- N E M O Č -

Po motivih Klovnovih pogledov Heinricha Bölla in Globalnega minotavra Janisa Varufakisa

Režiser in avtor dramatizacije: - Primož Ekart -

Igra: - Nik Škrlec -

Dramaturginja: Simona Hamer

Lektorica: Maja Cerar

Scenograf: Damir Leventić

Kostumografinja: Belinda Radulović

Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak

Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina

Asistentka režiserja: Katarina Krapež

Asistentka dramaturginje (študijsko): Helena Fašalek

Tehnična pomoč: Matej Primec

Produkcija: Imaginarni Koprodukcija: Mini Teater

Premiera: 3. in 4. december 2016 ob 20h.

Predstavo so finančno podprli: Ministrstvo za kulturo RS, Oddelek za kulturo MOL in ustvarjalci

predstave. Posebna zahvala Uredništvu pričesk Robert.

»Klovn sem. In zbiram trenutke.«

Ko je bodoči Nobelovec Heinrich Böll leta 1963 objavil Klovnove poglede, je brezsramno iskrena točka obračuna Hansa Schnierja dvignila veliko prahu; umetniško zrcalo, ki je bilo podržano pred nemško gospodarsko, politično in versko elito, je odsevalo s krvjo druge svetovne vojne zapacane roke, ki kar ne nehajo grabiti. Podoben mehanizem razlaga tudi Janis Varufakis, grški ekonomist in intelektualec, v prodajni uspešnici Globalni minotaver (Amerika, Evropa in prihodnost svetovnega gospodarstva), objavljeni leta 2011. V svoji kritični analizi svetovnega finančnega dogajanja

fo to : Pe te r Uh an

»Nič ne naredi iz nas ljudi bolj kot aporija - tisto stanje silne zbeganosti, v katerem se znajdemo, kadar vsa naša gotovost razpade na koščke; ko nenadoma obtičimo v slepi ulici in ne znamo razložiti tega, kar lahko vidijo naše oči, česar se lahko dotaknejo naši prsti, kar lahko slišijo naša ušesa. V teh redkih trenutkih, ko si naš razum junaško prizadeva razbrati, kaj nam sporočajo čuti, vzbudi aporija v nas ponižnost in pripravi preparirani um na prej neznosne resnice. In ko vrže aporija svojo mrežo daleč naokrog, da bi ujela v svoje zanke celotno človeštvo, potem vemo, da smo priča zelo posebnemu

trenutku v zgodovini.«

- Janis Varufakis -

nedavnega časa ugotavlja, zakaj se je svet znašel sredi kronične negotovosti in trajne krize.

Predstava Nemoč izhaja iz presečišča obeh del: nemoči kot temeljnega občutka posameznika, ki skuša obdržati glavo nad gladino vseh ekonomskih, političnih in osebnih kriz. Če gre pri Klovnovih pogledih za intimno nemoč glavnega junaka, se pri Varufakisu občutje potencira in razširi na sfero družbe, ki ne zna in ne zmore najti ustreznega odgovora na zlom ekonomskih paradigem in zato doživlja globalno nemoč.