa ni med njimi niti
Ne lažem ti, bajtarju sem se klanjal do tal. A vidiš,
Boris: Oh moj bog! Ko bi jo vsaj za trenutek
že zdavnaj zapahnili vrata, 'spod, in spustili pse
enega, ki bi ti znal ustreči.
kam me pripelje ta moj bes: tam na dvorišču,
lahko videl! V hišo ne smem: tukaj ne marajo
… Mogoče mislite, da se s čim ukvarjajo, ali pa,
Dikoj: Pa mi daj ti!
v blatu sem se mu klanjal; pred vsemi sem se mu
nepovabljenih gostov. Kakšno življenje!
da molijo? O ne, 'spod. Pa tudi pred tatovi se ne
Kabanova: No, kaj bi rad od mene?
klanjal.
V istem mestu živiva, skoraj soseda, vidiva
zapirajo, ampak zato, da nihče ne bi videl, kako
Dikoj: Tole bi rad: pogovori se z mano, da mi
Kabanova: Ampak zakaj se zanalašč spravljaš
pa se enkrat na teden, in to v cerkvi ali pa na
grenijo življenje domačim in mučijo družino. In
umiriš bes. Samo ti v vsem tem mestu se znaš
v bes? To je slabo, boter.
cesti, in to je vse! Ženska tukaj poročena je
koliko nevidnih in neslišnih solz se prelije za temi
pogovoriti z mano.
Dikoj: Kako, zanalašč?
kot v krsto položena – ni razlike. (Molk.) Če se
zapahi! Pa kaj naj vam govorim, 'spod! Saj veste
Kabanova: Pojdi, Fjokluša, in naroči, naj pripravijo Kabanova: Videla sem, zato vem. Kadar zavohaš,
vsaj ne bi srečevala; lažje bi mi bilo! Tako pa jo
sami. Koliko je pa šele za temi zapahi umazane
kaj za prigriznit.
da te nekdo hoče nekaj prosit, se zanalašč
srečam od časa do časa, in zmeraj med ljudmi:
pokvarjenosti in pijančevanja! Samo da je na
Fjokluša odide.
spraviš na koga od svojih, pripraviš se do tega, da
sto oči te nadzoruje! Zgolj srce se trga.
zunaj čisto in spodobno – nobeden nič ne vidi in
Greva noter!
pobesniš; zato ker veš, da te besnega nobeden ne
Pa tudi sam s sabo ne znam razčistiti. Grem
nič ne ve, razen boga v nebesih! Ti, pravijo, me
Dikoj: Ne, ne grem v noter, notri sem še hujši.
bo upal nadlegovati. Tako da veš, boter.
malo naokrog, in zmeraj končam pred temi
presojaj med ljudmi in v javnosti, moja družina te
Kabanova: S čim so te pa tako razjezili?
Dikoj: No in kaj potem? Komu se ne smili njegov
vrati. Zakaj sploh prihajam sem? Nikoli je ne
pa nič ne briga; zanjo imam ključavnice in zapahe
Dikoj: In to že navsezgodaj.
denar?
vidim, poleg tega jo bom spravil ljudem v zobe,
in nevarne pse. Družina, pravijo, to je skrivna
Kabanova: Za denar so prosili, kaj?
Pride Glaša.
če me opazijo tukaj, in s tem v nesrečo.
stvar, zasebna! Saj vemo, kako je s to zasebnostjo!
Dikoj: Kot da so se zmenili, prekleti; drug za
Glaša: Marfa Ignatjevna, prigrizek je pripravljen,
No, resnično sem zataval v svetovljansko
V tej zasebnosti, 'spod je samo enemu dobro,
drugim cel dan sitnarijo.
prosim lepo!
okolje!
vsi ostali pa trpijo ko živali. Poleg tega, kakšna
Kabanova: Verjetno res rabijo, če sitnarijo.
Kabanova: No, daj, boter, pridi. Pojej kakšno
Nasproti mu pride Kuligin.
zasebnost neki? Saj vsi vse vemo! Oropati sirote,
Dikoj: To mi je popolnoma jasno; ampak kako naj
malenkost, če si že tukaj.
Kuligin: Kako, 'spod? Ste šli malo na lepše?
sorodnike, nečake, in domače do te mere zlomiti,
si pomagam, če pa vsakokrat tako pobesnim!
Dikoj: Z veseljem.
Boris: Ja, na lepše, zelo lepo vreme.
da si o tem, kaj si on dovoli z njimi, niti črhniti ne
Saj vem, da bom moral dati, ampak ne morem
Kabanova: Vljudno vabljen! (Spusti Dikoja naprej
Kuligin: Zares lepo se je v takem sprehajati, 'spod.
upajo. To je ta zasebnost. Sicer pa bog z njimi.
zlepa. Lahko da si moj prijatelj in lahko da sem
in odide za njim.)
Tišina, čudovit zrak, od Volge iz gajev nosi duh
Pa veste, 'spod, kdo pri nas hodi ven? Mladi fantje
ti dolžen denar: ti samo poskusi poprosit –
Glaša s prekrižanimi rokami postoji pred vrati.
po cvetju, nebo je brez oblačka …
in dekleta. Samo oni si utrgajo urico dve pred
ozmerjam te. Saj bom dal, saj bom dal, ampak
Glaša: Lej no. Boris Grigorjič prihaja. Pa menda
Razprla se je brezna noč, zvezdic zvrhana,
spanjem in se v dvoje sprehajajo. Glejte, tamle
najprej ozmerjam. Ker če mi samo pisneš
ne išče strica? Ali pa se kar tako sprehaja. Najbrž
zvezdam ni števila, breznu pa ne dna.5
gre par!
o denarju, me takoj začne žgati v želodcu, vso
se samo sprehaja.
Pojdite, 'spod, greva na promenado, tam ne bo
Prideta Kudrjaš in Varvara. Poljubita se.
notranjost mi začne žgati, in smo tam: v takem
Pride Boris.
žive duše.
Boris: Poljubljata se.
momentu ozmerjam človeka za vsak mišji prdec.
Boris: Greva!
Kuligin: Tega je pri nas, kolikor hočete.
52
53
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Kudrjaš odide, Varvara pa gre do vrat svojega doma
do tal poklonila, v solzah prosila:
Boris: Po nepotrebnem se razburjaš; niti na misel
videvava. Oh, Kudrjaš, kakšna je, kadar moli, ko
in pomigne Borisu. Boris se približa.
očka ti moj, ti moj srčni drug!
mi ni prišlo, da bi se mešal v tvoje načrte. Sploh
bi jo ti videl! Kakšen angelski nasmeh ima na
Nikar me ne bij, ne pogubi zvečer!
ne bi prišel sem, če mi ne bi naročili.
licih, in njen obraz dobesedno žari.
Ubij me, pogubi me sredi noči!
Kudrjaš: Kdo ti je naročil?
Kudrjaš: Se pravi, da je to mlada Kabanova, kaj?
ČETRTI PRIZOR
Naj moji otročki zaspijo v svoj mir,
Boris: Nisem prepoznal, temno je že bilo. Neka
Boris: Ona, ja, Kudrjaš.
Boris, Kuligin in Varvara.
mali otročki in bližnji sosedje.6
punca me je ustavila na cesti in mi naročila, naj
Kudrjaš: Ja! V tem je torej stvar! No, v čast mi je,
Pride Boris.
pridem točno sem, za vrt Kabanovih, kjer je
da vam lahko čestitam!
Kuligin: Jaz, 'spod, grem zdaj na promenado. Zakaj
uhojena steza.
Boris: Za kaj?
bi vama bil v napoto? Tam vas bom počakal.
Kudrjaš: Katera bi to mogla biti?
Kudrjaš: Kako za kaj! Očitno vam gre vse po sreči,
Boris: Prav, takoj pridem.
DRUGI PRIZOR
Boris: Poslušaj, Kudrjaš. A ti lahko iskreno nekaj
če so vam naročili priti sem.
Kuligin odide.
Kudrjaš in Boris.
povem, ne boš izblebetal?
Boris: A je mogoče, da je ona naročila?
Varvara (se zagrne z ruto): Poznaš globel za vrtom
Kudrjaš: Povejte, ne bojte se. Moja usta so
Kudrjaš: Kdo pa drug?
Kabanovih?
Kudrjaš (preneha s petjem): Lejte si ga no! Pridni
zapečatena.
Boris: Ne, ti se delaš norca! To je nemogoče.
Boris: Poznam.
fantek, tiha voda, se je tudi prišel zabavat.
Boris: Meni je tukaj vse tuje, vaše navade in vaši
(Zagrabi se za glavo.)
Varvara: Kasneje pridi tja.
Boris: Kudrjaš, a si to ti?
zakoni; stvar je pa v tem …
Kudrjaš: Kaj vam je?
Boris: Zakaj?
Kudrjaš: Jaz sem, Boris Grigorjič!
Kudrjaš: A ste se v eno zaljubili, kaj?
Boris: Znorel bom od sreče.
Varvara: Ti si pa res neumen! Samo pridi: boš že
Boris: Zakaj si pa ti tukaj?
Boris: Ja, Kudrjaš.
Kudrjaš: Bi rekel! Zares je za kaj znoreti! Samo,
videl, zakaj. No, zdaj se pa zgani, čakajo te.
Kudrjaš: A jaz? Bo že tako, da mi je treba, če sem
Kudrjaš: No kaj, to ni nič. Kar se tega tiče, je pri
bodite previdni – ne nakopljite si opravljanja, nje
Boris odide.
tukaj, Boris Grigorjič. Brez potrebe ne bi prišel.
nas lovopust. Punce se zabavajo, kot jim paše,
pa ne pahnite v nesrečo! Vsi vemo, da je njen mož
Ni me spoznal! Kar naj ugiba! Glavo stavim, da
Kaj pa vas nosi naokoli?
mami pa očetu se dobesedno žvižga. Samo
bedak, ampak njena tašča je smrtno strupena.
Katerina ne bo zdržala in bo prišla. (Odide skozi
Boris (si ogleduje okolico): Veš kaj, Kudrjaš, jaz
soproge sedijo pod ključem.
Skozi vratca pride Varvara.
vrata.)
moram počakati tukaj, tebi pa je vseeno, bi rekel,
Boris: Ravno to je moj problem.
ti greš lahko tudi drugam.
Kudrjaš: Pa se menda niste zaljubili v poročeno?
Kudrjaš: Ne, Boris Grigorjič, vi ste, kot vidim,
Boris: V poročeno, Kudrjaš.
TRETJI PRIZOR
DRUGA SLIKA
šele prvič tukaj, jaz pa sem tale kraj tako rekoč
Kudrjaš: Eh, Boris Grigorjič, tukaj pa prste stran!
Isti in Varvara, kasneje Katerina
Noč. Globel, zaraščena z grmovjem: zgoraj – plot
posvojil in tole stezo sem naredil z lastnimi
Boris: Lahko je reči – prste stran! Tebi to najbrž ni
okoli vrta Kabanovih in v njem vratca; navzdol vodi
nogami. Rad vas imam, 'spod, in ustrežem vam,
važno; od ene stran in je že druga tukaj. Jaz pa ne
Varvara (zapoje ob vratcih): Za reko, za deročo moj
uhojena stezica.
kadarkoli hočete; ampak nikar ne hodite za
morem tako. Če sem se že zaljubil …
Vanja vasuje,
mano po tejle stezi, da ne bo prišlo do kakšnega
Kudrjaš: Ampak to pomeni, da jo hočete
tam za reko Vanjuška vasuje …
PRVI PRIZOR
greha. Lep dogovor je vreden več kot vsak
popolnoma pogubiti, Boris Grigorjič!
Kudrjaš (nadaljuje): … zraven pa trguje.7
denar.
Boris: Bog obvarji! In to predvsem mene! Ne,
Žvižga.
Kudrjaš (pride s kitaro): Nikogar. Kaj se pa obira?
Boris: Kaj ti je, Vanja?
Kudrjaš, kaj pa misliš! Da bi jo hotel pogubiti!
Varvara (se spusti po stezici, zakrije obraz z ruto
No ja, bomo posedeli in počakali. (Usede se na
Kudrjaš: Nič, Vanja! Jaz že vem, da sem Vanja! Vi
Samo srečal bi se rad z njo nekje, čisto nič
in gre do Borisa): Ti, fant, počakaj. Nekaj boš
kamen.) In iz dolgčasa zapeli pesmico. (Poje.)
pa pojdite svojo pot, to je vse. Najdi si kakšno
drugega nočem.
dočakal. (Kudrjašu.) Greva k Volgi.
Donski kozak, mladi kozak konja poji,
zase in se zabavaj z njo in se ne bo nobeden vtikal
Kudrjaš: Pa ona, vas ljubi?
Kudrjaš: Zakaj si tako pozna? Misliš, da bom čakal
hrabri junak, mladi kozak pri vratih stoji,
vate. Tujih se pa ne dotikaj! To se pri nas ne dela,
Boris: Ne vem.
nate? Veš, da tega ne maram!
pri vratih stoji in to govori, kar misli si,
ali pa ti bojo fantje polomili noge. Če bi mojo
Kudrjaš: A sta se sploh kdaj srečala?
Varvara ga objame z roko in odideta.
to govori, kako ženo naj svojo umori.
… Sploh ti ne znam povedati, kaj bi ti naredil!
Boris: Samo enkrat sem bil pri njih, s stricem.
Boris: Kot da bi se mi sanjalo! Ta noč, pesmi,
Je žena njegova rotila moža,
Goltanec bi ti prerezal.
Ampak gledam jo v cerkvi, na promenadi se
srečanja! Objeta sta odšla. Vse to je zame tako
54
55
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
novo, tako lepo, tako veselo! In jaz tudi nekaj
Boris: A sem mogoče zločinec?
Boris: Jaz sem se pa že skoraj ustrašil; prepričan
Kudrjaš: Ampak zanesti se pa ne moreš! Kar na
čakam! In sploh ne vem, kaj čakam, ne znam
Katerina (zmajujoč z glavo): Pogubil, pogubil,
sem bil, da me boš napodila.
lepem jo lahko kaj vrže pokonci.
si niti predstavljati; samo srce mi tolče in ves
pogubil!
Katerina (se nasmehne): Napodila! Daj no! Pri taki Varvara: Ja no, pa kaj! Vrata na dvorišče sva
se tresem. V tem hipu nimam pojma, kaj naj ji
Boris: Bog me obvaruj! Potem že rajši pogubim
ljubezni! Če ti ne bi prišel, mislim, da bi sama
odznotraj zaklenili, z vrtne strani: potrka, potrka,
rečem, zraka mi zmanjkuje, kolena se mi tresejo!
samega sebe!
prišla k tebi.
potem bo pa šla. Zjutraj ji bova rekli, da sva trdno
Ko se to moje trapasto srce razgreje, ga z ničemer
Katerina: No, kako moreš reči, da me nisi pogubil,
Boris: Saj sploh nisem vedel, da me ljubiš.
spali in je nisva slišali. Pa tudi Glaša je na preži:
več ni mogoče ustaviti. Lej jo, prihaja.
če sem ponoči zapustila dom, da bi prišla k tebi?
Katerina: Že dolgo. Res si samo za greh prišel
če bi bilo kaj, bi takoj opozorila. Brez previdnosti
Katerina, zavita v veliko belo ruto in s povešenimi
Boris: Sami ste se odločili za to.
k nam. Takoj ko sem te zagledala, sem
ne gre! Ni mogoče! Samo malenkost spregledaš,
očmi, se tiho spusti po stezici.
Katerina: Ne morem več sama odločati. Če bi
popolnoma izgubila glavo. Stekla bi k tebi tisti
pa je nesreča.
Ste to vi, Katerina Petrovna?
lahko, ne bi prišla k tebi. (Dvigne oči in pogleda
trenutek, ko bi pomignil; in če bi odšel, magari
Kudrjaš zabrenka na kitaro nekaj akordov. Varvara
Molk.
Borisa.)
na konec sveta, bi šla za teboj, ne da bi se ozrla.
se nasloni na njegovo ramo, on pa se ne zmeni za to in
Sploh ne vem, kako naj se vam zahvalim.
Kratek molk.
Boris: Je mož odpotoval za dalj časa?
tiho igra.
Molk.
Ti zdaj odločaš zame, kaj ne vidiš tega? (Vrže se
Katerina: Za dva tedna.
Varvara (zehaje): Kaj misliš, koliko je ura?
Ko bi vedeli, Katerina Petrovna, kako vas ljubim.
mu okoli vratu.)
Boris: O, potem se bova pa lepo imela! Časa je
Kudrjaš: Ena.
(Hoče jo prijeti za roko.)
Boris (objemaje Katerino): Življenje moje!
dovolj.
Varvara: Kako pa veš?
Katerina (preplašeno, vendar ne da bi privzdignila
Katerina: Veš kaj? Ta hip sem si zaželela, da bi
Katerina: Lepo imela! Tam pa … (Zamisli se.) Če
Kudrjaš: Nočni čuvaj je udaril uro.
oči): Ne, ne dotikaj se me! Ah! Ah!
umrla skupaj!
me zaklenejo, bo to smrt! Če pa ne zaklenejo,
Varvara: Čas bo. Zavpij. Jutri se bomo dobili prej
Boris: Ne jezite se!
Boris: Zakaj bi umrla, ko pa nama je tako čudovito
bom že našla možnost, da se srečam s teboj!
in bomo lahko skupaj dalj časa.
Katerina: Stran od mene! Stran od mene,
živeti skupaj?
Prideta Kudrjaš in Varvara.
Kudrjaš (zažvižga in glasno zapoje): Vsi domov, vsi
prekleti! Kaj ne razumeš: od tega greha se ne
Katerina: Ne, nočem živeti! Dobro vem, da mi ni
domov!
bom odkupila, nikoli se ne bom odkupila od
do življenja.
Jaz pa še ne grem domov.8
tega greha! Kot kamen mi bo ležal na duši, kot
Boris: Nikar ne govori, lepo te prosim, ne govori
ČETRTI PRIZOR
Boris (za odrom): Slišim!
kamen!
takih besed, ne žalosti me …
Isti, Kudrjaš in Varvara.
Varvara (vstane): No, pozdravljen. (Zazeha, potem
Boris: Ne odganjajte me!
Katerina: Ja, tebi je lepo, ti si svobodni jezdec, jaz
ga hladno poljubi, kot starega znanca.) Glejta, da
Katerina: Zakaj si prišel? Zakaj si prišel, ti moj
pa! …
Varvara: No, sta se zmenila?
bosta jutri prišla prej. (Gleda tja, kamor sta odšla
pogubitelj? Jaz sem vendar poročena, jaz moram
Boris: Nobeden ne bo niti posumil o najini
Katerina skrije obraz na Borisovih prsih.
Boris in Katerina.) Nehajta se že poslavljati, saj
vendar biti s svojim možem do poslednjega diha!
ljubezni. A misliš, da ne bom obziren do tebe!
Boris: Zmenila.
se ne ločujeta za vedno, jutri se bosta spet videla.
Boris: Vi ste mi naročili, naj pridem …
Katerina: E! Kaj bi bil obziren, saj kdo pa je
Varvara: Potem pa se pojdita sprehodit, midva
(Zazeha in se pretegne.)
Katerina: Daj, razumi me, ti moj sovražnik: do
kriv – sama sem se vrgla v to. Nič ne pomišljaj,
bova počakala. Če bo treba, bo Vanja zavpil.
Priteče Katerina, za njo Boris.
poslednjega diha vendar!
pogubi me! Kar naj vsi vejo, kar naj vsi vidijo,
Boris in Katerina odideta. Kudrjaš in Varvara se
Boris: Ko vas vsaj ne bi srečal!
kaj sem naredila! (Objame Borisa.) Če se zaradi
usedeta na kamen.
Katerina (vznemirjeno): Ker, kaj vendar delam?
tebe nisem ustrašila greha, a misliš, da se bom
Kudrjaš: Lepo sta si tole izmislili, smuknit skozi
PETI PRIZOR
Ker, ali ti je jasno, kam jaz spadam?
bala človeške sodbe? Pravijo, da je potem celo
zadnja vratca. Zame je to nadvse pripravno.
Kudrjaš, Varvara, Boris in Katerina.
Boris: Pomirite se! (Prime jo za roko.) Usedite se!
lažje, če prej tukaj na zemlji zelo trpiš zaradi
Varvara: Jaz sem si to izmislila.
Katerina: Zakaj hočeš, da se pogubim?
kakšnega greha.
Kudrjaš: Od sile si. Pa mati ne bo opazila?
Katerina (Varvari): No, greva, greva! (Povzpneta
Boris: Kako naj bi hotel, da se pogubite, če pa vas
Boris: Zakaj je treba zdajle razmišljati o tem, ko
Varvara: Eh! Kje pa! Še na misel ji ne bo prišlo.
se po stezici. Katerina se obrne.) Pozdravljen!
ljubim bolj kot vse na svetu, bolj kot samega
nama je sreča naklonjena!
Kudrjaš: No, pa če vseeno bo?
Boris: Do jutri!
sebe!
Katerina: Res je! Jokala in žalovala bom že
Varvara: Zelo globok spanec ima; šele proti jutru
Katerina: Ja, do jutri! Da mi boš povedal, o čem si
Katerina: Ne, ne! Ti si me pogubil!
kasneje, še preveč.
se začne zbujati.
sanjal! (Pride do vratc.)
56
57
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Boris: Zagotovo.
ČETRTO DEJANJE
Prvi: Slišal sem, dragi moj, menda da je z neba
Dikoj: Zakaj siliš vame z vsako neumnostjo, ki jo
Kudrjaš (poje in igra na kitaro):
padla na nas.
izvališ! Mogoče sploh nočem govoriti s teboj.
Vasuj, dêkle, kot se gre,
Spredaj ozke arkade s starinskimi oboki že
Drugi: Tega ti pa ne znam povedati. Če z neba,
Prej bi se moral pozanimati, ali sem razpoložen,
do večerne zarjice!
razpadajočega poslopja: ponekod trava in grmi, za
je pač z neba.
da bi poslušal bedaka, kot si ti, ali pa nisem.
Ajleli, kot se gre,
loki – breg in razgled na Volgo.
Ženska: Nič si ne izmišljuj! Vsi vejo, da je padla
A misliš, da sva si midva enaka, ali kaj? Samo
do večerne zarjice.
z neba; in kjer se je tolkel kakšen boj z njo, tam
pomislite, kako pomembno stvar si je našel! In se
Varvara (ob vratcih):
PRVI PRIZOR
so za spomin nasute gomile.
takoj sili s svojim gobcem v debato.
Jaz pa, dêkle, kot se gre,
Za oboki gre nekaj sprehajalcev obeh spolov.
Prvi: A vidiš, dragi moj! Torej bo že tako!
Kuligin: Če bi silil zase, potem bi bil kriv. Ampak
do jutránje zarjice!
Prideta Dikoj in za njim Kuligin brez čepice.
meni gre za splošno korist, vaše blagorodje. Kaj
Ajleli, kot se gre,
Prvi: Kapljati začenja, izgleda, da se kuha?
Vsi se priklonijo in zavzamejo spoštljivo držo.
pa pomeni za skupnost kakšnih deset rubljev!
do jutránje zarjice.
Drugi: Kuha se, kuha.
Več, 'spod, ne boste utrpeli.
(Odide.)
Prvi: Še dobro, da imamo kje vedriti.
Dikoj: Mogoče pa hočeš krasti; kdo ve, česa si
Kudrjaš: Ko zarjica je zasvetila,
Vsi se zberejo pod oboki.
DRUGI PRIZOR
sposoben.
sem domov se namenila, itd.9
Ženska: Koliko ljudi je danes na promenadi!
Isti, Dikoj in Kuligin.
Kuligin: Če bi rad svoje delo poklonil kot darilo,
Praznik je, pa so se vsi odpravili ven. Kako so se
kaj naj potem ukradem, vaše blagorodje? Tukaj
trgovke okrancljale.
Dikoj: Ti hudič, čisto sem premočen. (Kuliginu.)
me ja vsi poznajo, in nihče nima povedati o meni
Prvi: Nekam se bojo morali skriti.
Pusti me že! Pusti me pri miru! (Besno.) Norec
česa slabega.
Drugi: Boš videl, kakšna gneča bo zdaj tukaj!
stari!
Dikoj: Že mogoče, da te vsi poznajo, jaz pa te
Prvi (si ogleduje zidove): Ampak tukaj je bilo očitno
Kuligin: Ampak Savel Prokofjič, vaše blagorodje,
nočem poznati!
nekoč nekaj namalano, dragi moj. Še zdaj se tu pa
vsi meščani bojo imeli korist od tega.
Kuligin: Zakaj izvolite žaliti poštenega človeka,
tam da razločiti.
Dikoj: Poberi se mi izpred oči! Kakšna korist!
'spod Savel Prokofjič?
Drugi: Ja, točno! Seveda je bilo namalano. Danes
Komu je potrebna ta tvoja korist!
Dikoj: Kaj misliš, da sem se ti dolžen opravičiti,
je pa vse zapuščeno, razpadlo, zaraslo. Po požaru
Kuligin: Vam samim je potrebna, vaše blagorodje
ali kaj? Jaz se tudi pomembnejšim od tebe nikoli
niso nikoli več obnovili. Tistega požara se ti ne
Savel Prokofjič. Vi sami bi jo postavili na
nisem dolžen opravičiti. Če hočem tako misliti
boš spomnil, pred štiridesetimi leti je bil.
promenado na primerno mesto. In strošek?
o tebi, bom tudi mislil. Že mogoče, da si za druge
Prvi: Kaj neki je bilo tukaj narisano, dragi moj? Kar
Strošek bi bil minimalen: kamnit stebriček,
pošten, jaz pa mislim, da si baraba, pa konec.
precej težko je razločiti.
(S kretnjami pokaže velikost vsake stvari.) taka
A si to hotel slišati od mene? No, pa poslušaj!
Drugi: To je peklenski ogenj.
okrogla bronasta ploščica in igla, pokončna igla,
Pravim, da si baraba, pika! Kaj, a me boš zdaj
Prvi: A tako, dragi moj!
takole. (Pokaže s kretnjo.) Čisto preprosta. Jaz
tožil, a? Potem naj ti bo jasno, da si ti navaden
Drugi: V katerega grejo ljudje vseh stanov.
sam bom vse to zmontiral in tudi številke bom
črv. Če mi zapaše, te bom pobožal, če mi zapaše,
Prvi: Tako, tako, zdaj vidim.
vrezal sam. In potem boste vi, vaše blagorodje,
te bom pa zadavil.
Drugi: In vseh poklicev.
kadar se boste izvolili sprehajati, ali pa kakšen
Kuligin: Bog z vami, Savel Prokofjič! Jaz sem
Prvi: Tudi Arabci?
drug sprehajalec, lahko samo pristopili in
preprost človek, 'spod, mene ni težko prizadeti!
Drugi: Tudi Arabci.
že boste vedeli, koliko je ura. Tole je tako
Ampak veste kaj vam povem, vaše blagorodje:
Prvi: Pa tole, dragi moj, kaj pa je tole?
čudovit prostor, z razgledom in vse to, in kot
»Vrlina je tudi v capah spoštovana!«
Drugi: Tole je pa pogrom nad Litvo. Bitka
zanalašč prazen. Poleg tega prihajajo k nam tudi
Dikoj: Da si ne drzneš biti nesramen z mano!
– a vidiš? Kako so se naši bojevali z Litvo.
obiskovalci, vaše blagorodje, da bi občudovali
Slišiš, ti!
Prvi: Kaj pa je to, Litva?
naš razgled, in tudi njim bo prijetno videti
Kuligin: Čisto nič nisem nesramen z vami, 'spod;
Drugi: Litva je pač Litva.
kakšen okras.
pogovarjam pa se z vami zato, da bi se morebiti
58
59
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
nekoč le pripravili kaj narediti za mesto. Moči
ostale ljudi.) Ker vi, prekleti, bi še svetnika pripra
Varvara: Malo verjetno. Moža ne more niti
Katerina (priteče): Ah, Varvara! (Zgrabi jo za roko
imate ogromno, vaše blagorodje; ko bi le bila še
vili do greha! Danes se res nisem hotel jeziti, tale
pogledati. Mamica je nekaj zavohala, hodi okoli
in jo trdno drži.)
volja, narediti dobro delo. Pomisliva zdajle na
me je pa kot bi mignil spravil v bes. Hudič naj ga
nje in srepi vanjo izpod čela, čisto kot kača; z njo
Varvara: Nehaj, kaj ti je!
primer tole: kako pogoste so pri nas nevihte, mi
vzame! (Besno.) A je dež ponehal, ali kaj?
je pa zato samo še slabše. Naravnost mučno jo je
Katerina: Moja smrt!
si pa ne priskrbimo strelovodov.
Prvi: Mislim, da je.
gledati! Pa tudi bojim se.
Varvara: Pridi že k pameti! Zberi se že enkrat!
Dikoj (uprto): To je vse prevara!
Dikoj: Mislim! A se ne bi stegnil in pogledal, bedak.
Boris: Česa se bojiš?
Katerina: Ne! Ne morem! Nič ne morem! Tako
Kuligin: Kakšna prevara neki, če so z eksperimenti
On pa – mislim!
Varvara: Ti je sploh ne poznaš! Ona je zares
strašno me boli srce!
preverili!
Prvi (stopi izpod obokov): Ponehal je!
malo čudna. Vsega je zmožna. Naredila bo nekaj
Kabanova (pride): Tako pač je, treba je živeti tako,
Dikoj: In kakšni naj bi bili ti tvoji strelovodi?
Dikoj odide, ostali pa za njim. Oder je nekaj časa
takega, da …
da smo vselej pripravljeni na vse: potem ne bi
Kuligin: Jekleni.
prazen. Potem pod oboke prihiti Varvara, se potuhne
Boris: Oh, moj bog! Kaj naj naredimo? Poskusi
bilo tega silnega strahu.
Dikoj (jezno): No, še kaj?
in razgleduje.
se pametno pogovoriti z njo. Misliš, da se je ne
Kabanov: Ampak mamica, kakšne neki posebne
Kuligin: Jekleni drogovi.
bi dalo potolažiti?
grehe pa naj bi imela: same take ima kot mi vsi,
Dikoj (vedno bolj jezen): Ja, sem slišal, da drogovi,
Varvara: Poskusila sem. Sploh me ne posluša.
preprosto narave jo je strah.
ti uš; in, kaj še? Goniš in goniš: drogovi! No, kaj
TRETJI PRIZOR
Boljše, da se ji niti ne približam.
Kabanova: Kako pa veš? Tuja duša je zmeraj
še zraven?
Varvara, potem Boris.
Boris: In kaj misliš, kaj bi lahko naredila?
skrivnost.
Kuligin: Nič drugega.
Varvara: Najmanj tole: vrgla se bo možu pred
Kabanov (v šali): Je že morala ušpičiti kaj medtem
Dikoj: In nevihta, kaj je to, po tvojem, a? No,
Varvara: Mislim, da je on!
noge in mu vse povedala. Vidiš, tega se bojim.
ko sem bil od doma, ker jaz ne vem, da bi bilo kaj
pojasni!
Boris gre v ozadju mimo.
Boris (preplašeno): A bi mogla narediti kaj takega?
narobe.
Kuligin: Elektriciteta.
Psst! Psst!
Varvara: Ta bi mogla narediti čisto vse.
Kabanova: Čisto lahko, da medtem.
Dikoj (topotne z nogo): Kakšna elektriciteta neki!
Boris se ozira naokoli.
Boris: Kje pa je zdaj?
Kabanov (v šali): Katja, rajši se pokesaj, punca, če
No, pa še trdiš, da nisi baraba! Nevihte so nam
Pridi sem. (Pomaha z roko.)
Varvara: Zdajle je z možem odšla na promenado,
si kaj zagrešila. Ker pred mano ne boš utajila. Ni
poslane za kazen, da bi se spokorili, ti se hočeš pa
Boris pride bliže.
in mamica je tudi z njima. Pojdi tudi ti, če hočeš.
šanse! Vse vem!
z drogovi in nekakšnimi vilami, bog me obvaruj,
Kaj naj naredimo s Katerino? Svetuj, lepo te
Ampak ne, rajši ne hodi, da se ne bo do konca
Katerina (se Kabanovu zazre v oči): Golobček moj!
braniti pred njimi. Pa kaj je s tabo, a si Tatar ali
prosim!
zmedla.
Varvara: Pa kaj jo zbadaš! A ne vidiš, da ji je že
kaj? Si Tatar, kaj? Kar priznaj! Tatar si!
Boris: Kaj pa je?
Oddaljeno grmenje.
brez tebe zadosti težko?
Kuligin: Savel Prokofjič, vaše blagorodje, Deržavin
Varvara: Katastrofa, prav zares! Mož se je vrnil,
Zdi se, da bo nevihta. (Pogleda ven.) Že dežuje.
Boris stopi iz množice in se pozdravi s Kabanovom.
je rekel:
a si sploh vedel? Nismo ga še pričakovale, on
Glej, ljudje se zbirajo. Skrij se kam zadaj, jaz pa
Katerina (vzklikne): Ah!
»Telo trohni v zemlji v prah,
pa se je vrnil.
bom ostala tukaj zunaj, da si ne bo kdo kaj mislil.
Kabanov: Kaj si se pa ustrašila? Si mislila, da je
um vlada bliskom v gorah.«10
Boris: Ne, nisem vedel.
Pride nekaj oseb različnih poklicev in položajev.
tujec? To je znanec! A je stric zdrav?
Dikoj: Za tele besede te odženem naravnost
Varvara: In ona je dobesedno čisto iz sebe!
Boris: Hvala bogu.
k županu, on ti bo že pokazal! Hej, spoštovani,
Boris: Torej je že mimo tistih deset dni, ko mi je
Katerina (Varvari): Kaj še hoče od mene?
a ste slišali, kakšne ta klati!
bilo lepo, ker je bil na poti. Zdaj je ne bo več
ČETRTI PRIZOR
A se mu zdi, da ne trpim zadosti? (Skloni
Kuligin: Nič ne pomaga, treba se je ukloniti! Ko
mogoče srečati.
Različne osebe, potem Kabanova, Kabanov, Katerina
se k Varvari in ihti.)
pa bom imel milijon, takrat se bom spet prišel
Varvara: Uh, kakšen si! Zdaj me pa poslušaj! Vsa
in Kuligin.
Varvara (glasno, da bi jo slišala mati): Čisto smo že
pogovorit.
se trese, kot bi imela mrzlico; smrtno bleda bega
izmučeni, ne vemo več, kaj naj z njo; zdaj se pa
Zamahne z roko in odide.
po hiši, kot da bi kaj iskala. Oči ima čisto nore!
Prvi: Izgleda, da je metuljček zelo preplašen, ko
še tujci vmešavajo! (Da znak Borisu, ki se umakne
Dikoj: Kaj, a ga boš komu ukradel, ali kaj! Zgrabite
Danes zjutraj je začela jokati in hlipati in ihteti.
tako frfota v skrivališče.
čisto k izhodu.)
ga! Ti možiček potuhnjeni! Kako naj se človek
Ljubi moji! Kaj naj naredim z njo?
Ženska: Kaj pomaga skrivanje! Tistemu, kar ti je
Kuligin (stopi na sredino in nagovori množico): A bi
obnaša s takimi ljudmi? Jaz ne vem. (Nagovori
Boris: Saj mogoče jo bo pa minilo!
zapisano, ne moreš nikamor uiti.
mi lahko, lepo prosim, povedali, česa se bojite?
60
61
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Vsaka travica, vsaka cvetlica se zdajle veseli, mi pa Kabanova: Ne obsojaj starejših od sebe! Onadva
bom pogledala nikogar, medtem ko te ne bo?
PETO DEJANJE
se skrivamo in plašimo, kot da nam preti poguba!
vesta bolje kot ti. Stari ljudje vejo, kaj pomenijo
Se spomniš, se spomniš? Pa veš, kaj sem počela,
Nevihta nas bo ubila! To ni nevihta, ampak
znamenja. Star človek nikoli ne bo govoril
medtem ko te ni bilo, razuzdanka? Že prvo noč
Scena kot v prvem dejanju. Somrak.
blagoslov! Ja, blagoslov! V vsem vidite pogubo!
v prazno.
sem ušla iz hiše …
Prižge se severni sij in morali bi uživati v njem
Katerina (možu): Tiša, jaz vem, koga bo ubilo.
Kabanov (zmeden, s solznimi očmi, jo cuka za
in se čuditi veliki skrivnosti: »V deželah polnoči
Varvara (tiho Katarini): A boš že tiho.
rokav): Ni treba, ni treba, tiho bodi! Kaj ti je?
PRVI PRIZOR
se dviga zarja!«11, vi pa se tresete in ugibate:
Kabanova: Kako pa to, da veš?
Pred mamico!
Kuligin sedi na klopci, Kabanov prihaja po promenadi.
vojna bo ali pa kuga. Ali pa se spreleti komet –
Katerina: Mene bo ubilo. Molite potem zame.
Kabanova (strogo): No, no, kar povej, če si že
ne moreš odmakniti oči! Krasota! Zvezd smo
Pride Plemkinja z lakajema. Katerina krikne in se
začela!
Kuligin (poje): Nebo se je zakrilo z nočno temino,
se že nagledali, vedno ene in iste, to je pa nekaj
skrije.
Katerina: In vseh deset noči sem se zabavala …
ljudje potonili v sanj so globino …12
novega: opazoval bi in užival! Vi si pa ne upate
(Hlipa.)
(Zagleda Kabanova.) Pozdravljen, 'spod. Ste
niti poškiliti v nebo, kurja polt vas obliva! Vse ste
Kabanov jo skuša objeti.
daleč namenjeni?
spremenili v grozljivko. Eh, ljudje! Jaz se pa ne
ŠESTI PRIZOR
Kabanova: Pusti jo! S kom?
Kabanov: Domov. Si slišal, brat, kaj se je pri nas
bojim! Greva, 'spod!
Isti in Plemkinja.
Varvara: Blede se ji, saj sama ne ve, kaj govori.
zgodilo? Vsa družina je v ruševinah.
Boris: Greva! Tukaj je bolj strašno.
Kabanova: Tiho bodi, ti! Se mi je zdelo! S kom
Kuligin: Slišal, slišal, 'spod.
Odideta.
Plemkinja: Kaj se skrivaš? Nič se ne skrivaj! Saj
torej?
Kabanov: Odpotoval sem v Moskvo, veš. Pred
vidim, da te je strah: ni ti, da bi umrla! Živela
Katerina: Z Borisom Grigorjičem.
potjo me je mamica vzela v roke, še pa še mi
bi rada! Seveda bi rada! Poglej jo, kakšna
Grmenje.
je pridigala, jaz pa sem se zapil tisi hip, ko sem
PETI PRIZOR
lepotica. Ha, ha, ha! Lepota! Kar prosi boga, naj
Ah!
(Nezavestna se zruši možu v naročje.)
ušel. Presrečen sem bil, da sem se izmuznil na
Isti brez Borisa in Kuligina.
ti vzame lepoto! Lepota je naša poguba! Sebe
Kabanova: A vidiš, sinko! A vidiš, kaj se zgodi, če
svobodo. Vso pot sem pil in tudi v Moskvi sem
pogubiš, druge obnoriš, potem se pa veseli svoje
hočete preveč svobode! Sem te opozarjala, pa me
pil, popival sem čisto izven pameti. Kot da bi si
Kabanova: Tole je pa bilo čvekanje. Poslušaš in
lepote. Veliko, veliko ljudi boš zapeljala v greh!
nisi hotel poslušati!
hotel za celo leto dati duška. Na dom se nisem
poslušaš in se ti kar možgani sesirijo! Res so slabi
Lahkomiselneži se bojo dvobojevali, z meči bojo
niti spomnil, niti enkrat ne. Pa tudi če bi se
časi, da smo dočakali take učitelje. Kako moreš
poklali drug drugega! Veselo! Umirajoči starci,
spomnil, ne bi niti v sanjah pomislil, kaj se tam
kaj zahtevati od mladih, če ti starec take prodaja!
pobožni, bojo pozabili na smrt, zapeljani od
dogaja. Si slišal?
Ženska: No, celo nebo je pooblačilo. Poveznilo se
lepote! In kdo bo kriv? Vsega boš ti kriva. Rajši
Kuligin: Slišal sem, 'spod.
je kot kapa.
v tolmun s to tvojo lepoto! Pa hitro, hitro!
Kabanov: Zdaj sem nesrečnež, brat! Za prazen nič
Prvi: Lej, ljubi moj, kot klobčič se kotali sem in tja
Katerina se skriva.
sem nastradal, za prazno figo!
in napihuje se, kot da bi bilo v njem nekaj živega.
Kam se hočeš skriti, trapa? Pred bogom se ne
Kuligin: Vaša mamica je strašno stroga.
In polzi proti nam, polzi, kot da bi bilo živo.
skriješ! Vsi boste goreli v večnem ognju! (Odide.)
Kabanov: Ja, seveda. Saj ona je tudi vsega kriva.
Drugi: Zapomni si moje besede, ta nevihta ne
Katerina: Ah! Umiram!
Ampak zakaj sem jaz nastradal, a mi lahko to
bo minila brez škode! Resno ti govorim; zato,
Varvara: Zakaj pravzaprav tako mučiš samo sebe?
poveš? Vidiš, šel sem k Dikoju in se napil, ker
ker vem. Ali bo koga ubilo ali pa bo kakšna hiša
Umakni se nekam in zmoli: lažje ti bo.
sem mislil, da mi bo lažje – ampak ne, še hujše
zgorela, boš že videl: ker, poglej, kakšne grozljive
Katerina (gre k zidu in poklekne, potem pa hitro
je, Kuligin! Kaj mi je žena naredila! Hujšega ne
barve!
skoči na noge): Oh! Oh! Pekel! Poslednja sodba!
more biti …
Katerina (prisluškuje): Kaj govorita? Pravita, da bo (Kabanov, Kabanova in Varvara jo obkrožijo.)
Kuligin: Zapletena zadeva, 'spod. Težko je
nekoga ubilo.
Moje srce je do konca izmučeno. Ne morem
presoditi.
Kabanov: To onadva najbrž kar tako, brez misli,
več trpeti! Mamica! Tihon! Kriva sem pred
Kabanov: Ne, počakaj! A je lahko še kaj hujšega
samo da nekaj rečeta.
bogom in pred vama! A ti nisem prisegla, da ne
kot to? Smrt je zanjo še predobra. A veš, kaj pravi
62
63
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
mamica: živo bi jo bilo treba zakopati v zemljo,
da bi se rad poslovil. Še tega bi se manjkalo! Kar
Glaša: Pred kratkim, očka! Res je naš greh,
Ničesar ne rabim, nič mi ni ljubo, niti božji svet
da bi jo kaznovali! Ampak jaz jo imam rad, jaz
naj si misli! On je ja moj sovražnik, Kuligin! Raz
premalo smo pazili. Ampak vsako minuto pa tudi
mi ni več ljub! Smrt pa ne pride. Kličem jo,
se je nočem niti s prstom dotakniti. Malo sem
četveriti bi ga bilo treba, da bi mu bilo jasno …
ne moreš paziti, tudi to je treba reči.
pa ne pride. Ničesar več ne vidim, ničesar več
jo pretepel, pa še to zato, ker je mamica ukazala.
Kuligin: Sovražnikom je treba odpuščati, 'spod!
Kabanov: No, kaj stojiš, teci!
ne slišim, samo tule (Pokaže na srce.) me boli.
Smili se mi, ko jo gledam, a razumeš, Kuligin.
Kabanov: Kar pojdi pa povej to mamici, boš videl,
Glaša odide.
Mogoče, če bi lahko živela z njim, morda bi tedaj
Mamica jo žre do kosti, ona se pa vleče kot
kaj ti bo odgovorila. Tako, brat Kuligin, pa se je
Pojdiva še midva, Kuligin!
našla nekaj veselja … Pa kaj: saj je vseeno, saj
kakšna senca. Samo joka in kopni kot vosek.
vsa naša rodbina razbila na kose. Kot da ne bi
Odideta.
sem že pogubila svojo dušo. Kako hrepenim po
Tudi sam se ubijam, ko jo gledam.
bili sorodniki, ampak naravnost sovražniki drug
Prizorišče je nekaj trenutkov prazno. Potem
njem! Oh, kako hrepenim po njem! Če te že ne
Kuligin: A ste pomislili, 'spod, da bi se pobotali? Vi
drugemu. Varvaro je mamica sekirala in sekirala,
z nasprotne strani pride Katerina in tiho hodi po odru.
morem videti, vsaj ti ujemi moj glas iz daljave!
bi ji oprostili in tega nikoli več ne bi omenjali. Saj
da ni več zdržala, pa tudi hotela ni – pobrala je
Silni vetrovi, vi mu odnesite moje žalostno
tudi sami niste brez greha, kaj!
svoje reči in šla.
hrepenenje! Tesno mi je, ljubi moji, tesno mi je!
Kabanov: O tem rajši ne bi!
Kuligin: Kam pa je šla?
DRUGI PRIZOR
(Stopi k bregu in zavpije na ves glas.) Sreča moja,
Kuligin: Ampak tako, da ji tudi pijani ne bi kdaj
Kabanov: Kdo ve. Govori se, da je zbežala
življenje moje, duša moja, ljubim te! Odgovori
očitali. Dobra žena bi vam bila, 'spod; boljša, kot
s Kudrjašem, z Vanjko, ker tudi njega ni
Katerina (sama): Ne, nikjer ga ni! Kaj neki počne
mi! (Joka.)
vsaka druga, vam rečem.
nikjer. In tudi tega je kriva mamica, Kuligin,
zdajle, ubogi? Samo poslovila bi se rada od njega,
Pride Boris.
Kabanov: Daj razumi vendar, Kuligin: jaz bi
ti kar naravnost povem: po tistem jo je začela
potem pa … potem pa tudi če umrem. Zakaj
takoj, ampak mamica … a misliš, da se njo da
tiranizirati in zaklepati. »Ne zaklepajte me,«
sem ga potegnila v nesrečo? Saj mi ni zaradi tega
prepričati!
ji je rekla, »še slabše bo!« In tako je tudi bilo.
nič lažje! Lahko bi sama poginila! Tako sem pa
TRETJI PRIZOR
Kuligin: Čas bi že bil, da bi začeli živeti po svoji
Kaj naj zdaj storim, povej mi! Svetuj mi, kako
pogubila sebe, pogubila sem njega, sebi sem
Katerina in Boris.
pameti, 'spod.
naj jaz zdaj živim? Dom se mi je zagabil, med
nakopala sramoto, njemu pa večno izgnanstvo! Ja
Kabanov: Kaj naj naredim, a naj se raztrgam, ali
ljudmi mi je mučno, če se lotim dela, mi roke
– sebi sramoto, njemu večno izgnanstvo. (Molk.)
Boris (ne opazi Katerine): Moj bog! Saj to je njen
kaj! Nimaš svoje pameti, pravijo. Torej za večno
odpovejo. Vidiš, zdajle grem domov: misliš,
Ko bi se spomnila, kaj mi je govoril. Kako me
glas! Kje pa je? (Gleda okrog.)
živi po tuji pameti. Šel bom in še tisto pamet, kar
da grem z veseljem?
je ljubil? Kakšne besede mi je govoril? (Prime
Katerina (stopi k njemu in se mu vrže okoli vratu):
je imam, utopil v pijači; potem naj me pa mamica Pride Glaša.
se za glavo.) Ne spomnim se, vse sem pozabila.
Torej sem te še enkrat videla! (Joka na njegovih
kar komandira kot kakšnega bebca.
Glaša: Tihon Ivanič, očka!
Noči, noči so hude! Vsi grejo spat, tudi jaz grem:
prsih.)
Kuligin: Eh, 'spod! Hudo je, hudo! Kaj pa Boris
Kabanov: Kaj je spet?
vsem je kot ponavadi, meni pa je – kot da bi legla
Molk.
Grigorjič, kaj pa z njim, 'spod?
Glaša: Doma je vse narobe, očka!
v grob. Tako strašno je v temi! Slišim nekakšne
Boris: No, pa sva kljub vsemu lahko še enkrat
Kabanov: On gre pa v Tjahto13, h Kitajcem, lopov!
Kabanov: Moj bog! A še ne bo konca! Povej, kaj se
zvoke in petje kot na pogrebu; samo čisto tiho,
zajokala skupaj!
Stric ga pošilja v pisarno k nekemu znancu,
je zgodilo?
komaj slišno, nekje daleč daleč od mene … tako
Katerina: Me nisi pozabil?
tamkajšnjemu trgovcu. Tri leta bo tam.
Glaša: Vaša gospodinja je …
zelo se razveseliš zore! Ampak ni mi do tega, da
Boris: Kako bi te mogel pozabiti, kaj govoriš!
Kuligin: Kaj pa on, 'spod?
Kabanov: Kaj vendar? A je umrla ali kaj?
bi vstala: spet vsi ti ljudje, spet vsi ti pogovori,
Katerina: Oh ne, ne to, ne to! Nisi jezen?
Kabanov: Tudi on trpi, joka. Nedavno sva ga
Glaša: Ne, očka: nekam je odšla, nikjer je ne
spet vsa ta muka. Zakaj me tako nadzorujejo?
Boris: Zakaj bi bil jezen?
s stricem resno pritisnila, zmerjala sva ga in
moremo najti. Čisto vse smo preiskali.
Zakaj me rajši ne ubijejo? Zakaj ni več tako
Katerina: Oprosti mi! Nič zlega ti nisem hotela
zmerjala – samo molčal je. Nekam odljuden
Kabanov: Kuligin, takoj moram oditi in jo poiskati,
kot včasih? Slišala sem, da so včasih za to ubili.
storiti: preprosto nisem bila pri sebi. Sploh ne
je postal. Naredite z menoj kar hočete, govori,
brat. Veš, česa se bojim, brat? Da ne bi iz obupa
Zgrabili bi me in me vrgli v Volgo: jaz pa bi bila
vem, kaj sem govorila, kaj sem delala.
samo nje ne mučite! Tudi njemu je hudo zanjo.
položila roke nase! Ker tako obupuje, tako
vesela. »Če te kaznujejo, tako pravijo, ti je greh
Boris: Nehaj, kaj ti je! Kaj ti je!
Kuligin: Dober človek je, 'spod.
obupuje, da je res hudo! Srce se ti trga, ko jo
izbrisan, če pa živiš, še naprej trpi zaradi svojega
Katerina: No, kako si? Kako je zdaj s tabo?
Kabanov: Vse je že spakiral, tudi konji so že
gledaš. Pa kam ste vendar gledali? A je že dolgo,
greha!« Saj sem se že natrpela! Bom morala še
Boris: Odhajam.
pripravljeni. Zelo mu je hudo, zares! Saj vidim,
kar je šla?
dolgo trpeti? Za kaj naj zdaj živim? Ja, za kaj?
Katerina: Kam pa?
64
65
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Boris: Daleč, Katja, v Sibirijo.
Katerina: Ne, ne, saj nočem govoriti tega; nisem
ČETRTI PRIZOR
Kabanova: Ti si se pa že ustrašil in se scmeril!
Katerina: Vzemi me s sabo, vzemi me od tukaj!
hotela tega povedati! Hrepenela sem po tebi,
Res se imaš za kaj! Brez skrbi: še dolgo se bomo
Boris: Ne smem, Katja. Ne grem prostovoljno:
za to gre, no, in zdaj sem te videla …
Katerina (sama): Kam pa zdaj? Domov?
morali ukvarjati z njo.
stric me pošilja, tudi konji so že pripravljeni; pri
Boris: Da naju ne bojo zasačili!
Ne, priti domov je kot priti v grob – zame ni
Kabanov: Kdo neki bi pomislil, da bo šla sem! Na
stricu sem si izprosil samo minutko, hotel sem
Katerina: Počakaj, počakaj! Nekaj sem ti hotela
razlike. Ja, domov je kot v grob … kot v grob!
tak živahen kraj. Komu bi padlo v glavo tukaj se
se posloviti vsaj od tega mesta, kjer sva se midva
povedati … pa sem pozabila! Nekaj važnega
V grobu je prijetneje … pod drevesom majhen
skrivati!
srečala.
sem ti hotela povedati! Vse se mi je pomešalo
grobek … kako lepo! Sonček ga ogreva, dežek
Kabanova: A vidiš, kaj počne! A vidiš, kakšna tiha
Katerina: Srečno pot! Ne žaluj za mano. Najprej
v glavi, ničesar se ne spomnim.
ga moči … spomladi na njem zrase travica,
voda! Samo za to se briga, kar njej pade v glavo!
boš verjetno hrepenel po meni, ubogi, tam pa
Boris: Iti moram, Katja!
takšna mehka … ptice bojo sedale na drevo
Z raznih strani se zbirajo ljudje s svetilkami.
boš pozabil.
Katerina: Počakaj, počakaj!
in prepevale, vzredile bojo mladiče, cvetlice
Eden od ljudi: Kaj, ste jo našli?
Boris: Nikar ne izgubljajva besed o meni!
Boris: No, kaj si mi hotela povedati?
se bojo razcvetele: rumene, rdeče, modre …
Kabanova: Saj za to gre, da še ne. Čisto kot da se je
Jaz sem – svobodna ptica. Ampak kako si ti?
Katerina: Takoj bom. (Pomisli.) Ja! Ko boš na
vseh barv, (Zamišljeno.) vseh barv … Tako
v zemljo vdrla.
Kaj pa tašča?
poti, ne spreglej niti enega berača, vsakemu daj
mirno, tako lepo! Kar nekam lažje mi je!
Nekaj glasov: Kako čudno! Res nenavaden
Katerina: Muči me, zaklepa me kot v zaporu.
miloščino in ga prosi, naj moli za mojo grešno
O življenju pa sploh nočem razmišljati. Spet
dogodek! Kam neki je izginila!
Vsem govori, tudi možu govori: »Ne smemo ji
dušo.
živeti? Ne, ne, ni treba … ni lepo! Ljudje so
Eden od ljudi: Saj jo bojo našli!
verjeti, zvita je.« Vsi me ves dan zasledujejo in
Boris: Oh, ko bi ti ljudje vedeli, kako mi je, ko
mi zoprni, dom mi je zoprn, tudi zidovi so mi
Drugi: Seveda jo bojo!
se mi režijo naravnost v obraz. Vsako besedo mi
se poslavljam od tebe! Moj bog! Nakloni jim
zoprni! Ne grem tja! Ne, ne, ne grem … Prideš
Tretji: Kar počakajte, sama bo prišla nazaj!
pregriznejo.
milost, da jim bo vsaj enkrat v življenju tako
k njim, oni hodijo, se pogovarjajo, kaj mene to
Glas za odrom: Ej, dajte čoln!
Boris: Kaj pa mož?
sladko, kot je meni zdajle s teboj! Zbogom,
briga! Ah, stemnilo se je! In spet nekje pojejo!
Kuligin (z brega): Kdo kriči? Kaj je tam?
Katerina: Enkrat ljubezniv, drugič zloben in
Katja! (Objame jo in hoče oditi.) Vi zločinci!
Kaj pojejo? Ne razločim … če bi zdajle umrla
Glas za odrom: Ženska je skočila v vodo!
ves čas pijan. Nič več mi ne pomeni, čisto nič,
Okrutneži! Eh, če bi mogel!
… kaj pojejo? Vseeno, ali smrt pride
Kuligin in za njim nekaj moških stečejo z odra.
njegove ljubeznivosti so mi hujše od udarcev.
Katerina: Počakaj, počakaj! Daj, naj te še
k meni ali pa jaz … ampak živeti ne! Greh!
Boris: Ti je hudo, Katja?
zadnjikrat pogledam. (Gleda ga v oči.) Tako, to je
Ne bojo molili? Kdor me je ljubil, bo molil …
Katerina: Tako hudo, tako hudo, da bi bilo
to. Zdaj pa srečno pot, odidi. Pojdi, hitro pojdi.
ali roke polagajo navzkriž … v grobu? Ja, tako
ŠESTI PRIZOR
boljše, če bi bila mrtva!
Boris (naredi nekaj korakov in se ustavi): Katja,
… spomnila sem se. Če me ujamejo, me bojo
Isti, brez Kuligina.
Boris: Kdo bi mogel vedeti, da bova zaradi najine
nekaj je narobe! Da mogoče česa ne naklepaš?
na silo spravili domov … Ah, hitreje, hitreje!
ljubezni oba tako trpela! Boljše bi bilo, če bi
Do smrti se bom namučil na poti, ko bom mislil
(Stopi na breg. Glasno.) Prijatelj moj! Sreča
Kabanov: Ljubi moji, to bo ona! Hoče steči.
takrat zbežal!
nate.
moja! Zbogom! (Odide.)
Kabanova ga zagrabi za roko in zadrži.
Katerina: V svojo nesrečo sem te spoznala.
Katerina: Nič ni, nič! Pojdi in srečno pot!
Pridejo Kabanova, Kabanov, Kuligin in delavec
Mamica, pustite me, če ne, takoj umrem! Izvlekel
Veselja sem imela malo, bolečine pa, bolečine
Boris se hoče vrniti k njej.
s svetilko.
jo bom, ali pa tudi sam … Kaj bom jaz brez nje!
pa še preveč! In koliko me še čaka! No,
Ni treba, ni treba, vse je v redu!
Kabanova: Ne pustim te, niti ne pomisli na to! A je
ampak kakšen smisel ima razmišljati o tem,
Boris (hlipaje): No, bog s tabo! Samo eno prošnjo
vredna tega, da zaradi nje še sebe uničiš! Kot da
kar bo! Ker zdaj sem te videla, in tega mi ne
naj usliši, da bi kmalu umrla in da se ji ne bi
PETI PRIZOR
nam ni naredila že zadosti sramote, da gre in nam
morejo vzeti; več pa mi ni treba. Samo to
bilo treba dolgo mučiti! Zbogom! (Prikloni se.)
Kabanov, Kabanova in Kuligin.
še to zakuha!
sem potrebovala, da te vidim. In zdaj mi je že
Katerina: Zbogom.
Kabanov: Pustite me!
neskončno lažje; kot da bi se mi skala zvalila
Boris odide. Katerina ga spremlja z očmi, potem pa
Kuligin: Govori se, da so jo videli tukaj.
Kabanova: Tudi brez tebe jih je zadosti.
z ramen. Prepričana sem bila, da si jezen name, nekaj časa zamišljeno stoji.
Kabanov: Pa je to zanesljivo?
Prekolnem te, če greš!
da me preklinjaš …
Kuligin: Menda da so videli prav njo.
Kabanov (se zgrudi na kolena): Naj jo vsaj
Boris: Kaj govoriš, kaj govoriš!
Kabanov: No, hvalabogu so jo videli vsaj živo.
pogledam!
66
67
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Kabanova: Ko jo bojo izvlekli, jo boš pogledal.
Kabanova (sinu): No, midva se bova že doma
Kabanov (vstane; proti ljudem): Kaj je, golobčki,
pogovorila. (Globoko se prikloni ljudem.) Hvala
a se kaj vidi?
vam, dobri ljudje, za vašo pomoč!
Prvi: Temno je spodaj, nič se ne vidi.
Vsi se priklonijo.
Zvok za odrom.
Kabanov: Tebi je zdaj dobro, Katja! Zakaj neki
Drugi: Kot da bi nekaj kričali, ampak ne morem
sem pa jaz ostal, da bom živel in trpel na tem
razbrati, kaj.
svetu! (Zgrudi se na ženino truplo.)
Prvi: To je Kuliginov glas.
Drugi: Tamle gre po bregu, s svetilko.
KONEC
Prvi: Sem grejo. In njo tudi nesejo.
Nekaj ljudi se vrne.
Eden od vračajočih: Bravo, Kuligin! Čisto blizu
spodaj, ob tolmunu, je s svetilko vidno daleč
v vodo: zagledal je obleko in jo izvlekel.
Kabanov: Je živa?
Drugi: Kako neki živa! Z visokega je skočila: breg
je tukaj strm, ja, najbrž je priletela na sidro in se
ubila, revica! Ampak videti je pa kot živa, fantje!
Samo majhna rana na sencih in ena sama, čisto
samo ena kapljica krvi.
Kabanov plane v tek: proti njemu Kuligin in ostali
moški nesejo Katerino.
OPOMBE
1 V tistem času zelo priljubljena popevka z verzi A. F. Merzlja
kova in melodijo D. N. Koršina.
2 Pripovedni obrazec iz ruskih ljudskih pravljic.
SEDMI PRIZOR
3 Po ljudskem izročilu naj bi se izdajalci domovine spremenili
Isti in Kuligin.
v stvore s pasjimi glavami.
4 Zmaj, ki bruha ogenj: Fjokluša opisuje prvo moskovsko loko
motivo.
Kuligin: Tukaj imate vašo Katerino. Naredite
5 Verzi iz pesmi M. V. Lomonosova Večerno razmišljanje o božji
z njo, kar hočete! Njeno telo je tukaj, kar vzemite
veličini.
ga; duša pa zdaj ni več vaša: ta je zdaj pred
6 Ruska narodna pesem.
sodnikom, ki je bolj usmiljen kot vi! (Položi telo
7 Ruska narodna pesem.
na tla in hitro odide.)
8 Ruska narodna pesem.
9
Kabanov (se vrže h Katerini): Katja! Katja!
Ruska narodna pesem.
10 Verz iz ode G. R. Deržavina Bog.
Kabanova: Dosti! Za njo jokati je greh.
11 Verz iz že prej citirane pesmi Lomonosova Večerno razmišljanje
Kabanov: Mamica, vi ste jo ubili, vi, vi, vi …
…
Kabanova: Kaj ti je? Si zmešan? Si pozabil, s kom
12 Priljubljena popevka z verzi Anakreonta, ki jih je prosto preve
govoriš?
del M. Lomonosov.
13
Kabanov: Vi ste jo ubili! Vi! Vi!
Tjahta (Kjahta): trgovsko mesto na sibirskomongolski meji,
v 19. stoletju središče trgovanja s Kitajsko.
68
Fotografije
FOTOGRAFIJE Z VAJ
z vaj
Alja Kapun, Jožica Avbelj, Jette Ostan Vejrup, Janez Starina, Boris Ostan, Boris Kerč, Jaka Lah, Matej Puc, Nika Rozman
Fotograf Miha Fras
70
71
Maja Boh, Primož Pirnat, Alja Kapun, Jette Ostan Vejrup, Janez Starina, Jožica Avbelj, Boris Ostan, Jaka Lah,
Alja Kapun, Nika Rozman, Jette Ostan Vejrup
Matej Puc, Nika Rozman
Primož Pirnat, Janez Starina, Maja Boh
Nika Rozman, Alja Kapun
72
73
Boris Ostan, Boris Kerč, Janez Starina, Jette Ostan Vejrup, Jaka Lah, Nika Rozman, Matej Puc
Nika Rozman, Alja Kapun
Primož Pirnat, Nika Rozman, Boris Kerč, Jožica Avbelj, Boris Ostan
74
75
FOTOGRAFIJE Z VAJ
Jožica Avbelj, Matej Puc, Alja Kapun, Jaka Lah
Janez Starina, Boris Kerč, Jaka Lah, Alja Kapun, Jette Ostan Vejrup, Boris Ostan, Maja Boh, Jožica Avbelj,
Nika Rozman, Primož Pirnat
Primož Pirnat, Nika Rozman, Jette Ostan Vejrup, Jožica Avbelj, Alja Kapun, Jaka Lah, Maja Boh, Boris Kerč
76
77
KOLUMNA
Kolumna Blaž Lu kan
Beseda in greh
Vsi poznamo frazo »Kaj pa odgovarjaš!«, ki jo starši govoriš take besede; Vsako besedo mi pregriznejo; Ampak
namenjajo otrokom, ki jim ugovarjajo oz., precej tebe so očitno samo besede; Posušil se ti bo jezik; Besede so
manj od tega, zgolj – resnično – odgovarjajo. Odgo
pač besede in tako naprej – to so izjave, ki besedi daje
vor staršu kot avtoriteti je potemtakem problematičen, jo in jemljejo moč ter jo postavljajo v neločljivo zvezo
odgovor velja za ugovor, torej oporekanje, zanikanje z dejanjem. Beseda na jeziku še ni dejanje, čeprav
besede, ki je prvotna in višja, odgovorjeni nadrejena, lahko dejanje sproži, pomembno pa je, katera
torej podložna prvi besedi očeta, gospodarja, boga. beseda je na jeziku, na koncu jezika, ko se lahko
Pravzaprav je problematičen že vsak govor kot odgo
dobesedno zvrne v dejanje, ali tista iz »glave« ali
vor nekemu govoru, brez vsake predpone, saj je idealna tista od nekod drugod, tuja beseda iz tuje glave.
pozicija drugega v medsebojnem odnosu gospodarja Besede vplivajo na dejanje, ga vodijo, spremenijo
in podložnika pozicija molčanja, ne govora, odsotnosti njegov potek, ga preprečijo, a same še niso dejanje,
besede. Beseda je problem sama zase, beseda ni naravni oziroma točneje – so dejanje z omejenim dosegom,
organ, podaljšek misli, temveč njen presežek, navržek najpogosteje tuje dejanje, zgolj izvršeno dejanje
telesa ali glasu, v njej je skrita moč. Problematična brez jasno razvidnega lastnika. Tudi v dramski kon
beseda zasije z vso močjo v družbi dominacije, ki pred
venciji, denimo klasicizma, so besede z dejanjem
pisuje besede, ki nadzira govor, ki predpisuje odgovore; v razkoraku, dejanje jim predhodi ali sledi, vendar
taka družba je razredna družba, kjer en razred dominira ga ne vidimo, v besedah je tako skrito dejanje zgolj
nad drugim, taka družba pa je tudi religiozna družba, v obliki (emotivnega) spomina nanj ali (metafizične)
zaznamovana z dominacijo vere. Vsaka zase sta dovolj, slutnje prihodnjega dejanja, ki pa je v tej konvenciji
najhujša pa je njuna kombinacija.
pravzaprav že povsem realna napoved, celo definicija
že – seveda zgolj v ozadju, drugje, ne pred gledalcem
Taki kombinaciji smo priča v Nevihti. Govor o besedi – izvršenega dejanja. Besede so oprijemljive, celo
je pogost, torej govor o govoru, metagovor, govor, ki telesne, so snov, ne zgolj neoprijemljivi tok, potekajoč
premišlja samega sebe, ki se zaveda svojega mesta, iz govoril in zvočil, iz besed smo, iz besed je naše telo,
tudi svoje moči. Na jeziku imam neke besede, v glavi besede nas ranijo in grizejo, trgajo, lovijo nas zanje,
pa nekaj popolnoma drugega; Kako naj te ljubim, če mi čeprav se izgovarjamo, da so besede pač samo besede,
79
KOLUMNA
KOLUMNA
nič več kot v izrekanju minljive, ugasnjene besede – kretnega drugega, ne njegove imaginarne projekcije
jam iz Nevihte – prekine zmerjanje in psovanje gos
zgodovinski, mogoča je samo kot zareza, kot premor,
a v resnici smo iz besed, smo beseda.
v obliki predrojenega (očeta, družinskega poglavar
podarja; ki razjezi očeta; ki noče več ustreči stricu; ki predah v aktu dihanja, trenutek pred ponovnim vdi
ja), predpostavljenega (gospodarja, vladarja) ali pred
ne opravičuje izživljanja močnejšega nad šibkejšim; ki hom, status quo, ki ne vodi v nobeno revolucijo,
Točneje, beseda v dejanju, in še točneje: naše besede stvarjenega (boga, duhovnika) drugega. Očetu od
razkrije pobožnjakarstvo kot zgoljinteresni govor; ki v noben upor, v nobeno dejanje, v nobeno besedo,
so vsaj v konjunktivnem razmerju z dejanjem. Ne govarjati je greh, lahko se ti posuši jezik, vladarju od
je nespoštljiva do staršev in starejših in jim je nepokor
temveč zgolj v novi dih, zagotovilo preživetja. Usodno
zanima nas eksistencialistična logika tega razmerja, govarjati je greh, lahko ti jezik odrežejo, bogu odgo
na; ki nima več razumevanja za trpljenje mater »zaradi ljubezensko srečanje med mladima človekoma v dra
tudi esencialistična ne: bolj zanimiva se nam zdi – varjati je greh, lahko ostaneš brez odrešilne besede na
otroških bolezni«; ki v ljubezni ni stroga in se (ji) ne mi nastopi pozno in se ves čas odigrava na družbenem
ob branju Nevihte – logika zatiranja, nadzora in pre
veke vekov. Beseda in greh sta povezana kot vzrok in
odpoveduje; ki izraža svoja čustva, kakor se pojavijo, ozadju, kot bi nas Ostrovski hotel prepričati, da ljubez
povedi besede in dejanja, njunega jemanja oziroma posledica, njuna zveza je tako rekoč nujna in neizbežna,
in jih ne hlini niti ne zatira; ki v grehu vidi simptom ni kot take ni, da se lahko kaže samo kot hrepenenje po
nadomeščanja s strahom in občutkom krivde. Kom
vsaka beseda je že greh in vsak greh je povezan z bese
potlačene resnice in resničnih razmerij, v katera je ta ljubezni, njena slutnja.
binacija obeh omenjenih dominacij je lahko strahot
do, ki je kot taka pojmovana kot čisto dejanje.
ujeta; ki odpira vrata družinske hiše na stežaj, saj ve,
na. Ni več svobodne besede in ne dejanja prostosti,
da njihovo zapiranje pomeni prikrivanje endemičnega A slutnja ljubezni pomeni slutnjo smrti, ljubezen ni
vsaka beseda je takoj zatrta, vsaka želja po dejanju Tudi ljubezen je dejanje, dejanje čiste besede, izrečene
družinskega nasilja; ki ne čuti samo s srcem, temveč močnejša od smrti, temveč vselej blizu nje, v svobodo
je prekinjena s pomislekom o strahu in krivdi. Vsaka drugemu v dialogu brez obsodbe, brez sledu domi
s celim telesom, in ki streže užitkom, ne pa se jim je mogoče skočiti samo z rečnega brega v globino: ude
beseda je nenehno v nevarnosti, da ni prava, da je nacije, ljubezen je dežela s svojo lastno ureditvijo,
odpoveduje; ki ne priznava bogaboječnosti, čeprav še janjena ljubezen je pravzaprav (njena) smrt, ljubezen
nepravi odgovor na nezastavljeno vprašanje, da je bojevita in vztrajna, pravična, a zahtevna, nenehno
vedno veruje; ki goji brezdelnost in zijanje skozi okno – paradoksno – popolnoma živi samo v svoji odsot
sama zase – neprimerno – zmagovita, namesto da ogrožena z vseh strani, od vseh sosednjih dežel, še
kot način preživetja in vselej, kadar priložnost nanese, nosti, neživljenju. Greh uničuje vsako voljo, besede
bi bila del podložnega sveta, tako kot se spodobi. posebej pa od same sebe, od vsega podedovanega in
odgovarja drugemu, se oglaša kot oseba in ima en sam, iz vrelca ljubezni so do nekega prelomnega trenutka
A ni nas strah izreči besedo, in ne strah posledic pred pridobljenega na tavanjih in iskanjih nje same, dežele
popolnoma poseben glas ...
zgolj ena sama, čista lepota, brez učinka, zvračajoča se
njenim izrekom, strah je globlji: izrečena beseda ljubezni. Ljubezen – med Katjo in Borisom – je po
sama vase in utemeljujoča dana razmerja v nedogled.
o sebi kot osebi namreč najgloblje zadira v domi
rojena iz kaosa, iz (zunanjega) moralnega nereda
Svet, utemeljen na izvirnem grehu, je grozljivo Katja Kabanova je središče izginjajočega sveta, ki se po
nacijo (družbene, ekonomske, politične) oblasti in oziroma (notranje) težnje po redu. Ljubezen je hkrati
dramatičen, vendar težko razrešljiv. Vanj bi moral romantiki nikdar več ne pojavi s tako silo, s tako strast
(krščanske) vere, strah je v resnici nezaveden, saj bi upor proti neredu, proti zlaganemu redu, proti pret
poseči nekakšen deus ex machina, bogstroj, roka iz jo, s tako voljo do življenja, do prevlade, do dominaci
njegova ozavestitev pomenila znamenje upora, revo
varjanju, proti (dvojni) krščanski morali in govorici
zgodovine, ki bo šele prišla. Nevihta se zdi anticipa
je. A ni znamenje prihoda novega časa, temveč ravno
lucije. Strah se v obeh kontekstih izraža kot prekršek, gospodarja, ki samoutemeljitveno vzdržuje drugega
tiven tekst, lahko razumemo, zakaj je ponujal toliko nasprotno, sled izginulega sveta, ki bo od zdaj naprej
kot greh. Vse je greh, kar prihaja iz telesa, kar je lepo, kot podložnega reveža v nedogled, točneje, do točke,
zadoščenja času okrog (ruske) revolucije in po njej, v svojo čisto pojavnost vselej vključil neločljivo zavest
kar je svobodno, kar je osebno, sploh če je ta oseba ko se njegovo nelagodje navsezadnje prevesi v besedo
vendar v resnici ni optimističen, na njegovem obzorju o nemogočem izvzemanju sebe iz logike hegemonije
otrok, revež ali ženska. Vsa globokoumna filozofija in beseda v dejanje (upora). Na srečo strah in krivda
ne sije sreča nove dobe ali zarja časa, ki bo ukinil vsako in dominacije in v kateri bo do neskončnosti celil
greha je pravzaprav namenjena zatiranju revežev, nenehno proizvajata lastne presežke, ustvarjata nela
dominacijo in hegemonijo (in mimogrede ustvaril svojo razklanost, svojo razpočenost, svojo necelost.
žensk in otrok in ohranjanju dominacije gospodarja godje, ki povzroča spodrsljaje, napačna ravnanja,
novo), temveč se z njega širi mrak temeljne nemoči Katja je naivna, kakor Nevihta nasploh, in simboli
(moškegaočeta, države, cerkve). Filozofija greha ne jecljanja in zagovorjene besede, v katerih pa se
preseči dana razmerja, izvirajoča iz narave družbenega v njej očitni, a nimamo nobenega (vzvišenega)
omogoča dialoga, dialog pomeni izmenjavo besed zrcali resnica v uporu proti dominantni govorici vere
kot takega. Ljubezen je v tem svetu mogoča samo za razloga, da je ne bi vzeli resno: kot da je živa (kakor ob
med enakovrednimi, pomeni gesto in njen odmev in oblasti. Pot je mučna, a nujna. Nenadoma se zasliši
tistih »deset dni«, ko sta Boris in Katja združena, de
smrti) in ne le dramski lik, kot dar, ki pa se daje le zato,
v drugem, objem ali odriv, a vselej v odnosu do kon
beseda, ki – če sledimo različnim izjavam in situaci
set srečnih dni bega iz toka, ki ni zgolj družben, temveč da ne bi bil nikdar vzet.
80
81
NOVA ČLANICA
anica
Viktorija Bencik
Nova članica igralskega ansambla MGL
ova čl
N
Viktorija Bencik je dramsko igro študirala v letniku profesorjev Mileta Koruna in Matjaža
Zupančiča in študij leta 2008 zaključila z vlogama Susn 2 v Achternbuschevi Susn
(r. Miha Golob) in Polly Peachum v Brechtovi in Weillovi Operi za tri groše, za katero je
dobila akademij sko Prešernovo nagrado. V MGL je prvič nastopila še med študijem v se
zoni 2007/2008 v vlogi deklice Joži v predstavi En dan v smrti Jožce Rožce Petra Nicholsa
(r. Zvone Šedlbauer). Kasneje je v MGL igrala Ilse v mjuziklu Pomladno prebujenje
(r. Sebastijan Horvat), Heidrun/Libgart Reichert v Gieselmannovih Golobih (r. Tijana
Zinajić), več vlog (vskok) v mjuziklu Deka meron (r. Boris Kobal), Prostitutko z bra
davico v Levinovem Rekviemu (r. Matjaž Zupančič) in Ženo v Schönherrjevem Hudiču
babjem (r. Mateja Koležnik), za katero je letos dobila Borštnikovo nagrado za mlado igralko.
V SNG Drami Ljubljana igra Sybil Vane v dramatizaciji Wildove Slike Doriana Graya
(r. Ajda Valcl).
83
NAGRADA
grada
Viktorija Bencik
Borštnikova nagrada za mlado igralko
Na
Strokovna žirija Festivala Borštnikovo srečanje 2011 v sestavi Melita Forstnerič
Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović in Marko Peljhan (predsed
nik) je Borštnikovo nagrado za mlado igralko podelila Viktoriji Bencik za vlogo Žene
v uprizoritvi Hudič babji Karla Schönherrja v režiji Mateje Koležnik in izvedbi Mestnega
gledališča ljubljanskega.
»Skrbno stilizirana vloga mlade žene prinaša zanimiv razpon: od pasivne krhkosti
do usodne ›hudičevke‹, od žrtve do krvnice. Izpeljava lika je dosledna in jezikovno
prepričljiva. Mlada igralka je z močno prezenco in s ključnim, nezmotljivim glasom
›a capel a tria‹, ustvarila najprepričljivejši krak arhetipskega trikotnika. To je subtilna,
s pravo mero dozirana in konsekventno režijsko vodena ›ljudska‹ igra, z vsemi elemen
tarnimi emocionalnimi poudarki, erotičnostjo, ki jo iz sprva na videz sramežljive hri
bovske dekline spremeni v usodno žensko na meji.«
84
85
Aleksander Stroganov PTIČESLOVJE
Aleksander Stroganov PTIČES
NA LOV
GRA JE
DA
grada
Henrik Ahr
Borštnikova nagrada za scenografijo
Na
Strokovna žirija Festivala Borštnikovo srečanje 2011 v sestavi Melita Forstnerič Hajnšek,
Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović in Marko Peljhan (predsednik) je
Borštnikovo nagrado za scenografijo podelila Henriku Ahru za scenografijo v uprizoritvi
Hudič babji Karla Schönherrja v režiji Mateje Koležnik in izvedbi Mestnega gledališča
ljubljanskega.
»Scenografija Henrika Ahra za Schönherrjevo dramo Hudič babji je oblikovana
bistro in funkcionalno. Gledalec je soočen z leseno steno, ki določa in ločuje pro
stor igre in publike. Spominja na gozdove te avstrijske drame in hkrati učinkuje
kot ›začudna‹ metafora za slovensko severno mejo. Prav tako kot v Schön
herrjevi drami, je s tem medigra med oddaljenostjo in bližino še dodatno poudar
jena. Kombinacija subtilne simbolne abstrakcije, ki izpostavi vse tri protago
niste v njihovem erotičnem spopadu, in presenetljivi minimalizem arhitekturne
ekspresije ustvarita osupljiv oder za tega ›Strindberga v gorah‹.«
86
87
NAGRADA
grada
Jure Henigman
Nagrada vesna in Stopova nagrada
Na
Žirija 14. Festivala slovenskega filma v Portorožu v sestavi Dafne Jemeršić, Vladan Petković,
Lara Jankovič, Sašo Podgoršek in Matjaž Javšnik (predsednik) je nagrado vesna za najboljšo
glavno moško vlogo podelila Juretu Henigmanu za vlogo Vojaka Andreja v filmu Izlet
Nejca Gazvode.
Jure Henigman je skupaj s soigralcema Nino Rakovec in Luko Cimpričem prejel tudi
Stopovo nagrado za igralske dosežke leta 2011.
88
89
NAGRADA
grada
Tanja Ribič
Plaketa na festivalu FEDIS
Na
Članica ansambla MGL Tanja Ribič je na prvem Festivalu domačih igranih serij FEDIS
v Beogradu prejela plaketo za vlogo Lili Muhe v TV seriji Naša mala klinika.
91
NOVO V KNJIŽNICI MGL
Svetlana Slapšak
Mikra theatrika
i MGL
Knjižnica MGL (156)
MGL: Ljubljana, 2011
jižnic
Svetlana Slapšak o gledališču premišljuje iz zornega kota svojega znanstvenega področja, antropologije
antičnih svetov. Mikra theatrika prinaša izbor njenih študij, esejev in kritik.
V prvem delu knjige na primerih pretežno sodobnih grških uprizoritev antičnih dram iz zadnjih štiridesetih
let analizira recepcijo antičnih tekstov v luči sodobnih poskusov družbene kritike v gledališču.
Subkultura, ki je odmaknjena od gledališča mainstreama, ponuja bogastvo performativnih praks. Avtorica
v drugem delu knjige predstavi tezo, da nekatere med njimi, zlasti v balkanskih kulturah, spodbujajo tudi nov
odnos gledališča do družbene kritike.
ovo v Kn
V tretjem delu avtorica evocira svoje »ljubezensko razmerje« s slovenskim gledališčem, ki ga spremlja,
komentira in problematizira že dolga leta. Njen pogled je tematsko in zgodovinsko arbitraren, gledališko pa
N
usodno »zainteresiran«, usmerjen k vlogi gledališča tukaj in zdaj.
Spremno besedilo h knjigi je napisal Ivica Buljan. V njej objavljamo tudi izbor tematskih kolažev, ki jih
avtorica že desetletja ustvarja kot likovno nadgradnjo svojim tekstom.
93
LJUBLJANA CITY THEATRE | MAIN STAGE | SEASON 2011/2012
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA
Katerina is a young, married woman, caught in the cold
house of her heartless motherinlow, rich landowner
Kabanikha, who terrorises three young people: her
daughterinlow Katerina, her merry daughter Varvara
Alexander Nikolayevich Ostrovsky
and her cowardly son Tihon, who regards his wife Ka
terina as a necessary evil and prefers to take a breather
from his mother and women in the house having a bot
The Storm
tle of vodka. In this small town on the Volga also lives a
young man from Moscow, Boris Grigorievitch, whose
financial fate is left to the mercy of his hottempered
Гроза
uncle, the respectable merchant Dikoy. In a few speech
Opening 24. november 2011
less meetings on the promenade a flame of forbidden
Cast
love ignites between Katerina and Boris. Katerina is
Marfa Ignatievna Kabanova
grabbed by an unbearable guilty conscience, Varvara
JOŽICA AVBELJ
Translator Tatjana Stanič
convinces her to grab the opportunity for happiness,
Director Jernej Lorenci
Tihon Ivanich Kabanov MATEJ PUC
the watchmaker Kuligin creates the perpetuum mobile, a
Dramaturg Eva Mahkovic
Katerina NIKA ROZMAN
storm gathers over the Volga and a halfmad old woman
Varvara ALJA KAPUN as guest
predicts a sad end for everyone. When Tihon goes to
Set designer Branko Hojnik
Savil Prokofievich Dikoy BORIS OSTAN
Moscow for two weeks, Katerina's virtue is put to the
Costume designer Belinda Radulović
test.
Choreographer and assistant to director Gregor Luštek
Boris Grigorievich PRIMOŽ PIRNAT
Composer Branko Rožman
Vanya Kudryash JAKA LAH
Russian dramatist Alexander Nikolayevich Ostrovsky
Kuligin JANEZ STARINA
first tried his hand at writing comedies, in which he
Language consultant Maja Cerar
Feklusha JETTE OSTAN VEJRUP
ridiculed the representatives of uncultured, selfsatis
Lighting designer Branko Šulc
fied merchant class, which he portrayed in his play The
In the performance we used Slovenija, od kod lepote tvoje (by Ansambel bratov Avsenik), Oblaki so rdeči,
Glasha MAJA BOH
Storm as wel . Later, when he made his piece with the
Gor čez izaro, Ko študent na rajžo gre in Tam, kjer teče bistra Zila (Slovenian folk songs).
Shapkin BORIS KERČ
regime, he switched from comedy to historical dra
mas and lived under the patronage of Tsar Alexander
Stage manager Borut Jenko
Prompter Neva Mauser Lenarčič
VOLGA QUARTET (with alternation):
III. He founded the Maly Theatre in Moscow and was
Technical director Jože Logar
Eva Jurgec, Klemen Bračko, Bojan Cvetrežnik,
appointed an artistic director of all the Moscow State
Stage forman Janez Koleša
Theatres just before his death. He died of heart attack,
Technical coordinator Branko Tica
Jelena Ždrale, Katarina Jericijo, Žiga Fabbro
while translating the Shakespeare's tragedy Antony and
Sound master Sašo Dragaš
Video master
Cleopatra.
Tomaž Božič
Lightning masters Branko Šulc and Bogdan Pirjevec
Hairstylist Ksenija Imerovič
The Storm was staged by Marija Nablocka in May 1951
Wardrobe mistresses Angelina Karimović and Tatjana Cirman
as a first performance in the then newly established
Property master Sašo Ržek
professional Ljubljana City Theatre (MGL), which is
The set was made under the supervision of master Vlado Janc and costumes under supervision
(also) the reason why we decided to revive it again in
of mistresses Irena Tomažin and Branka Spruk in the ateliers of Ljubljana City Theatre.
our Jubilee Season.
94
95
INFORMACIJE O PREDSTAVAH
Informacije o predstavah MGL dobite
pri blagajni MGL v Gledališki pasaži med Čopovo in Nazorjevo ulico v Ljubljani, ki
je odprta vsak delavnik od 12. do 18. ure in uro pred predstavo
v mesečnem sporedu predstav, ki ga abonenti, imetniki osebne in poslovne kartice
MGL in tudi vsi drugi, ki to želijo, prejmejo po pošti, prav tako pa je brezplačno na
voljo pri blagajni MGL
na spletni strani www.mgl.si
s sporočili SMS Mestnega gledališča ljubljanskega
v dnevnem časopisju
na radiu
na teletekstu TV SLO
na Facebooku
96
REPERTOAR SEZONE VELIKI ODER
MALA SCENA
KOPRODUKCIJI
2011/2012 Molière Namišljeni bolnik
Aleksander Stroganov Ptičeslovje
Ivan Viripajev Kisik
Le Mallade imaginaire, 1673
Орнитология, 1998
Кислород, 2003
Prevajalec Josip Vidmar
Prevajalec Miha Javornik
Prevajalec Miha Javornik
Režiser Mile Korun
Režiser Zvone Šedlbauer
Režiser Primož Ekart
Premiera 15. septembra 2011
Premiera 29. septembra 2011
Premiera 24. septembra 2011
Koproducent Imaginarni
Ödön von Horváth Don Juan se vrne iz vojne
Hanoh Levin Rekviem
Don Juan kommt aus dem Krieg, 1937
Aškava, 1999
Igor Likar Podobe v glasu
Prevajalka Urška P. Černe
Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta
ali Play Polič
Režiser Dušan Jovanović
Režiser Matjaž Zupančič
Režiser Igor Likar
Premiera 13. oktobra 2011
Premiera 10. novembra 2011
Premiera januarja 2012
Koproducenta Arsmedia in
Aleksander Nikolajevič Ostrovski Nevihta
Zinnie Harris Dlje od najdlje
Radio Slovenija
Гроза, 1859
Further than the Furthest Thing, 2000
Prevajalka Tatjana Stanič
Prevajalka Alenka Klabus Vesel
Režiser Jernej Lorenci
Režiserka Tijana Zinajić
Premiera 24. novembra 2011
Premiera aprila 2012
Lope de Vega Vitez čudes
Dominik Smole, Boštjan Hladnik,
El caballero del milagro, 1593
Nana Milčinski Ples v dežju
Prevajalec Primož Vitez
Režiser Matjaž Berger
Režiser Luka Martin Škof
Premiera junija 2012
Premiera 2. februarja 2012
Koproducent Anton Podbevšek Teater
Nikolaj Vasiljevič Gogolj Ženitev
ЖенИДба, 1842
Prevajalec Josip Vidmar
Režiser Diego de Brea
Premiera marca 2012
John Dempsey, Dana P. Rowe Čarovnice iz Eastwicka
The Witches of Eastwick, 2000
Prevajalka dialogov Alja Predan
Prevajalec songov Milan Dekleva
Režiser Stanislav Moša
Premiera aprila 2012
Koproducent Festival Ljubljana