Konec preteklega tedna se je Slovensko ljudsko gledališče Celje z uprizoritvijo Šeligove »Čarovnice iz Zgornje Davče« v režiji Dušana Jovanoviča znova povzpelo do velike predstave, v kateri se funkcionalna ubranost in osredotočenost dramskega sporočila, scene, kostumov in dekora (Meta Hočevarjeva), osvetljave (Chris Johnson), koreografije (Nada Kokotović) ter glasbe (Darijan Božič) uveljavlja tako na ravni slikovitega spektakla kot tudi na ravni napovedujočih se odločilnih idejno estetskih premikov v naši sodobni dramatiki in teatru.

Prva taka predstava izpred nekaj let je bil »Tumor« Dušana Jovanoviča. Na sceni Miodraga Tabačkega ga je režiral Ljubiša Ristić. To pot nastopa Jovanovič — kot rečeno — sam spet v vlogi režiserja in njegova postavitev »Čarovnice iz Zgornje Davče« pisatelja Rudija Šeliga izpričuje poleg izrazito jovanovičevskega smisla za predmetni svet in njegovo groteskno-komično-absurdno govorico, za divje drzno metaforo in hkrati trdno zakoličeno idejno poantiranost, v zamahu, blesku in zvenu nekaj »rističevskega«. Sozvanjanje in s tikanje obeh gledaliških dogodkov in njihovih nosilcev ni naključno, ampak razodeva, da se skozi fokus dramaturškega uravnavanja in osmišIjevanja, ki ga opravlja Igor Lampret, združuje in hkrati razširja kot neko enotno izpovedno umetniško hotenje in pridobiva nove, nemalo pomembne sodelavce.

To pot sta ta krog gledališčnikov, izjemen med nami po tem, da nekaj hoče in nekaj tvega, oziroma da ve, kaj hoče in da je po ustvarjalni moči zmožen hoteti in delovati — razširila Rudi Šeligo in Meta Hočevarjeva.

Rudi Šeligo je ponudil v odrsko obdelavo besedilo, ki ni izčiščeno in dodelano (in v smislu namenske slogovne zastrtosti, poenostavljenosti in nedorečenosti tako tudi ne mara biti, čeprav bi mu po obrtni plati ne škodilo ne prvo ne drgo), je pa polno nekega novega občutenja in videnja sveta. Dobesedno raznaša ga od neke znova zaslutene skrivnosti! Pred našimi očmi in ušesi se do nedavna značilni predstavnik dehumaniziranega reističnega opisa sprevrača v neke vrste novega bivanjskega simbolista, ki se z vso svojo razumsko kolikor mogoče nenadzorovano človeško vsebino vstaplja v stvari in pojave sveta in iz njih bruha, jeclja ali mrmra čudno pomenljive poetične besede.

Režiser Jovanovič jih v svoji odrski postavitvi prestreza, z odločnimi in izdatnimi posegi v tekst in situacije dramaturško organizira, preliva v komaj še razločne obredne speve (ki jih brezhibno in vsevdilj prepevajo članice mladinskega pevskega zbora celjske gimnazije) ali pa pušča izzvenevati kot zakletve, kletve in zarotitve sredi komaj premikajoče se zunanje akcije.

In Meta Hočevarjeva je kot scenograf temu in vnanje negibnosti bruhajočemu notranjemu dogajanju zmožna širiti eksplozivni prostor: z globinskimi zožitvami scene, z menjavo njenih nivojev, s kombinacijo iluminacije, v zračnih tokovih plapolajočih tkanin in šumov, s paradoksnim spremešavanjem neolitskih in civilizacijskih predmetnih rekvizitov in s pomočjo silovitih glasbeno koreografskih vložkov poustvarja čarovniške Valpurgine noči in elegantno zledeneli hlad Straussovih valčkov. Vse to, potemtakem, kar znotraj sebe doživlja Šeligova »Čarovnica iz Zgornje Davče«, se pravi dekle, ki prinese v okamenelo sodobno ali neolitsko ali katerokoli, v katerikoli sistem uklenjeno, zaklenjeno in izolirano družino nemir in vihar prvobitnih, prvinskih bivanjskih gonov, neposrednega čutnega sozvanjanja z naravo, uporniškega zanikanja ustaljenih navad, dogovorov, religioznih in drugih tabujev.

To pa je tudi edina »vsebina« Čarovnice iz Davče: družina (oče, mati, sin) zdaj v modernem stanovanjskem ambientu zdaj v neolitski votlini boujejo boj z zunanjim svetom, ki jim vsiljuje tak ali drugačen sistem, pa hkrati uničujejo to dekle, tega odposlanca čistega in prvinskega bivanja, v imenu taiste metafizike, ki pritiska, uničuje, osamlja njih same in jim jemlje človeško bistvo. Dekle (sinova žena) se jim upira, doživlja ekstatične Valpurgine noči v druščini poganskih fantazmagoričnih vilinskih bitij — Kresnic in v čaščenju Kresnika — »zlatolasega izgnanca, zlatolasega vladarja, zlatolasega vladarja nebes in zemlje, Sonca« — dokler je končno ne osamijo in se tudi vsa njena izsanjana druščina ne zavrti v ukročenem, zledenelem, izničujočem, meščansko konformističnem dunajskem valčku.

Spektakularno mogočen misterij, skratka, ta uprizoritev, zgrajen iz časne kritike potrošništva, nadčasne bivanjske filozofije, poganske mitologije, srednjeveškega ko-lorita, znanstvene fantastike, izsledkov moderne sociološke znanosti, predvsem in posebno pa iz čiste poezije besede — iz njenih čaralnih in zarotitvenih, nadlogičnih, nadrazumskih sfer. Napoved novega bivanjskega simbolizma? Znamenje, da se človek kot enkratna, svoja osebnost v viharjih spopadov s sistemi, ki so ga razčlovečili, vrača k sebi, v življenje, v umetnost? Bržkone vse to in še marsikaj, neizpodbitno pa kot dejstvo, da gledališki oder spet hoče postati, kar je praizvorno bil: obred očiščevanja in izklicevanja človeka iz vsega ne-človeškega.

Četverica nastopajočih celjskih igralcev (Bruno Baranovič kot oče, Jana Šmidova kot mati, Zvone Agrež kot sin in Milada Kalezić kot čarovnica iz Zgornje Davče) je svojo vlogo odigrala enotno in primerno. Vendar pa je treba reči, da je bil v igri, ki je v drugem delu le še dograjevala in dopolnjevala svoje sporočilo in svoje odrske efekte, ženski delež polnejši in polnokrvnejši. Diktirali sta jo čutna, nagonska, ekstatična, zmedena, nežna Milada Kalezić ter razumska, sistemska, zatrta, hladna, elegantna Jana Šmidova: čar in protičar, čarovnija in protičarovnija, bivanjska »fizika«, ki ne ločuje telesnega in duševnega proti metafiziki, ki z razumsko sistematiko dela silo življenju.

JOŽE SNOJ