Za prvo izvenabonmajsko predstavo v letošnji sezoni je SSG povabilo na gostovanje Mladinsko gledališče iz Ljubljane, ki bo jutri ob 20.30 uprizorilo v Kulturnem domu eno svojih najuspešnejših postavitev in sicer dramo Rudija Šeliga ANA, v režiji Dušana Jovanoviča.

Predstava je bila že od svoje krstne uprizoritve v Ljubljani deležna posebne pozornosti, predvsem pa izredno laskavih gledaliških kritik. Nekaj teh mnenj objavljamo tudi mi, v dokaz, da je Ana takšne vrste predstava, ki dolgo ostane zapisana v srcu in spominu gledalca.

»Skozi usodo revolucionarjev in revolucije govori Šeligova Ana o temeljnem človekovem razmerju do sveta. Z Ano, gledališko najbolj čistim besedilom svojega dramskega opusa, je Šeligo našel možnost sodobne tragedije in jo tudi po zaslugi te uprizoritve — uveljavil kot ustvarjalno, izvirno dramatiko in kot suvereno gledališče. (...) Prežarjena z navdušenjem matere, ki ve, da zanemarja svoja otroka, ostra in podvržena človeškemu glasu v sebi, uporna in nemočna, neprestano poniževana, oropana vseh iluzij in vztrajno kljubujoča, bojujoča se za človeško dostojanstvo in za zvestobo svojemu življenju, je Ana Milene Zupančič vseskozi stvarna in presunljivo tragična izpovedovalka strašne človekove usode«. (Jernej Novak za Ljubljanski dnevnik).

»Občinstvo pri praizvedbi Ane Rudija Šeliga v Slovenskem mladinskem gledališču ni prav vedelo, komu naj bolj ploska: avtorju, režiserju Dušanu Jovanoviču ali izvajalcem: med njimi kajpak posebej Mileni Zupančič v naslovni vlogi. Z Ano je ustvarila magistralno figuro, ki ji ne manj- • ka nobena dimenzija: pretresljiva je kot mati, ki se bojuje za svoja otroka; kot zagnana aktivistka, ki hoče zaupati ne samo ideji, temveč tudi ljudem, ki trdijo, da jo uresničujejo; \ kot od moža krivično zavržena žena; kot jetnica, ki je odvrgla prividnosti in z zrelim spoznanjem ostane zvesta človeku v sebi. Beseda »izjemna« velja v neki meri za vso predstavo, ki ji je podlaga doslej najboljši gledališki tekst Rudija Šeliga.« (Rapa Šuklje za Radio Ljubljana).

»Režiser Dušan Jovanovič je z izjemno iztanjšano ekspresivnostjo oživil Anin martirij v njenem zanosnem in grozljivem delu. Jovanovičeva koncentrirana preciznost se je proti koncu razvila v izjemno pretresljivo in simbolično katarzo: v skrivnostnem romanju, prepojenem z omamnimi dišavami kadila kaznjenci revolucionarji in brezprizorni gulagovci vlečejo pohabljen križ s Kristusom — bogom, enako prekletim kot je prekleto njihovo življenje na robu smrti.« (Vasja predan za Politiko).