4 P O N O R E L A L O K O M O T I V A

Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Mala drama Sezona 2012/13 Uprizoritev 2 Premiera 15. septembra 2012

Stanisław Ignacy Witkiewicz (1885‒1939)

Ponorela lokomotiva Naslov izvirnika Szalona lokomotywa

Prevajalka ........................................................................................ Darja Dominkuš Režiser ................................................................................................... Jernej Lorenci Skladatelj ......................................................................................... Branko Rožman Dramaturginja ...................................................................................... Eva Kraševec Scenograf ............................................................................................. Branko Hojnik Kostumografinja ...................................................................... Belinda Radulović Koreograf in asistent režiserja ................................................. Gregor Luštek Lektorica .............................................................................................. Tatjana Stanič Oblikovalec luči .................................................................................... Pascal Mérat Asistentka režiserja ‒ študijsko ......................................................... Eva Kokalj

Vodja predstave in tonski vodja Jože Jelenc/Primož Klavs Šepetalka Anica Horvat Vodja elektro službe Milan Podlogar Lučni vodja Vlado Glavan/Aleš Vrhovec Rekviziterja Srečo Čamernik, Marjan Kolarec Frizerke in lasuljarke Julija Gongina, Vesna Novina, Andrea Schmidt, Nathalie Horvat Garderoberji Miroslav Sokolovski, Mira Jarni, Mihaela Guzelj, Mihaela Kalšan, Marijana Johnson, Darja Prešeren Odrska mojstra Tone Kuzma, Jože Udovč Pomočnik odrskega mojstra Andrej Brancelj, Janez Nose, Alain Frank Pomočnik vodje tehničnih služb Edo Kocmur Vodja tehničnih služb Iztok Vadnjal

Sceno in kostume so izdelali v Gledališkem ateljeju Ljubljana.

Predstava nima odmora.

P O N O R E L A L O K O M O T I V A 5

Zygfryd Tengier .......................................................................................... Janez Škof Mikołay Wojtaszek ........................................................................ Aljaž Jovanović Zofia Tengier .............................................................................................. Maja Sever Julia Tomasik ........................................................................................... Tina Vrbnjak Turbulencjusz Dmidrygier ......................................................... Matija Rozman Minna, grofica de Barnhelm ................................................................... Nina Ivanišin Mira Kapuścińska, Minnina družabnica ................................................ Petra Govc Vlakovodja .............................................................................................. Zvone Hribar Walery Kapuściński, Mirin brat ....................................................... Gorazd Logar Jan Gęgoń, progovni čuvaj ............................................................. Andrej Nahtigal Janina Gęgoń, njegova lepa žena ....................................................... Katja Levstik Potnik četrtega razreda ............................................................. Nino Raffanelli

6 P O N O R E L A L O K O M O T I V A

Eva Kraševec

Avantura metafizičnega nemira

Uprizarjanje Ponorele lokomotive Stanisława Ignacyja Wit- kiewicza (ali Witkacyja, kot se je sam podpisoval) od ust- varjalcev zahteva precej umetniškega poguma. Igra brez teze v dveh dejanjih z epilogom, ki jo je Witkacy na pisal pod vplivom svojega avantgardnega programa Uvod v te- orijo »iste Oblike v gledališču, zavrača vsakršno apriorno uprizoritveno rešitev in nas pelje po neznanih in neod- kritih poteh. »eprav so po eni strani Witkacyjeve ume- tniške ideje v našem času kuriozum posebne vrste, jih je nedvomno vredno ponovno premisliti z vidika sodobne- ga ustvarjalca, saj je eden tistih umetnikov dvajsetega stoletja, ki je svoje reformistične ideje artikuliral z vso teoretsko jasnostjo in jih v svojem delu tudi praktično uresničeval.

Osrednja ideja Witkacyjevega dela je koncept "čiste forme", ki kot nekatere druge sočasne avantgardne smeri temelji na odklanjanju naturalistične psihologije in realiz- ma, preklicu mimezis v gledališču, zavrnitvi enotnosti ka- rakterja dramskih likov ipd. Pod vplivom kubistične raz- stavitve motiva je Witkacy svoje dramske osebe razcepil na facete, ki predstavljajo različne vidike ene osebnosti, poli- fonična konstrukcija dramskih besedil pa prikazuje kao- tične slike, ki so natančno orkestrirane na različnih ravneh dialoga, monologa, zunanjih akcij, misli in razpoloženj ka- rakterjev. V marsikaterem pogledu je bil njegov koncept v dvajsetem stoletju že uresničen, nekateri teoretiki post- dramskega gledališča ga prepoznavajo pri zgodnjih delih Roberta Willsona, sorodnost v trenutnem gledališču pa morda lahko najdemo pri italijanskem režiserju ikonoklas- tičnega gledališča Romeu Castellucciju.

Sicer pa Witkacyjevo gledališko ustvarjanje še vedno sodi v okvir dramskega gledališča. Raznolikost njegovih dramskih oseb lahko primerjamo z vizijo, ki jo je razložil v pravilniku svoje portretne fi rme, s katero si je služil denar. Pravilnik predpostavlja več različnih tipov portretov. Tip A so lepi, oziroma kot se sam izrazi "polizani" portreti, ki ne izražajo karakternih posebnosti portretiranca. Pri tipu B je prav tako prisotna lepota, a z bolj izpostavljenimi ka- rakternimi potezami, medtem ko tip C poudarja tipične lastnosti portretiranca, kar je že blizu karikaturi, pri čemer se pri ženskih portretih ohranja lepota, ki pa se lahko stop- njuje vse do demoničnosti (tip B+d). Sledijo portreti, ki so nastajali pod vplivi najrazličnejših substanc in pri kate- rih lepota ni zagotovljena, karakterizacija portretiranca pa je stvar slikarjeve subjektivnosti. Tem, ki so nastali pod vplivom narkotikov, je Witkacy poleg tipa pripisal še krati- co substance (tip C, C+Co, Et, C+H, Co/Et). Še tri po- sebne katergorije so tip D, ki je v principu enak tipu C, le brez uporabe substanc, tip E, ki predpostavlja kombinaci- jo vseh naštetih kategorij in svobodno risbo psihe po intu- iciji fi rme, ter otroški tip, ki je zaradi igrivosti otrok pogo- sto nemogoč in ostane zgolj skica. Tudi njegovi dramski karakterji so pogosto izpisani kot posamezni zgoraj našte- ti tipi, pri Zofi i v Ponoreli lokomotivi Witkacy na primer omenja demonsko lepoto, ki je v pravilniku navedena pri tipu B+d , v opisu oseb na začetku igre so tudi fi zične last- nosti likov opisane karakterno in vizualno plastično, ne- koliko karikirano in s posebnim občutkom za individual- no, kar je značilnost vseh tipov od B naprej. In najverjet- neje je ravno stremljenje k individualnosti, ki je Witkacyja

P O N O R E L A L O K O M O T I V A 7

zaznamovalo že od otroštva (njegov oče Stanisław Witki- ewicz ga ni poslal v javne šole, temveč ga je s pomočjo domačih učiteljev izobraževal doma), ključno za njegovo delo. Individualnost naj bi bila v umetnosti skoraj nekaj samoumevnega, vendar žal ni vedno tako. Umetnost se vse prepogosto zateka v varne, ustaljene oblike in vse pre- redko vzbuja "metafi zično drhtenje" ter odkriva "skrivnost bivanja". Prav na to že v začetku dvajsetega stoletja nami- guje Witkacy. Po njegovem je individuum otopel in zato izgubljen, rešijo ga lahko le religija, fi lozofi ja in umetnost, in Witkacy zaupa le še v slednjo. Podobno misel razvija tudi v svoji fi lozofski teoriji, v kateri je individuum "posa- mična bit", ki jo defi nira zavedanje o lastni eksistenci. Smisel biti je razrešitev zakonitosti lastnega bivanja, to pa se lahko zgodi le z močnimi, katarzičnimi čustvi, z grozo, nemirom in strahom, ki človeku omogočajo, da do-živi svoj notranji jaz.

V uprizoritvi Ponorele lokomotive se sicer nahajamo na Witkacyjevi parni lokomotivi, a gre za metaforo gledališča in življenja, za katero se zdi, da slabih sto let po Witkacyju ponovno izgublja svojo vznemirljivo srž. Na lokomotivo vstopimo tik pred zagonom. Kurjač Mikołay Wojtaszek in strojevodja Zygfried Tengier se pred odhodom poslavljata od zaročenke Julie in žene Zofi e. Ponorela lokomotiva se morda začenja kot dramska predstava v slogu psihološke- ga realizma, ki uprizarja subtilne odnose, iz katerih vsake toliko udarjajo nabrušene replike. Prikazuje nam sliko ujetega, nepristnega življenja, hkrati pa tudi podobo gle- dališča, v katerem nezadržno narašča napetost, ki jo Pono- rela lokomotiva mora sprostiti, da bi lahko razvila svoj me- tafi zični potencial.

V trenutku, ko se lokomotiva požene, se uprizoritveni princip radikalno spremeni, iz zamolkle tišine se prek igre in glasbe vzpostavi nova oblika, gledališko-glasbeno doga- janje, v katerem se pianina spojita z igralcema in jima omogočita drugačen vstop v vlogi strojevodje in kurjača. V gledališkem smislu se pred našimi očmi dogaja poskus približevanja witkacyjevski "čisti obliki". V nekem trenut- ku maske padejo, pod njimi se pokažejo prave identitete likov in metafi zično potovanje se lahko začne. Mikołaj je v resnici veliki zločinec Travaillac, Zygfried pa kralj zločin- cev Tréfaldi, bistveno pa je, da nista zločinca zaradi oseb- nih koristi, temveč zaradi zločina samega. Njuna zločinska kariera je pri koncu, saj se morata skrivati pred policijo in živeti umirjeno življenje kot strojevodja in kurjač. Seveda

pa jima nemirni duh in želja po življenju ne dasta miru, storiti je treba nekaj izrednega, nekaj, s čimer bosta "pre- tresla navadne, vsakdanje zveze". Njun projekt, ki ga po- stopoma artikulirata iz nezavednega in s katerim bosta "razrešila najbolj bistven problem: problem smisla vse te neokusne komedije, v kakršno se je sprevrglo naše bivanje po epohi zločina, ki se je žal do konca izčrpala", je pravza- prav drvenje in trk pri najvišji hitrosti. Ko se drug druge- mu razkrijeta kot zločinca, ni več poti nazaj. V tistem se nepričakovano pojavita še Julia in Zofi a, ki sta v zadnjem hipu skočili na vlak. Julia se jima pri njunem projektu pri- druži, Zofi a, ki je šansonjerka Erna Abrakadabra pod krinko, pa želi preprečiti katastrofo, zato jo vržejo z vlaka. Vzpostavi se domača atmosfera majhne skupnosti Tréfaldi- Julia-Travaillac, ki je našla nekaj posebnega. Prav v tem dr venju, približevanju opevani avantgardistični mehanizi- rani norosti, ki ga protagonisti doživljajo kot izpolnjujoče in ki se zdi Julii nekaj najbolj čarobnega, "za kar je vredno umreti magari desetkrat", se morda izriše Witkacyjeva "či- sta oblika".

Vse postane noro, zabrisano, vse dokler se ne zgodi nekaj nepričakovanega. Na lokomotivo čez premog počasi lezejo ljudje iz vagonov. Na prizorišče vstopijo elegantni, mirni in dostojanstveni, kot da jih neznosni tempo in hrup lokomotive ne zadeva. Ko jih zagledamo, za hip spominja- jo na portretirance tipa A Witkacyjeve portretne fi rme ∑ so lepi, a brez karakternih potez. Prav oni pridejo z name- nom, da bi ustavili ponorelo lokomotivo, a je zaradi svoje pasivnosti in pomanjkanja življenjske moči in želje po ak- ciji ne zmorejo. Witkacy nam na hitro izriše podobo nede- javne, blebetave množice, ki natančno ve, kaj bi morala, a tega ne stori, saj je namesto "metafi zičnega drgeta" ničko- liko udobneje obiskovati bankete in zabave. Njihov prihod kot metafora sodobne, nedejavne družbe, ki je izpraznjena vsega smisla. Naslajajo se nad svojimi minornimi akcija- mi, kot je denimo Mirina, ki je prva alarmirala njihov va- gon. Ti ljudje, ki izvedejo naskok na drveči vlak, so absurd ni, ker v vsej svoji kontemplativni pojavnosti niso sposobni akcije. Kljub temu pa ob tej nepričakovani pridružitvi do- živijo nekaj pristnega metafi zičnega drhtenja: strah pred smrtjo in grozo ob zavedanju, da se trk lahko zgodi v vsa- kem trenutku. Trojice Tréfaldi-Julija-Travaillac pa ni strah ne trčenja ne transcendence, niti smisla življenja. Nji hov preplah izhaja iz bojazni, da bodo vsi ti ljudje uni čili či- stost njihovega metafi zičnega projekta. Julija, Travaillac in

8 P O N O R E L A L O K O M O T I V A

Tréfaldi vodijo igro, vsi ostali pa nekakšno protiigro, ki pa se postopoma priključi močnemu toku trojice. Ta hip tudi vsak od teh nedejavnih ljudi, ki so morda zdaj prvič obču- tili nekaj resničnih emocij, doživi nekakšno preobrazbo, odvrže svojo masko in pokaže del sebe. To pa je lahko nekaj povsem presenetljivega, tako kot pri Kapuścińskem, ki je sicer uradnik v banki, a tudi prikrit formistični slikar.

S Ponorelo lokomotivo se tako odpravljamo na avanturo metafi zičnega nemira, ki je po Witkacyju razlog za člove- kovo udejstvovanje tako v umetnosti kot v fi lozofi ji in, ne- nazadnje, religiji. Seveda se je potrebno vprašati, kje se trenutno nahajamo, tako v zasebnem, družbenopoliti čnem življenju kot tudi v ustvarjanju. Witkacy je pri tem neiz- prosen in Ponorela lokomotiva nas pripravi do ponovnega razmisleka o naši miselni orientiranosti, delovanju in ust- varjanju. Witkacy išče resnično ali, kot to sam pomenljivo imenuje, realno, ni pa neposredno socialno ali družbeno kritičen. Sam je preziral neposreden politični angažma v umetnosti, vendar pa je uprizarjanje Ponorele lokomotive v trenutnih družbenih razmerah svojevrstno politično deja- nje. Je krik proti apatičnosti, proti življenjskim in gledali- škim konvencijam ter korak proti zatiranju svobode indi- vidualnosti, ki smo jim v zadnjem času priče na vsakem koraku. Žal v trenutni realnosti še nismo na pragu velike- ga, izrednega dejanja, ki ga Tréfaldi v Ponoreli lokomotivi formulira kot "nekaj zares peklenskega" in ki ga morata storiti nemudoma. Kar intuitivno poženeta Tréfaldi in Travaillac, ni le lokomotiva in projekt, ki grozi s smrtjo, ampak tudi metafora resničnega življenja, ki je moč nejše od smrti, ki jo v svojem bistvu zrelativizira in tudi preseže. Kar njima kot zločincema "po epohi zločina" pred stavlja drvenje prek vseh meja, je v umetniškem smislu radikalno iskanje novih uprizoritvenih možnosti, resničnega gledali- škega izraza, ki se po eni strani vrača v avantgardno izho- dišče, v inovacije, ki jih ponuja Witkacy, in se po drugi stra- ni sooča z iskanjem tega individualnega, posebnega, še ne izraženega v umetnosti. Pri tem se izrisujeta vzporednici življenja in gledališča ter vsega, kar pr vo loči od drugega.

Witkacy je verjel, da demokracija z uveljavljanjem ena- kosti izničuje individualnost in duhovne potrebe. "Brez- konfl iktno stanje izobilja bo naredilo življenje dolgočasno in brezupno!" To je pisal, ko je bila demokracija v Drugi poljski republiki praktično še v povojih, hkrati pa se zdi njegova izjava točna tudi za današnji trenutek. Smo v času, ko potrebujemo izredno dejanje, nekaj, kar nas bo vrglo iz

ustaljenosti, iz varne rutine, nekaj, kar nas bo zbodlo in v nas zbudilo živost. Mikołaj in Tengier, pozneje Travaillac in Tréfaldi, skupaj z Julio iščeta prav ta smisel, bistven in po- membnejši od fi zikalnih zakonov, ki po njunem niti ne dr- žijo. Pri tem pa se sprašujemo, kaj je izredno dejanje v gle- dališkem smislu, za ustvarjalce in za gledalce, ki prihajajo s svojimi pričakovanji in željami? Kaj jim lahko ponudimo, če ne ravno zadnjih ostankov metafi zičnega nemira in vznemirljivega razmisleka o času, v katerem živimo?

V stari Grčiji je na vratih Apolonovega preročišča v Delfi h visel napis: "»lovek, spoznaj samega sebe." Nekaj podobnega bi v našem času moralo viseti na vratih gleda- lišča. Ne samo obiskovalec, tudi gledališče se mora v vseh obdobjih in številnih pojavnih oblikah na novo spoznavati, in z njim tudi gledališki ustvarjalec. Nenehno se mora spraševati, kje se je morebiti ujel v neko sebi tujo formo, v komoditeto vsakdana, daleč od resničnega življenja in ustvarjanja, ki ne pozna rutine, urnika in vnaprej posta- vljenega mehanizma. Ponorela lokomotiva je kot nekakšno potovanje v nezavedno, tja, kjer sem najbolj jaz, čeprav me tam niti ni. In ravno poskus priti k sebi je srčika življenja. Tja vabi Witkacy z vso intenzivnostjo iskanja te posebne drhtavice in življenjske moči in prav tja smo se brez pomi- sleka podali tudi mi.