SEZONA 1999/2000

V SREDICI

BESEDILO DRAME

Rudi Šeligo

KAMENJEbi ZAGORELO

The Slovene National Theatre Drama Ljubljana Erjavčeva 1, 1000 Ljubljana, Slovenia

RAVNATELJ ARTISTIC DIRECTOR & GENERAL MANAGER Janez Pipan 221 479 ravnatelj@sngdrama-lj.si POMOČNIK RAVNATELJA ASSISTANT TO GENERAL MANAGER Marko Gorjanc 221 479 TAJNICA RAVNATELJA SECRETARY Tej a Zupan 221 479

STIKI Z JAVNOSTJO PRESS & PUBLICITY MANAGER Valerija Cokan 221 461 info@sngdrama-lj.si ORGANIZACIJA PROGRAMA PRODUCTION MANAGER Ljubinka Belehar 221 493

TEHNIČNI VODJA TECHNICAL MANAGER Iztok Vadnjal 221 462 POMOČNIK TEHNIČNEGA VODJA ASSISTANT TO TECHNICAL MANAGER Edo Kocmur 126 47 04 TAJNICA TEHNIČNIH SLUŽB SECRETARY Lidija Toroš 221 462

BLAGAJNA BOX OFFICE Saša Komat 221 511 (vsak delavnik od 14. do 17. ure in od 18. ure do začetka predstave, v soboto od 18. ure do začetka predstave)

TELEFONI PHONES +386 (0)61 221 462 126 42 65 221 492 126 45 03 125 82 28 126 45 49

1867 Dramatično društvo ■ 1892 Deželno gledališče v Ljubljani ■ 1918 Narodno gledališče v Ljubljani ■ 1919 Kraljevsko slovensko gledališče Ljubljana ■ 1920 Narodno gledališče v Ljubljani ■ 1943 Državno gledališče Ljubljana ■ 1944 Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju ■ 1945 Drama Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani ■ 1992 Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana

Režiser...............................................................................JANEZ PIPAN

Scenografinja.......................................................SANJA JURCA AVCI

Kostumograf........................................................... ALAN HRANITELJ

Lektorica.........................................................................MAJDA KRIŽAJ

Koreografinja...................................................................TANJA ZGONC

Sepetalec: Klemen Mauhler Oblikovalec luči: Milan Podlogar Lučni vodja: Roman Kosmos Tonski vodja: Srečko Bajda Rekviziterka: Tanja Martinuzzi Asistentka kostumografa: Nadja Bedjanič Frizerka: Vesna Novina Maskerji in lasuljarji: Zoran Lemajič, Mirjan Simšič, Klavdija Kastelic Garderoberji: Friderik Novak, Kati Mohorko, Anica Kačič, Lane Sokolovski, Mira Hribar, Mihaela Kalšan Odrski mojster: Jože Udovč Pomočnik tehničnega vodja: Edo Kocmur Vodja tehničnih služb: Iztok Vadnjal

Sceno in kostume so izdelali v Gledališkem ateljeju Ljubljana. Predstava ima en odmor. Premiera 25. marca 2000

Danica, altistka................................................DAŠA DOBERŠEK k.g.

Mladec, srednjih let...............................................DANIJEL ŠEST k._g.

Orlando Besni.........................................................................IVO BAN

Belcer...............................................................................POLDE BIBIČ

Kovač.................................................................................DARE VALIČ

Janez Pipan: Kako je nastala igra. Kamenje bi zagorelo, lahko opišeš zgodbo njenega nastajanja, kakšni motivi so te vodili pri pisanju oziroma te k pisanju spodbujali, kakšen je bil pravzaprav tvoj načrt?

Rudi Šeligo: Včasih sem o kateri svojih iger znal kar precej povedati, tudi o motivih, o tem, kaj je bilo na začetku, in tem, kaj me je posebej gnalo, pa tudi o načrtu, kot praviš. O Svatbi, na primer, sem kar precej vedel, predvsem naknadno, potem, pozneje se mi je osvetlila poetika, ki me je vodila, tudi pisal sem nekaj o tem... Pri tej igri pa sem v zadregi, kot v nekakšnem vakuumu, ki ga ne morem prebiti. Prvič, načrta vnaprej nisem imel, in drugič, ne vem, katera poetika mije vodila roko. Pisal sem z osredotočeno energijo na "snov", ki meje preganjala, imel sem občutek, da prav nalagam plast za plastjo, da gre dogajanje v pravo smer - ne znam pa se (še?) prebiti do refleksije, ki bi mi v pojmih predočila dramaturške principe.

Kar zadeva motive: obsedla meje neka "podoba", nemožnost petja... Zdi se mi, da sem poslušal sodobno rusko glasbo, najbrž je bila Gubajdulina. Razmišljal sem, kaj je s tem "postmodernizmom", ki se trudi na ruševinah glasbenega modernizma (npr. Stockhausen ali Globokar) vzpostaviti, tako rekoč nanovo rekonstruirati vse elemente glasbene stavbe. Mislil sem nekako takole: razlega se čuden čas, pod katerim je težko peti in ki nekako podstavlja cokle novi glasbi; hudič razpreda mreže, v glasbila in grla tlači dušilce, da se pojavljajo samo fragmenti in se melodična linija takoj ko se zasnuje, že ukine; ostajajo samo še vertikale, težke harmonije... Četudi je čutiti iz-

POGOVOR Z RUDIJEM ŠELIGOM

jemen napor skladateljice - recimo, daje bila res Zofija Gubajdulina - da bi iz zvočnega kaosa vendarle potegnila "celoto glasbe", ne gre in ne gre...

Mislim, daje bil to prvotni motiv, kije — kot se spodobi - pozneje padel v "postopek" preobrazb... Nastal je zbor, ki se trudi peti, pa ne more. Tem pričujočim pevkam je zdaj naloženo, da morajo izbrskati, kaj je tisto, kar jih blokira, kaj jih ovira, da enostavno ne morejo peti. To je najbolj preprosta razlaga Treh nevest. Kaj več, torej, kaj je prišlo vmes, katere so pomenske plasti - še enkrat: to mi ni dostopno, še zmerom mije na diskurzivnem nivoju jasno samo to, kar sem povedal: zberejo se na vaji, mučijo se, trudijo se ugotoviti, kaj je zdaj to, da ne morejo.

Ko sem to naredil — in to je bila odrska verzija radijske igre z naslovom .Rdečiplašči Saturnovih svečenikov (že iz naslova, ki sem ga izbral, se vidi, da sem se zelo lovil, da nisem imel česa določenega, s čimer bi razložil, v čem je vzrok blokad; ker, če rečeš, "Saturn je kriv," je isto, kot če molčiš), eno-dejanka, mišljena za mali oder - se mije začela "rojevati" ideja za nekakšen pendant, nekaj je manjkalo, moško dopolnilo. Najprej sem imel v glavi motiv, ali kako bi rekel, kako ti moški - tako kot ženske ne morejo peti - ne morejo priti do prave besede inje vse, karkoli bleknejo, napačno. Hočejo stopiti vase, hočejo biti popolnoma odkriti, hočejo izreči vse grdobije in grehe svojega tisočletnega življenja (predstavljam si namreč, da ti liki ne živijo v empirično-fizikalnem kronološkem okviru enega človeškega življenja, temveč da so v njih plasti, ki so se nalagale v grmadah časa), pa vseeno ne morejo priti do ustrezne besede.

Potem sem bil v hudi zadregi: kdo jih pa sploh sili, da morajo nekaj reči? In kje sploh so, ali je to zasliševalnica, ali je to neko podzemlje, kjer so se znašli, recimo, po empirični smrti, je to purgatorij, ali navaden, banalen zapor, navsezadnje so vsi trije zločinci, pa bi lahko bili zaprti, ali so mogoče že v peklu, ali je to norišnica... In ko sem si hotel to razjasniti, mije nekaj reklo, samo tega ne razčisti — torej nisem razčistil. Ne vem, kje so, ne vem, kaj jih sili v izpoved, čeprav bi mogel izvesti lahko interpretacijo, recimo, sili jih vest, ampak to je zelo verjetno premalo.

In še: ne gre samo za pravo besedo, gre tudi za to, kako sploh ubesediti tisto, kar je v življenju teh likov najbolj mučno, najstrahotnejše, najbolj obremenilno pred lastno vestjo. Torej, kako dejanja svojega življenja sploh spraviti na dan. To je največja muka, ki pa tudi ni razrešena, in nisem prepričan, da sem prišel do konca in da so liki sploh izrekli tisto, kar je najvažnejše. Mislim, da niso. Se zmerom se mi zdi, da se ti "hotljivci" - čeprav drug drugega mučijo, obtožujejo, kot jih obtožuje lastna vest, pa najbrž tudi nekaj, kar je nad vsemi inje neizrekljivo in jih tišči v ta "purgatorij" - "nečemu" izogibajo. Ne rečejo, "kar je treba". Naredili so več, kot povejo. So pa vseeno izrekli toliko grdo-bij človeškega razkroja, da za to dramo kar zadostuje. Na neki načinje zaokrožena. Zaokrožena v Aristotelovem smislu, da mora biti v drami zajeta celovitost sveta, daje drama forma, ki diktira; da ni v njej nič parcialnega, temveč mora - ne glede na to, za kaj gre v mythosu, ki je lahko zelo intimen -zajeti ves svet ali celoten horizont, v katerem drama utripa.

Janez Pipan: Ko praviš, da pravzaprav ne moreš definirati poetike svojega besedila oziroma svoje pisave, je morda to tudi zato, ker si v sam tekst, poleg sveta, ki ga uprizarjaš, nekako ves čas paralelno zapisoval tudi refleksijo, da torej hkrati z dramo pišeš tudi "teorijo", da poleg sveta, ki ga uprizarjaš, nenehno ta svet tudi komentiraš. Gre v izhodišču za nekakšen postmodernizem, ki ga pa seveda potem tudi presežeš? Imam prav? Si se zavedal teh dveh tirov pisave?

Rudi Šeligo: Ne, nisem se zavedal. Najbrž pa imaš prav, ker tega ne slišim prvič. Ne ločujem teh dveh tirov, nista mi prezentna... Recimo, daje res tako. Ni mi pa jasno, kje se to dogaja in kako. Vem, da tako "neveste" kot tudi "hotljivci" svet, iz katerega so prišli, komentirajo, razlagajo. (Ne veijamem pa, da ga avtor.) Bi rekel, da to počnejo s prozornim namenom, da bodisi svoja dejanja (na ozadju "splošnega stanja stvari") opravičujejo bodisi iz "ustroja" istega sveta pričakujejo osvetlitev, razlago za svoje početje (ki ga v celoti niti ne poznamo)... Kot zdaj berem svoje besedilo, si upam reči, da so ti "komentarji" bolj v funkciji momenta prepoznavanja (anagnori-sis) kot česa drugega.

Vilma Stritof Cretnik: Jaz bi se vseeno še malo ustavila pri delitvi na ženski in moški del. Kaj, kljub vsemu, to pomeni, ali gre za "zgornjo" in "spodnjo" polovico? Kaj je z žensko linijo, z usodo žensk? V vaši dramatiki so vedno bile (v Svatbi, Čarovnici, Lepi Vidi) nekakšni mediji ali prevajalke transcendentnega v tostranstvo. Zdajšnje, neveste, imajo seveda malce drugačno funkcijo, ves čas sanjajo, se ozirajo v nebo, medtem ko se moški v tej talilnici, zaporu ali kjer že, topijo v lastnih grehih... Kako je s tem?

Rudi Šeligo: Nič ideološkega ni, na stvar je treba gledati "genealoško". Zbor sem imel narejen, potem pa se mije porodila ta misel ali ta gnanost, ki meje spraševala, kako bi bilo, če bi to isto "muko" izvedel z besedami. Mogoče je tu delen odgovor na tvojo tezo -"neveste" ne morejo peti, moški, "hotljivci", pa ne pridejo do Besede. Na tej točki mogoče res pride do izraza nekakšen seksizem, ki pa ni v ničemer odločilen. Ne gre za to, da bi na eno stran postavljal ženski svet, na drugo moškega, ali da bi to na kakršenkoli način rangiral ali vrednotil.

Ženski liki pa so, to priznam, zdaj nekoliko drugačni od tistih v omenjenih igrah. Preobrazile so se...

Rudi Šeligo: Avtorjeve oči se najbrž spreminjajo, ženske so pa - seveda - ves čas enake...

Janez Pipan: Mene pa v primerjavi s prejšnjimi dramami zanima še ena razlika: nova optika, nov pogled na svet, ki se zdaj bohoti z ironijo, humorjem, z nekim dostikrat zelo pikrim komentarjem. V tvoji novi igri nedvomno beremo zelo jasno refleksijo sodobnosti, aktualnega stanja sveta, od temeljnih reči do politike. Kako da seje tvoja avtorska optika spremenila? Zakaj je svet nenadoma tako skrivenčen, tako grotesken, vreden izključno posmeha?

Rudi Šeligo: Še do Ane, bi rekel, sem bil na neki način apolitično bitje, nisem bil socializiran, predvsem pa ne socializiran v smislu politične akcije, nekega, recimo, čistega sartrovskega angažmaja. Nisem imel izkušnje, ki jo človek dobi v neposrednem angažmaju spreminjanja sveta. Spomnim se še zgodnjih diskusij v Novi reviji, o nacionalnem vprašanju na primer, meni je bilo to precej tuje. Bil sem pripravljen zgolj razumsko sprejeti, da gre za nekaj zelo važnega, nisem pa imel vročega občutka za to. Potem je prišla druga polovica osemdesetih, ko so se mi začele oči odpirati, kar se dobro vidi v prozi, ne samo v dramatiki. Moja optika se je spremenila, tako zelo, da sem celo tiste bistvene postulate, ki sem jih zagovarjal, pa tudi uresničeval, enostavno zapustil, šel v neposredno polemiko sam s sabo...

Leta 1987 sem postal predsednik Društva slovenskih pisateljev, vsi vemo, kako je to šlo, to je bil evforični vrtinec - nacionalna emancipacija, osamosvojitev - skočil sem na glavo v reko politike, akcije, leta 1993 pa malo premražen zlezel na breg. Tisto, za kar mije šlo, je doseženo, sem si mislil, od tukaj naprej ni več moja stvar, oblast kot mastna klobasa me ni mamila...

Vsa ta izkušnja od 1987 do 1993 je očitno pustila svoje sledove. S tem se je spremenila pisava, spremenil se je moj pogled na svet. Zraven gre potem vse tisto, kar si prej našteval, morda bi se dalo razložiti celo ono, kar je prej vprašala Vilma...

Janez Pipan: Zanimivo, pa vendarle nenavadno se mi zdi, ko govoriš o svojem vstopu v politično aktivnost, potem pa o nenadnem izstopu, kot da gre samo za datume, kot da gre za parcialno stvar, ki pač nekaj časa traja, potem pa enostavno izstopiš in počneš kaj drugega. Kako je to mogoče?

Rudi Šeligo: Datumi... Datumi soja naknadni, naknadni količki!... Možno je zato, ker so bili poglavitni cilji (demokratizacija, osamosvojitev) doseženi... Razlaga tiči v sreči, ki nas je doletela. Če bi si takšne cilje kot vodilo svojega življenja zadal, recimo, predikant v 16. stoletju, bi očitno rabil 400-letni maraton in ne samo štiri ali pet. Leta 1989, takrat, ko smo izstopili iz Zveze književnikov Jugoslavije, ko smo govorili, da gre od tu naprej premočrtni pohod Slovenije v lastno zgodovino, sem si prisegel, da ne bom napisal niti črke (z izjemo javnih proglasov), dokler ne ustanovimo lastne države. In to je bilo doseženo. Kaj naj bi potem še naprej? Priznam pa, da bi bilo zelo težko narediti rez, če bi se to uresničilo samo napol ali če bi se zgodilo kaj nepredvidenega... Potem te drame najbrž sploh ne bi napisal.

Janez Pipan: Razliko med tvojo prozo in dramatiko vidim zelo izrazito, v pisavi, na primer med prozo v zbirki Uslišani spomin, predvsem v naslovni zgodbi, in dramatiko. Formuliral bi jo lahko kot razliko med izrazitim intimizmom, ki se mi zdi, daje imanen-ten sodobni literaturi in v veliki meri tudi sodobni dramatiki, in neko drugo pisavo, ki je pravzaprav izjemna in se ne vklaplja v noben model današnjega pisanja za gledališče. Kako čutiš kontekst sodobne literature in gledališča? Te kaj navdihuje ali je zate pri pisanju to popolnoma irelevantno?

Rudi Šeligo: Govoriš torej o dveh različnih pisavah moje proze in dramatike? Sem prav razumel? Ti to občutiš kot različno? Stavka sta različna?

Janez Pipan: Seveda, v dramatiki je veliko citatov, so besede, ki se napajajo iz določenih kontekstov, recimo iz Biblije, filozofije.. . V tem pogleduje Kamenje bi zagorelo in sploh tvoja dramatika zadnjih desetih let bistveno drugačna od vsega, kar se na Slovenskem in po svetu piše. Hkrati pa greš v prozi v drugo smer, v izrazit intimizem, celo v liričnost, ki mogoče pred tem ni bila tako izrazita.

Rudi Šeligo: V ozadju je najbrž diktat zvrsti, obe imata - seveda - samosvoja pravila. Nanja pa v praksi ni mogoče, ni časa misliti... Pa vendarle, če poskusim: ko pišem prozo, grem tako rekoč "noter" v lik, brskam po njem. V drami, bi rekel, mije v ospredju bolj situacija, razmerja med liki, kako se gledajo, kaj drug od drugega jemljejo, zavračajo. Pisava je v tem primeru bolj "zunaj". Mogoče gre za to razliko, medtem ko o sami fakturi stavkov niti tam niti tukaj neposredno v postopku ne razmišljam. Lovim pač tisto predstavo ali podobo, ki me zasleduje... Kar pa zadeva poetiko drame same - ves čas imam občutek, da nekako posnemam Pin-teija. Mislim, da dramo pišem po pravilih, kot jih je uveljavil Pinter.

Vilma Štritof Cretnik: Tb se mi zdi zelo zanimivo, ker prav to, da se nenehno izogibate implicitnim namigom, ki bi kazali na karakterizacijo oseb, se dogaja tudi v Pin-terjevih igrah. Avtorje zmerom nekje "zunaj", z mislijo na situacijo.

Rudi Šeligo: No, to že, ampak mislil sem tudi več; Pinterja poslušam in razbiram tako, kot da se nenehno umika v neko nejasnost, v metaforično nejasnost, ki pa je zelo določno izpisana. Po duhu je to nenehno odmikanje, ki pa te hkrati tako prevzame, da ne moreš premakniti očesa od tistega, od česar se odmika.

Vilma Štritof Cretnik: Pri študiju Kamenja se dogaja isto: vedno, ko pridemo do te kočljive točke, situacija dobesedno "odskoči" tisti trenutek, ko bi morala iti globlje v material.

Rudi Šeligo:... Ah, ja, v tej zvezi moram omeniti tudi Barkerja. Njegovi Evropejci od-

Janez Pipan: Torej bi lahko rekli, da te to, kar se dogaja v gledališču, na neki način vznemirja, da to spremljaš, da misliš, da je kaj tudi zavezujoče, da ni vse samo za sprotno uporabo ali kakorkoli kritično se o sodobnem gledališču pogosto govori. Kaj te torej vznemirja, glede na to, da si gledališki človek, si predsednik Borštnikovega srečanja, spremljaš produkcijo, si, kot se reče, z dušo in srcem zraven. Tvoje drame očitno ne nastajajo samo v neki pisateljski delavnici, strogo ločeni od socialnega konteksta, v katerem bojo kasneje živele, ampak sam živiš znotraj tega dogajanja, se nanj odzivaš in te na neki način navdihuje, vznemirja... Kaj pravzaprav misliš o današnjem gledališču, glede na velike uspehe, ki sijih imel s svojimi igrami v preteklosti? Koliko je danes gledališče zanimivo v tem socialnem, družbenem smislu?

Rudi Šeligo: Mene predvsem vznemirja ta svet, kakršen žeje. Od najmanjših podrobnosti do velikih tem, recimo, da so tudi politične teme velike. V primerjavi s Svetom in Časom me veliko manj privlači lastno dogajanje, moja recepcija sveta... (Najbrž tudi zaradi tega ne znam pisati v prvi osebi. Če začnem stavek z "jaz", se zelena veja navdiha posuši. "Prva oseba" je tako privatna...)

Ker je gledališče najbolj časovno zasidrana umetnost, je treba s tega vidika tudi gledati nanj. Kaj daj ezdaj... Gledališče je že zaradi prisotnosti skupinskega gledalca najbolj socializirana umetnost, najbrž tudi najbolj politična, tudi tedaj, ko raziskuje "temni nemir smrtnikove intimne duše"... A stvari vendar niso tako neposredno preproste. Zraven Barkerjevih Evropejcev se mi zdi Ko-runova postavitev Idiota (če se omejim na zadnji čas) prav v tem temporalnem pomenu izjemno zanimiva. Čemu Barker, je razumljivo. A kako razložiti (vsaj zame) dejstvo, da Idiot tako živo funkcionira v sedanjem času? Kaj je tisto urgentno, kar nam imajo povedati knjaz Miškin, cela falanga likov ob njem, Dostojevski in Korun?

Janez Pipan: Kaj pa ta velika in neskončna zgodba o tako imenovanem koncu velikih zgodb in o izključno majhnih zgodbah, ki so še možne, tudi v gledališču in dramatiki? Kjer je še edinole mogoče odkriti kaj avtentičnega, ker je svet v celoti tako in tako že en samvelik simulaker?

Rudi Šeligo: Z določenega vidika bi mogel reči, da so vsi ti napovedani "konci" (ki grejo nekako v isto vrsto z "new age" igrač-kanjem in s pisarijo raznih Coelhov) larifari. Po drugi strani pa je treba upoštevati optiko, iz katere nas nagovarja konkretni "konec"... Že Hegel je govoril o koncu umetnosti, s čimer pa ni hotel reči, da odslej ne bo več dram, ne bo več skulptur in pesmic, marveč le, da v potovanju absolutnega duha k sebi umetnost ne bo imela več takšne funkcije kot doslej. Izgovarjava nekega "konca" je popolnoma določena in jo je treba razumeti glede na nekaj. Tudi Pirjevec, kije pisal o koncu naroda, o koncu poezije, je mislil zelo določno - ne, da zdaj ne bo več naroda ali poezije, ampak da bosta narod in pesništvo zadobila drugo "formo", drugačno vlogo.

Tisto, kar me pri tej množici "koncev" najbolj vznemirja, je "konec" utopije. S tem stoletjem so se utopije izpele, zadnja, komunistična utopija seje sesula (gotovo pa se bo v kakšni novi obliki še pojavila). S tem, ko rečemo, da utopije niso več možne, rečemo, da utopije sicer bojo, ne bojo pa več tako u-strojene, da bi zahtevale uresničitev v trdi stvarnosti. Bistvena hamar-tija 20. stoletja je prav v tem, da smo imeli opravka z utopijami, ki so bile militantne, za vsako ceno so se hotele uresničiti. Človeštvo je bilo njihov material, bili smo prevodniki na njihovi poti preobrazbe v stvarnost. Nismo vedeli, da utopije niso zato, da "vstopijo" v stvarnost, ampak se porajajo, da ima človek po čem hrepeneti, da ne zbez-lja in se ne scefra na koščke... Če prevrednotimo pomen utopije ali se vrnemo na primer k Campaneli in drugim utopistom, ki niso nikoli mislili, daje treba utopije uresničiti, potem tudi ni konca utopij, temveč bojo še naprej (ali ponovno) utripale v času kot neprava, kvazi transcendenca. Če tako razumemo konec utopije, potem ni razloga, da bi bivali samo fragmenti, drobci celote, razmetani po ravninskem delu sveta. To, daje danes videti vse razdrobljeno, da obstaja samo sedanji čas, daje prihodnost samo nadaljevanje sedanjosti - to je reakcija na spoznanje, da so se vse utopije sfižile. Ampak sfižile so se na poti v uresničevanje, ne v svoji "arkadiji", kjer je njihov dom.

Vilma Štritof Čretnik: Tudi dramske osebe v Kamenju imajo potrebo po tem, da bi prišlo do neke odrešitve, pojavlja se celo nekakšen eskapizem, zbežati iz tega stanja nekam drugam, v neki drug svet, nekje drugje najti smisel. Nobena sprememba ni več totalna, vse rešitve so parcialne; takšno je stanje stvari, ki ga opažamo skozi to dramo - brez možnosti dokončne odrešitve. Tudi popolne katarze v tem primeru ni. Moramo pa hkrati vendarle govoriti o njej, ker ima ogenj v prvem delu očiščevalno funkcijo, čeprav ne takšne kot pravi ogenj, primarna, elementarna energija, saj je tukaj samo fingiran. Zanimivo je seveda tisto stanje, v katerem so ženske po tem, ko so ta ogenj simulirale^ ga zaigrale.

Rudi Šeligo: Ogenj kot ogenj v omenjenem pomenu ni več možen. Spet smo pri istem. Lahko bi rekel, ni samo konec zgodovine, ampak je tudi konec ognja. Seveda ogenj je, nima pa očiščevalne funkcije, kakršno je imel. Tega se zavedam, tega se zavedajo tudi "neveste". Ampak vejo tudi za temeljni princip simulacije, vejo, da s posnemanjem rasti žita sredi polja žito zares zraste. Če se na primer zdajle začnem delati, da sem jezen, pa nisem, bom čez pet minut zares jezen. In če se delam, da kurim ogenj, ki očiščuje, seveda ne bomo prišli do tega, do bo spet ogenj, ki res očiščuje, vendar bo ostal neki občutek, "da nekaj pa le je na tem". Na neki, nepravi način se očistijo, saj zato pride sicer šepavi Apolon, ki vendarle prinese zaželeno glasbo... Pri moških, "hotljivcih", ima deklica (angel) malo drugačno vlogo...

Vilma Štritof Čretnik: Na eni strani je ta deklica žrtev, ki lahko odpušča, je kot nekakšna fiktivna oseba, ki bi se ji lahko zgodilo vse, kar bi jim potem odpustila; v prvem delu pa Apolon kar od nekod pride, ni tako zelo povezan s tistim, kar seje ženskam dogajalo, z njihovimi travmatičnimi izkušnjami.

Rudi Šeligo: Deklica se tam pojavi kot nekakšna človeška čistost, neomadeževana, hkrati pa si jo vsi želijo, kot se za prave "hot-ljivce" spodobi.

Ta deklica ima torej podobno funkcijo, samo daje tukaj neuspešna, ne razreši jih.

Mogoče je v tej zvezi še nekaj: moški nagovarjajo one, ki v tem čudnem prostoru niso z njimi, kot nesmrtnike. Mi, ki gledamo, smo nesmrtniki! Mi, ki živimo na tem ravninskem delu sveta, ko seje ustavila zgodovina, ko nimamo več velikih ciljev, se vedemo, kot da smo nesmrtni, obnašamo se, kot da bomo večno živeli, ukvarjamo se samo z drobnarijami.

Rudi Šeligo:.. .sveta najbrž ne, pač pa prestavljamo reči tako, da pridemo na koncu dneva na začetek... Odkod tem trem tipom pravica, da vse druge zmerjajo z nesmrtniki!? Kaj seje zgodilo? Odgovor na to vprašanje je povezan z vprašanjem, kje sploh so in kaj jih žene v pričujoče "samo-mučilne postopke". Uprizoritev bo najbrž dala neki možni odgovor.

Janez Pipan: No, odgovora ne, ker se mi zdi, da vsak definitiven odgovor povzroči, da stvar izgubi dvoumnost, ki jo mora ohraniti. Ravno v tem je ključni suspenz drame. Seveda pa bo prostor sam moral biti bolj konkreten. Sploh pa ne bi rad, da igro pretirano razlagamo.

Vilma Štritof Cretnik: Se tipično novinarsko vprašanje: piše Rudi Šeligo kaj novega?

Rudi Šeligo: Pišem roman, Izgubljeni sveženj, roman, katerega del je bil objavljen v Novi reviji in katerega začetek je v določeni zvezi s Kamenjem.

Vilma Štritof Cretnik: Moram reči, da se res da marsikaj razbrati; predvsem princip...

Rudi Šeligo: Tudi v tem besedilu je v ospredju neka zamolčana resnica, ki si je akterji ne upajo povedati...

Janez Pipan: Neke stvari pa v drami vendarle so izrečene in te niso preproste. Ta preskok ali prestop v dogajanju se vendarle zgodi, tisti hip, ko rečejo, zdaj pa konec igranja, zdaj je treba razčistiti, izgovoriti, ne glede na to, koliko se vsakemu od njih to res posreči. Ampak tudi tisto, kar je zamolčano, je pričujoče, kot bi ti rekel, in je bistveni sestavni del drame.

Rudi Šeligo: To je sploh edina dramska napetost. Med zamolčanim in izrečenim.

Janez Pipan: Skozi vso dramo je enako pomembno tisto, kar je zamolčano, in ima za uprizoritev enako težo ali skoraj enak prostor kot besede same, ki so kljub obilici kdaj že izgubile svojo vsebino. Ne glede na to pa se mi zdi, da se v trenutku izpovedi, spovedi, v trenutku, ko mora to zamolčevano vendarle priti na dan, tudi nekaj zgodi. Tudi v jeziku gledališča, v jeziku drame. Tukaj slutimo nekaj, kar niti po naključju še ni do konca artikulirano, ampak vendarle je neki začetek.

Rudi Šeligo: Spoved je velik človeški obredje kot nekakšna kopulaL. Ne moreš se izpovedati sebi, nasproti mora priti drugi. In gledališče oziroma avditorij je tista instanca, ki omogoča spoved.

Vilma Štritof Cretnik: Pri spovedih -upoštevaje vse neizrečeno, zamolčevano — prihajamo do trenutkov, ki bi jih lahko imenovali mali Rubikon, kritična točka, ki jo mora igralec ravno tako preseči, mora priti do tiste točke, ko se stvar razpre drugače, ko se ta spoved resnično začne.

Rudi Šeligo: Ne, ne, psihologija je samo odskočna deska, gre za pomembnejše reči. Ta drugi je tisti, ki omogoča mojo besedo, navsezadnje moje očiščenje.

Janez Pipan: Ampak spoved je zmerom spoved instituciji, naj je to duhovnik ali psihiater ali avditorij, kot praviš.

Rudi Šeligo: Dušni pastirje konkretna oseba, psihiater je oseba, avditorij je skupinski gledalec, ki je tudi zmeraj konkreten... Instituciji se ne da spovedati.

Janez Pipan: S tem bi se težko strinjal. Človek se vedno izpove zgolj na mestu, kjer je sicer prisoten "drugi", ampak bi rajši rekel - njegov nadomestek, človek, ki zastopa "drugega", ki ga pravzaprav institucionalizira. Zanimivo je, zakaj ateisti potrebujemo psihiatre? Zakaj ateisti potrebujejo "spovednico"? Zakaj, koneckoncev, potrebujemo gledališče? Zakaj vendarle hodimo tja, če je ves svet narejen tako, da to nima več nobenega smisla (na prvi pogled, seveda)? Zakaj tega ne opravimo doma? Svojemu bližnjemu v obraz? Prepričan sem, da tudi v primeru prave, pristne ljubezni ni tako. Tisto, kar človek mora izreči groznega, strašnega o sebi, temu, ki ga ljubi, ne izreče nikoli, ampak mora poiskati tistega, ki...

Rudi Šeligo: Tbrej bi bilo treba "raziskati", kdo sploh je ta drugi. Najbrž pa se boš strinjal, da v takšnem razgovoru tega ne bomo opravili... Hotel sem prav v zvezi s izpovedjo "hotljivcev" v pričujoči drami reči, da človek za svoje hude reči, v svojih hudih urah, potrebuje drugega. Se pravi, človek rabi ušesa, pamet in srce drugega, da zmore slišati, misliti, biti. Tisto, kar ima človek za svojo resnico, mora razodeti drugemu, svoje stiske mora položiti k njegovim nogam - vendar ne zato, da bi mu drugi dal odvezo, marveč zato, da bi njegove stiske in slabo vest potrdil. Najbolj skrite misli, najbolj zmotne, najbolj nizkotna in celo zločinska dejanja, kijih tlačimo v nevidno ali podzavest (ali je že razglašen tudi konec podzavesti?), se razodenejo, kot da niso bila zaman, na določen način zaživijo...

Kdor skak, tisti hlap. Historija v treh dejanjih Upr.: * EG Glej 26.1.1973 Rež. D. Jovanović

Čarovnica iz Zgornje Davče. Igra v trinajstih prizorih Upr.: * SLG Celje 30.12.1977 Rež. D. Jovanović Obj.: * Primorska srečanja 1977 št. 1-2, 3, 4, 5

* Lepa Vida / Čarovnica iz Zgornje Davče Ljubljana: Mladinska knjiga 1978 (Nova slovenska knjiga)

Prev.: srh.: *G. Janjušević; v: R. Šeligo: Drame (Čarobnica iz Gornje Davče...) Beograd: Narodna knjiga 1986 (Savremeni jugoslovenski pisci)

* Kamerni teatar Sarajevo 21.4.1980 Rež. S. Unkovski (.Lijepa Vida) Obj.: * Lepa Vida / Čarovnica iz Zgornje Davče Ljubljana: Mladinska

knjiga 1978 (Nova slovenska knjiga) Prev.: srh.:*G. Janjušević; v: R. Šeligo: Drame (Lepa Vida ...) Beograd: Narodna knjiga 1986 (Savremeni jugoslovenski pisci) *V. Krušić (.Lijepa Vida)

* SLG Celje 6.2.1998 Rež. M.Logar Obj.: * Dialogi 1981 št.5 (samo prvi dve dejanji)

Prev.: srh.: *G. Janjušević; v: R. Šeligo: Drame (Svadba...) Beograd: Narodna knjiga 1986 (Savremeni jugoslovenski pisci) hrv.: *F. Zagoričnik (Svadba) maked.: *I. Milčin (Svatba) madž.: *Sziveri J.

Droschl 1987 (Theater Bibliothek) angl.: *S. Kravanja; v: Contemporary Slovenian drama Le livre slovene 1997 št. 1 (The Wedding. A play in four acts)

* Narodno pozorište »Ljubiša Jovanović« Šabac 22.10.1984 Rež. B. Mičunović

(Nova slovenska knjiga) Prev.: srh.: *G. Janjušević; Ana. Drama. Novi Sad: Sterijino pozorje, 1985 (Savremena jugoslovenska drama 21) *G. Janjušević; v: R. Šeligo: Drame (Ana...) Beograd: Narodna knjiga 1986 (Savremeni jugoslovenski pisci)

*G.Janjušević; v: R. Šeligo & N. Prokić & J. Plevneš: Ana. Dom Bergmannovih. Mazedonische Zustande Beograd : Nova knjiga 1987 (Biblioteka Ka novoj drami II/l) nem.: *E. Prunč; v: Drei Dramen (D. Jovanović: Wand, See & G. Strniša: Die Menschenfresser & R. Šeligo: Anna) Klagenfurt/Celovec, Salzburg: Wieser, 1990 (Edition Vilenica im Wieser Verlag) Scenarij: *B. Šprajc: Ana. Scenarij za celovečerni igrani film. Kranj 1985

Upr.: * Narodno kazalište »Ivan Zaje« Reka 21.10.1986 Rež. J. Pipan (,Slovenska sauna)

* Teatar na narodnostite - Albanska drama Skopje 25.11.1988 Rež. R. Burhan (Sauna)

Obj.: * Ljubljana: Cankarjeva založba 1987 Prev.: srh.:*G.Janjuševic; v: Scena Novi Sad 1986 št. 44 *Lj. Stefanovic (Slovenska sauna) alb.: *A. Gasi (Sauna)

Volčji čas ljubezni. Drama s prologom (po nekaterih motivih Aleksandre Kollontajeve)

Upr.: * Drama SNG Ljubljana 11.11.1988 Rež. M. Hočevar Obj.: * Celovec: Wieser 1988

Upr.: * SNG Drama Maribor 11.4.1997 Rež. V. Moderndorfer Obj.: * Ljubljana: Mihelač 1995 (Zbirka Talija)

* Ana / Svetloba in seme Ljubljana: Mladinska knjiga 1984 (Nova slovenska knjiga)

Vlahi. Radijska igra po noveli Žil Prvo predv.: RTV Ljubljana 27. 12. 1974 Rež. R. Sajko ^ev-^: srh.: *M.Hecimovi<5; Ljubljana : RTV Ljubljana, 1975

nem.: *G: Fras; Ljubljana: RTV Ljubljana 1975 (Die Fremden) franc.: *E.Jereb; Ljubljana: RTV Ljubljana 1975 (Le temps d'errer)

Jezik "Pascal" Radijska igra £rvo predv.: RTV Ljubljana 4. 10. 1985 Rež. A. Jan ^Frev._: srh.: *G.Janjušević; Ohrid : Radiotelevizija Ljubljana, 1986 franc.: *V. Jesenik; Ljubljana: RTV Ljubljana 1986 (Le langage de Pascal)

Rdeči plašči Saturnovih svečenikov. Radijska igra Prvo predv.: Radio Slovenija 6. 10.1995 Rež. A. Jan Obj.: *Nova revija 1994 št. 149

* Ljubljana: Mladinska knjiga 1994 (Zbirka Klasiki Kondorja 6) Z ilustracijami J. Bernika.

Prev.: srh.: *D. Poznanovič; v: Zidine i prostranstvo. Pripovetke. Beograd: Nolit 1969 madž.: *Bodrits I.; Forum Novi Sad 1969 Scenarij za CV film: *M. Klopčič; RTV Ljubljana 1970 (nerealiziran) TV film: *Rež. M.Klopčič (scenarij R. Šeligo & M. Klopčič; real. TV Slovenija 1997)

* Maribor: Obzorja 1971 (Znamenja 19) Prev.: srh.: *D. Poznanovič; Beograd: Rad 1979

franc.: *V. Jesenik; RTV Ljubljana 1973 (priredba za radio) angl.: *E. Jereb & A. MacKinnon; RTV Ljubljana 1973 (priredba za radio)

Obj.: * Ljubljana: Mladinska knjiga, 1975 (Nova slovenska knjiga) Prev.: srh.: *T.Detiček-Vujasinovic; Blagi dodir Beograd: Narodna knjiga 1976 (Biblioteka Naši vidici)

Obj.: * Ljubljana : Mladinska knjiga, 1986 (Nova slovenska knjiga) Prev.: srh.: *V. Gotovac; Šutnje. Crtice i legende. Ljubljana, Zagreb: Cankarjeva založba, 1989 (N biblioteka) angl.: *A. Ceh; Keeping Silence Le livre slovene 1988 št. 1/2 nem.: * Die Verschvoiegenheiten Klagenfurt/Celovec: Drava 1990

Prilika o Juriju iz Svatbe. Iz ciklusa Slovenske menipeje Obj.: Nova revija 1996 št. 165/166

Obj.: * Literatura 1996 št. 63/64 (Tri poglavja iz romana Rešta) *Nova revija 1996 št. 174-175 (Na flišnatem terenu, v Veli

Hrušici. Iz satiričnega romana Rešta) *Nova revija 1997 št. 179 (H klimaksu hiteča poglavja romana Demoni slavja ali Rešta)

Za ponovno branje Aristotela. Odlomek iz razprave o identifikaciji in katarzi v poetikah drame Obj.: * Maska 1987 št.6/7

Postopek kot avtopoetika. Povzetek predavanja za ALU (maj 1989) Obj.: *M'ars 1990 št. 1

Obj.: * Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko 1992 (Knjižnica MGL 114) V: Razmerja v sodobni slovenski dramatiki. Ur. E Pibernik

Prev.: * Der heisse Hochsommer der sloivenischen Schriftsteller V: Wege der Selbstbehauptung. Ur. L. Detela & F. Krahberger. Wien: Zeitschrift fur Internationale Literatur LOG: Verein Literaturzeit-schriften Autorenverlage VLA 1993 (LOG-Buch 12) Moralno stališče, svobodna oseba. Avtorefleksija o DSP Delo 10. 2. 1989 Krik v svet in človeka Dnevnik 11. 2. 1989

"Jaz ne bom več zborovalUvodne besede na okrogli mizi Društva slovenskih pisateljev, posvečeni Ivanu Cankarju. Naši razgledi št. 10 (26.V. 1989)

prispevek na disputu "Vilenica" 89. Gorenjski glas 10. 11. 1989 O "koncu" Zveze pisateljev Jugoslavije Delo 11. 1. 1990 Pisateljeva beseda o slovenski integrativni kulturni politiki Delo 18. 1. 1990 Vrniti pesništvu dostojanstvo. Ob podelitvi Kajuhovih nagrad.

Delo 22. 2. 1990 »Nikoli še nobena solza ni bila potočena zastonj...« Delo 8. 3. 1990 Kultura v političnih spremembah Delo 18. 10. 1990 Za suvereno slovensko kulturno politiko. Referat ob ustanovitvi

Slovenskega kulturnega zbora. Nova revija 1990 št. 101/102 Prehajanja. Izjave, protesti in nagovori. Ljubljana: Založba Park 1991 Resolucija o kulturi Nova revija 1992 št. 117/118 Usodne odločitve Franceta Bučarja. Sedemdesetletnica. Nova revija 1993 št. 131; V: F. Bučar: Prehod čez rdeče morje Ljubljana: Mihelač 1993

Premislek ob peti obletnici "pisateljske ustave" Nova revija 1993 št. 134/135 Tri vprašanja slovenskemu dramskemu gledališču Nova revija 1993 št. 139/140

RTV Slovenija Primorske novice 16. 7. 1993 Objaviti, uničiti, pozabiti, maščevati se? Kaj napraviti z udbovskimi

dosjeji. Delo 24.VII. 1993 (R.Š. eden od avtorjev) Prihaja čas opravičevanja? Nova revija 1994 št. 147/148 Ali svet potrebuje pisatelja? Nova revija 1995 št. 162 Javna RTV v funkciji nacionalne kulture Nova revija 1995 št. 162 Ob 120. obletnici Cankarjevega rojstva. Nagovor na proslavi, ki sta jo priredila Kulturni forum in Društvo slovenskih pisateljev 9.maja v CD Nova revija 1996 št. 170-171 Kdo smo in zakaj imamo državo. Pobuda za ponovno presojo

slovenskega narodnega položaja. Nova revija 1996 št. 167 (R.Š. eden od sogovornikov) Pogovor v uredništvu Nova revija 1996 št. 174/175 (R.Š. eden od sogovornikov)

revija 1996 št. 176 Pogovor z Nedeljko Pirjevec Nova revija 1997 št. 183/184 Ura evropske resnice za Slovenijo Ljubljana: Nova revija 1997 (R.Š. eden od avtorjev)

Melanholičnim razmerjem na rob. V: A. Inkret: Melanholična razmerja Ljubljana: Slovenska matica 1998

O poslušno-dejavnem človeku. Spomin na Dušana Piijevca. Nova revija 1998 št. 189

Pisateljska ustava, njen nastanek in pomen Nova revija 1998 št. 194-195 Pripombe, da človek ne ve, kaj bi z njimi. Polemika ob deseti obletnici

Majniške deklaracije. Delo 29. 5. 1999 Še zmeraj več kot trinajst točk Delo 12. 6. 1999 Poklon Dušanu Pirjevcu Primorska srečanja 1999 št. 219/220

J. Novak: Magijsko gledališče Rudija Šeliga. Umetniški večer. RTV Ljubljana 11. 12. 1984

F. Mihajlovič Dostojevski in jugoslovansko gledališče. Ob Jovanovićevi režiji romana Besi. Sodelovali so: D. Jovanović, I. Likar, S. Pezdir, Z. Petan, A. Skaza, I. Svetina, R. Šeligo, S. Žigon. Maska 1987/1988 št.8/9

Šeligom in Dragom Jančarjem. Naši razgledi 1989 št. 6 D. Jelinčič: Od avantgarde preko knjig in naroda do katarze Primorski

dnevnik 23. 7. 1989 A. Puhar: Anketa o izobčeni literaturi Delo 6. 1. 1990 - 12. 5. 1990

Sodelovali so: Rudi Šeligo et al. D. Medved: Režimski, dokler režim omogoča upanje Delo 8.12. 1990

glavo v valove. Pogovor z Rudijem Šeligom. Mentor 1990 št.6/7 S. Pezdir: Slovenska kultura mora zdaj nastopati agresivno Delo 11. 7. 1991

Rudijem Šeligom. Slovenec 14. 9. 1991 M. Zaje: Opozicija nacionalni kulturi Mladina 1991 št.41 S. Sitar & J. Virk & C. Gale & K. Mahnič & I. Škamperle: Slovenija potrebuje celovito kulturno promocijo. Intervju z Rudijem Šeligo. Slovenec 16. 11. 1991 N. Grafenauer: Pogovor z Rudijem Šeligom Nova revija 1992 št. 126/127 J. Horvat & J. Virk: Ideološki boj ostal v zamrzovalniku Slovenec 15. 5. 1993

M. Ogrin: »Spektakel« nima več nobenega smisla Slovenec 30. 10. 1993 A. Grizold: Doseči je treba še strožjo selekcijo, kar pomeni, da zadostuje

šest predstav Republika 9. 11. 1993 A. Zorn: Portret-Rudi Šeligo TV Slovenija Rež. F. Robar Dorin 1994/95 J. Horvat: Življenje v nemem jeziku in odsotnosti sporazumevanja.

Pogovor o kulturi v luči kulturnega foruma. Delo 2. 3. 1995 M. Bogataj: Pogovor z Rudijem Šeligom ob Razvezi Gledališki list SNG

Maribor 1996/1997 št. 3 J- Horvat: Usodna majhnost za naš roman. Literatura 1997 št. 69 F- Vurnik: Rudi Šeligo: intervju Sodobnost 1998 št. 1-2

• Titan: V posmeh dosežkom civilizacije. Pogovor z Rudijem Šeligom o zbirki novel Uslišani spomin Večer 23. 3. 1998

• Ahačič: Pota umetnosti so nepredvidljiva. Pogovor z Rudijem Šeligom o slovenski drami danes. Gorenjski glas 3. 4. 1998

^encinger: Evroskeptik, ki diha z gledališčem. Rudi Šeligo, dobitnik ^ Velike Prešernove plakete. Gorenjski glas 1. 12. 1998

ratenauer: Nova revija in izzivi časa. Vidiki - pogovor v uredništvu. ^{Nova r}evija 1998 št. 199/200 (Sodelovali so: Rudi Šeligo et al.)

A. Gombač: Delavne počitnice Rudija Šelige Sobota 1999 št. 28 I. J. Fridl: Slovenska književnost ob stiku tisočletij. Dramatika

Literatura 1999 št. 99/100 (Sodelovali so: R. Šeligo, I. Svetina, G. Gluvić, V. Moderndorfer, M. Zupančič)

Revija 57 (1957-58; sourednik) Perspektive (1962-64; sourednik) Problemi (1970-71)

Collection 1984 (Savremene likovne monografije) Dušan Pirjevec Ljubljana: Nova revija 1998 (Zbirka Interpretacije 7)

Ampak čeprav je bil svet v celoti tako urejeno razdeljen, je Jezus v to delitev posegel z nerazrešljivim paradoksom, nesmislom tiste vrste, ki iz sheme - pa čeprav ni manihejsko toga-zmeraj naredi življenjsko polnost, ki ni nič drugega kot življenjska radost nad neulovljiv ostjo tega, zaradi česar je vredno živeti na tej in takšni, zasenčeni in spodnji polobli sveta.

Rudi Šeligo Neizrečeno izgubljeno (fragment) Nova revija 204-205 april-maj 1999

V drugem delu Šeligo ve najnovejše drame Kamenje bi zagorelo Belcer šili svinčnike. Ošilil jih je že celo goro, pa še tiho, pazljivo in vztrajno nadaljuje s svojim delom. Kovač medtem v istem zadušljivem prostoru premetava premog. Ko Belcerja izzove s pripombo o nekoristnosti njegovega početja, mu le-ta odgovori: "Kolikor svinčnikov, toliko besed. Ena od njih bo nekoč stala. Kamenje bi zagorelo, ko bi jo slišalo." Izjava zveni smešno, ker je tako preprosta in totalna. Nekakšna rousseaujevska vizija o vrnitvi v preprostost, nazaj k naravi (tja se Belcer napoti "v globoko rekreacijo", ko se nevarno zaostri konflikt med Kovačem in Orlandom) na čudaški način - ker je izrečena v kontekstu povsem absurdne situacije - evocira izgubljen in zaprašen spomin daleč od ponorelega sveta. Veronika, pevka iz prvega dejanja, še bolj radikalno in jasno razpre to zev. Govori o močnih čustvih iz otroštva, ko J^e slišala glasbo vlaških muzikantov in jo je Popolnoma prevzela. Zdaj pa stoji "na sunem" inje ne sliši več.

Gledališki oder in podpodje, prizorišči Ka-^mejVa, sta dva fizična prostora nekakšnega ^Sanatorija, zapora, nekakšne očiščevalnice.

Na odru vadijo pevke, v kleti se potijo trije moški (potili so se že liki v Šeligovi drami Slovenska savna konec osemdesetih). Vse dramske osebe so v tem prostoru po nekakšni kazni, ki je konkretno besedilo ne razkrije in se mu to niti ne zdi potrebno. Zaprti so v prostor, soočeni drug z drugim in hkrati tvorijo del sveta, s katerim so si navzkriž.

Šeligo ne gradi tipičnih dramskih situacij; prihaja le do posamičnih zgostitev prostora in časa, v katerih se da slutiti prave razsežnosti napol dorečenih, izpovedanih trenutkov in dramatičnost notranjih razmerij. Situacija se zaostri in intenzivira najbolj takrat, ko sanjsko trči ob stvarno ali ko zgodbe dramskih likov naletijo na zavore v njih samih oziroma v njihovih poslušalcih. Ravnanje dramskih oseb bistveno določa zaprtost prostora, v katerem so se znašli. Neizbežnost komunikacije pa narekuje tudi posamezne situacije. Besede so tu mogoče pomembnejše kot v tipičnih dramskih situacijah. Vsi so se prisiljeni razkriti - včasih v krčih, fragmentarno, med navajanjem vseh mogočih trivialnosti, ki jih govorec nepazljivo plasira in trčijo ob nevralgično točko poslušalcev, ali pa sam neopazno zdrkne v občutljivo in skrivnostno območje - kot bi bili vsi nezavedno gnani k točki popolnega razkritja. Zato je jezik raztrgan, ravni se neprestano menjavajo in delujejo nelogično. Vendar se za to histerično, skorajda shizo-freno podobo jezika skriva trdnejša organska osnova drame. Čutiti je temeljno bivanjsko povezanost likov, čeprav delujejo izrazito individualno. Njihovo igro pa zelo natančno določajo situacija, razpoloženje in atmosfera. Čuti so na preži, zato se drug na drugega odzivajo zelo intenzivno. Položaj lahko popolnoma spremeni že ena sama kar tako navržena beseda. Šeligo se ne trudi ubesediti neizgovorljivega - ves čas se na specifičen način izogiba poti do resnice, vsakokrat določujoč drug kontekst. O njem se odloča popolnoma subjektivno. Pomenske zveze in specifično besedišče jemlje iz svoje literature, pogosto uporablja tudi svetopisemsko simboliko. Tako ustvarja avtorsko prepoznavno pisavo.

Ženske — neveste skušajo vaditi petje na gledališkem odru, kjer "so visoke žametne zavese pred začetkom valovile v vznesenem pričakovanju in na koncu padale dol kot snežni plazovi" in " koje poslednjič zdrvela zavesa navzdol, so mogli pri sebi začutiti, da se vračajo domov poboljšani, plemeniti in strpni," kot se spominja Veronika in dodaja: "Ali so cunje tam v kotu, ostanki bivše zavese, zato tu, da bomo razsekane kose glasbe vanje zavijali?" Natrese pa še vrsto lastnosti, ki pritičejo praznemu, neuglašenemu prostoru: "vse slepo, gluho, škilasto, leseno, mutasto, železno, grintavo, topo, kilavo, kretensko, slaboumno, piškavo...". Skratka, do konca pust prostor brez poezije, ki ne daje nikomur nobenega navdiha. Šeligo skozi Veronikina opažanja spregovori o gledališču, o umetnosti, o nekakšni izpraznjenosti, ki jo je čutiti, odkar so se najbolj strašni in spektakularni dogodki z odra preselili v stvarnost in presegli vso njegovo grozovi-tost. Ženske kljub trudu ne morejo zapeti. Njihova grla so nema in suha, njihove misli raztresene in porazgubljene naokrog. Vsaka od njih skuša najti svojo pot do glasbe. Veronika se utaplja v nostalgiji, koje bila kot otrok še uglašena z naravo in je še lahko čutila njeno magičnost, slišala glasbo in videla toliko čudes okrog sebe. Zdaj pa lahko to doseže le s pomočjo droge. Zato niha med vznesenostjo, blaženostjo in med gnusom in depresijo, kadar je v krizi. Kljub temu pa ostaja čista, iskrena, najbolj občutljiva za dogajanje okrog sebe. Veronika je (sicer spremenjena) ženska iz zgodnjih Šeligovih del (Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida, Svatba, triptih Agate Schivarzkobler), kjer se je iracionalni svet slovenskega poganstva z mistično simboliko pojavljal kot proti-pol mehanizmom potrošniške malomeščanske družbe, in prav ženske so bile njegov medij. Transcendenca se je \ Kamenju nevtralizirala in se oglaša le še kot trenutki blodnje (jasnovidne ali le zablodele misli?) Veronike, "drogeristke", kot jo imenuje avtor. Druge ženske ta videnja pripisujejo le njeni odvisnosti od droge, ne upoštevajo je, čeprav jim govori: "Jaz vam bom izhod pokazala, pot markirala," čeprav "izumi" ogenj, ki jim potem pomaga, da se oglasi glasba, in čeprav je na koncu, po navideznem in zaigranem požaru edina, ki na vprašanje, če je sploh še kaj ostalo, odgovori: "Je, je...". Suzana, prostitutka, najbolje manipulira z vsemi. Pogovarjati se zna o banalnih, praktičnih zadevah, lahko pa hitro zamenja temo in kot najbolj načitana skuša najti rešitev za njihovo nezmožnost petja v filozofiji new-agea. Danica, žrtev posilstva, v visokih petah in s provokativnim obnašanjem vseskozi zbada svoje kolegice; Veronikina čustvenost in Suzanina polnokrvnost staji tuji, čeprav jo slednja vznemirja. Prizadeva si biti privlačna in vzbujati pozornost. To počne na čudno neroden način. Dirigentka, pretirano previdna in zadrgnjena učiteljica oglatih gibov, pevke sprva spodbuja, nato izgubi potrpljenje in se obupana tudi sama prepusti malo-dušju, ki zajame vso skupino. Pevke so prepričane, da jih je glasba zapustila. Skozi pogovore, ki se ves čas izmikajo iskrenemu razkritju lastnih zgodb, se vendarle zasvetijo drobci njihovih hrepenenj in življenjskih usod, povezanih predvsem z moškimi. Erotika vseskozi visi v zraku. Dotikajo seje previdno in o svojih erotičnih izkušnjah govorijo skozi druge, trivialne ali eterične teme. Tako dramatičnost nenehoma živo pulzira, menjavajo se vloge govornic, manipulatork, diplomatk, ki se preigravajo in izmikajo ube-sedenju tistega najbolj bolečega in najgro-zovitejšega iz preteklosti (vsaka nosi svoje - ali tudi skupno?). Nekajkrat se situacije usodno zgostijo, pa napetost spet popusti in se razdrobi v besedičenju o banalnostih in v praznih izgovorih, zakaj ne morejo peti. Vsaka je po svoje zapredena v svojo preteklost.

Odd Nerdrum: Poslednji pogled 1985-1992

Hrepenenje tudi v Kamenju nastopa kot "centralni živec in eksplicitna tema Seligo-ve literature" (Andrej Inkret: Izbranci). Kot nekakšen eskapizem, iskanje rešitve izven zakletega kroga. Izhaja predvsem iz želje po popolni razrešitvi, po očiščenju, vendar nastopa hkrati z zavedanjem o človekovi vpetosti v ta in takšen svet. Ženske si izmislijo požar, ga simulirajo. V tem skupnem dejanju prvič zares združijo svoje sile. Ognja, njegove elementarne moči, seveda ni več, je le njegov simulaker. Ker pa sta v njem združeni tako moč spomina nanj kot želja po očiščenju, jim uspe: pojavi se glasba in spet lahko ubrano zapojejo.

Moški del je kljub enakim temeljnim značilnostim grajen malo drugače: zaprt, zadušljiv prostor ne vzdrži dolgega molčanja, sčasoma prisili vse tri hotljivce - kaznjence ali karkoli že so, da pridejo do točke, ko bruhne iz njih. Preizkušali so svojo moč nad svetom in jo gnali do brutalnih skrajnosti tudi v intimnih odnosih. Preveč jih tišči vse, kar so slabega in grdega storili, zato je nemogoče živeti naprej, ne da bi se izpovedali. Hkrati pa obremenijo drug drugega s težo spoznanja o stanju stvari. Prav zato in zaradi slutnje, da vse najgro-zovitejše le ni bilo do konca izrečeno, izpoved ne prinese odrešitve. Kot hrepenelci iz Cankarjeve Lepe Vide prosijo dekletce - angela, naj jim odpusti, hkrati pa hotljivo zrejo vanjo. Vsak projicira vanjo svoje izkušnje in svoje želje. Hočejo, da bi spregovorila in jih na ta način odrešila mučnih spominov, vendar ostane nema in njena pri-čujočnost (ki ni niti zares niti prazna sanja) jih še bolj potisne v samozavedanje. Svojo bolečino in razpoko sveta sprejmejo nase in živijo z njo naprej. Belcer bo še naprej šilil svinčnike in čakal na pravo besedo kot nori prerok. Orlando se ne ubada s preroštvom, saj je lahkoživec in uživač in živi za trenutek. Kovač tega ne zmore; ovaduh, eksekutor, klavec, se zlomi in pade. Vse življenje je podredil uresničevanju ideje o svoji podobi sveta, prekruto je posegel vanj in bil opeharjen za iluzijo. Vsi trije pa so zaznamovani z nasiljem nad ženskami.

Vendar pa se skozi vso tematsko resnobnost prebijata čuden humor in ironija - najbolj takrat, ko avtor zgodbe obrača stran od dramskih oseb, ko "odskoči" od njih in jih angažira na popolnoma novi, anekdo-tični ravni. Na prvi pogled tovrstne avtorjeve izmišljije delujejo poljubno in samovoljno, vendar se ob natančnem branju, še bolj pa v konkretni gledališki praksi izkazuje, da so prav ti odmiki najboljši način, kako z distanco spregovoriti o stvareh okrog sebe in z molkom o sebi povedati točno tisto, česar se ne da slišati.

Kakšno je torej stanje sveta v trenutku te drame? Je hrepenenje, iskanje rešitve izven sebe, motivirano zgolj s trenutnim, prehodnim stanjem stvari (ki je nekaj vmes med izgubljenimi iluzijami, stvarnostjo, ki vse hitreje in mogočneje prerašča vsako fikcijo, drobci spomina, ki bi ga radi ponovno oživeli, in med željo po radikalno novem začetku, rešenem vse umazane navlake iz preteklosti) ali s temeljno nezmožnostjo človeka, da bi spoznal smisel bivajočega?

Jezus je rekel svojim učencem: "Cesar se vnaprej veselite, je že prišlo, toda vi tega ne spoznate... Vstajenje je že bilo, v človeku luči se godi nenehno kot tudi sodba in odrešitev..." (Rudi Šeligo: Neizrečeno izgubljeno).

Rudi Šeligo sodi v grupo-generacijo, za katero sta značilni dve fazi-obdobji; prvo naj imenujem perspektivovsko, obsega delovanje pri dveh revijah, pri Reviji 57,1957-1958, in Perspektivah, 1960-64, drugo problemov-sko, pri reviji Problemi, 1967-74. Šeligo je bil na začetku njen najmlajši član, na koncu je postal eden od osrednjih. V območju literature-kulture in glede na temo, ki sem si jo izbral za analitično primerjavo, je bil središčni tekst prve faze Smoletova drama Antigona, druge faze Šeligova novela Triptih Agate Schwarzkohler, kasneje s Šeligovo pomočjo predelan v dramsko obliko, v filmski scenarij, avtor Matjaž Klopčič. S Triptihom, 1968, je Šeligo začel in označil obdobje slovenske literature-kulture-zavesti, ki traja še do danes. To obdobje-strukturo je v teh več kot treh desetletjih podrobno izdel(ov)al, skoz vrsto proz in dram, najprej z dramo Kdor skak, tisti hlap, 1973, vse do zadnje drame Kamenje bi zagorelo, 1999. Če upoštevamo, daje bila generacij a-grupa, o kateri govorim, od svojega nastanka tista na Slovenskem, ki je artikulirala najjasneje, najodločneje, najgloblje, najizraziteje duhov-no-kulturne paradigme zadnjega pol stoletja, je iz te ugotovitve razviden tudi Šeligov pomen.

Konec Perspektiv ni bil pomemben le kot politično dejstvo, tako se pojmuje danes predvsem v novinarski recepciji časa, ampak še bistveno bolj kot kulturno-verska prelomnica, kot zareza in preokret v razumevanj u-iskanju smisla bivanja. Sredi 60-ih let se je v slovensko zavest vrnil nihili-zem, prvič močno izražen že sredi 50-ih let, a preoblikovan v pomensko strukturo, ki sem jo tedaj označil s sklopom imen: reizem-ludizem-lingvizem-karnizem-magizem. Šeligo je ustvarjalno med prvimi podal in formuliral vse te poteze novega sistema, ob Šalamunu, Marku Pogačniku, Iztoku Geistru-Plamnu, Jovanoviču, Zagoričniku, na osnovi dveh, zastopajočih prvo fazo, Božiča in Taufeija.

Leto 1968, leto nastanka-izida Triptiha, ima v svetovni-evropski zgodovini drugačen pomen kot v slovenski. Prodor radikalne svobode, duhovne in telesne, tudi politične, obnova avantgard, padec tabujev, diskreditiranje konservatizma in tradicionalizma, kar vse je kot množičen pojav na Zahodu simbolizirano v letu 1968, je šlo na Slovenskem skoz dve fazi; prva je prodrla po letu 1955, v letih 1957-58, druga po letu 1964, leta 1968. Prva je pomenila konec humanizma, druga začetek reizma, s tem izrazom zajemam tudi ostale navedene poteze-karak-teristike. Prva je delovala sama, zunaj evropskega konteksta, druga seje vpisala v kontekst širšega okolja, čeprav jo je ta kontekst deviiral in eno njeno krilo preusmerjal drugam, kot je hotela sama. Na Zahodu sta se skladala politični upor dani oblasti in s tem kapitalizmu-buržoaziji, v Sloveniji je šlo za dve različni fazi. Perspektivovska je bila politično profilirana, uporniška zoper še stalinistično Partijo, taje na Slovenskem kot postopoma rdeče buržoazirajoča se zamenjavala zahodno kapitalistično buržoazijo; prob-lemovska pa se je temu tipu upora odpovedala. V političnem pomenu je šel slovenski razvoj ravno v nasprotno smer kot zahodni. Tam v kritiko meščanske oblasti, tudi liberalne družbe, na Slovenskem v kritiko slovenske oblasti, s tem v prvo povojno u-spešno prehajanje od socializma-komuniz-ma k liberalnemu strankarskemu in kapitalističnemu pluralizmu. Obe gibanji, zahodno in slovensko, sta bili zoper dano oblast, a

Taras Kermauner

Med Triptihom in Kamenjem

uvod v branje šeligove drame KAMENJE BI ZAGORELO

vsaka zoper svojo konkretno. S stališča evropskega razvoja po 1990je imela slovenska pot bolj prav, zahodna seje slepila z možnostjo antikapitalizma.

Antigona seje leta 1959-60 - uprla av-tokratski državno-politični oblasti. Predvsem je hotela biti svoja, svobodno avtonomna posamezna oseba; ker ji despot tega ni dovolil, ona pa je vztrajala pri svojem, jo je dal likvidirati. Konec Perspektiv so udje re-vije-gibanja razumeli kot konec obveznega okvira, kije bil politično-državen. Spoznali so, da človek, ki se upira avtoritarni oblasti, to posnema; gre za model mimetičnih dvojčkov (skupni totalitarni izvor antifašizma-antikomunizma); da mora človek, če hoče uiti modelu suženjskega posnemanja, obnove istega, izstopiti iz družbeno političnega, iz zgodovinsko humanističnega, najti pot drugam, v območje, ki ga družba kot oblastniška ne determinira. To je bila osnovna naloga omenjene grupe-generacije v drugi fazi, sredi 60-ih let. Šeligo se je je zavedal kot malokdo. Konkretno literarno se je temu reklo: kako in s čim - s kom - nadomestiti Antigono. Antigone sicer ni bilo nujno tolmačiti predvsem ali izključno politično, takšno tolmačenje se je uveljavilo šele v regresivnem koncu 80-ih let. Aosvobajajoči-odrešu-joči se človek je moral najti smiselno pot zunaj spora s politično-državno oblastjo.

Agata v Triptihu ne konfliktira več z dr-žavno-političnim despotizmom - ta moment vstavljata Šeligo in Klopčič v scenarij, s tem kvarita čistost, inovativnost Triptiha, scenarij je iz regresivnih 90-ih let -, ampak s sistemom oblastniške družbe kot take, kije v bistvu prazen pogon institucij kot takšnih, proizvodnih, uradniških, vsakršnega institucio-nalizma, utemeljenega na logiki identitete. Zoper reifikacijo človeka v vlogo, kije mnogo bolj usodna in negativna kot zgolj politična nesvoboda, je Šeligo v genialnem navdihu, s katerim je dal osnovni znak-simbol nove etape-strukture, izdelal model čoveka, kije v sebi dvojen. Identiteta Antigone, kije obenem tudi etična integralnost skladanja vloge z eksistenco, igre z dušo, seje izkazala kot past, kot samoslepilo, kot napačna ideologija humanizma v njegovi zadnji fazi.

Zaje seje ob istem času, koje nastajala Antigona, že zavedal zmotnosti humanizma, glej Otroka reke, 1961, enako Božič, glej črno grotesko Vojaka Jošta ni, 1961; Šeligo pa je njun magizem-reizem polno razvil, ma-gizma ni več razumel kot zgolj bivšega, kot spomin na lepo izvirno naravo, lik Matere Reke, ampak gaje preosmislil v rešitev obetajočo prihodnost, ga potegnil iz okvira nihilizma v fantastični futurizem, iz mitske ži-valsko-rastlinske narave v kozmos. Kar je desetletje kasneje Hribar propagiral kot sa-kralistični kozmocentrizem, je Šeligo že 1968 na osnovi Strniševega Samoroga, 1967, oblikoval kot poosebljeno vesoljsko energijo, kot dvig človeka iz težnosti institucionalne družbe v - po telesnosti neomejeno - svobodo, iz etičnega upornika, Antigone kot moralne integralne borke, v dvojnostno-dvoumni lik Agate, kije obenem angel in hudičevka. Lik pripelje dramatik do zadnje napetosti in izrazitosti v drami Čarovnica iz Zgornje Davče, 1977. Enotnostna Mati reka iz Otrok reke, kije simbol ressentimenta, izgubljenega pravira, arhaične varne človeške skupnosti, Pramatere, se na poti med Agato in Darinko, Čarovnico, razcepi v lik demonske vesoljske sile, ki povzroča katastrofo, a obenem s kataklizmo svet, ki ni več vreden obstoja, temeljno pretrese, očisti, s tem omogoči, da se ustrezneje začne znova. Vsaj veruje v to možnost.

Agata je dopoldne v službi kot mala uradnica, popoldne se puščobnost njene prazne eksistence nadaljuje v splošnostno-neoseb-nem, v modnem, družabnem, zunanjem, tudi v povrhno erotično-seksualnem. Oba toposa in obstoja, v službi in v prostem času, sta brezupna, vodita v izgubljenost, obup in samomor; tega na tej liniji dožene Smole v Zlatih čeveljčkih, potrdi Matjaž Zupančič v Slastnem mrliču. Agata nima moči, da bi vzdržala v praznem s pomočjo aristokratskega sloga, kot figure Dovjakove drame Obračun v Louvru. Upira seji - umira od gnusa -, da bi se prepustila redundantnosti gloso-lalije svojega okolja, kot se figure Kodriče-ve drame Vlak čez jezero. Ne uživa v sado-mazohističnih ekshibicionizmih kot liki Fi-lipčičevega Veselja doma. V njej ni nagiba, da bi skoz smrt-umor prešla mejo med tem in drugim svetom, kar je projekcija-poskus likov v Muckovem Portimau. Najhuje je, da ne more odkriti, kdo in kaj je, njena notranja identiteta je praznina, jalovost, nič. Med njo in okoljem je le gnus-dolgčas, okolje ravna z njo kot z rečjo, ki ne more priti do zavesti o sebi, kar vse je povsem drugače kot pri Antigoni. Ce bi se znašla v Bosni v času ver-sko-narodnih vojn, bi reagirala kot Alica v Potočnjakove drami Alica, Alisa; lahko bi se zmedla, a čutila bi, kje je vir zmede. Agata ravno tega ne zmore razumeti.

Rešitev, ki jo je iznašel Šeligo in na kateri temelji pretežen del slovenske zavesti zadnjih treh desetletij, je predlagala: odmik od sporov političnega in družbenega tipa. Umik človeka vase, ta človekova notrina pa ni nekdanja zasebnost, ki jo gojijo privati-stične družine, glej Borovo dramo Pajčolan iz mesečine, 1960, ampak je odkritje nove, čeprav dvoumne identitete: med duševnost-jo posameznika in magično naravo vesolja. Človek je kot tak dvojno(stno) bitje, zato lahko brez težave - pomaga si tudi z drogami -izstopa iz svojega banalnega fizičnega telesa, iz družbe kot okolja, in prestopa v to novo enotnost-dvojnost Vesolj a-Jaza. Na mestu družbene politične, celo vojaške akcije je meditacija, na mestu udaijanja-opredeljeva-nja čutenje, na mestu umovanja čudenje, na mestu najstva razpoloženje, na mestu izsi-ljevanja-osvajanja pustiti biti; Pirjevec v svoji drugi fazi izhaja od Šeliga. Šeligo je tisti, ki prvi uči: Konec akcije!

Šeligu se posreči Antigono nadomestiti z Agato, personalno etiko z magijo. V Skaku to smer še bolj utemelji, v Čarovnici doseže ta usmeritev vrh, v Svatbi, 1981, poči. V tej drami avtor eksplicira-razkrinka Agatino dvojnost. Naenkrat spozna, da pot v kozmos ni pridobivanje brezkrajne kozmične energije, vitalne bitne sile, ampak simulacija, nova oblika folklorizma, mimezis nekdanjih svetih obredov, ki so nekoč fascinirali, danes pa je čarovništvo tržen posel, manipulacija, potvorba, kvečjemu izraz ponesrečencev, ki svojo praznino zapolnjujejo z užitkom v mučenju brezpomočnih. Kozmos, ki seje med Triptihom in Čarovnico bočil nad člo-vekom-svetom kot novo svetišče, se je razkril kot smetišče, kot podzemni blodnjak, kot jama, v katero pada smisel in se tam razkraja v nič.

V Slovenski savni je Šeligo potrdil svoje spoznanje o premoči - edino resničnosti -

V dramah od Ane prek Volčjega časa ljubezni do Svete sarmatske krvi je z radikalno kritiko komunizma-stalinizma kot udeja-njenja pekla poskušal vrniti držo Smoletove Antigone, vendar se mu ni izšlo, kajti našel je le svet do kraja zblojenih zločincev, nikjer nikogar, ki bi kot Antigona in Paž nosil smisel, vzpostavljal platformo pozitivne grupe-občestva. Antikomunizem ni pripeljal do ustanovitve novega - ali prenovljenega - človeštva, le še bolj je poglobil avtodestruk-cijo človeka, mejni položaj nesmisla, ki je Smoleta in Zajca, glej Grmače, odpeljal v prepustitev praznini niča. To je (bilo) stanje, na katero odgovarja s Kamenjem.

Odgovarja uspešno? Ne. V naslovu točno zapiše: Kamenje bi (za)gorelo, in ne: Kamenje gori. V Čarovnici je gorelo, ves svet-kozmos je plamenel kot magma iz ognjenika. Taje bila v Triptihu še očarljiva svoboda vesolja, v Svatbi že jama, v katero so odvrženi ogorki, svet kot pepel. V Triptihu je bila poroka človeka s kozmosom lepa, v Svatbi seje skazala za parodijo, v Kamenju pa so ljudje Neveste, ki pojejo zaman, histerično, izdavljajo krike v prazno, prenapenjajo se, si zatemnjujejo zavest z brezkončnim beb-ljanjem, z ničesno retoriko, kije le pomno-žitev družabnega blebetanja v Triptihu. Tu je bilo kramljanje sicer mučno, a nevsiljivo.

V Kamenju se bobnenje vulkana iz Čarovnice spreminja v hrup človeških grl, ki niso zmožna več posredovati interpersonalne komunikacije, ampak le trušč zoglenelega kamenja, ki ga Hotljivci v peklu - podzemni peči - sicer mečejo na ogenj, a je kamenje brez kalorij-sile, ogenj le namalana kulisa. Vreščanje Pevk, ki bi bile rade spet neveste, kot Lenka v Svatbi, a so le izgubljene jalovke, sorodne lažnim materam v Duševi drami Maternity row, izpraznjena-izjalovlje-na nekdanja energija, ki niti ne gasi ognja podzemlja, ker v podzemlju plamenov že davno ni več.

Od prazne pozunanjene družbe v Triptihu do zoglenele ekstaze v Kamenju je uprizoril Šeligo veličastno, podrobno, notranje pristno, inteligentno podobo zamanskosti današnjega človeka, če se napoti po poti, po kateri je odšla Agata; po kateri seje napotil razviti Zahod od srede 60-ih let naprej, v času revitaliziranega kapitalizma, resofistici-rane buržoazije, pantehnizirane družbe, panscientificirane zavesti. Antigona je še slutila transcendenco, zato je mogla najti konkretnega osebnega drugega (Paža); svet je spet obsta(ja)l. Šeligova dramatika pa pokaže, kako med dvema človekoma - med ljudmi - ni več mogoče osebno občevanje; vsakdo je zaprt le v lastni avtistični svet blodenj, drogiranj, želja, vsa akcija ljudi je izsiljevanje v prazno.

Šeligova prednost-moč je v tem, da se s tragično nihilističnim spoznanjem ni pomiril, ni skomignil z rameni in dejal: če je vse zaman, potem se igrajmo, izkoriščajmo bedake in se prodaj(aj)mo na trgu užitkov-imi-dža, ki edini kaj velja. Šeligo je samozavr-tost, v kateri se je znašel, preinterpretiral tako, da seje v psevdosadomazohizmu-eks-hibicionizmu tako rekoč absolutne nemoči dal drugim, čeprav le v vednost, katera pot je napačna, kako ne gre naprej. Kamenje je pretresljiva drama ravno zaradi avtorjevega hotenja, ki je v nji: da se ne skrije; ravno zaradi avtorjeve pripravljenosti, da pričuje radikalno človekovo dezorientacijo. Šeligo jo pričuje na drugačen način kot Zaje, a enako prepričljivo. Kamenja naj ne bi brali kot nehoten izraz nemoči-ponesrečenosti, ampak kot akt volje in avtorefleksije-avtokri-tike, kije avtokritika vseh nas, vsakega posebej, današnjega človeka kot takega.

Kamenje je mučna drama; dokazuje, da je človekova eksistenca mučna. V drami je nemalo komičnih elementov, ki pa niso olajšujoči humor, ampak težkokrvna avtoparo-dizacija na liniji groteske, s kakršno je začel Božič, Jošt, jo v Paniki olajšal, a v Španski kraljici spet otežil-poglobil. Gledavec naj bi čutil, daje tak svet brezupno izgubljen, če človek ne bo našel spet - tokrat pristnej šega - stika s transcendenco, ki ne bo želja-privid, kot je bila za Agato, ampak uspešen stik z absolutno Drugim-Bogom. Če je še v možnosti stik z onkrajnim, v katero je tako mogočno veroval Strniša v Samorogu, potem današnja človekova izgubljenost ni totalna, potem Kamenja ni treba brati kot patetično samosmiljenje, kar je včasih poteza Zajčeve dramatike, že Otrok reke, ampak je treba doživljati Kamenje kot komedijo, kije sicer črna in kar se da grenka, a obenem vendar le komedija. Komika nastopi, ko zavzame človek do sebe svoboden odnos kritične distance, celo avtoironije; ko sicer misli, daje izgubljen, a na to izgubljenost ne pristane, svojo ponesrečeno eksistenco podaja nepristransko kot spodmaknjeno, ob tem pa nakazuje možnost, da ni nujno vsaka tako spodletela. Šeligo jo celo smeši, Dov-jak predlaga, da naj človek počaka, pa čeprav v skrajni praznini niča. Ne predlaga istega nazadnje tudi Šeligo?

Za prekriti prispevek upravljalci portala Sigledal še nismo uspeli pridobiti ustreznih materialnih avtorskih pravic oziroma dovoljenj avtorjev ali drugih imetnikov pravic za objavo.

Za prekriti prispevek upravlj alci portala Sigledal še nismo uspeli pridobiti ustreznih materialnih avtorskih pravic oziroma dovoljenj avtorjev ali drugih imetnikov pravic za objavo.

Za prekriti prispevek upravljalci portala Sigledal še nismo uspeli pridobiti ustreznih materialnih avtorskih pravic oziroma dovoljenj avtorjev ali drugih imetnikov pravic za objavo.

Izmed vseh teorij o nastanku evropske dramatike na tleh stare Grčije je najpogosteje v veljavi tista, ki jo v svoji Poetiki ponuja tudi Aristotel, in sicer, da seje drama, natančneje tragedija, razvila iz ditiramba, obredne pesmi s plesom v čast bogu Dionizu. Mnogokrat ponovljena trditev je v več kot dveh tisočletjih izgubila privlačnost, s katero bi budnega spremljevalca sodobne dramatike še dramila k razmisleku o njenem pomenu za naš čas. S kopičenjem let in desetletij, še zlasti pa z idejno-estetskimi premiki pravkar minulega stoletja, se je skupaj z izgubo vere v aristotelovske dramske principe starala tudi omenjena misel o izvoru dramskega pisanja, daje ostala bolj ali manj zanimiva le še za sorazmerno ozek krog raziskovalcev.

Z njo pa je v zamolklost izzvenela v zgodovini dramatike tako in tako največkrat kar preslišana govorica o tem, da sta glasba in beseda, artikuliran zvok na eni in ube-sedena misel na drugi strani, na svojem, v mitološke tančice zavitem začetku, dokler sta prebivali vrh Parnasa in se kot dete počasi v ta naš človeški svet izvijali iz materinskega naročja Muz, poznali en sam, tako rekoč isti, nerazločljiv jezik - jezik mousike, ki so mu božanske rojenice posodile tudi svoje ime; in sicer ime, ki nekaj pove, ki izreka vedenje o vednosti te t.i. 'muzike'. Zakaj beseda muza in njej ustrezni izraz muzika izhajata iz iste osnove kot starogrški glagol manthano, ki označuje dejavnost učenja, pa tudi znanja in vedenja. Na to prvotno, spoznavno vlogo človekove ustvarjalnosti skoraj nič manj nazorno ne namiguje slovenska oznaka umetnost, kolikor se v svojem nazivu opira na um kot najvišjo človekovo spoznavno zmožnost.

Umetnost je bila torej ob svojem rojstvu muzika, a ne v smislu današnjega prevodnega izenačevanja le-te z glasbo, pač pa je bila izraz vsaj devetih raznovrstnih ustvarjalnih sposobnosti kakor - sicer v kasnejšem obdobju grškega kulturnega razvoja, ko se je že izoblikovala zavest o delitvi umetnosti devetero boginj (od zaščitnice plesa, pa lir-skega, himničnega in epskega pesnjenja do varuhinj znanosti) sklepa 'muzični' krog.

Biografija evropske drame, ki se vrača k njeni mladosti, vse do njenih izvorov, se zdi ob branju Šeligo ve najnovejše igre Kamenje bi zagorelo na prvi pogled dejansko anahronistični pojav. Že iz Šeligo ve dosedanje pisateljske kartoteke je moč razbrati, da si avtor ne prizadeva dosledno slediti aristotelovski dramaturški paradigmi, da bi tako ohranjal ali - morda celo bolje rečeno - obnavljal spomin na temeljne zgodovinske korake evropske dramatike. Niti ne sledi poskusom nekaterih sodobnih slovenskih dramskih ustvarjalcev, ki s približevanjem svojega pisanja pesniški govorici poskušajo dramo vrniti k njenim prvotnim, mitološkim obrazcem, če je pesem še danes skupna oznaka tako za glasbeno kot literarno izraznost, če 'peti' etimološko izhaja iz poimenovanja za človekovo obredno udejstvovanje in je ditiramb kot neposredni prednik tragičnega dramskega pisanja iz te perspektive pesem par excellence.

Nasprotno, v svojem pisanju je Šeligo neizprosno 'prozaičen'. Njegov pogled je obseden z demonično uročenostjo človeka prežet je z grenkimi družbenimi izkušnjami minulega stoletja. Njegova misel je težka, včasih peklensko huda. Njegov jezik je neposreden, oropan metaforične lepote razsekan je v drobce, ki s svojo ostrino ske-

leče zarežejo v integriteto sodobnega bralca. Njegova dramska forma neprestano sledi menjavam, preskokom in neukrotljivi gna-nosti njegove izreke ter sveta, ki ga gnete iz črne magme občutij, sle, doživetij in spoznanj.

Vse te značilnosti Šeligovega pisanja veljajo tudi za dramo Kamenje bi zagorelo. Igra formalno razpada v dva dela, na ženski in moški del. In ko dramatik izpisuje nekake Vzporedne življenjepise' ženskega in moškega sveta, ki naj na svojem teku v neskončnost po matematičnem pravilu o paralelnosti nikoli ne bi dosegli stičišča, po tej ločnici preči tudi tisto izvorno en(otn)ost umetnosti na del, v katerem tematizira predvsem moč glasbe v sodobnem prostoru in času, in na onega, ki spregovarja o iskanju Besede. Kaj se torej zgodi? Problem dramske zgodovine, pravzaprav njenih začetkov, postane posredno predmet same drame, pomenske koordinate glasbe in besede v človeškem svetu tako Šeligo izmerja na vsebinski ravni. Mere, kijih pri tem dobi, pa se gibljejo okrog nevarne ničte točke: spoznanje o raz-hodu glasbe in besede na po-hodu drame iz okrilja ditiramba je vpisano v same temelje Še-ligove igre, še več, križišče, na katerem se znajdejo dramski liki v Kamenju, vodi v nevarne pokrajine tišine, zamolklosti, ne-mosti, v spoznanje o odsotnosti tako besede kot zvoka. To sporočilo vsekakor ni novo: izkušnja o nemoči slehernega um-etniškega izraza, kolikor namig na um-nost umetnosti predpostavlja zmožnost ujetja resnice, je pravzaprav osrednji rezultat umetniških prizadevanj če ne kar vsega, pa vsaj druge polovice dvajsetega stoletja.

A odnos med glasbo in besedo je pri Šeligo vendarle precej bolj členjen. Dramatik v svoji igri Kamenje bi zagorelo ne zahaja v preprosti antitetični dualizem, po katerem bi po vzgledu principa jin in jang paru ženska - moški pripisal še niz njima povsem ustrezajočih nasprotij, med drugim nasprotje glasba — beseda. Ne, poudarek je prav na tem, da ženski in moški svet, kakršna pač sta, vsa obtežena s preteklostjo grobih, šokantnih, okrutnih medsebojnih razmerij, ne premo-reta ničesar, ne glasbe in ne Besede.

V prvem delu Kamenja se tri ženske skupaj z dirigentko tako trudijo, da bi iz njihovih grl zadonela ubrana pesem, da bi lahko v himničnem zanosu artikulirale svoj glas. A "v njih je vse nemo, se nič ne zglasiT Njihova prizadevanja, ki se izpolnijo šele v sklepni sliki, pa so v nenehnem nasprotju s hkratnimi besednimi ovacijami glasbe, kijih ob svojih brezuspešnih poskusih izpovedujejo druga za drugo. "Napolnjuje te, da ti skoraj nič ne manjka - ko je enkrat not. V resničnem življenju je to čisto drugače - tam ni nikoli tako, da te napolnjuje samo eno, zmeraj rabiš več reči," pravi o glasbi Suzana. "Glasba je orjaški zVon, ki se pomika nad zemeljsko kroglo. Je celota, skoraj kot Ple-roma," ji na drugem mestu odgovarja Veronika. To so trenutki, ko dramatik iz nabitega dramskega dialoga povsem zavestno prestopi k pripovedni, monološki formi, kot da iz "resničnega življenja" stopi na prag vednosti. Zato odsotnosti glasbe stavi nasproti govor o glasbi, nemosti glasu, oblikovanega v pesem, pa gostobesednost, hlastno klepeta vost protagonistk o la vie quotidienne. In vendar se v končni sliki prvega dela veličastni Te deum lahko oglasi prav zato, ker je pod površjem mnoštva besed izrečeno tudi tisto, kar je iz podzavesti grabilo protagonistke v krč molka.

Dialektika glasbe (glasu) in besede je torej nadrobno razvita že v prvem delu Kamenja. V drugem, posvečenem moški perspektivi, dobi osrednjo vlogo beseda. Zdaj je glas tisti, kije vseskozi nevarno prisoten, in sicer kot neubran, vznemirljiv in rušilno kataklizmo napovedujoči hrup strojev. Medtem ko Šeligo z Belcerjevim neutrudnim šiljenjem pravega profila svinčnika namiguje na prizadevanje, da bi našli in izpisali odsotno (morda zgolj izgubljeno?) Besedo, zakaj "molk grehe razširja, beseda jih oži. Beseda razume in odpušča," kot pravi Orlando.

Logika razmerij med vox in littera, med tem, kar je u-glašeno in kar je zapisano, je torej zdaj zaobrnjena, zato ni presenetljivo, če je bistveno različno tudi razmerje ženskega in moškega principa v odnosu do realnega življenja. Medtem, ko ženske realnost ubesedujejo kot to, kar so Cjim) storili drugi, se moški v njej udejstvujejo. Iz tega ozira se da upravičiti, zakaj si Rudi Šeligo v drugem delu Kamenja privošči presenetljivo razpoznavne aluzije na slovensko politično stvarnost in dogodke iz javnega življenja, kakršna so čajnik v barvah slovenske zastave, namigi na komunistične povojne zločine ali omemba matičarja, ki ga množica skorajda linča zaradi dragocene zlate verige.

Kljub tej protipo stavljeno s ti, zrcalno zaobrnjeni optiki pa med prvim in drugim delom Kamenja vendarle obstaja zakon vzporednosti, ki legitimira ono govorico o "vzporednih življenjepisih". Trem protago-nistkam, na primer, stojijo nasproti tri moške figure in tudi v nadaljevanju igre enako kot na njenem začetku v napet, razsekan dialog vdirajo pripovedni, monološki odlomki, kar sicer dvodelno dramsko formo veže v enovito besedilo. In ne sicer enovito, vendar pa po enotnem načelu Šeligo organizira tudi dogajalni prostor, ko ga z delitvijo na 'zunaj' in 'znotraj' ter 'zgoraj' in 'spodaj' po eni strani abstrahira in univerzalizira, po drugi pa vendarle, kolikor pri tem upošteva skorajda matematično opredeljena razmerja, natančno operacionalizira. Pozicije biti V in biti 'zunaj', biti 'pod' ali 'nad' dosledno ustrezajo legi realnosti in hrepenevske fantastike, glasu in besede oziroma besede in glasu v določenem dramskem trenutku. Kamenje bi zagorelo je torej še eno Šeligovo besedilo, za katerega velja Kermaunerjevo spoznanje, izpostavljeno ob Čarovnici iz Zgornje Davče in Lepi Vidi, da "malokatera slovenska drama pozna tako poudarjeno, posebno, razvito... topono-mijo." Natančna organizacija toposa pa se zdi vzorčni primer za Rudija Šeliga in njegovo igro tako značilne antitetičnosti, saj je v nasprotju z utopijo, izraženo v naslovu. Sintagma 'kamenje bi zagorelo' namreč nima svojega mesta (toposa) znotraj našega sistema vedenja, saj je z vidika veljavnih shem človekovega spoznanja zaradi svoje irealnosti nesmiselna, brezpomenska. Ali pa morda Rudi Šeligo predpostavlja njeno uresničitev in na tak način oznanja oziroma napoveduje svoje 'prevrednotenje vrednot' človeštva, njegove duhovnosti, kulture, civilizacije?

Odgovor na vprašanje, ali lahko 'kamenje zagori', je v Seligovem pisanju dejansko pritrdilen. To nakazujeta že sklepni sliki vsakterega od delov igre. Najprej se z njihovim izgorevanjem iz ženskih teles molk oglasi v himnični Te deum, po taktu katerega v prvi plan prihaja apolonska postava mladca. Nato v drugem delu smrt vseh treh "hotljivcev" povzdigne kvišku angelsko podobo dekleta, kot da prikimuje njihovi prošnji, naj jih očisti z odrešilno besedo. Pogoj za povratek glasu v oglušeli svet in vnovično rojstvo Besede v ambientih našega besedičenja je torej žrtvovanje, v ognju in z ognjem se očiščuje človek v novo mladost, v lepoto, ki vznika na pogorišču preteklih grehov Končni izid Seligovih dramskih prizadevanj je torej očiščenje, ki je z metaforo ognja kot nekakšen feniks od Aristotela sem znova povzdignjen v dramsko literaturo našega časa. Sinteza Kamenja je torej katarza.

Vendar s tem spoznanjem Šeligo ne zaobide vse dramske zgodovine in s poudarjanjem njene očiščevalne vloge ne poskuša drame nereflektirano vrniti v tirnice Aristotelovega časa ali celo dlje, k davno izgubljeni ontološki totaliteti med realnostjo in literarnostjo. Prav zato tiste težko iskane Besede v kontekstu svoje najnovejše drame sploh ne zapiše. Svojo dramsko zgodbo privede le do praga sintagme o gorečem kamenju. Hkrati z dramsko zgodbo pa se godi še nekaj bistvenega in v tem je novo, drugačno sporočilo, ki ga Šeligo namenja svojim bralcem.

Drama Kamenje bi zagorelo v Šeligov opus prinaša presenetljivo svetlobo, luč upanja, da se lahko človek izvije iz naplavin zgodovine, družbenih ideologij in osebnih zločinov, ki je pri pisatelju doslej skoraj nismo poznali. V katarzičnem razpoloženju zaključka igre namreč avtor tudi sam podleže lepoti trenutka, da se za hip ustavi, da trenutek postoji. Katarza, vpisana v dramsko zgodbo, se tako izkaže kot ključni moment za Šeligov lastni dramski razvoj. Očiščevanje je s Kamenjem razkrito vedno tudi kot samoočiščevanje in tako je katarza z območja dramskega premeščena v območje dramaturškega.

V tem smislu gre verjeti, da Šeligo očiščevalne vloge dramatike nikakor ne razume ironično, da se s svojo igro ne igra, temveč jo piše hudo zares. S kar precejšnjo mero samozavesti in ambicioznosti svojo igro ponuja kot Besedo, kot tisto, ki naj bi v kozmos prerodila kaos človeških razmerij, za katere kot paradigmo uporabi model moški - ženska. Pri tem s presenetljivo neposrednostjo izpoveduje svojo vero, daje dramatika tisto sredstvo, ki zmore v katakliz-mičnem občutenju življenja z močjo svoje besede stesati "ladjo duha", na kateri bo "priplul nov človek časti in vesti", in v tem pogledu smo - namreč glede na to, kar nam sporoča Šeligo -, še daleč od pogosto raz-glašane smrti drame.

Prostor, v katerem naj bi tri pevke skupaj z dirigentko vadile, je gledališki oder, odprt na obe strani. Spredaj smo seveda mi, dejansko navzoči gledalci, zadaj, v poltemi, pa so silhuete imaginarnih gledalcev. Pevke govorijo zdaj nam, zdaj njim, včasih pa tudi druga drugi... Res pa je, da se najbolj pogosto obračajo na nas, ki smo žive priče njihove raztrgane gostobesednosti - kot da z njo prekrivajo nekaj, kar ne sme na dan...Oder je malo zanemarjen, vidijo se kabli, vrvi. Na njem je star, razmajan klavir, pod njim vedra. Štirje notni pulti, štirje razmajani stolci. Ob strani slepo okno... Ko se zavesa odpre, se pevke že pripravljajo -urejajo si oblačila, se šminkajo, nanašajo na svoj obraz in na oči prave "bojne" barve... kar traja še naprej, globoko not v pogovor...

SUZANA: Potem smo ga zabetonirali. VERONIKA: Zacementirali? SUZANA: Veliki mešalec dva dni po dvanajst ur.

SUZANA: Aha, že vem. Živčna, nesigurna, na trnih sem se premetavala, kot da bi vedela - kot da ne bi vedela... Pa še težka nevihta je visela nad glavo... Človek ne ve, ali plava v raztopljenem svincu ali je samo negibno zabit v tla - ne ve, na kaj naj se opre... Pogledala sem najprej v temni kot sobe, kot da nisem... kot da bi bila čisto prepričana, daje telo zmožno biti na dveh krajih hkrati. DANICA: Fizika zmore vse. Fizika ima delce in antidelce.

S U Z A N A: Ja, na šipo. VERONIKA: Torej si vedela. Kdo drug pa še na šipo trka. To ni nobena skrivnost.

SUZANA: Ne. Bi rekla, daje kilometre in kilometre proč, jaz pa sem šla naravnost v temni kot pogledat, če je tam. To je mistika.

DANI CA: Že vidim, tu ne bo nič... Pa daj o mešalcu, če že hočeš... Praviš dva dneva po dvanajst ur je butalo iz velikega mešalca! To je za cel hektar. SUZANA: Samo za vrt. Majhen vrt okoli hiše.

V E R O N I K A: Ne gre mi iz glave - ko je potrkalo, si šla pogledat. Prav. Seje potem oglasil?

S U Z AN A: Ha... To ti misliš. Misli si. D AN I C A: Za vse gredice, za vse stezice... Zabetonirali ste prst, v katero se seje seme.

SUZANA: Samo obrobe, bankine in poti... Potem stojiš na trdnih tleh, ne cepetaš po mastnem blatu, ne delaš škode... Iz suhih zabetoniranih tal se sklanjaš not v gredico in obdeluješ. Prst, v katero seješ, je kot v škatlicah. DANICA: Kot v krstah, rečeš, zmeraj na razpolago.

V E R O N I K A: Saj veš...Ko je potrkalo. SUZANA: Šele potem sem se oglasila. Kdo je? sem rekla brez potrebe. VERONIKA: On... Seje sploh oglasil, izdal?

SUZANA: On? Samo pridušen šelest, takšen šum, ki izdaja človekovo pričujočnost, ko hoče biti prikrit. VERONIKA: Tako je rekel? S U Z A N A: Ne. To jaz vem. To traja in utripa. Pričujočnost ni nikoli tiho. VERONIKA: Ja, pričujočnost je težka kot usoda. Utripa in brni.

Dirigentka potrka po pultu. Vse tri pevke se postavijo v primeren polkrog pred njo.

DIRIGENTKA: Dajmo .Vidimo dirigiranje in odpiranje ust treh pevk. Mogoče pojejo -a z nemimi glasovi. Slišati je samo šumenje zborovodkinjinih rok...

DIRIGENT K A: To ni nič. SUZANA: Ja, kaj še. VERONIKA: To je bilo šele ogrevanje. DANICA: Mogoče samo za spoznanje malo manj dobro kot včasih. Samo da se glasilke in organi ugrejejo, maestra, pa bo tako kot zmeraj... Samo ne izgubite potrpljenja, ne prepustite se nestrpnosti, čeprav vemo, daje težko, ko takole čakate in ne veste ne ure ne dneva. Nestrpnost je hujša od malodušja, kot ogenj požge vsako bilko upanja... malodušje pa je samo kot spomladanska slana, ki katero od njih vendarle pusti pri življenju.

VERONIKA: Nekoč v kopališču, ko še nisem jemala... S U Z A N A: Ko ti nisi jemala, tudi drogeristov še sploh ni bilo na svetu. DIRIGENTKA: Nehaj, nehajta... Gremo še enkrat!

Ponovitev uvodnega prizora: vse tri odpirajo usta, dirigentka se trudi, glasu ni nobenega... Ampak zdaj celo nekaj gledajo v note, svoje parte, česar prej niso.

DIRIGENT K A ko prekine : Zaman... Poskusimo najprej z intonacijo... Zapiska na piščalko, vključi metronom. Poglejte še enkrat svoje note, saj je mogoče, da vse sploh nimate istih... Veronika?... Suzana?... Danica?... Vsaka posebej prikima. VSE TRI: Vse je spet v redu, maestra. DIRIGENTKA: Torej dajmo.

VERONIKA: Nič. Kaj naj bi bilo? DANICA: Res nič, saj bo minilo. D I R I G E N T K A: Ne le, da nemo molčite - še celo v molku vlečete vsaka na svojo stran.

VERONIKA: Jah... Mogoče malo drugače kot ponavadi, ne čisto narobe. D I R I G E N T K A: Vse je narobe. Nervozen pogled na uro. Nikoli ne bomo pripravljene.

VERONIKA: Jah, to je tako ali tako... DIRIGENTKA: Nehaj s tem jah, Veronika... ni tako ali tako... Zberite se, sestopite vase...

DANICA: Kam? Kam naj gremo? DIRIGENTKA: Vase... Zberite se. Prišel bo čas, mi pa nič... Kdo, mislite, da tu čaka?

D A N I C A: Če bom šla res vase, bo slišati samo treskanje vrat in škripanje zavor.

SUZANA: Tam, kamor nas pošiljaš, dirigentka, nam ni pomoči. DIRIGENTKA: Nisem rekla, da pojdite kam... Vase sestopite, tam je vse zbrano, pa bo šlo.

D A N I Č A: To pomeni, da bomo z vrati treskali, žeblje zabijali... DIRIGENTKAH redu, v redu... Ne glodaj kosti naprej!... Zrahljajte se.

Napoči živahna "relaksacija" treh pevk, zelo podobna živahnim pavzam med dvema šolskima urama v šoli.

V E R O N I K A plane neučakano in nestrpno razpre bluzo, da pokaže verižico za vratom in obesek na njej : Imam sonček.

S U Z ANA: Pokaži. VERONIKA: Takega še nisi videla. Smeji se na vsa usta in iz njega grejo pravi plameni, ne žarki. S U Z A N A ki si ogleduje od blizu : Lep je... Lepo sončece. Kje si ga dobila? VERONIKA: Sinoči. Bilo je pozno, bila je že noč, ko se mu je v dlani zasvetilo, plameni so razsvetlili temo, ko seje odločil in mi ga podaril. DANICA pikro: Kdaj? VERONIKA: Sinoči, zelo pozno je bilo, zvezde so že migljale na nebu. DAN I C A sarkastično : Hhha! VERONIKA: Pa ne verjemi, če nočeš, no... Ali sem te jaz mogoče kdaj vprašala, od kod je tvoj škorpijon, a? Poglej, Prime njen obesek, potipaj! Isto zlato, ista izdelava!... Sem jaz kdaj pozelenela od zavisti, čeprav visi na tebi že dolgo! SUZANA: Pokaži... Hm... Pogleda svoj križec za vratom. Kdo bi si mislil? Đ A NI C A odrine Suzano : Veronika laže. S U Z ANA: Pa naj... ali pa ne... saj je ^vseeno. Zdaj je glasba, ženske, glasba je lepša od zlata, ki zmeraj privede v prepir, glasba daje tempo, intonacijo, ritem, dinamiko. Je struna, ki te drži nad vodo.

Samo nastaviti se ji je treba, da se naseli v človeku. Tam notri potem valovi in utripa... Napolnjuje te, da ti skoraj nič ne manjka - ko je enkrat not. V resničnem življenju je to čisto drugače - tam ni nikoli tako, da te napolnjuje samo eno, zmeraj rabiš več reči.

DANICA: Nastaviti? Njej nastaviti? Prej vase not, zdaj nastaviti. SUZANA: Nastaviti in odpreti... Če sije vredna, vdre vate. Tam že najde kaj -počiščeno katedralo ali majhno dvoranico, obloženo z žametom. DANICA: Počiščeno... da navlaka ne moti akustike?

S U Z AN A: O, akustika je že velika reč!... Treba je narediti prostor, da se sploh zglasi. DANICA: Kaj potem čakaš? Zakaj se ji ne odpreš, pometeš dvorišč in se ji ne nastaviš?

V E R O N I K A plane : Je, je... Ko sem bila majhna in takšna, kot pravi Suzana, sem srečala, sem slišala zablodele muzikante iz Mun. Bili so Vlahi s svojim vlaškim jezikom, ki ga nobeden ni razumel, a so piskali tako, kot pravi Suzana. Z mehovi "pod pasho", z drumelcami, s trstenkami, z veliko panovo piščaljo, na začetku so šli kar tako, piskali brez razloga, da nikoli tako... Ko sem visela tam na plotu in so piskali mimo, je bilo tako lepo... solze lijejo po licih, srce buta deklici v vrat od neizmerne vznesenosti... Ko sem odrasla in sem bila že takšna kot zdaj, razmetana in suha, sem jih spet srečala in spet slišala. A to je bilo tako, da so šli s svojimi čudnimi piskali samo mimo in sem se morala čuditi deklici v meni, ki meje zdaj pustila samo, kije šla iz mene in ostala tam na plotu ali že kje... Nič več nisem slišala. D A N I C A, ki ima spet opravek s pudrnico in šminkami : Bledeš, Veronika, bledeš, spet si zapadla... SUZANA: Človek nikoli ne dela ne petja ne glasbe. Glasba čaka pevce, daje bojo vredni... Če je niso, je ni, je gluhi molk... Ko pa napoči ura, je noben trušč več ne ustavi... Ali moreš zajeziti povodenj, če je res velika? Ali zmoreš požar, če je res huronski? Ali se ga moreš ubraniti, da te ne bi vsaj obliznil? DANICA temno : Kje?

S UZANA: Kaj kje? DAN I CA: Obliznil. SUZANA: Obliznil, skočil na obleko, šinil v kri.

D AN IC A: Ti se samo izmikaš. SUZANA: Nak. Niti malo ne. Rekla sem, da mora biti takšen dan, da so v človeku že napete strune, ki samo čakajo na dotik.

DANICA ironično : Aha... Nemočne, neme, v jalovo slamo posušene. VERONIKA: Manj kot slamo. Še slamica v vetru, če zapiha, da zven od sebe.

V E R O N I K A: Na suhem, kot da me ni, kot da nisem jaz ta, ki se tu trudim peti, kot daje moja pričujočnost tu na petju nekaj, kar jaz gledam od drugod - s plota ali kakšne češnje. SUZANA: Useka tak dan puščave, ko je še slišati ni mogoče nikjer. Kako naj potem kaj naredimo?

D A NI C A: Ti lahko, ki vse to veš... Odpri se, nastavi se, odpni gumbe vse do dol... Gre k nji in ji zelo dvoumno odpenja gumbe na bluzi...

DAN IC A: Tukaj... vidiš... O!... Eden manjka! SpuljenL. Kateri silak je bil na delu... Še celo kos blaga sije odnesel za spomin.

SUZANA: Manjka... Je šlo, a je ves napor zaman... Ta danje preklet, je kot puščava brez oken in vrat.

V E R O N I K A spet plane : Zunaj za plotom so cvetovi forzicije težko viseli kot s semeni nabite buče pozno poleti.

D A N I C A: Kaj ne poveš. VERONIKA: Res sem videla, čeprav rajši ne bi... Ne vlecita me zdaj za jezik, no! DIRIGENTKA, bila zatopljena v svoj pult: Bo zdaj šlo?

Vse obmiruje kot na fotografiji. Vse so ujete v svojem zadnjem gibu in gesti; Dirigentka z dvignjeno roko, ki je zmeraj začetek dirigiranja... Ta ujetost v molku in negibnosti traja. Potem...

DIRIGENTKA: Napake so, seveda, zmeraj. Ampak to, to ni nič... SUZANA: Res je, vse je zanič. DIRIGENTKA: In ti še najbolj. SUZANA: Jaz?

DIRIGENTKA: Prav ti, ki ti je naloženo več kot drugim. SUZANA: Vedela sem, da bo padlo po meni.

DIRIGENTKA: Moja naloga je, da vas pripravim... Ni moja skrb, na koga pade. Zdaj je pač tako videti, da ti vse skvariš... Pojdi. Poskusile bomo brez tebe. DANICA in VE R ON I KA: Brez prvega glasu? Brez nje, vodilne in najvišje linije? To se ne bo dobro končalo, dirigentka!

DIRIGENTKA: Prevzeli bosta njeno... Če ne zmore, pa nič...Prevzeli bosta. VERONIKA: Prevzeli, zamenjali? Same zamene... A kdo bo naju? DIRIGENTKA: Tudi jaz, tudi jaz sem samo zamena. - Suzana, ven in zberi se. Premisli.

Suzana gre "ven", se pravi proti robu prostora in tam obstane. Danica odpre usta in skoraj napadalno, vsekakor pa kljubovalno sune z brado in celo glavo proti Dirigentki.

DIRIGENT K A Danici: Tudi ti? Nasedaš istim tintam? DANICA: Imam tesen šal in visoke pete. Pete me dvigujejo v nebo, nategujejo moje telo v tetive, da so kot strune med tem strohnjenim podom in nevidnimi sferami harmonij zgoraj. Zeleni šal mi zateguje glasilke, da so zlogi petja bolj zamolkli in note nižje in počasnejše, kot bi morale biti glede na zapis in vaše vodenje... To je vse. Jaz sem v redu, z mano nič ni. V E R O N I K A zase : To naj bi bilo v redu? Bla bla in čvek, pha!... Taka gospa, glasbeno izobražena gospa reče temu, temu hropenju ona reče v redu! D I RI G E N T K A: Šal in cokle, tetive in nategovanjeL.Snemi šal, zaveži ga čez pult, sezuj pete, glasilke v sfere, odskoči od tal, samo poj že enkrat! Suzani tam zunaj Ti pa ne loputaj z vrati!

Danica se mirno in zelo zlagoma slači. Ostane v perilu in zgoraj v svileni bluzi.

DIRIGENT KA s hripavo sapo v tihem glasu : Kaj... Kaj to meni? DANICA: Veliko sem dala dol, maestra, da bije bila vredna... Umakne roke in cunje spet k sebi A zdaj je tako, kot da mi nekaj manjka... Pa to ni mraz, ki bi tudi lahko bil... A ti veš, maestra, kaj mi manjka?

DIRIGENT K A pridušeno : Šla boš ven. Za Suzano. Tam bosta skupaj mečkali, kaj vama manjka... Pa še dodali kaj zraven. Tudi, česar vama sploh ne manjka... Zgini in ne vračaj se! VERONIKA: Ne, maestra, ne naredi tega, kajti še slabše bo. Ostali bova sami. Ti z rokami v zraku, jaz samo kot zasilni drugi glas v nepravem molovskem načinu. To bo smešno! To bo za crknit od smeha. D I R I G E N T K A: Ne ve se, komu bo za crknit od smeha.

V E R O N I K A: No pa ne, no pa ne crknit - ampak nista onidve krivi - to je Saturnov dan. ki pohablja vsako intonacijo, ritem in barvo zavija v vato! To je ura, v kateri nista veselje do glasbe in radost petja niti dveh piškavih osmink vredni.

DIRIGENTKA:... nista vredni! Čvek zblojenega bitja!... Danica, ven, sem rekla. Za Suzano na mrzli hodnik, v mrzlo vežo, pa magari na kolena, pa čeprav z obleko in petami tu na kavljih! Cepeta. Jaz sem zato tu, da vas pripravim, razpojem, odprem. Tudi s silo, če bo treba. DAN I CA: Ne bo treba. VERONIKA: Ne podite je, gospa. V zmotah živite, če mislite, da bo s tem glasba rešena... Njune napake, njuni vzkliki so v zraku, od tam jih jemljeta, ne moreta se jim upreti. Če gre še ona ven, bojo vse napake mene popadle... Kaj bova potem, maestra, če se ne bova smejali? DIRIGENTKA: Danica, ven! VERONIKA: Premislite, dirigentka. Kaj bova potem midve sami počeli? Se bova sami pripravljali? Na kaj?... Hja, vi nočete slišati: to je Saturnov dan! Zlobni starec nastavlja v pevke nema usta, suši glasilke, v dušo trosi vato, da se duši, kaj šele, da bi poletela v klic harmonij! Na koncu - boste videli - na koncu te vaje bo treščil med nas osebno, pojavil se bo tu med nami kot okostnjak s koso, da se bomo vse smejale. Z drugačnim glasom: Ali tresle... Rajši nehajmo s tem! DIRIGENTKA: Ven, sem rekla. D A N I C A: Ne podi me, maestra. Ne delaj nove napake. Tu si samo namestnica in me vadimo, da bomo pripravljene... Zraven tega - kaj je sploh resnica? Enkrat je tam, drugič drugje. In kar je še huje - je tam in hkrati drugje. DIRIGENTKA: Sem že slišala, sem, leti hkrati nad Karibskim in Egejskim morjem, nad Samosom in nad Alpami... Pa ne bom več poslušala, bla bla bla. Ven! V E R O NIK A: Ali res nočete slišati nič več, maestra?

Medtem gre Danica "ven". Tam na robu prostora se spet obleče, potem pa skupaj s Suzano poklekneta. Premolk.

VERONIKA: Preveč obupujete, dirigentka. Če ste se že odločili tole početi na silo, tudi za ceno Saturna, potem je treba nekoliko potrpeti, marsikatero požreti in brez cepetanja misliti na znosen izid, če že veselega ne bo. DIRIGENTKA: Nobenega cepetanja ni bilo.

DIRIGENTKA: Nehaj s tem. Ti že veš, kaj mislim. Vem, da pride takšen dan, koje vse zaman, vem, da ima vsaka svojo levo nogo, na katero vstaja. VERONIKA: Če to veš, zakaj pa potem vlečeš tako ostre črte, oglate in rezke, ki ustavijo še tisto malo glasbe, ki bi se mogla od nekod zglasiti? Prime njeno desno roko in z njo seka po ozračju... Glej, a vidiš, kako v zrak režeš, kako drva cepiš? Tako ne moreš privabiti nobene strune, pa četudi bi jo, glej, bi jo med potjo prerezala. DIRIGENTKA osupla.

Zdaj se Veronika odmakne od nje v predano zasanjanost. Sname verižico s sončkom in jo pretaka iz dlani v dlan.

V E R O N I K A: On, ki se pogovarja z večnimi harmonijami in jih prevaja v vznesena pevska grla... On! Odprle bi se vse glasilke moje duše, vztrepetale vse strune mojega telesa, najneznatnejša piščal mojih čutov bi se uglasila v zbor piščali velikih orgel, ki bi zadonele Te Deum. Bila bi harfa v vetru!

SUZANA: Postavil je do milimetra natančne okvirje iz desk, kakšnih trideset centimetrov globoko. Potem nas je sklical: A tako? Bo tako šlo? D A NI C A: Kaj naj bi šlo? S U Z A N A: Če bo tako dobro. DAN I C A: Aha.

SUZANA: Tako naj bi šlo? - sem bila spet živčno jezna. Kako pa naj stojim na teh ozkih robovih, padla bom not v razkopano prst kot v grob ali pa nazaj na nevarna tla.

DANICA: Oboje bi bilo čudno - nisi še za v grob, pa tudi ne več za vznak pasti kar tako, na prvi namig, ha! SUZANA hlastno : Zato smo ga v celoti zabetonirali. DAN I CA: Kdo to? SUZANA: Snupi. Snupi se mu reče, povedala sem ti že.

DANICA: Aha, Snupi, ki samo molči. Snupi, ki ne blekne nobene, niti prej niti potem. - Ne prenesem tipov, ki tumpasto molčijo in samo usta odpirajo. SUZANA: Odpirajo za vzdihe in stokce takrat, koje to najmanj primerno, ha. DANICA: Čisto malo manjka, pa bi vedela, na kaj misliš. SUZANA: Veš, seveda veš, ha - ha. DANICA:Jaz tako ne morem. S U Z ANA: Kaj?

SUZANA: Prej j a, prej naj predejo, potem pa, koje zares, samo ritem motijo. DANICA: Nikoli brez. Nikoli brez soli. SUZANA: Tudi potem, ko te že, ko te že obdeluje?

Dan I CA: Takrat so najbolj potrebne. Vsak sunek do srca mora biti podložen z Rastno besedo, kije ponavadi - v civilnem življenju - ne uporabljamo, besede morajo potrditi, kar dela oven tam ^sPodaj. Kako buta, daje noro. SUZANA : Vzdihi so dovolj. Enako ti pride.

DANICA: Ona očitno nič ne ve. S U Z AN A: Dirigentka?... Ona je prepričana, da bo šele v davni prihodnosti. D A NI C A: Še sanja se ji ne, da je že vse dni tu naokoli, v tesni bližini, zdaj pri eni, zdaj pri drugi. S U Z A N A: O?

DANICA: Najprej je iz teme na osvetljena tla padla senca... SUZANA: Senc je več. Več vrst jih je. DANICA: Nikoli nobena postava ne stoji s takšnim notranjim nemirom, če res ne čaka. Nemir se potem na senci dobro vidi. SUZANA: Drhtel je od nestrpnosti? DANICA: Takšna senca diha. S U Z A N A: To je premalo. To še ni dokaz, daje bil on... Še celo drevo diha... ponoči... v vetrcu svita. DANICA: Nisem vsega povedala... Zvečer sem stole na balkonu pred dežjem poveznila... Zjutraj, navsezgodaj... je en sam stal na nogah.

DIRIGENTKA: Očitno je huda ura, mogoče celo polna luna, ki mir spodriva v nemir.

V E R O N I K A: Ne, ni lune. Veliko hujše je, prav to ti hočem povedati -Saturnov danje! Zlobni starec šprica stopljeni svinec v glasilke! Pred očmi nam plapolajo plašči njegovih svečenikov!... Kako naj potem...

S U Z A N A od tam, stoji samo na eni nogi, drugo ima spodvito : Ali se zdaj smem vrniti? Sem odslužila ali pa naj stojim na eni nogi kot čaplja do poznega dne? Dovolj imam tega! DANICA: Stoj ali pa pojdi... Ampak, ampak, kaj sploh delaš tu? Čemu se tu mučiš?

SUZANA: Kaj? Kaj delam? DANICA: Čemu enostavno ne greš? SUZANA: Grem... Kam? DANICA: Domov likat. SUZANA: To, veš... DANICA: Ali pa k frizerju.

SUZANA: Jaz bi... D A NI C A: K frizerju pod havbo, kupit nogavice, kuhat juho... SUZANA: Kuhat juho... Zakaj je ne greš ti, ki si tako gospodinjski tip. D A NI C A: Ali pa na obalo. S U Z AN A vzroji: Nič obalo! Nimaš ti meni kaj z obalo! Ti, ti se odkotali malo k vodi, malo čez travnike, tako, z visokimi petami, z ritjo, s šminko do ušes in potem na levo od vode, v grm, v blato, pod nož! -O kako so me! - Ti že ne boš meni obale!

V E R O N IK A: In še ta prostor! Trhel in smrdljiv! Ali smo mogoče podgane!... Ali si se kdaj vprašala, maestra, kaj je s tem prostorom in kaj on dela z nami? DIRIGENT K A: Kdo? VERONIKA: Prostor! Ta razcufana obloga, ta črvivi les, te štrene našega petja! DIRIGENTKA: Šal, visoke pete, luna, Saturn s plašči - zdaj pa še prostor! VERONIKA: Bila je nekoč s pozlačenimi štukaturami okrašena dvorana. Kot hram! Visoke žametne zavese so pred začetkom valovile v vznesenem pričakovanju in na koncu padale dol kot snežni plazovi, da so solze sreče frlele po pevkah in se lesketale kot mokri safirji. Oni, ki jim je bil dar glasbe namenjen, so dihali globoko in z vdihi sprejemali darove na velikih plišastih sedežih, od katerih so ostali zdaj samo trije kuhinjski stolci vprašljive stabilnosti. In potem, in potem, koje poslednjič zdrvela zavesa navzdol, so mogli pri sebi začutiti, da se vračajo domov poboljšani, plemeniti in strpni... In zdaj? Po zidovju zunaj s severa na jug plezajo lišaji in mah - tu notri pa podnice, v katerih vrtajo črvi in pod katerimi že dolgo gomazi neznano... Ali so te štrene namenjene njegovemu prihodu? Da ga gor nataknemo in se bo guncal nad nami kot kembelj?... Ali so cunje tam v kotu, ostanki bivše zavese, zato tu, da bomo razsekane kose glasbe vanje zavijali?... In ta klavir, bivši klavir, strela, škatla klavirja... Ali sploh izstisne en sam ton, zven!... Udarja po tipkah klavirja. Na, na, na, na, na - vse slepo, gluho, škilasto, leseno, na, na, na, mutasto, železno, grintavo, topo, kilavo, kretensko, slaboumno, piškavo, na, na, na... Puščava, kot daje tod tiger mesaril!

SUZANAH zdaj gleda skozi slepo okno tam "zunaj", še zmeraj samo na eni nogi: Ven gledam, dirigentka. Kakšno sonce razpaljeno se tam blešči! Razlega se od vzhoda do zahoda, od cerkvenega turna do teniškega igrišča "Ten - ten" - a luž in blata ne osuši! Po lužah kljubovalno čofota horda dijakov, ki se vrača z nekega drugega koncerta.

VERONIKA: Kakšen resentiment, kakšna užaljenost? O čem ti sploh govoriš?... Ponju grem!

Veronika odvihra "ven", k Danici in Suzani. Dirigentka sede in se ironično nasmehne. Ko k nji pristopi Suzana, se zresni.

S U Z AN A: Kaj vedeti, maestra? D I RI G E N T K A: Vse to... Bila sem zavedena.

SUZANA: Aha. Zdaj ne boš več. Povedala ti bom... Dvaindvajsetega so ga videli. Senco. Senca je tako padla, da ni bilo nobenega dvoma. Potem sem takoj naslednjo noč sanjala: bilje velik potok, skoraj reka. Na nasprotnem bregu je stal on in vrtel v lepih rokah tri svetleče se obroče. Sezula sem sandale in zabredla v vodo, kajti obroči so bili okovani s safirji in biseri. Ko mije voda segala skoraj do pasu, meje presenetil najvabljivejši glas, ki sem ga sploh kdaj slišala. Presunil me je dvakratno, kajti prihajal je izza mojega hrbta, z brega, s katerega sem tako lahkomiselno zabredla v vodo. Ta, na nasprotni strani, s svetlečimi obroči, je bil samo prazna mana, goljufiva prikazen, ki seje samo delala, daje on, kije bil v resnici za mojim hrbtom, na bregu, ki sem ga zapuščala. Ostala sem sredi korita kot vkopana, saj sem vedela, da se zdaj ne smem obrniti.

S U Z AN A: A sanje? D I RI G E N T K A: Ne sanje, kakšne sanje... Kdaj je to bilo?

SUZANA: Dvaindvajsetega. DIRIGENTKA: Premisli. Pred sedemindvajsetim ni moglo biti. To je čudno.

S UZANA: Če je pa res. D I R I G E N T K A: To ni mogoče. S UZANA: Res je. DIRIGENTKA: Presunilo te je. Ta bližina, več kot slutnja v senci... SUZANA: Obstala sem sredi umazane vode kot vkopana, kot drevo, ki raste iz rečnega korita in ne more ne na ta ne na oni breg.

DIRIGENTKA: Bila si neodločna, neodločnost jemlje moč. S UZANA: Vso... Nisem mogla k prikazni z zlatimi obroči, pa tudi se nisem mogla obrniti k njemu, živemu in vročemu. Ostala sem v blatu brez odločitve... Ampak... ampak to še ni najhujše, to še ni vsa podlaga za ta črni, Saturnovim svečenikom posvečeni dan. DIRIGENTKA: Aha... No, le povej. SUZANA: Navsezgodaj sem bila kaznovana, dirigentka. Se govoriti mi ni bilo dovoljeno. Moja hči ne govori, počasi, veliko prepočasi odrašča, noče več v šolo -če razumeš. S svojim očitajočim, temnim pogledom, mi zabija žeblje v krsto, kot da sem jaz kriva... Sin me ne spoštuje, jaz pa trepetam za njegove teniške nastope... Vsak niz, kaj niz, vsako žogico, ki leti z njegovega loparja, čutim, kot da leti skozi moje srce... To je to, razsuta in razpeta sem, ne opravim nobene naloge, v vseh vlogah sem zanič, ne opravim niti vloge državljanstva, niti vloge kariere, niti družinske vloge!... Takšna je umazana usoda matere samohranilke, dirigentka! Kako naj potem...

D I RI G E N T K A: Si prepričana, daje bilo dvaindvajsetega? SUZANAz drugačnim glasom : Čisto. Saj je bilo nenavadno, ko pa je zdaj nekje nad Gruzijo, zdaj nad Poljsko, zdaj nad Brusljem, nad Atenami in istega dne celo nad West Endom. Povsod mislijo, daje bil tam... Ha, in Danica, daje bil na balkonu, do jutra sedel na stolcu terase... DIRIGENTKA: V resnici pa je bil ob vodi, a? Na enem bregu njegova prikazen z zlatimi obroči, na drugem zaresen in vroč, a?

DIRIGENTKA: Privide imaš. SUZANA: Prividov nikoli nikjer ni. To je samo takšno neulovljivo, neoprijemljivo dejstvo - quia absurdum. DIRIGENT K A: Nehaj. S U Z A N A: Ne moreš verjeti?... Ali si ti že kdaj v tihi mračni sobi začutila težo pričujočnosti? Masivno prisotnost bitja, za katerega bolj čutiš, kot slišiš, da diha, ne da bi slišala en sam dih, ne da bi ga videla - tudi rahlega prebliska oči ne? DIRIGENTKA: Nikoli. To so prebliski razbolelih možganov, nič več, nič drugega.

SUZANA: Tam v kotu mračne sobe tih in nem, samo valovi pričujočnosti nemo govorijo: tu sem, vse vidim, vse slišim... In v skrepeneli grozi ti srce ne ve, ali naj noro buta v stene ali naj se ustavi... Plane, eksplodira: Videla sem ga! Tam v kotu, žarečih oči! Iz nič, iz nobenega povoda, iz neme pričujočnosti je planil kot eksplodirana zver. Grabi me za vrat, s koščenimi, pohotnimi prsti puli lase... Ugrabiti me hoče, ugonobiti... In tuli: Poj, poj in ukaj! Vriskaj, Suzana! DIRIGENTKA: Luna... Saturnov dan.

SUZANA nazaj v "normalno" lego glasu: Si ti predstavljaš: grabi te za vrat, stiska palce v grlo in sapnik in rjove: Poj, mrha, ukaj in poj, kajti zdaj sem zares tu!

DANICA: Nekaj voham... v tem našem zavrženem prostoru... kot da se od nekod plazi dim... kot da nekje tli, v podpodju... Ti? V E R O NI K A: Hja, mogoče... Ali pa ne, ne vem... Ko spet prideva not, bo treba najprej okrasiti... A kje dobiti bršljan? DANICA: Bršljan? VERONIKA: Bršljan bi moral prepletati luči in zidove, klavir in glasbo... Girlande, dišave, rožmarin, nageljne, vino!

VERONIKA: Bršljan povsod! Praznik za njegov prihod, za veselo uro, ko napoči glasba!... Grem! Jaz kar grem!

Veronika se požene "not", k Dirigentki in Suzani. Danica ostane "zunaj". Ko Veronika "plane" do Dirigentke, se z njo zgodi nekaj nepričakovanega. Nenadoma jo polet zapusti, skoraj sesuje se.

V E R O N I K A skrušena : Ne bom zmogla... Mene odpišite... Jaz lahko samo prostor uredim, da bo... vesel. DIRIGENTKA: Boš, boš... Kaj je bilo?

V E R O N I K A: Spet sem... spet sem padla... iz Plerome. Ne počasi, ne zlagoma, sploh nisem drsela. Treščila sem, kot trešči spodsekano drevo, da tla zabobnijo. Kot daje velik požar v gozdu gozda, jaz pa sem bila drobna pod njim kot mravlja. In čeprav sem bila drobna kot mravlja, sem predirno kričala: Ne! Tako odsekan, tako osupljivo jeklen izgon ne sme biti!... Pa ni nič koristilo. Tako sem se spet znašla v umazanem kopališču, kjer se dobi... V Pleromi sem bila točajka eonov, v mlakuži kopališča sužnja smrdljivih izvržkov. Majhni, še negodni demoni so jokali in praskali po mojih bokih in vreščali: Naredi, da se bo videlo, kako snov in sluz snovi za zmeraj pripadata zemeljski Zemlji - kot je duša nedotakljiva in za zmeraj srečno ločena od gnusa dejanj in zavržene materije.

DIRIGENTKA: Spet si zablodila, povratnica si... Pa mesece in mesece si bila vzdržna.

VERONIKA: Samo, ko sem "high", sem resnična, drugo so laži... Rekla sem, daje prasketalo. Strah meje bilo, da bom z glavo treščila ob tla, ker bi potem ostal žarek za zmeraj ujet v razdruzgani lobanji. Tam pa je tema in gomazijo ščurki... Potem... Ni ga, ki bi bil odrešen reševanja svoje duše... kije kapljica vesoljne Polnosti, vesoljne Plerome, veličastne in ene same... in je je toliko v neskončnost, kolikor kapljic, zemeljskih duš se reši v očiščenje, v vice na Mesecu * in prek njega nazaj na Zvezdo, od koder je nekoč padla duša na spodnjo poloblo zemeljske krogle...Vse, kar je, se rešuje v večno življenje - zakaj se ne bi smela jaz? DIRIGENTKA: Uboga zblojena Pevka. Pridi, da ti obrišem solze. ^ E R O NI KA: To ni to in od tega ne bi kilo nobene koristi. Moje solze, moja ^custva niso več moja. Sama plavajo po aferah in samo naključno trčijo ob ^cWeka. Torej ne hasnejo, ne morejo Povezati mene in tebe, tebe in pevk, saj niso moja, niso se v meni rodila. Šele, ko napoči čas, ko pride... DIRIGENT K A: Glasba?

V E R O NI K A živo : Ha! Glasba je oijaški zvon, ki se pomika nad zemeljsko kroglo. Je celota, skoraj kot Pleroma. Poloblo, nad katero se ustavi, vso prekrije. In če prekriva zgornjo poloblo, ga ni nad spodnjo. Če so v nekaterih pokrajinah razvneti pevci, jih je zato v drugih toliko manj. Ce je komu podaijen dar glasbe, gaje za drugega toliko manj... Rezko, nestrpno. A kako naj pojem in vriskam, ko sem na suhem! V glavi mi šklepetajo možgani po velikih sobanah praznine, sklepi udov mi škripljejo od lesene suše! Nazaj v prejšnjo lego. Jaz bi bila čelo, ne pevka. Struna, ne glasilka. Vzklik, ne beseda... Samo pokrajina, maestra

D I RI G E N T K A: Vse to boš, Veronika, boš... Ampak, zakaj ti je bilo spet treba v spodnje prostore kopališča, neumnica?

V E R O N I K A: Ti ne razumeš. Tam se zgodi ponižanje do ostudnega dna. Manj si kot psica. Domišljavost se nabira v ogabne luže, ki stečejo s telesa, muke ponižanja zadišijo sladko kot bezeg. Po biču kazni, po čezmernih samoobtožbah posije vate žarek

DIRIGENTKA: Nehaj!... Tam ni nobenega žarka, nobenega valovanja... Navadno snifanje, tabletka in šprica. VERONIKA: Tam... Na dno kopališča, ki je smrdelo po kloru in scalini, so postavili stol in me nanj trdo posadili... Oni pa kot kakšna porota na belih italijanskih gugalnikih v sklenjenem krogu okoli mene, da so mogli sikati v moje skrušeno središče: - Kdo ti je dal? -So te dealeiji silili, da vzameš? - So te izsiljevali in kazali slike razvrata? - So te tepli in garbali? - So te grabili za prsi, da ti je jemalo sapo? - So ti novi dealeiji grozili, da ti bojo napolnili trebuh z nečistimi semeni, če boš prenehala in ne boš nabavljala robe pri njih?... Iz njihovega obroča so v moje naročje, kjer se še zmeraj stikata nebo in smrtna obla Zemlje, leteli noži klevet in strupenih laži... Niso verjeli, da sem bila lahko devet mesecev čista...

V E R O N I K A srepo, kljubovalno : Kije povsod hkrati, ki leti nad West Endom in je grozljivo tih v kotu podalpske sobe... Bil je naj dobro tljivej ši dealer, kar sem jih srečala! Koje videl, da na suhem trpim, mije dal. Zastonj. In mije spet dal, ne da bi zahteval karkoli za povračilo... Zmeraj mi bo! Njegovo srce je neizmerno dobrotljivo, milosti polno in odpuščajoče. SUZANA plane iz odrevenelosti : Lažeš! Izmikaš se in bežiš! Skozi tvojo prevrtljivost govori glas opice, ki ne vzdrži stvarnosti niti minute! Opice, ki ne ve za dolžnosti in se dela, da nenehno nekaj išče!... Kaj pa je Pleroma? Izmišljotina! Nič! Plavaš na tripu in si izmišljaš besede, ki naj bi prekrile tvojo bolezen, drogeristka zblojena! Manjka ti nekaj gramov magnezija v glavi, to je vse!... Ti bi vriskala od veselja, če bi bil vsak dan tako izgubljen in gluh, kot je tale, da bi mogla svoje blodnje pripisati zvezdam... in planetu, ki nas je danes res usekal... On, ja!

VERONIKA: Motiš se, pevka, pa čeprav si prva... Jaz vam bom izhod pokazala, pot markirala. SUZANA: Zblojenka in drogeristka! Ona, ta, ha, nam bo pot kazala!? V E R O N I K A: Vse je isto. Ko bi bilo petje med nami, ko bi bile vredne zvona, ne bi hodila v umazano kopališče. Če sem pa že tam, na tripu, ne rabim glasbe... Zmeraj sem pod istim zvonom - kadar sem. A zdaj sem na suhem, zdaj je z mano samo suhi nič... Šla bom, šla in se ostrigla na West Point... Šla bom na cesto, šla...kjer polagajo asfalt in se povaljala v bitumen in prah.

D I R I G E N T K A: Ne boš, Veronika, sploh ti ne bo treba več v spodnje prostore kopališča. Tako bo, kot si prej povedala o Vlahih, panova piščal, trstenka, flavte in harmonije bojo zazvenele, ko mine ta ura. Kot da smo deklice na plotu, se bomo čudile svojemu petju. V zanosu bomo odpirale usta in se spraševale, od kod vse to prihaja.

DANICA vstopi iz "teme" : Prej res nisem mogla, maestra. Žal mije. To sem samo jaz kriva, da seje razsulo... Zmeraj je nekdo, kije medij zlih svečenikov in ta je potem najbolj kriv. To sem jaz, žal... Trpim zaradi tega in v trpljenju priznavam svojo krivdo... Ne poslušaj zablod razgretih glav, ki si mislijo, da me, pevke, jemljemo že narejeno glasbo od nekod. Od kod, vas vprašam? Ali mogoče prebiva, zvezana v paket z mašnicami, v kakšni skrinji, v takšnem skladišču?

V E R O N I K A: Zvon. SUZANA: Zvon objame izbrano poloblo. Vendarle ima Veronika prav. Izbrano poloblo vzame v varstvo.

D A NIC A: Če bi bilo to res, bi bilo glasbe zmeraj manj na svetu - če bi jo po kosih jemali in rezali od celote, bi bila celota danes samo še majhen košček. A to ne drži niti približno. Dovolj je, da se ozreš od obzorja do obzorja in vidiš: povsod sama glasba! Na vrhovih hribčkov, v mračnih dolinah, na strehah nebotičnikov, v kleteh prebivališč, na hitrih biciklih - povsod se razlega! Glasbe ni nikoli manj, kot je je bilo nekoč.

S U Z AN A: Tudi ta dar, tudi talent petja se samo seli iz pokrajine v pokrajino.

V E R O N I K A: Če ga tu med nami zmanjkuje, gaje potem drugje toliko več. SUZANA: Petje se nikoli ne izrabi, ne pregori, kot se to rado zgodi z drugimi rečmi ali aparati. Samo seli se, stroji nikoli!

VERONIKA: Nikoli. Ali se izrabijo očala, ko skoznje teče vid? Ali se izrabijo črke zato, ker jih človek tam na papirju prebira?

DAN IC A: Vidiš, vidiš... To je to. Ali sem kdaj kaj drugega trdila? Nikoli! Dar glasbe, zvenenje glasbe v človeku se nikoli ne izrabi in ne mrkne. Pride samo gluhi čas, koje človek ne more izdelovati inje hrom... Ampak zašije tudi trenutek, ko šine angel skozme!... Tako kot zdaj... Zdaj!... Glej in poslušaj!

Zdaj temna altistka Danica sleče krilo, da ostane samo v nogavicah, perilu in svileni bluzi. S svojim telesom izvede zelo čuten ples. Ta čutnost je z malenkostnimi dodatki lascivnosti temno zamolkla... Ko neha, jo obda skoraj hladen plašč ravnodušnosti drugih treh.

DAN I C A: No? DIRIGENT K A: Kaj no? DAN IC A: To. Ali ni? S UZANA: Kaj ni? DANICA: To, kar smo rekle.

V E R O N I K A naglo, skoraj histerično : To ne more biti, to ne more biti sprejem, to ni nobena priprava, tako nikoli ne pride, to je vaba za majhne negodne demone. SUZANA: To je samo nekakšno udejstvovanje.

SUZANA: Bilo mi je vsega dovolj. Pljusknilo čez rob lonca, dvignilo pokrov in sem šla. Sredi črnega gozda je bil ograjen podij. Bila je črna noč, zagrnjena s črnimi smrekami, ki so se sklanjale na dišeče, belo osvetljene smrekove deske. Tam veseli veter, poskočni ritem, nagli ples. Tam v objemu noči onkraj plesišča ženska vse pozabi - na šolo, iz katere je zbežala hčerka, na sinove loparje in celotno opremo, kiji para živce, saj ju na jesen še obleči nima s čim... Ali naj kar topo gleda, ko nič nimata, in mirno posluša, kaj sošolci vse imajo? ... Tam med smrekami in v dimu cvrtja si takšna ženska reče - to je dobro za konec tedna, primerno je, da ženska izskoči iz stisk minulih dni...

In potem selitev na obalo! Isti razvratni orkester igra naslednji teden na obali in z njim se seli tudi njen plesalec. Ja, zakaj pa ne, si reče lačna ženska. Tam na obali, kjer ni smrek, je veliko plesalcev, tudi takšnih, ki govorijo tuje jezike, hočejo pa isto. Med njimi, ki hočejo od življenja ženske isto, je najprej eden, kije smolnato črn v lase in ponuja več kot samo drobiž, več kot ona zasluži cel teden. Ko ženska v mukah tehta teden dela v pisarni z nekaj minutami dela na obali, se odloči. Ko končno stranka odšteva denar, se ženska že vidi v ponedeljkovi trgovini, kako kupuje plašč svoji hčerki, atlas in lopar za sina.

Tako postane ženska navezana na obalo, odvisna je od morja, zasvojena s čarom plesnih noči tik ob morju, na katerem se lesketajo mnogotere luči. DANICA: Zasvojena, dokler se ji ne zagnusi to - udejstvovanje. S U Z A N A: Se ji ne, ker je tako treba, če hoče preživeti svoje otroke. To je zakon. DANICA: Zakaj je potem nehala? Ker je za to zvedel njen medtedenski moški? S U Z A N A: Ne zato, saj je vedel, a kaj, ko je bil tudi on brez denarjev... Je pa res, da je takšna ženska nekega meglenega večera spet vozila proti morju, kjer se blešči nešteto luči. Mogoče malo prehitro, mogoče z mislimi ne ravno na cestišču - ko je treščilo. Zadela je je v nekaj mehko trdnega in leva luč je crknila. Na policijski

postaji so rekli - bila je srna. Poklicali so lovca, da bi takšna nepazljiva ženska pokazala, kje seje zgodilo in bi lovec z ubogo živaljo do konca opravil. Lovec je pregledal udrtino na karoseriji, odlepil nekaj dlak in rekel - madona, košuta je bila! DAN I CA; Košuta! VERONIKA: Ne košute! SUZANA: Premalo zbrano žensko je pretreslo. Osupljiv vzklik je zletel iz nje -ne košute, samo nje ne!... Zakopala je obraz v dlani in ni več šla!

DIRIGENT K A: Hm... Akdo ni? V E R O N I K A: On! Ki je nad vsemi dealerji, ki z dobrim srcem da, ne da bi zahteval plačilo... Samo iz čistega srca... On je več kot dealer! Nad vsemi! DANICA: Jaz sem ženska od ust do duše, od pet do zob! In sem se tudi odločila, da bom. Do konca. DIRIGENTKA: Zabredla si, Danica. To je čisto nekaj drugega. Oddaljuješ se, pa tako blizu smo bile. D A NIC A: Le kaj sem ti naredila, maestra? Od kod to sovraštvo?... Samo mogla nisem, vse me je tiščalo, vi pa me spodite ven. Imela sem tesen šal in visoke pete, ki niso primerne za vajo in glasbo, vem. A takšna sem prišla sem. Saj se ne morem zibati po pločnikih v nizkih natikačih, kot tudi ne nameravam tvegati novega vnetja glasilk brez šala... In ta prostor! Nekakšen sladkoben vonj se širi iz podpodja...

DANICA: Zraven tega je ta prostorna ropotarnica - ali kar žeje - zavratna. Iz klavirja vleče snežniška burja, iz lesa zaudarja po trohnobi... Tu se vse meša, nobeno oblačilo ni primerno - če stojim pod lučjo, me zebe, če se postavim v zbor, mije vroče... Vidiš, da tako nisem mogla niti ust odpreti... Zdaj pa, dirigentka, ko sem dala to dol, bo šlo, boš videla... Ane, da boš še poskusila z mano, maestra?... Z mano, dirigentka?... DIRIGENTKA: Tako... še se bomo potrudile... a ne tako... DANI CA tesno ob njej : Zakaj ne?... Takole...Nočeš?... Jaz bi še vadila... A hočeš, da slečem tudi bluzo? Imaš to rajši?

DANICA: Lahko snamem še bluzo, če hočeš, če misliš... Glej, sem poglej!... Videla boš zašito rano na levi dojki... Vidiš? Mogla boš položiti roko gor... Maestra! Kaj je?... Čemu ta sramežljivi pogled?... Daj, čutila boš, kako meje vbodel, on, na robu vlažnega gozda, na levo od vode... DIRIGENT K A: On? DANICA: Daj roko... pa ti povem. DIRIGENT K A: Roko... DAN I C A: Sem... Vidiš, čutiš?... On, on, on!

DAN IC A strupeno : On, ki zate šele pride. DIRIGENTKA: Molči. Izgini. D AN I C A: O, pa sem čutila, sem, kako ti je roka pravkar drhtela... Ti si prikrita... Ti hočeš biti, kot je on. Ti si, ti si dirigent! D I R I G E N T K A: Kaj hočeš od mene? Odidi in nas pusti pri miru... Tudi jaz sem mogoče kriva... To ni samo črn Saturnov dan, ni samo leva noga navsezgodaj. DANICA: Leva noga, leva glasilka, levi šal, leva hčerka, levi dealeiji, leva Pleroma, levi demon v kotu - v levem kotu... Vse je bla, bla... DIRIGENTKA: Zdaj veijamem, da ni. Rdeči plašči Saturnovih svečenikov se zadirajo v glasilke, da obnemite... D A NI C A: O, rdeča barva nima nič pri tem, kar spustijo... Poznam dedca in pol, ki kupuje na kile belih namiznoteniških žogic. Doma jih barva na rdeče, iz sirkove metle pa puli bilke, da jih barva zeleno...Zakaj, misliš,a?... Z njimi sredi aprila obeša rdeče žogice na negodna stebla paradižnikov! O, kako zavistno gledajo pasanti, kako jim vre zeleni žolč zavisti!... Vidiš, maestra, rdeča barva nima nobenega opravka z molkom glasbe. Rdeči plašči so za zavist in žolč, ha! DlRIGENTKA:Vse bo treba nanovo...

D A N I C A: Kaj je zate vse?... Rekla sem ti že prej, tu notri je zmeraj bolj zadušljivo, tišči v nekakšen sladkoben element, v katerem še dihati ne bo več fftogoče... A vrniva se^ K rani!... Vabil me Je predvečerni gozd. Sla sem mimo Plesišča na jasi, na levo od vode. Zvezde

že migljale, žabe so kvakale... Planil je ¹² grmovja, zgrabil za roke in nastavil

jekleno rezilo, velik pipec, na moje grlo. -Miruj, psica, v zasedi sem prezebal tri večere, da te dobim! Miruj zdaj in ne ritaj, bog te bo ubil! je hropel. Noč za očmi se mi je zgostila v smolo in v njej so zaigrale miriade zvezd... Kaj sem hotela, kaj sem sploh mogla, mravljinci so mi ohromili vsak odpor. Zvlekel me je v blato grma, v sluzasto močvirje postelje, in nenehno tulil: Jaz Kastor - ti Poluks, jaz Kastor - ti Poluks... Ko meje uporabil, seje naslonil na komolce in me dolgo gledal. - Zmotil sem se, v tebi sem se zmotil!... je bleknil. Zdaj so me mravljinci nemoči zapustili, zavrela sila je butnila v moje roke, da sem zgrabila oni pipec, kije zdaj ležal v blatu, in se zagnala vanj: Zmotil? V meni zmotil!? Prasec! - Glej, še zdaj se tresem... A je bil močnejši, izruval mije nož in zamahnil, daje rezilo švistnilo čez mojo levo dojko... Ostala je rana, videla si... DIRIGENTKA: Videla?... Nič ni. Tam ni nič, ni rane, ni šiva. DANICA: Kako nič? Zate je rana tik nad srcem nič? Ase ti zavedaš, kako malo je manjkalo, da me sploh nikoli več ne bi bilo? VERONIKA: Kako moreš zanikati, kar smo vse videle in čutile? SUZANA: Njena bolečina in trpljenje naj bi bila kar nič? Nevarnost, v katero se je podala, brez haska?... Potem ni čudno, da je vse nemo, da se iz nas nič ne zglasi!... Kako naj potem še vadimo to svoje življenje?

VERONIKA: Kako naj se po onih zlatih lestvah zdaj spusti zvon s Plerome, ki prinese harmonije... D AN IC A: Ti, dirigentka, vse zanikaš samo zato, ker smo ti razkrile resnico: pri vseh je že bil, ko ti misliš, da potuje še daleč stran... Ti nas ne moreš voditi v glasbo!

D I RI G E N T K A: Kaj imam jaz s tem vašim izmikanjem? S tem vašim plazenjem po lojtrah? Poslušala sem samo zato, da bi se mogoče le odprlo. DANICA: Kaj, kaj?... Kaj ne poveš? S U Z A N A: O bog!... Spet smo na začetku.

V E R O N I K A i Vse zastonj, vse samo prazna slama!... Sla bom nazaj na Pleromo, med eone, v polnost diha! SUZANA: Šla boš v umazano kopališče... Pa še njo odvedi tja - če še veš, kje je to.

VERONIKA: Vem, vem. D AN I C A: Ja, obe... Tja, kjer žreš ekstazo, namesto da bi jo živel. VERONIKA: Vem, še vem... To je isto. D A NIC A: Kaj je zdaj isto? S U Z A N A: O bog, kaj si ti zmožna izblebetati!

DIRIGENTKA: Blebetanje... Besede v veter - a jaz gotovo ne bom šla...tja. DAN I CA: Šla boš. DIRIGENTKA: Tja... nikoli, nikoli! Rajši...

S U Z AN A: O strela, a ti res nič ne razumeš! Ne pride, ker ga samo oponašaš! Delaš se, kot da si on! Kot da nisi samo namestnica! Ko te bojo tam nažgali, ko ti bojo našpricali ekstazo v žile, boš zrela! DANICA: Obnašaš se, kot da po teh ožganih kamnih že raste bršljan, kot daje mirta že v zraku, kot daje praznik. Vse na suho!

SUZANA: Ja, tudi ni nemogoče, da ga ti dvakrat zamenjuješ... Ali si ti mogoče res misliš, daje on demonjajčaste glave v sivi štrafasti obleki? Ha, ne bi se začudila. DIRIGENTKA: Jaz... DANICA: Nobena rana, tudi če je tik nad srcem, nič ne hasne. SUZANA: Vse si pokvarila, dirigentka!... Spet bo treba od začetka. Spet me bo iz kota sobe grabil za vrat in tulil, naj pojem.

VERONIKA: Tam bo, tam, kamor bova šli... Dobrega srca, najsrčnejši dealer, ki ne zahteva plačila. DANICA: Nič, prav nič ni nucalo. Pod večer pa spet na levo od vode mimo plesišča v posteljo blatnega grma! Spet in spet! Tebe, dirigentka, bo treba drugače prepričati, da se ti bojo oči odprle! SUZA N Azavrešči : Neeeeeeeee!

Vse tri pevke planejo v Dirigentko in njene lase. V strašnem, a dvoumnem, bakhantskem vreščanju ji zasajajo -krasijo - veliko bodečih než v lasišče. Ko je njena glava skoraj prekrita s temi lepimi rožami pomiritve, nastopi dolg, zadihan premolk. Potem -

D I RI G E N T K A: Kaj sem hotela - bila sem bolna, zapadla sem bolezni... Ne vem, če naj, ne vem, če gre to sem... D AN I C A: Ti kar daj, nič novega ne boš povedala.

D A NI C A: Se bo, se bo, tudi če si čisto tiho in samo mahaš z rokami. DIRIGENTKA: Zapadla sem mučni odvisnosti...

D A N I C A: Kot ona, kot Veronika! Odvisnost od Plerome, od eonov! Kot Lepa Vida, kot čarovnica iz Zgornje Davče, mrha!

D I RI G E N T K A: Ne mučni - strašni odvisnosti. Ljubila sem!!! Nisem mogla ven, ljubezen meje z vsemi lovkami, z vso svojo fiziko in lepljivo kemijo posrkala vase.

D IRIG E N T K A: Ne zaljubljena, obsedena od ljubezni - ljubezen v dihanju, ljubezen v spanju, ljubezen pri umivanju in v papirjih aktov, ki sem jih pisala v službi! Ni me zapustila same riikoli - niti v najnapornejših trenutkih... Sla sem torej k zdravnici, ki slovi po zdravljenju zasvojenosti. Napotila meje, pognala v uresničitev, naj si najdem osebo, v katero bom zlila to svojo čezmerno energijo. DAN I C A: Aha.

D I RI G E N T K A: Vse sem naredila, vse sem mu dala, ga zapredla v svilene mreže, mu vlivala v čute in srce ves sijaj in muko svoje ljubezni, ne da bi se je osvobodila... Še zmeraj meje kot v nemočno bubo stiskala moja ljubezen, da je bilo vse, kar sem videla, rekla in kuhala, posvečeno njej... Tako sem morala k zeliščarju, velikemu padarju, ki zdravi takšne bolezni zelo neposredno. Ker mu nisem dala, je rekel - brez tvojega sodelovanja ti ne morem pomagati - in meje napotil v delo v politiki. Vrzi se not na glavo, zdaj je za to primeren čas, je rekel, tam pljuskajo valovi, ki vse reve bolnega srca očistijo... Tako sem šla. Šivala sem trobojnico, burno dihala z množico, videla grozde navdušenih obrazov na oknih, na balkonih. Na ramena smo dvigovali junake, ki so ukinjali odvisnost in se tolkli za ozdravljeno neodvisnost. Zrli smo zgodovini v strumni obraz in vtiskali nje neizbrisne črke v vroči asfalt. Ica vročine je butala v naših žilah, da smo pod večer polegli v travo in prah. Mojemu junaku, Morjemercu, sem položila pod glavo svoje sandale in mu rekla, to je za dolgo prašno pot. DAN I CA: In? Je prešlo?

D IRI G E N T K A: Je prešlo. Morje, ki smo ga bili skusili, seje poleglo. Tam, kjer je bila prej bolestna ljubezen, je zdaj pepel...

DIRIGENTKA: Zdaj sem zadolžena za zapisnike... To je vsa skrivnost, ki jo morem razodeti. Zal vsa.

SUZANA sesuto : Bog, kako je vse to gnusno. Kako te besede same od sebe frlijo iz človeka! Kot muhe v poletni večer. D AN I C A: O, da bi bile besede konji, ki rijejo v trda tla, da se vse zapraši!...Tako pa človeka samo umažejo... Nobene koristi ni od besed.

SUZANA: Karkoli bleknem, je brez haska, brez koristi... Učinek je zmeraj ničen... Spet bolj živo. A sem povedala, kako me je nekoč prijelo, da bi vendarle naredila nekaj učinkovitega...

SUZANA:... Kako je hodil človek po desnem robu sončne ceste in se brez leve noge opiral na berglo... Ko sem pripeljala za njim, meje prešinilo, da bi samo malo s svojim desnim blatnikom zadela obnjo, samo malo ob berglo... Kot spodsekan bi padel... To bi bila vsa moja učinkovitost!

DANICA: Podla svinja si, svinjske smo! Ni mila, ni gajžlje, ki bi sprala te svinjske garje z nas!... Kako naj potem... SUZANA: Po vodenj! Ko bi se nebo razparalo in bi sedem tednov lilo... DANICA: Dež? Deževje, ki opere in odnaša? To?

DANICA: Postrga in odnese tudi kaj drugega...Potem zrastejo škrge, priplavajo vodne živali, ti pa boš še zmeraj - čeprav čista in spolirana - samo pička z obale.

V E R O N I K A plane v navdihu, kot je njena navada : Ogenj! Samo požar naredi...Brez njega sem vodeno vržena na dno kopališča... Ko pa pogoltnem njegovo telo, ko stopim skozi ognjeno zaveso -sem, sem, stokrat sem Veronika! DANICA: Plameni naredijo, da človek ne more več odmakniti oči od njega in mu ne rojijo več neumnosti po glavi.

VERONIKA: Ko so Vlahi piskali, da nikoli tako, daje deklici na plotu trepetalo srce, je visoko čeznje in čez ves svet letel škopnik. Iz svojega gnezda na daljni Zahod!... Iz plamenečih peruti, iz ognjenega repa so se spuščala dol ognjena bitjeca in se objemala z zvoki njihovih piščali in drumelc. Deklica še nikoli ni videla česa tako lepega. DANICA: Ogenj kresa še soncu pomaga iz zimske otrplosti... Kaj še čakamo? DIRIGENTKA: Zrli smo v zgodovine strumni obraz in vtiskali njene neizbrisne črke v vroči asfalt... Veselje je butalo v naših srcih od mogočnosti ognja, ki smo ga delali - večjega in silnejšega od kozmičnih lav in njih zublje v. Vriskali smo, ko seje orjaška fizika od tam zgoraj zaradi naših kurjaških rok cimila v nič.Topili smo strašno silo kozmosa, talili svoj čas oddaljenosti, delali smo avrore, iz rok, v srcih, v srcu ognja... Moje življenje še nikoli ni bilo tako radostno ožarjeno, prepojeno s plazovi isker, kot tedaj! DANICA: Blodnje zbere v gorišče, gozd in smreka ostaneta sama na levi od vode. VERONIKA: Pridi! Vrni se v najvišjem siju! Zažgi moj oklep in se združi z izvirom, od katerega smo te ločili! DIRIGENT K A ki se kot prerojena pomakne k njim, njihovo "vrstokot enaka k enakim : Mar ne sili dim že ves čas v oči? Ali ni bilo rečeno, da že ves čas nekje v tleh, v podpodju tli? DANICA: Tli. Dim je že ves čas dražil oči. S tem, že s tem je bilo rečeno, da bo planil.

VERONIKA: Planil med nas - vse počistil - potem pa zvon, zvon harmonij! S U Z A N A: Še Neron je zažgal Rim samo zato, da bi mogel nad zublji požara peti svojo odo o goreči Troji. D IRI G E N T KA: Bil je požar, kije očistil posvetno nesnago, daje mogla vstati pesem.

VE R O NI KA: A vidiš?... A ti kaj vidiš... Saj ni...Klavir! S UZANA: Kaj klavir? VERONIKA: Spod pokrova!... Jezik!... Njega vroči jeziki!!! DAN I C A: Ne... Ne!!!... Krilo!... Po mojem krilu!...

VERONIKA: Pod!... Od spodaj gor! DANICA: Pleza... Liže mi kolena. SUZANA ledeno mirno kot tudi ostale tri od tod naprej do konca "požara": Prišel je, planil, da nas ugonobi, pokonča. DANICA: Lisjak, potuhnjeni lisjak tudi najbolj skritega kotička ne bo pustil nedotaknjenega.

DIRIGENTKA: Obleko si param, tkanino natikam na ostre robove zublje v. VERONIKA: Zobe zubljev mi zasaja v trebuh.

SUZANA: Zakavljal seje pod bluzo, da mi jo vleče čez glavo. DANICA: Umikam se mu, ob zidu praskam obraz.

DIRIGENTKA: Že kašljam, v neznosnem dimu mi jemlje sapo. S U Z AN A: S škrgami sopem, duši me še bolj, srce mi bo razneslo, če ne bo hitro. VERONIKA: Na robu plamenov si mažem obraz s sajami, ostudnimi ostanki svetleče substance.

DIRIGENTKA: Kanta saj mi pada na tla, pobiram jo, kako naj jih drugače zajemam v pest?

DANICA: Grebljica nima v požaru kaj početi. Pomisli. VERONIKA: Piham. D AN I C A: To, bači, ni plamenček sveče. DIRIGENTKA: Smodim si lase, cvrčijo, se vijejo v svaljke, smrdijo od ice. VERONIKA: Ne samo obraz, s sajami na celo telo, podpazduho, na podplate. D AN I C A: S šminko, s šminko rišem žive rane požara po rokah, po obrazu. DIRIGENTKA: Kličem gasilce. SUZANA: Čas je, da ne pobegne.. Vse cevaije, cevobrizgalce v nujno pomoč! VERONIKA: Komaj še, klecam, vleče me v svoj razpaljeni objem. D I RI G E N T K A: Z vejo ga mlatim, v Pepel teptam.

V E R O N I K A: Ne spusti me, ne morem več, zdaj zdaj bom omedlela. SUZANA: Samo še malo ga je, samo še kakšen potuhnjen, posmehljiv Plamenček.

SUZANA: Kot ptič s čezmernimi krili, ki v hipu zasenči sonce! VERONIKA: Angel. Kot daje strašni angel zaprhutal čez nebo. DANICA: Bobnenje, ki ga še nisem doživela! Val grmenja mije butal v dno trebuha.

DIRIGENTKA: Najprej v telo smolnato rdeč, potem pa tam, kjer so se vnemale naše reči, v glavo, rumen, in šele čisto na koncu, pri krempljih strupeno zelen.

VERONIKA: Jah!... Spodaj v koreninah škrlatno rdeč, potem pa vse do zubljev petrolejsko zelen!... Kot da prihaja iz spodnje, zavržene oble. DANICA: Ves rdeč in vijoličast mi je lizal kolena. Tu...

DIRIGENTKA: Divjali so rdeči plašči združenih plamenov po skalah, po kavlju, klavirju, po sekiri, da seje lesketala kot visoko jeklo... Ni bilo mogoče oteti pred njim ne pultov ne not. SUZANA: On je zibel glasbe - brez pulta in not.

VERONIKA: Vsakemu barvnemu plamenu njegovega silnega telesa odgovarja en glas. D AN IC A: Bil je tiger s šarastim zapisom na svojem trupu. SUZANA: Samo na začetku sem še utegnila videti, kako seje pognal v mojo torbico za pultom. DANICA: Tudi šal in čevlje.

DAN lChki tudi pogleda na svoje oprsje: Ja...Bil je nenasitna žival. VERONIKA: Ali sem sploh kaj drugega čutila kot krila zgoraj in valovanje ice tu spodaj? D I RI G E N T K A: Vse je šlo v njegov nenasitni vamp.

SUZANA: Kakšna kataklizma! DANICA: Najprej me je bilo samo strah, solze so mi kapljale po ramenih. VERONIKA: Ogenj, če je res velik in silen, požre pohištvo, bogastvo, stene... Še kamenje zagori!

DANICA: Zgorijo vse človekove umazane reči. Kar pusti, je potem snažno in svetlo.

SUZANA: Zgori tudi človekova zavržena usoda - če je res silen in neustavljiv.

DIRIGENTKA: Njegovi zublji vse zajamejo. Kaj sploh še ostane za njim? DANICA: Njego.ve sledi so samo še dim in pepel, ki razkužuje in zdravi, kar je ostalo.

Zdaj z leve v hrumenju bleščeče se svetlobe pridrvi mladec srednjih let... Nasmejan, svetel, lahkoten, lep kot kakšen Apolon in hkrati zglancan kot kakšen yuppie... Pa vendarle je mogoče zaslutiti na njem dve majhni hibi: glavo ima za spoznanje bolj jajčasto in za spoznanje tudi šepa... Postavi se prednje, ki v radostni osuplosti odprejo usta, se jim komaj zaznavno prikloni in odide proti desni.

Pevke, vse tri, skupaj z dirigentko, z navdušenjem iz vseh odprtih grl in glasilk zapojejo... Slišimo impozantno glasbo, sestavljeno iz velikega zbora, orkestra in orgel! Himnično in vzneseno. Nekakšen "Te Deum", ki traja... (V malo manj patetični varianti lahko tudi Gallusov motet "Ecce quomodo moritur iustus".)

Je nekakšno zatočišče, ali klet, ali nekakšna splošna očiščevalnica, nekakšen "spodnji prostor"... Vsekakor zatohel, mračen prostor z mogočno obokanim stropom... Bolj na levi se vije potoček, ki *jazbino" deli na dva neenaka dela; od potoka do leve stene - v katere zgornjem delu so vdelana velika težka vrata - je komaj ena četrtina prizorišča... V večjem predelu - na desni strani - je nekakšna peč s kupom premoga pred sabo, vegasta stelaža z eno samo debelo knjigo in čajno škatlo... Je tudi razpadajoča miza, v katero je vpet stroj za šiljenje svinčnikov. Na steni je meč iz starih časov.

ORLANDO BESNI čepi v poltemnem kotu, kot da ga je pričujočnost zapustila. Samo prisoten je.

KOVAČ premetava premog z enega na drugi kup; se poti, pogosto briše čelo z umazano, scefrano cunjo, kakršno imajo kurjači na starih lokomotivah. BELCER počasi vrti strojček, pripet na rob razmajane mize, podoben mesoreznici, in v njegovo ustje vtika svinčnike. Jemlje jih z velikega kupa in jih - ošiljene -polaga nazaj.

KOVAČ : Ves svet, strela, računalnik, cede, internet! Ti pa siliš svinčnike, iz dneva v dan, iz današnjega v jutrišnjega.

KOVAČ : Jaz, če bi imel takšno nagnjenje do črk, gotovo ne bi zaostajal za pisalnimi orodji. Bil bi v trendu.

KOVAČ: Nisem ga nikoli videl, da bi katerega uporabil - niti topega niti ošpičenega... Ko sem bil še v Nemčiji... B E L C E R se zdrzne : Ko si bil v Nemčiji... si delal, že veš kaj, zato so te izgnali.

KOVAČ: Nič čez Nemčijo, BelcerL. Je pa res, da me niso več marali... Ampak, ko sem bil še tam, sem se dostikrat videval z nekom, kije delal v trgovini samih pisalnih orodij.

B E L C E R : Ni vsak dober za vsako besedo. Ista mina ne izpiše dveh različnih besed enako. Vsaka beseda svoj profil rabi.

KOVAČ :Bejzga no!... Ampak ti niti ene besede s to jato svinčnikov še nisi izpisal! To je pato!

BELCER: Patološko, hočeš reči... Nisem, pa kaj zato? Dovolj, da vem. KOVAČ: Ti strela ti! B E L C E R : Ko zgornji človek napiše svojo misel - če jo ima - ki ponavadi ni pokrita z eno samo besedo, je potem izpisana ali trdo ali mehko. Včasih tudi barvasto.

K O VAČ : To. To je vedel meni bližnji tip iz Nemčije - hard-brinell!!! Z njim se meri tudi trdota kolena, če jo imamo, antracita, ki ga nimamo. A, jej, jej... B E L C E R : Ni samo trdota mine. Rekel sem tudi barve.

Zgoraj, iz ^azgornjega sveta" zaropota in bobni... Belcer - rahlih živcev - se vznemiri in panično pobegne v kot.

K O V A Č ki se ne pusti motiti : Ne seri! BELCER prestrašen : Začeli so. Spet gradijo. _v

K O V A C : Ne klamfaj! Ze desetletja se pripravljajo, več kot nekaj desetletij grozijo, da bojo nadaljevali... Dal ti bom apaurin, to je vse. BELCER: Zdaj bojo zares. K O V A Č : Če doslej niso, ne bojo nikoli. Spomni se: na vsakih sedem let jih popade panika in zaženejo gradbene stroje, ko pa jih preplah popusti, ugasnejo in zamahnejo z roko...To se rešuje s pomirjevali,strela!

BELCER: Nekoč bojo zares... Kaj, če je to prav zdaj? Nekoč je lahko tudi butasti zdaj.

KOVAČ: Tega zdaj ne bo nikoli. Zamudili so, zamečkali. Ti zidovi bojo za zmeraj ostali nedograjena stavba in ta prekleta jazbina tu spodaj za zmeraj od gornjega sveta pozabljeni temelj.

BELCER skoraj malo pomirjen : A je potem samo vihar zgoraj, takšno viharno bobnenje? Ketne oblakov, ki opletajo po strehah, ha?

KOVAČ: Kadar je vihar, bobnijo strehe in se trgajo verige, mali. BELCER: Trgajo in pokajo... Ketne!... Za to ni treba zmeraj viharja... Ko sem bil še srednje majhen, nisem hotel jesti. Ko sem bil samo še kost z očmi, sem mami rekel: Začel bom jesti, mati, obljubim, samo če se preseliva. In seje mučila in trpela - kaj pa služba, kaj pa ljudje, kaj pa žlahta, kaj pa stanovanje... Prav, sem rekel, potem bom pa umrl... Ponoči sem skozi njene solze, skozi muko odhoda v neznano in lunin soj slišal, kako zidovje pod težo odhoda poka in hrsti omara. Krivila seje!!! Ne samo omara! K O VAČ : Ti si... Ves, kar te je, si pato. Tudi ene kocine ni na tebi, ki bi bila normalna. Se celo smrdiš nenormalno! B E L C E R : To misliš zdaj, ko me je strah?

KOVAČ: Zdaj še bolj odurno. BELCER: To je najbrž res. Ti, ki se samo pišeš Kovač, imaš že zaradi svojega ovaduškega poklica prefrnjen nos, res... Jaz smrdim že od rojstva, to je moja narava... Jmam prav posebne smradnice. K O V A Č : Ne postavljaj se s tem. B E L C E R : Se ne. Tudi malo ne. Smrdim tudi sebi!... Ampak ne smrdim samo po naravi!

BELCER: Drugi, dodatni kup gnoja izvira iz moje delovne dobe... Boš poslušal ali premog mučil? KOVAČ : Daj.

B E L C E R : Po tistem, ko sva se velikokrat selila, da sem sploh hotel jesti, je mati kmalu zapustila ta svet... Jaz pa sem začel žreti! Zrl sem in kozlal, spet žrl, spet kozlal, naložil sem si sto dvajset kil!... Ni šlo drugače - pridelal sem si sedem let in tri mesece delovne dobe po psihiatričnih azilih!... Ker še to s kilami skupaj ni bilo dovolj, sem si privoščil še devet let delovne dobe v kehi... Dovolj za dodatni smrad, dovolj za... Mogoče pa po naravi sploh ne smrdim, Kovač, kaj bi ti rekel?... Mogoče narava diši in nima nič s tem, a? Mogoče celo ven spuljeno črvesje naravnost diši v primerjavi z življenjem, ki ga človek zaserje... A, a, Kovač? Kaj rečete?

K O VAČ : O! To pa je nekaj... To je boj, strela! Borba, skrtačena, kot iztrebljanje. Kot daje svet spet znorel. Bobnenje iz bivših časov, grmenje boja za istega boga! BELCER: Nikoli istega. Eni za tega, drugi za drugega.

KOVAČ: Tiho! Zmeraj za istega! Boj na iztrebljanje za istega, sem rekel, ker vem, kajti drugi bog je bil zmeraj samo pretveza za boj... A to je bilo nekoč, koje bil svet še nor, koje zgodovina ijovela in lajala kot stekla volkulja... Zdaj, ko so nesmrtniki iznašli srečo in telečje buljenje v sinje nebo, ni nobenega boja več... To lomastenje bo nekaj drugega. BELCER: Ha, spustil si, Kovač, nisi vsega povedal. Ni samo sinje nebo, nesmrtniki živijo svojo mlečno cesto v senci lipe, ki pa je samo narisana na platno, pijejo poletno pivo in pod večer legajo v kuliso pušpanove sence. Tega ne pozabiti, to zmeraj navesti! KOVAČ: Prav, če že hočeš... kajti hrepenenje, ta generator boja, seje spustilo v hrepenenje po pušpanovi senci in lahkem pivu... Ja? Se strinjaš? BELCER: Ja! Vse navesti, nič pozabiti! KOVAČ: In ker je tako, to bobnenje ne more biti borbeno, torej se pomiri in špiči svinčnike - zgodovina samo še javka in stoka. Kilava mačka je! B E L C E R : Saj bom, bom. Ampak vseeno... Boj bo z njihovimi gradbenimi stroji padel sem not. KOVAČ : Kaj vseeno, kaj vseeno... Zakaj se boriti, kri točiti za tisto, kar že imaš!... Poglej, ti pato-klipan! Imaš jabolko, v roki ga držiš - čemu sanjariti o prav takšnem, malo rumenem, malo rdečem jabolku, ki se ti valja v roki in kar samo leze v usta! Čemu boj na nož, da svet bobni, za tisto, česar so te polna usta, a! Vrabec v roki je že davilo isto kot golob na strehi. Ni razlike, Belcer! BELC E R ob novem tresku, sesut: Jaz... jaz bi šel...

Kovač popremolku : Ti bi šel... Kam? B E L C E R : Šel bi... gor. K o vač : On bi šel... gor, med nesmrtnike! a kako, če te smem vprašati? B E L C E R : Ne vem... Tu se bojo kmalu razlegale ruševine, podgane bojo, gradbeni stroji bojo... KOVAČ: Tiho, da te ne slišim!... Ni zgodovine, podgane so udomačene, gradbene stroje bo že jutri popadla ija!... Imaš meglo v jajcih, žabji mrest, ne pa moško dušo... Ta pa bi kar šel, ta vrata kar od znotraj odprl, stražaiju-tigru vrat zavil kot kuri, a!... Tako deklice, napol odrasle ženskice pato fantazirajo. BELCER preteče in tiho proti Kovaču : Ti si zaradi mene lahko desetkrat Kovač in tak in tak - že veš - ampak če še enkrat zineš kaj o... o tem, kar si nazadnje rekel, ne boš več dolgo nalagal peči. KOVAČ : Dobro, no, ne bom več. Pomiri se in špiči. Mogoče pa še kaj bo iz teh tvojih min...

Belcer špiči, Kovač premetava premog. Včasih odpre vrata orjaške peči, da udari ven rdeča ica... In napoči vmes takšen podaljšan hip, da oba brezbesedno in z odprtimi usti z začudenjem zreta vanjo...

BELCER svetlo, veliko boljše volje : Danes... danes sem, skoraj bi pozabil, ja-nesel nov kontingent svinčnikov tja gor. K O V A Č : O? B E L C E R : Da bi napisali... KOVAČ: Jezik. Za jezik nesel? B E L C E R : Za besedo. Najprej. KOVAČ: Eno? Eno samo? BELCER: Kolikor svinčnikov, toliko besed, ena od njih bo nekoč stala. KOVAČ : Kdo bo vedel? B E L C E R : Ko bo prava vstala, se bo strop odprl, tečaji stropa bojo zaškripali... Ta spet najdena beseda bo zbrala okoli sebe trop izgubljenih ovčic, zrasel bo jezik. K O VAČ : In svinčnik jo bo rodil... to besedo?

BELCER: Nak. Svinčnik jo bo napisal, ker je ni mogoče izgovoriti... Kamenje bi zagorelo, ko bi jo slišalo. KOVAČ: Najprej pa se mora roditi? B E L C E R : V solzah in vrisku sreče. KOVAČ: Spet si zasmrdel... A tokrat drugače... Za koga vse to? Kdo je naročnik?

B E L C E R : To je ladja brez naročnika. A mora biti, ko bo vihar zgodovine pometal z barčicami brez jezikov... Na njej bo vse, kar potrebujemo.

BELCER: Tam zgoraj... Slovenija seje nekoč slekla, odmetala tesna oblačila, da je bila za eno noč svobodna monada... svet zasegla, grmado zakurila, nebo razprla, v zemljo krogotok pognala!... Ko sije spet nadela oklep, je ostala brez jezika. K O VAČ : Ha! In ti, tenki Belcer, ki si smrdljiv gaijav pes, ji boš zdaj izdelal parnik?

BELCER: Ladjo, na kateri bo plula skozi horde časov... Pismo nazaj priklical, zvonko struno uganke, njena rdeča ustka indijanskega poletja!

K O VAČ : Kje si bil, lepotec? ORLANDO Kmetija, znanost, porodništvo j mučeništvo, samomorilnost... Vse na kupu, da človeku sapo jemlje! KOVAČ : Mali naš Belcer pa parnik za novo tisočletje. On je še bolj pregnan. BELCER: Ladjo duha. Rešilno. Na nji bo priplul novi človek časti in vesti. ORLANDO: To gre zraven, to je dobro, celo zelo dobro, čeprav sem bil kar nekajkrat v dvomih. K O VAČ: Kaj to?

ORLANDO: Posvetitev mučenika v blaženega. BELCER: Aja? ORLANDO: Med vsemi postopki najbolj zoprn. In kompliciran. Vse te beatifikacije, sanktifikacije so mi odzmeraj zoprne. Človeka utrudijo, prevečkrat je. KOVAČ: Pa ste ga? O R LAN D O : Kaj, ste ga? KOVAČ: Naredili za svetnika. ORLANDO: Sem, seveda sem, pa ne bom več tega počel! Človeka izčrpa... Vsa ta množica ornatov in vernikov, ki so hlipali od_vsreče, da ga imajo. K O V A Č : Če bi mene vprašali, bi povedal, da to ni dobro. Te delitve. Da so eni blaženi, drugi pa ne... Spet bo tako kot takrat, ko smo ljudi delili na razseljene, na osebe v obdelavi in na totalno nezanimive... Zdaj je takšna kilava ura, da bi morali biti vsi blaženi! ORLANDO: Vsi so nesmrtni, to je dovolj za vse. Blaženost je višja stopnja. Ne mešati stopenj. B E L C E R : In potem? ORLANDO: Po opravljenem obredu misliš?... Potem, ja, sem se igral s psi na

dvorišču, pometel blaženo dvorišče in šel na oglede za ureditev davkov. BELCER: Oglede... Že vem, to se gre iz velike pisarne v prvo... A če še kaj vem, je bilo dvorišče že pometeno in davke imajo utečene, pobirajo jih samoumevno kot zmeraj.

O R LAN D O : Veš... To veš. Tam je bila ena, noge do ramen, kipenje zemeljske magme pod bluzo, da se mije brada zatresla, beseda zastala, duša zamrla, jajca skrepenela.

KOVAČ grozeče : Tiho, Orlando. ORLANDO: Skozi obnemele oči ji je vrelo srce, ko meje zagledala, meni pa je hipna vznesenost nad njeno lepoto, vulkansko čustvo zadrgnilo goltanec. KOVAČ: Molči, dokler še sam zmoreš zapreti gobec.

ORLANDO: Iz najbolj ženskih globin je pognala vame val osuplosti, ko meje zagledala... Kaj vidva vesta o afaziji, ki te naredi obnemelega!

BELCER^a prestreže : Pusti ga, saj veš, da ne more živeti brez tega. On je ja vsak hip zaljubljeni metulj! K O V A Č : Ni. Jaz vem, kaj hoče. ORLANDO: Kot obsedeni so seji dvigovali joški, daje bila moteča bluza od ene do druge ovčke napeta kot gajžla. Od nje je sopihal vame vonj razgrete kobile. Planila bi vame, če je ne bi od zadaj zadržal—

ORLANDOs tal, čisto drugače, prizadeto : Preden seje zgodilo... sem bil uročen od Nje... Ko sem čakal, sem gledal v temne kamrice pod smrekovimi vejami, ki so bile obtežene s težo spokojnega snega. Tam je zimovala sraka. Videl sem njeno dihanje. In koje dihala, sem videl Njo. Ni bilo razlike, obe sta dihali...

Počasi v ritem dela. Kovač premetava premog, Belcer šili, Orlando vstane in si razčesava lepe lase.

O R LAN D O : Zdaj bi čaj, Kovač kurjaški! Z globoko sapo boja sem izgubil vso vlago svojih pljuč.

KOVAČ : Je premog, je nekakšna peč, v kangli voda, na polici lipton čaj... Ani posode. V čem naj vodo in čaj potem skuham?

ORLANDO: Škoda, zelo škoda. K O V A C odpre vrata peči: Skoči, žival! Dehidracija in mraz te bosta minila. ORLANDO: Od tedaj me zmeraj zebe... BELCER: Vemo, ko si jim pisal zakonik, kazenski zakonik s 365- timi členi.

ORLANDO: In zakone! BELCER: Ka-ze! Kazenski zakonik. ORLANDO: Ko sem ga pisal, so brcali v mizo. Ko to ni bilo dovolj, so me suvali v komolec. Ko še to ni nucalo in so videli, da sem neizprosen, so vzeli v roke in brali. Rekli so, to je najboljša temeljna listina, kar jih kakšna država sploh pozna. Potem so me položili v izložbeno kletko, da meje hodila gledat vsa izbrana Evropa. Živel sem od njih občudovalnih pogledov, brez prave hrane in toplega zavetja, kajti izložba je bila na gori. Ta mraz na prepišnem vrhu v železni kletki bi morala videti!... Od tedaj me zmeraj zebe. Ne zmeraj - povsod me zebe. Toplota, ki prihaja, se v meni spreminja v kristalni mraz. KOVAČ: Hm.

K O VAČ : Razmišljam, kaj jim bo. Njihove postave so višje od Ka-ze, nebo brez oblaka in očesa jih izpisuje. Nesmrtni so.

BELCER: Sploh te ne rabijo, ha, nategnili so te. Noben zakon se jim ne izplača. Še najvišji zakon v prazni škatli šklepeta.

KOVAČ : Razstavljali so te brez haska. BELCER: Kaj jim bojo vrhovni zakoni in vse to, če so nesmrtni in ne slišijo več Matildine kose, ki jim švisti za ovratnikom? Kaj jim bo postava, če so večni? Kaj jim bo zdravje, če so neumrljivi? Brez kose za vratom postane svet majhen, veseljce je pičlo, radost papirnata, denar ponarejen, ha! Ne izplača se jim imeti zdravje, ne izplača se piti strup^ ne izplača se imeti zakone! KOVAČ osupel: Strela!... Kaj ko bi malo spet špičil svinčnike, mine izostril... Te tvoje eskadrilje blebetanja ne bo nobeden razumel.

BELCER užaljen : Bom, tudi bom špičil... Magari do konca, magari do dna svinčnika... Ampak oni se vseeno samo delajo, da jim kosa ne piha za ovratnik. KOVAČ : Daj, daj špiči do konca... Potem pa prste vtikaj not. Ha ha...

ORLANDO: Hotel sem reči... Ozira se naokrog. Ta potok, ja! Vode mu manjka, suši se... Kje so časi deroče vode, kije odnašala smrad in odpadke! BELCER: Prihaja od zgoraj. Zgoraj, pod sinjim nebom je deževje samo še rosica.

K O V A Č : Ko bo nastopilo deževje, velika voda, ki odnaša smrad pričujočnosti, bo naredila tudi prostor za pohod časti in vesti.

B E L C E R : To sem jaz, jaz sem to rekel. ORLANDO: Vseeno kdo - to je izgubljena prtljaga, po kateri raste mah. B E L C E R : A nekdo mora čuvati to prtljago. Mi smo težki smrtniki, ki nam je naloženo^..

KO VAČ : Spet!... Ne začni spet s to pato. BELCER: Ne bom, ne bom, saj četudi je prtljaga izgubljena, še nikjer ni rečeno, daje bilo vse, kar človek ima, prav v tistem kufru. KOVAČ: Skrinji za... BELCER: Kufru... Akaj vidim, Orlando, brez gumba si! Prav svinjsko spuljen. Si ogleduje njegov rekelc. ORLANDO: Še dobro, daje samo gumb. Množica je bila razjarjena. BELCER : A pravična. Množica je zmeraj pravična, to spada zraven. ORLANDO: Napadla je avtoriteto. K O VAČ : Še kaj! Razkačila jih je zlata veriga.

BELCE R:Upsa! To pa ne gre. ORLANDO: Zlata veriga je znak avtoritete. Veriga se obeša na avtoriteto. BELCER: Izdelati si si dal zlato verigo, zato so te^ tepli, ne pa zaradi Ka-ze. KOVAČ: Tri cele pet kilograma težke zlate insignije!

B E L C E R : Bil si navaden matičar. Šel si k zlatarju in si ogledal njegovo težko zlato. Kar tam si narisal skoraj ena cela pet eolske členke, ki naj bi sestavljali verigo.

K O VAČ : Skupaj z vdelanimi safirji. ORLANDO: In? B E L C E R : Nič in. Zlatar jo je ulil in skoval, da bi ti z njo na vratu bolj zatrdno vezal poroke. Z mnogokaratnega vrha si dol nakladal: Če že moram zvezati, naj bo nerazvezno. A nisi se vprašal, kdo bo plačal to nerazvezno, s safhji okovano zlato. ORLANDO:Asev velikih projektih kdo vpraša za drobnarije izdatkov, za svinčnike, radirke in pripadajočo mast?... Razvez pa je skoraj toliko kot zavez. Ko bi zdaj nastopilo vsaj deset procentov manj ločitev, bi bili ti težki stroški čez in čez poplačani.

O R L AN D O : Ko bi bil samo gumb! V svoji zmoti so prinesli nekakšno zarjavelo verigo in mi jo namesto odvzete nataknili za vrat in me privezali k sramotilnemu stebru.

B E L C E R : Se kri boš scal na svoje diademsko zlato, so vreščali. KOVAČ: Scal na nesmrtnost. O R LAN D O : Ne na njihovo nesmrtnost - na nepreklicne zaveze, na neprelomljive prisege! BELCER: Na žlahtne sadove večne ljubezni.

ORLANDO Kovaču : Če ne bi pravkar nastopil mimohod tvojih posebnežev, Kovač, bi mi še jezik izruvali, jajca scvrli. K O VAČ se muza : To je res, nastopili so v tvojo rešitev. Vsa pozornost seje v hipu preusmerila in prav hvaležen bi jim moral biti. ORLANDO: Nič hvaležen. Veselje in namene z zlataijevim zlatom si mi skuril. K O VAČ : Saj, saj, užitke sem ti skuril, videl sem, kako se tam na stebru topiš v ugodju pričakovanih muk. Bil si spet stari Orlando Besni!... Ampak preden tem irhastim, zaostalim in nerazvitim, debilom in imbecilom dopoveš, v kako slabem domu živijo, traja najmanj tri dni. Da jim dopoveš, daje treba v akcijo, na cesto in v boj, pa še več... Sem pa spoznal - čim bolj je človeška množica dinamična, motorično nemirna, tem težje jo je nagovoriti za akcijo. BELCER: Akcija! To! K O V A Č : Ko sem jim narisal transparente NAJ CRKNE VLADA in MI IRHASTI RABIMO DRUGAČEN DOM, so od veselja poskakovali navpično v zrak kot mlade mačke ob polni luni. Usuli so se na cesto, da jim je razposajena slina -Špricala iz ust, in po asfaltu z barvastimi kredami pisali po tleh in risali hiše s soncem nad strehami.

K O V A Č : In prav takrat smo naleteli nate, ki si bil privezan na steber in okiten z zarjavelo verigo.

ORLANDO: Tako ste mi pokvarili vse moje vložke v zlatarjevo zlato. KOVAČ: Akcije se včasih križajo, a skrb za drugačne je več od zlate verige. BELCER: Verige s safiiji. ORLANDO: Hotel sem pasti na polju časti, pa ste me pognali nazaj v mišnico goljufije, ki vam je bližja. KOVAČ: Meni? Jaz? Jaz da sem? BELCER: Aha, zdaj se bo spet vse vnelo, ropotalo in bliskalo. Človek bo človeku zverinsko uho odgriznil... Jaz grem!...Če kdo vpraša, kam, če me kdo išče, grem, šel sem v brezdelje... Belcer je šel v globoko rekreacijo, recita... Takšen lep medletni čas je, da bom sedel med njive, gledal v sinje nebo in... namakal trnek v lucerno! Požene se k strojčku in ga zažene>.

KOVAČ: Kdo, Orlando Besni? ORLANDO:V svinčenih urah potem ovaj al, v svinčene kehe metal. KOVAČ: Orlando... Besni! ORLANDO: Izpostavljal, otroka zlorablj al, deklico...

K O V A Č : Se enkrat, pa te s tole lopato... ne z lopato, s tem mečem utišam. ORLANDO: Nosečnico pretepal. K O V A Č : A kdo, kdo je obe treščil v visoki sneg, da sta zmrznili v globoki zimi, žival! Kdo je potem njej z že mrzlega vratu zlato verižico iztrgal!

ORLANDO potuhnjeno, zagrizeno : Bila je prašiča. Delala seje, da hodi na ples. Demon plesa z jajčasto glavo jo je samo odpeljal do kompleksa hotelov. Tam je potem svobodno ordinirala.

Na levi strani potoka se v soju luči, ki pada nanjo kot droben snegec, prikaže bela dekliška postava kakšnih osemnajst let. Gola. Nenadoma tam sedi, samoumevno, da zbuja začudenje, kako da je že prej nismo videli... Je kot brezbesedna pričujočnost skrivnosti - a takšni, nedoumljivi, so tudi njeni odzivi na "dogajanje" in izjave treh akterjev. Odzivi pa so, čeprav ne izgovori niti ene same besede... Ko jo trije "gospodje" zagledajo, osupnejo; na prizorišče se usujeta tesnoba in mrzla sapa preplaha. Po nekaj nesmiselnih premikih in grimasah steče v "presto-rubato" tempu, pa vendarle vse s komaj prikrito komunikacijo z osupljivo dekliško postavo.

O R L A N D O paničen, razvejano motoričen : Čaj, sem rekel. KOVAČ : Bo, ko bo. ORLANDO: Čaj, sem rekel nazadnje. Ti pa si blebetal, je premog, je peč, je voda v potoku, je lipton - a ni posode. Je tako ali ne, Kovač?

KOVAČ : Rekel sem, v čem naj potem ta prekleti čaj še skuham. ORLANDO: Torej? KOVAČ: Kaj?

ORLANDO: Rekel si, da ni posode, ni lonca, niti enega piskra, ki bi vodo držal. K O VAČ : Ni. A je čaj in voda. ORLANDO: Kako je mogoče, da ni niti enega piskra? K O V A Č : To sem rekel, lahko se prepričate, gospod.

ORLANDO: Ampak jaz, Orlando, se dobro spominjam lepe, okrogle posode s tremi barvnimi pasovi krog in krog. KOVAČ: Spomin Orlanda Besnega seže predaleč nazaj. Mogoče v prejšnje horizonte.

ORLANDO: Nič mogoče, nič horizonti! Stala je tu, imela je dolg rep in zgoraj bel trak, malo nižje modrega in spodaj rdečega. Vse to na lepem rumenem emajlu.

KOVAČ: Opsa! Trobojnico, strela! ORLANDO: Lepo trobojnico pri ustju. Kje je? _v

KOVAČ: Naj me kača, če kaj vem. Nikoli takšne posode pri tej hiši! - Imamo škatlo od čaja, ki ne drži vode. ORLANDO: Škatla nima repa, ne vleči me za nos.

K O VAČ : In kaj, če ga nima? Kdaj pa je škatla imela dolg lisičji rep? ORLANDO: Nikoli, zato pa trdim, da je prava gosoda, taka... izginila. KOVAČ: Poglej škatlo, ali ima belo-plavo-rdečo? Ali ima mogoče kakšen rep?

O R LAN D O : Ne gre za škatlo, gre za veliko več!... Belcerju za strojem. Je bila piksna, mali, psihopat, ali kar si že? Je bila ali ne?

BELCER: Pili smo čaj. Že davno, a jaz sem Belcer, ne mali. ORLANDO: Je bila čajna posoda z repom ali ne?

BELCER: Pili smo čaj. Pili smo čistost, zvestobo, ljubezen. Vse namočeno v rjavo brozgo lipton čaja.

ORLANDO Kovaču : Si videl, zločinec! Si zdaj slišal, pezduh! K O V A C : Pa kaj? Tudi sam sem se že marsikdaj vprašal, kaj je po vsem tem z njo.

ORLANDO: Si se vprašal, kaj je zdaj sploh z njo, koje bila izpostavljena, izrabljena, zanemarjena, v bogve kakšen kot nepričujočnosti treščena. KOVAČ : Zmeraj se kdo najde, ki jo bo vzel v rabo.

ORLANDO: Zavržena, zanemarjena, treščena v podganji rov. K O VAČ : Od bitja brez vesti, od človeka, ki še neizdelani živali ne seže niti do kolen, ponižana, uničena, poteptana v prah, glodalcem in črvom na razpolago. ORLANDO: Kot da smo pozabili na vse užitke, ki nam jih je nudila v svetih urah čaja.

BELCER kot da se je vrnil, zasopihan : Sem že nazaj... Zakaj ne vprašata, kako je bilo?

K O VAČ : Kje naj bi vprašala? B E L C E R : V lucerni, pod sinjim nebom, ki ga nikoli ne prekrijejo oblaki... KOVAČ: Pato, en sam pato te je. Se en sam noht na tebi ni normalen. Pošast si. ORLANDO: Kaj? BELCER: Tam ležal v prelestnem miru, lucerna je rasla kot pšenica in se zibala v blagem vetrcu. Kot pošast, ki preseka nebo na dvoje, prihrumi po sosedovi njivi traktor in se sred brazde s smrtnim pokom ustavi. Ta, ki gaje še pravkar vozil, zamahne z roko in leže zraven mene. To pa ne, nič puške v koruzo, sem rekel in se spravil nad traktor. Popravljen je bil že do opoldanske ure, kajti imel je znamko "Same". Pojdi, sem rekel, čaka te. In on, mehanizirani poljedelec, mi z vso opredeljeno prepričljivostjo pove: Ne splača se, glejva v nebo.

BELCER: Posodo. KOVAČ: Ki je ni. O R L AN D O : Ki je. Do dna razčistiti. BELCER: Dno. Kje zadaj je zdaj že dno...Dno je že davno usekalo gor, v strop! ORLANDO: Ne sam. Mi trije razčistiti. KOVAČ : Vsi vemo. ORLANDO: Do konca... Čaj, ki odganja smrt iz trebuha, kako mu je že ime?

ORLANDO: Vidiš, Kovač, ko ne bi zlu izpostavil posode z repom, bi zdaj in najprej odganjali smrt iz trebuhov. KOVAČ : Ne bi nucalo, so še druge smrti. Izženeš eno iz vampa, pa užge v srce.

ORLANDO: Vsaj eno bi odgnali. K O VAČ : Ne nuca, niti prej niti pozneje, ni posode, ni škatle z repom, ni mateta, ni umika v Argentino, kjer ga raste na tone...Zdaj je, kar je, sprejeti je treba dejstva.

Trije gospodje zdaj znosijo - začeli pa so s tem opravilom, zlagoma, že prej - v bližino dekliške postave (a še zmeraj na svoji strani prizorišča), vse, kar imajo, na kup: lopato, oljne krpe, čajno škatlo, tri žlice, debelo knjigo s police, meč... Belcer odmontira celo stroj za šiljenje in ga položi zraven. Ko je končano, nadaljujejo nekako obredno...

ORLANDO: Takšna bučna glasba, ki kliče iz globoke noči... Sredi gluhe gozdne teme, v strmem vzponu noči, plesišče iz dišečih smrekovih desk. Vse naokrog gozdni in nočni spokoj, takšen molk gozdne globine, a sred njega otok burnega plesišča z glasbo, ki utiša besedo, daje samo bobnenje.

BELCER: Grmenje v dvo- in tričetrtinskem taktu. Zraven tega samo še bleščeče zamejen podij kot tuje telo, zasajeno v trebuh gozda. K O VAČ : Bil je klic divjine. ORLANDO: Kot blazni, utrgani, v noč zagnani zbor brezskrbnih bitij, ki jim nikoli ne pride na misel, da bo nekoč

BELCER: Belo plesišče v žametni črnini smrek kot troblja, kije zmožna potegniti vase celega človeka, da ne bi slišal več švista kose s tenkim rezilom. Zraven belega plesišča navpični dim, po katerem zdrsne mokra duša v brezkrajnost.

ORLANDO: Že na robu, ostri meji gluhe noči in bleščave poskočnosti, so se ji zašibila kolena, srce ji je butnilo v strop vesolja.

K O VAČ : Se v istem hipu je prebledela, kot z mečem spodsekana. BELCER: Bila je lepo bitje, kot ničtukajšnje bitje.

ORLANDO: Prebledela je in vroči sij temin seje izlil iz njenega pogleda -obsedel jo je demon plesa, zajahal za tilnik in ji stiskal vrat.

B E L C E R : Ko se je približala plesišču še bolj, je zadrhtela. Z mokro, drhtljivo roko in ognjenimi očmi seje dotaknila moje brade in komaj slišno rekla: Ti moj dobri, se z muko v udih zasukala in izginila v norosti plesa. Meni, menije rekla: Ti moj dobri... O R L AN D O : Ne. Dotaknila seje moškega v množici. Z roko na njegovi rami je drugemu zasoplo rekla: Ti moj dobri, samo enkrat in nikoli več. BELCER: Kmalu seje vrnila. Imela je temno rdeče lase.

KOVAČ : Čeprav mogoče ni čisto točno, lahko rečem: imela je nečloveško sinje, živalsko nedolžne oči. Iz njih je šel val... ORLANDO: Vonj kobile in nje sopuh. BELCER: Bleščeče rdeče lase, kratek nosek, visoke majhne prsi in čeznje rumeno - zeleno avgustovsko bluzico. ORLANDO: Oči so seji lesketale, kot da nje vid leti skozi bogastvo safrrjev. B E L C E R : V nepregleden tolmun so bile položene. Iz dna tolmuna so gledale. ORLANDO: Noge v mečih skoraj krepke, ne preveč obetavne boke, pa vendarle z gibčnimi ritnicami, ki so se potile.

BELCER: Ono travnato zeleno krilce svilene tkanine je samo napol prekrivalo z avgustovskim soncem obsijana stegna...

B E L C E R se trese : Ne še!... Ustavite jo! Kaže na dekliško postavo. Naj gre nazaj, odnesite jo, počistite to jazbino, ukinite potok, razrijte poden, treščite jo v jamo, ona tukaj tam nima kaj iskati! Sname z roke zapestnico in jo vrže skoraj k nogam dekliške postave, ki se mogoče zdaj nasmehne.

KOVAČ nazaj v prejšnjo, "mirno" lego : Hudič jo je zajahal. Čuden zadah je sopel iz njene sape. Oči je zaobračala kot božjastna, bila je vržena iz orbite. BELCER: Demon plesa jo je obsedel. Zalezel se ji je v možgane. KOVAČ : Demon česa hujšega. BELCER: Demon jajčaste glave, ravnih nog, plesnega koraka. KOVAČ: On je zmeraj šepast. Zmeraj ima kepasto nogo.

B E L C E R : Ta vrsta nikoli... Ko jo je zajahal in se zalezel do vseh sivih celic, je bila že premaknjena, pohlepna, na vse strani neba odprta... Moral sem jo ustaviti, prijel sem jo za goli laket: Ti, sem izdavil, ker je tudi mene že grabil, ti, sem sopnil in jo z roba glesišča zvlekel v senco in grm. KOVAČ : Leskov grm. ORLANDO: Tam na meji svečave plesa in blatne noči sem jo prijel pod brado, da ji je glava padla nazaj, in jo težko od demona odnesel v globino mokre noči. Pod grmom je bila od blata mehka postelja.

K O VAČ : Iz nje seje še kadilo. Sopara plesa, kije puhtela iz oblačile, jo je delala mokro. Mokro, da sem jo brez napora in sile odvlekel do avta in zadnjega sedeža. Tisti oblak meje urekel... Potem sem obupan, osramočen od poraza hlipal zraven nje na sedežu, ko mije zamegljeni pogled prebodel ostri žarek, kije prihajal z njenega goltanca. Tam, sem videl, je na verižici počival zlati križec z žarki kot ognjenimi zublji.

Orlando Besni zgrabi meč, da se nanj nevarno nasaja. Kljubovalno, sarkastično se uskoči v tla nasproti dekliške postave. Takšen prične proti nji svoj monolog -a ne zdrži dolgo. Živčno se umika in vrača... samo do črte potoka, nikoli, nikoli čezenj!

ORLANDO: Takrat sem bil globoko zabreden v vodovje strasti z Veroniko. Po glavi pa mije hodila tudi lastniška Felicija, da sva se morala kdaj pa kdaj divje srečati vsaj za pet minut na onem stalnem mestu za skalo na cesti, ki vodi v tunel... Včasih je bilo kočljivo mučno. Če sem bil zmenjen s Felicijo, seje Veronika, prebodena s slutnjo, usedla na gostilniški vrt nasproti vhoda, kjer naj bi se dobila. Inje videla, da sva si izmenjala samo kakšen pozitiven znak in se obrnila začasno vsak v svojo smer, da bi zmedla sledi in prikrila skupen cilj... Potem sem moral poslušati Veronikine scene, njene užaljene sapnice, ki so piskale, in solze pasje vdanih oči... Obljubiti sem moral, da nikoli več. A kaj, ko je telo zahtevalo svoje že takoj drugi dan. V takšni naelektreni napetosti sem živel, ko seje na plesišču sredi gozda pojavila Ona! In kakšna! Se nobena nikoli ni premogla toliko valov, ki so plali iz nje... Že tisto nedeljo na robu plesišča meje urekla. Plazil bi se za njo kot pes, lizal bi ji podplate in spuščal solze med njena kolena. Jecljal sem, roka mije drhtela, ko sem jo nesel v blatno postelj pod leskovim grmom... In potem tisti njeni posmehljivi kotički ust, ko sem jo nabutal. Tudi naslednje dni nisva pustila, da bi se mokrota objema posušila. Se sredi gostilne se ni mogla zadržati, da ne bi rekla, ali naj pod mizo zlezem. Bila je nerazdružljiva blaznost, ona Kastor, jaz Poluks... A zdaj sta me nenehno lovili oni dve, Felicija in Veronika, da sem moral včasih tudi njima dvema popustiti... Bil sem zmatran in dnevi so tekli, kot da sploh ni več časa.

Veliko pozneje - vmes sem bil daleč, potoval sem v Iran, Irak, Arabijo - seje začelo. Zastrupile so me slutnje, ujele v mreže ljubosumja... Kadar ni imela časa zame, sem razumel, saj je imela doma bolnega otroka, deklico, kije bila drugačna in ni mogla govoriti. Nekoč jo je celo prinesla pokazat, kot da me hoče z njo primerjati... Razumel sem, da ima veliko dela z njo, takšnim otrokom. Ampak - pekel mi je zagorel v glavi, ko je vendarle imela čas, pa ga ni poklonila meni, marveč je šla ne plesišče. Demon plesa jo je obsedel v petek zvečer in jo jahal do ponedeljka opoldne. Takrat ni bila za rabo, imela je prostaški glas, imela je beton v glavi, nobene človeške besede ni razumela... Kupil sem ji zlato verižico, nanjo obesil zlati križec, iz katerega so švigali žarki kot živi plameni - a nič ni nucalo. V menije razsajal rak ljubosumja - demon ali jaz, sem si govoril v peklenskih nočnih mukah brez spanja... In sem jo zasačil! Rekla je, daje z otrokom hudo, da mora biti doma in sem razumel. In ona je rekla, naj grem. In sem šel. Inje še rekla, zdaj grem k svojemu otroku, ki me rabi, ti kar pojdi. In sem šel, čeprav je bila prav takrat demonsko lepa... Nikoli, o nikoli ni ženska tako lepa kot takrat, ko je do vratu zablodena v verolomstvo... Mogoče mi prav to dejstvo ni dalo miru, da sem se vrnil in sem videl na lastne oči: izpred vhoda jo je odpeljal oni polbebec, demon jajčaste glave v črni štrafasti obleki. Z rdečimi krogi pred očmi sem odvihral gor v stanovanje. Tam je ob otrokovi posteljici čepela starka, kije zavreščala, ko meje zagledala, hudič, hudič, izgini od tod, in splašeno pobegnila. Ostala sva sama s spečim otrokom, ki sem ga gledal dolgo v noč... Ona, ona pa seje pokazala šele proti jutru, iz njenih ustje vel zadah po žveplu, tenka oblačila je imela samo ovita okoli mastnega telesa, usta so bila s šminko povečana na celo levo polovico obraza... Njemu, njemu ne stori ničesar, je rotila, on je nežen in občutljiv, ne užali ga in ne ubij!... Znorel sem. Obe sem vrgel na cesto v visoki sneg in še kupe snega zmetal nanju... Drugi danje nastopila odjuga, skoraj že v luži sem našel zlato verižico brez križca...

Zgoraj zaropotajo nekakšni težki stroji, ki se premikajo in kot da vlačijo za sabo težke klade ali nove stroje. Belcer v paniki pobegne v kot... Na dekliško postavo prične zlagoma snežiti.

K O V A Č Belcerju : Rekel sem ti, da tu ne bo nobenega nadaljevanja. Te stavbe od podzemlja navzgor ne bojo nikoli izpeljali. Ropotali že, stroje vlačili ja, jih kurblali. Vse to bo, a naprej gradili nikoli. Nehaj se tu tresti. Jazbina je nedotakljiva. Tega, pod zemljo ali kar žeje, ni mogoče prezidati.

BELCER: Nekoč bojo. Čisto nepričakovano. Seje že zgodilo, daje "nekoč" preskočil v tumpasti "zdaj"... Rajši kar takoj zavežem svojo culo! Se požene k onemu kupu in začne grabiti svoje stvari. A kakor hitro to začne, gornji ropot strojev preneha.

K O V A Č : A si videl? So že nehali. Nesmrtni gradbeniki sploh ne marajo, da bi odšel, sploh niso za to, da bi se podzemlje spraznilo. Spodaj, pod svojim hramom ne marajo imeti prazne luknje. Rajši imajo pod sabo garjave pse kot nič... Samo da rečeš cula, culo bom povezal, že obmirujejo... No, daj, povej, kaj si danes delal zgoraj? Strahu se boš otresel. BELCER: Jaz?... Spet jaz... Dobro, v redu... A kje so moji čevlji, Kovač? Brez njih bo to težje. Brska po kupu. Imeli so skoraj nove šnirance, lepe in rdeče vezalke z belimi pikami... Bile so kot rep čajne posode... Niti eno niti drugo se ne more kar tako zgubiti...Na daleč bi moral biti viden rep, a zdaj... KOVAČ: Nehaj! Izmikaš se! Pato-izmaknjenec si!

BELCER: Nak... Zmenili smo se za seminar za odredbe o dobaviteljevi izjavi o skladnosti svetil. ORLANDO: Kaj, kaj? B E L C E R : Za odredbe. ORLANDO: Kakšne, strela, ponovi! B E L C E R : Za odredbe o dobaviteljevi izjavi o skladnosti svetil... To je bilo takole: prišel je bil čas velike repatice. Ko so si jo risali na veliko platno, razpeto vse od vzhodne do zahodne strani neba, se pravi vse do pušpanove sence, sem se priplazil od zadaj in rep, dolgo pahljačo svetlobe, ki seje vlekla za zvezdo, odstranil... Zdaj bomo brez zvezdnega prahu, so rekli... Ne še, se ne sme priti, sem rekel. Imate pa zvezdo, ki bo še zmeraj čakala na vas in se ne bo kar takoj pognala v temo vesolja...

Dobro, so rekli, potem se pa že zmenimo enkrat o skladnosti svetil. ORLANDO : Akdo, kdo naj bi bil dobavitelj, ki izjavlja...? K O VAČ : Ne gnjavi ga... Zdaj razumem, kaj hoče povedati. Hoče reči, da zgoraj vsakdo dela prav tisto, česar ne zna... Tudi sam sem naletel na primer, ki vse pove: živel je nesmrtnik, kije že nekaj življenj živel od mesarstva in ga razen mesa, žene in špricaijev prav nič drugega ni zanimalo. Pa seje zgodilo, daje moral nenadoma igrati na violino. Dovolili so mu eno samo vajo in ga takoj odpeljali v Verono na koncert, ker je tamkaj napovedani violinist na hitro zbolel.

Tam, pod Rahlim sneženjem, dekliška postava globoko, skoraj presunljivo zavzdihne. Trije gospodje kot da tega ne vidijo in ne slišijo - ne ozrejo se tja. Je pa res, da v hipu nastane napeta tišina... iz katere se čez čas iztrga Belcer s svojim monologom.

BELCER vdano, z glasom spoznane nujnosti: Po tistem, koje imela rdeče oči, da bi še blatni grm zagorel, in ko sem ji rekel, ti, ti, in jo vso težko zvlekel v blato grma - po tistem je dolgo nisem videl. Pod težo zdravil tam v zavodu celo pozabil... Šele po kakšnem letu sva se še enkrat spoznala... Bilo je na pošti in ura je morala biti okoli pete popoldan, ko se izdajajo priporočene pošiljke naslovnikom, ki poštarjem niso bili dostopni. Jaz seveda tam nisem imel kaj početi, saj mi nikoli ni nobeden pisal... Ko pa se mi pod strop zaderejo ostri kazalci ponorele ure, ki laja v višavje, kot dajo hoče raznesti, blodim naokrog, pognan v brzino, ki ne ve, kam s sabo... Tako sem stopil not. Stala je tam v vrsti. Šel sem do pulta in potem tesno ob vrsti nazaj do vhoda. Nič. Ponovil sem še enkrat - pa spet nič. Usekal mije vroč val krvi v tilnik, zgrabil sem jo, ne za brado, za glavo, in zakričal vanjo: TI! V možgane se mije zdaj zaril drugačen kazalec, prijel sem jo za glavo, zatulil in stekel ven. Tekel še naprej, ko meje nekaj sunkovito ustavilo. Spustil sem roke z glave dol in se skoraj pomirjen vrnil pred pošto... Koje prišla ven, sem ji skoraj vse izrekel, a ti misliš, prašiča, da sem jaz pičkin dim, pasja poštna senca, strohnela kurja čreva, mrha... Bi rekel, da ji je bila ta moja odločnost všeč, iz oči ji je špricnil spet oni sij, ki jo je obsedal takrat v taktih plesišča... Tako sva se še enkrat spoznala, a nisva šla k njej, saj je rekla, da ima doma komaj tri mesece starega otroka. Otroka, je rekla, ne hčerko... Tako je to teklo, da sva se zdaj velikokrat, vsak dan spoznavala, nenehno meje dajala dol... Nekega dne vse to ni bilo dovolj, kazalci v glavi so spet ponoreli in se mi zasajali zdaj v levo, zdaj v desno poloblo.:. Pričel sem jo zalezovati, hodil kot sledni pes po njenih stopinjah, dokler me sledi niso privedle v črno kuhinjo, kjer sta se v divjem razvratu ruvala z demonom jajčaste glave. Ko meje tam ugledala, me je že tudi urekla, da sem obstal negiben, pribit v tla. Zdaj boš gledal zares, je rekla. Tako sem bil priča zverinskega razvrata tega sveta in poslušal živalske krike, ki so parali zidove črne kuhinje... Svet seje zavrtel, vedel sem - kdor me rani, me priveže, za zmeraj na svoje srce pritisne. Naslednji dan sem rekel, plačala boš, daj denar. Uprla seje. Metafizika v moji glavi je podivjala. Vrgel sem jo ob tla, butal njeno glavo v pod in potem še zadavil... Ne vem, kdaj, samo stiskal, sopel, ne samo denar, zdaj boš dala vse, kar imaš, vse, kar puhti ven iz tvojih jeter... Po poskoku vranice v svojem trebuhu sem vedel, da je konec, da sem jo dokončno stisnil... Potem sem jo sredi noči zavil v koc, naložil v njen avto, odpeljal daleč stran in zagnal v Savo... Bil sem izčrpan... Vrnil sem se in spal težko spanje budnosti do visokega dne. Ali sem potem še naprej v takšnem stanju, ki ni spanje in ni budnost, šel v njeno stanovanje, ne vem. Mogoče sem bil drugače prebujen...Tam v kotu v zamračeni sobi je v takšni rdeči posteljici z belimi pikami, z razprtimi očmi, v grozi nekakšnega zvitega čepenja, zrlo vame takšno drobno bitjece... Brez joka, brez besede, nemo, samo v otrpli vprašaj odprte oči... V smrtni grozi sem hitro pobral vse, kar je imela, tudi zapestnico in zlato verižico s križcem, ki ga jaz nisem nikoli kupil. Vse pobral in stekel... V njenem avtu sem potem krožil po mestu, dokler me končno niso ustavili...

Premolk... Na dekliško postavo sneži. In ona, kot da z glavo, životom in rokami razodeva nekakšne znake - sicer komaj vidne, pa vendarle skoraj intenzivne. Zdi se pa, kot da se hotljivci delajo, da jih ne vidijo.

O R L A N D O : Jaz vem, kako je bilo. KOVAČ : Tudi meni se zdi. O R L AN D O Belcerju : Ko si jim ponudil ono ladjo, so ti rekli, ti garjavi pes, poberi se.

O R L AN D O : Sram te je priznati, da so te nagnali zaradi jezika. B E L C E R : Seminar... O R L AN D O : Nič seminar. Prej seje zgodilo.

B E L C E R : Nobeden ne manjka. O R L AN D O : Sedem ali osem. Nesel sem jih gor. B E L C E R : Po kaj? O R LAN D O : Rekel sem jim: Tujih imate. Potrebujete novo, drugačno postavo. Zdaj jo bomo skupaj pisali. KOVAČ: In še si živ. O R L A N D O : Rekel sem, zapisali bomo vse, kar že imate in po čemer hrepeni vaše srce: sreča bo srečica, ljubezen bo šmir, strast bo položena v grizljanje cornflakesa, zakonska zveza bo promiskuiteta, bogastvo bo nujna potrošna košarica, življenje bojo opravki, zdravje bo maroderstvo, radost bo mežikanje v sonce, vest bo blaga senčica skozi poletno lističje, grška alfa bo afna, država vam bo polenta na koncu leskove palice.

KOVAČ: Še si živ. ORLANDO:Toje bilo. Razjarjeni so bili bolj kot zaradi zlate verige. KOVAČ: Premalo. O R LAN D O : Vtem si prišel ti z izjavami o skladnosti svetil. Se zmeraj razjarjeni so se spravili nadte, ti pa si strahopetno pobegnil. B E L C E R : Ni ga, ki se ne bi umaknil. Ko sem postal gaijav pes, sem tam, od koder je drlo psovanje, ugledal tigra... O R LAN D O :... ki ga ni. Vidne bojo samo sledi njegovih šap. B E L C E R : Razločno sem ga ugledal, da meje zmrazilo. KO VAČ: Bilje.

B E L C E R : Tam je bil. Pa ne sam. Za njegovo mogočno glavo sem videl njo, ki bi lahko bila tudi njegova gospodarica. Oči so seji lesketale, kot da ji pogled prodira i skozi vrsto safirjev. Na vrhu je imela laneno pšenične pramene las, podobne

B E L C E R : Podila sta me sem, vse do zatočišča. Zdaj zgoraj čakata. O R L A N D O : Pred temi vrati? B E L C E R : Zgoraj... Kdajpakdaj, če ne bobnijo stroji, slišim šepet tigrovih krempljev.

Dekliška postava se, še zmeraj v rahlem sneženju, zgane in tiho zaihti. Vsi trije se ji za spoznanje približajo... Belcer kot v nenadnem impulzu plane h kupu "podarjenih" stvari; izvleče meč in ono debelo knjigo, po kateri prične hlastno listati, kot to počne človek s kakšno enciklopedijo, da bi v njej našel nujni odgovor... Kovač mirno prične... In ko prične, Belcer zgrabi meč in se vse do konca "poigrava" z njim.

K O V A Č : Ko sem še nenehno prebival zgoraj, sem bil prav od tam poslan v Nemčijo. Delal predvsem v Kolnu. A sem hodil tudi domov, nosil stvari in dokazni material o sumljivih osebah, ki so se prodajale Zahodu, hodil najmanj na tri mesece... Človek je v takšni službi sam in samoten, nima vezi, saj so vsi ljudje po nalogu od zgoraj razdeljeni na razseljene, na one v obdelavi in na nezanimive. Vmes nobenega ni... Potem ni čudno, da sem se pogostokrat znašel na veselicah, kjer so vsi pomešani in brez oznak, ki bi povedale, iz katerega pekla je kdo. Tam sopuh bratstva, vsi premaknjeni, vsi oddaljeni... In zgodila seje takšna veselica s plesom na svežih smrekovih deskah, da sem jo vso zamaknjeno in težko odvlekel na sedeže, da meje tam urekla in sem bil osramočen.

Ko sem se čez tri mesece vrnil z novimi materiali in po nov seznam oseb v obdelavi, sem jo poiskal na novem plesišču, takem, kot je bilo prvo, a v drugem kraju. Samo da sem jo zagledal s tistimi njenimi premaknjenimi očmi in z demonom plesa na ramenih, me je popadla živalska sla, ki mije vzela besedo in razsodnost. Sopel sem, ko sem ji položil roko na tilnik in ji kazal pot v blatni grm teme... Še na misel mi ne pride, je v hipni razsvetlitvi usekala vame kot s klofuto. Prsti so se mi ukrivili v klešče, z zariplim besom sem jo treščil v avto in jo odpeljal v Hergoldovo bajto pod Grintavci. Tam sem jo s pasom in pariglnom pretepel in posilil. Drugič meje sama poiskala. Prišla je v Nemčijo, prišla prav k meni in rekla: Ne boš me pretepal, sama ti bom dala, prasec pohotni, in se otresla onega polbebca, demona plesa, kije prihuljeno, z repom med nogami odšepal v kot. To je bil obisk, kije trajal skoraj tri cele dni in niti enkrat se ni pokazala potreba, da bi jo zmlatil. Potem je sedem let nisem videl, niti v Nemčiji niti doma. Izginila je iz mojega življenja, čeprav mije dostikrat šlo skozi glavo, da mi nekaj manjka. Po sedmih letih pa sem jo ugledal. Najprej v nočnih sanjah, potem pa naslednje popoldne zares. Bila je prav takšna kot v sanjah, za katere sploh ne vem, zakaj so se mi pritaknile, saj v budnosti nisem več mislil niti na zle duhove niti nanjo. Bila je hudičevo lepa. V vsej svoji lepoti je rekla, ravno prav, hčerka ima prav danes rojstni dan, to je pravi dan. Prav, sem rekel, naj bo pravi dan.

Tako sem - kar spotoma - kupil torto in namesto sveč vanjo zasadil takšno deklico, narejeno iz marcipana... Praznovanje je bilo burno, žvenketalo je, malo od kozarcev, malo od obilice deklic, ki so prišle zraven. Natankal sem ga neizmerne količine. Bil pa je takšen hudič v meni, da mije že nemški zdravnik naložil prepoved vsake kaplje alkohola, ker sem bil v svoji dolgi službi zmatran in malo tudi na robu, saj mije pogostokrat hodil na pamet kakšen dober štrik s hitro zanko. Zato ni bilo čudno, da me je tamkajšnji alkohol raztreskal in naredil, da mije kri v glavi vrela kot v prašičjem kotlu.

Ko so druge deklice in nekateri starši odšli, smo mi trije gledali teve. Demon je zdaj zajahal mene. Vstal sem, šel za sedeže in pričel mečkati deklico od zadaj. Ona, matije zajokala. Marš in tiho, je zahrstelo iz mene in izvlekel sem pištolo, da si še muksniti ni več upala. Obe sta se samo tresli, strela, kar meje še bolj razburilo, kot če bi jo pretepal. Tako sem položil mater na tla med sedeže in teve in do konca gledal deklico in rjovel vanjo:

Glej, deklica, kaj dela ženska zverina z mano, ne spusti me, pa če še tako butam vanjo!

Nekaj let pozneje sem slišal, daje punca imela nekakšne težave, da ni znala govoriti, in celo namigovanje, da ima očeta, kije nenehno samo v Nemčiji... Jok, sem si rekel, ne bo šlo, prvič, ko jo srečam, jo pretepem kot psa.

ORLANDO: Bila je strupena senca, ki seje zadrla iz bleščave plesa v rob pošastnega gozda. Zasejala je zmedo v podobo nesmrtnosti.

Dekliški postavi, ki se ji za spoznanje približajo, zmečejo iz žepov k njenim nogam vse svoje drobne reči - od ure, vžigalic, kovancev do majhnih predmetov, katerih raba ni razpoznavna.

O R LAN D O : Molči...Čemu nam je bila potem poslana? Ne reče, razširja zmote in grehe sveta.

B E L C E R : Iz gornjega ravninskega sveta, nad katerim sije sinje nebo brez znamenj in zvezd, je zdrsnila v pekel, ker nesmrtniki ne prenesejo zemeljske, minljive teže. Bila je motnja. Kajti zgoraj se živi, kot daje življenje večno. Kot da ne preži smrt za vsakim pogledom, za vsakim požirkom, vriskom, srečico, za vsako solzo. Kot da s svojo vseobsegajočo perutjo ne meče sence na vse početje in tako iz šodra življenja dela hipni in presunljivi užitek. Smrt je meč, ki osvetljuje!... Zgoraj se živi, kot da ima človek na razpolago horde časov... Ona, taka in ranjena, tam zgoraj nima kaj početi.

KOVAČ: Povej, deklica! ORLANDO: Molk grehe razširja, beseda jih oži. Beseda razume in odpušča. BELCER: Tukaj je tako, da bobnenje molka vliva tesnobo. Tesnoba ni zaradi večnosti, raste iz strahote molčanj. ORLANDO: Spregovori, angel, mi smo tvoji svojci.

K O V A Č : Če bo šlo tako naprej s tem molkom obtoževanja, te bojo nesmrtniki vzeli nazaj gor.

BELCER: Ona joka. Jok je začetek. ORLANDO: Ona, ki ima te zunanje solze, ima znotraj še tudi besede. KOVAČ: Se jokaj, deklica, iz tvojih solz bomo delali besede. Mi smo to nekoč že znali.

B E L C E R : Še, angel, še solze... Shranili jih bomo, prestregli, dokler ne dozorijo vsaka v svojo besedo. Moji svinčniki so proti sadovom razklanega srca samo grafitni prah na papirju.

Premolk. Samo njen jok in njene kretnje, katerih pomen nam nikoli ne bo dojemljiv.

ORLANDO: Glej, angel, spreglej in spregovori! Vstani, deklica, izreci besedo in ustavi plaz, kajti najhujše šele pride. BELCER: Eno samo besedo, eno samo... Sence se krajšajo, prišel bo tiger, tiger z neslišnimi šapami, z nikoli vidno pričujočnostjo... Ko bo vse razmesarjeno, bomo vedeli, daje tod hodil. Po razdejanju in po podganah, ki bojo udrle za njim, bomo vse vedeli.

Sneži zmeraj bolj nagosto in slišno... Kot da v molku poslušajo ta skrivnostni šepet narave...

ORLANDO: Kaj naj še, kaj... Glej, za eno besedo, eno samo... gremo v novo očiščenje, v vodo, pa naj bo še tako mrzla, v ta naš mali Jordan, pa četudi nas udari pljučnica...

Zavihajo hlačnice in se po plitvi vodici, počasi in obredno pomaknejo - prvič in zadnjič - čisto k njej. Pokleknejo k njenim nogam, sklonijo glave v ponižnosti.

BELCER: Zdaj smo končno na tvoji strani, angel. Naj lijejo solze besed po naših plečih. To niso kaplje, ki izhlapijo in tako umrejo. Kaplje jantarja so, po katerih bo stekla ona beseda K O V A Č : Iz teže svoje slepote, zmot in grehov ti bomo dali moč besede. BELCER: Reci, deklica... angel... reci, da bo kamenje zagorelo. ORLANDO: In potem, ko nam boš v besedi odpustila, bo nastopil čas časti in vesti. Takšna boš kot mi.

V tem trenutku se deklica, dekliška postava, angel, požene navzgor, v navpično tetivo. V grozi ali obupu se zgrabi za glavo in odpre usta v strašni krik - ki je nem in za nas neslišen... Vsi trije se umaknejo nazaj čez potok. Čez čas Kovač stopi do meča in se nabode nanj. Na njem mrtvo obvisi.

ORLANDO prižge svečo, jo postavi na tla in s hrbtom leže zraven... BELCER: Vse moje misli, vse, kar imam, vse, kar mije ostalo, bo usmerjeno v eno samo žariščno točko, rdečo in vijoličasto, iz katere žari energija, ki ti bo dala moč besede. Obstoji z razširjenimi rokami.

O R L AN D O : Kar sem hotel... Vse, kar sem hotel, je bilo zajeto v enem samem dejanju: nadel bi si velik tigrov kožuh. V visokem snegu bi šel na peščeni vrt velike palače. Tam bi zvalil sneg in pesek v orjaško kroglo in jo odnesel not v veliko razgreto dvorano. Tam bi jo spustil na veliko polakirano mizo, obloženo s knjigami zakonikov in prisednikov...

Vse tako obstane. Sneg skoraj v celoti prekrije prizorišče in negibne postave.

"Igralka Saša Pavček je v minulih dveh sezonah ustvarila raznovrstno galerijo zares odličnih, domiselno in natančno izoblikovanih vlog. Zanje je značilno, da so zmeraj disciplinirano zavezane tako dramskemu kot režijskemu konceptu uprizoritve, obenem pa zaznamovane s tako posebno, zelo rafinirano občutljivostjo, daje v njih mogoče razbrati tudi igralkino lastno izpoved. Med drugimi se še posebej odlikujeta vlogi

Estrelle v Calderonovi baročni drami Življenje je sen in Vaije v tragikomediji Cešnjev vrt Antona Pavloviča Cehova. V prvi je igralka z miselno doslednostjo in emotivno razgibanostjo povezala stisko mlade aristokrat-ke z ambicijami moderne inteligentne ženske, obdržati se v napornem moškem svetu oblastniških iger, pri Čehovu pa je s subtil-no realistično pozornostjo uprizorila figuro dekleta, zgroženega nad nezadržnim propadanjem tradicionalnega življenja in njegovih vrednot. Nič manj izrazita ni solistična figura Luče v monokomediji Marjana Tomšiča Bužec on, bužca jaz, ki jo je Pavčkova odigrala v dialektu ne le z radoživim komičnim zamahom, ampak hkrati tako, da je z neponovljivim humorjem spregovorila tudi o skritih, temnejših razsežnostih življenja."

O Saši ne morem pisati ne kot drama-turginja, ne kot gledališka teoretičarka, ne kot biografka, ne kot igralska portretist-ka, pa tudi kot ženska, po babje, ne morem.

O Saši lahko spregovorim samo kot prijateljica in kot generacijska tovarišica (če sebe za nekaj let pomladim in če ima beseda tovarišica razen rutinskega šolskega vzdevka sploh še kaj pomena in teže).

Ko sem v Delu še lansko leto prebrala, daje Saša letošnja Prešernova nagrajenka, sem se tega tako iskreno razveselila, kot če bi tam pisalo, da sem nagrado dobila sama. Saj gre vendar za mojo akademijsko sošolko, za mojo akademijsko generacijo, za najin, blago rečeno, bizaren akademijski letnik. Zdi se mi (pa najbrž se tako dozdeva še marsikomu iz kake druge generacije), kot bi bila naša generacija ena zadnjih romantičnih generacij, za katero je bilo samoumevno, da si vsi pred njo z vsem spoštovanjem zaslužijo vse, kar dobijo, sama pa ni in ni zadosti dobra in zrela, da bi bila tega deležna. Zato mije Saši-na nagrada pravzaprav povedala še nekaj več: potrdila mije, da smo končno odrasli. Da smo na pragu priznanj. Če to mine, je za vselej zamujeno. To pa seveda še ne pomeni, da smo v sebi pokopali otroka. Nasprotno! Saša bi bila brez skrbno negovane otroškosti v sebi povsem drugo bitje. "Igralec mora imeti nekaj prvinskega, ani-malnega. To ni nekaj negativnega, temveč otroškega, kar potrebuje, da lahko zagrabi pristne emocije," je zapisala v nekem časopisnem pogovoru.

Najina zgodba sega menda še v otroštvo, čeprav o tem več vesta mami kot mid-ve. Prvič sva se zares srečali, koje bila ona še gimnazijka, jaz pa že študentka, in sicer pri televizijski seriji Geniji ingenijalci, kjer je - v zasedbi skupaj z antropologom dr. Borutom Telbanom, kozmoteatrantom Draganom Zivadinovom, pisateljem Metodom Pevcem, borcem za sindikalne pravice šolnikov Branetom Štrukljem, filmskim režiserjem Alešem Verbičem in gotovo še s kakšnim, danes uveljavljenim kolegom - odigrala vlogo gimnazijke. Režiser Vuk Babic ji je takrat rekel: "Saška, ti si rođena Jovan-ka Orleanka." Tega sem se spomnila, ko sem jo nazadnje gledala kot Rdečelaso tajnico v Belbelovem Po dežju, kije o sebi - seveda v povsem drugem kontekstu - govorila kot o novi devici Orleanski.

Potem sva se skupaj vpisali na AGRFT in se prostovoljno priglasili k vsemu, kar sodi v bohemsko življenje. Njena prva študentska vloga, Agripina v Racinovem Bri-taniku v Mali drami, je pokazala, da gre za igralko, sposobno klasicističnega repertoarja, se pravi disciplinirano, racionalno, natančno, nekoliko hladno, odmaknjeno, vzvišeno, z eno besedo, diderotovsko.

Od akademije seje poslovila simbolno -s Pinteijevimi Starimi časi, ampak bolj kot vloge se spomnim njene visoke nosečnosti in občudovanja, kako je zbrala trud in moč, premagala napor, da je vse to zmogla in zmagala. Tako se je njeno študentovstvo naenkrat končalo. Ko smo se tisto poletje tri smrklje odpeljale s starim spačkom v Avignon na festival, se spomnim, da smo ji pisale razglednico in ji čestitale za rojstvo krepkega mulca. Me, neodgovorne (pa vse starejše od nje!) uživamo poletje v Provansi — ona, mlada mama, ziba v Ljubljani.

Alja Predan

Cama

Potem seje spomnim v vlogi Katice, šo-ferke interkontinentalnega hladilnega tovornjaka, hčerke Kovačevičevega Radovana Tretjega v tržaškem gledališču. To je najbrž prva (resda manjša) komična dramska oseba v Sašinem repertoarju. Robata, mo-žačasta bejba, kot bi rekli danes, ki se navkljub željam in pričakovanjem balkanskih staršev ni rodila kot sin. Zato je svojo nesojeno moškost kompenzirala kot tovor-njakarica z zobotrebcem med zobmi, nenaravno mutiranim glasom in nepopisno smešna. Takrat se je pokazalo, da gre za igralko, sposobno komičnega repertoarja, se pravi iskrivo, duhovito, "odpiljeno", kot bi rekla najina prijateljica BAU, z eno besedo, bergsonovsko.

Potem so se najine poti za nekaj let ločile. Odšla je v Pariz (jaz pa v Varšavo) in kar dve leti, se mi zdi, negotovo stopala po ozki brvi med sanjami in resničnostjo. In trdo garala. Da pa je resničnost bolj sanjska od sanj in da so sanje resničnejše doma sta zaslužna njen razum in njen Maj. Vrnila se je in odtlej se njena poklicna in življenjska pot vzpenja.

Če se zanesem na spomin, se zdi, da se je ta vzpon začel z vlogo Gretchen v Tabori-

jevem Mein Kampfu. Vem za njene tedanje pomisleke in skrbi ob avtorjevi ideji o prizoru, kjer naj bi igralka nastopila brez obleke. In četudi je, ko beremo besedilo, povsem samoumevno, da gre za poetičen in subtilen prizor od sveta neomadeževanega dekleta in starejšega, zamaščenega Sloma, si, takole po žensko, težko zamišljam, kako bi sama zmogla pogum, da bi zaupala režiserju, luč-karju, tehnikom in seveda publiki, da me ne bi še bolj grobo razgalili, kot predpisuje avtor. Ne gre za predsodke, a navsezadnje živimo v kurji vasi, kjer vsi vse poznamo in malicioznih pripomb se je ob takih priložnostih upravičeno nadejati. A Saša je takrat pokazala, daje igralka, kije sposobna abstra-hirati celo svojo goloto in jo sublimirati v problem dramskega teksta. Kajti tedaj nihče še opazil ni, kaj šele komentiral, daje ves svoj prizor odigrala popolnoma gola in to v dokaj bleščavi, neprijazni odrski luči!

In potem Majorka v Domačem učitelju. V ozkih jahalnih hlačah in perverznem rdečem sakoju, v roki bič in na jeziku besede, ki so razodevale željo po vsakem drugem moškem - razen po lastnem možu, je bila naravnost fantastična: veličastno smešna in smešno veličastna. Za umret. V nekem njenem "nedelov(n)em" horoskopu piše, da je bila v prejšnjem življenju moškega spola. Bo že res: z vlogo Majorke je dokazala, da zna suvereno odigrati tudi vse moške lastnosti, in to komično!

Z Uršulo v Strniševem Samorogu je spet odprla novo stran svojega igralskega talenta. Ta čudni material, ta čudni Strni-šev svet je tudi njen svet. Nora ženska, ki pravzaprav živi v sanjskem svetu narave, nadčutnosti, ji je blizu, zelo blizu. In pokazala je, da zmore, zna in ljubi igrati tudi poetično dramo, da seji ne bliža z razumom in tehniko, temveč čutno in z instinktom. "Zdi se mi, daje esenca življenja v poeziji. Poezija je bistvo mojega notranjega življenja in čeprav se neposredno ne ukvarjam z njo, je je veliko v mojem pogledu na svet, v čutenju, razmišljanju..." In se pusti vanjo ujeti in jo vase posrka.

Device Orelanske sicer še nima pod kapo, dajo bo pa imenitno odigrala, o tem priča njena (in Jovanovičeva) Antigona: njena neverjetna moč, pokončnost, aristokrat-skost, načelnost, ponos, neuklonljivost, klju-bovalnost, dostojanstvo - njena notranja lepota. Kot so nekatere zgodnje vloge znak za smer, ki jo bo znala, hotela in zmogla razviti, je njena Antigona prav gotovo eden od kažipotov vsem tistim, ki bodo režirali vse pogumne ženske brez predsodkov, od katerih svetovna literatura žal ne prekipeva.

"Moj najljubši avtorje Cehov," je rekla pred osmimi leti. Takrat gaje občudovala še od daleč. Danes ima izkušnjo dveh njegovih žensk, Irine in Varje. Z Irino se ji je izpolnila davna želja: igrati vlogo z dramatičnim čustvovanjem, ki pa je lahko tudi komična prvina. Bila je, kot uprizoritev Treh sester sploh, polna toplega humorja in nežnega hrepenenja, krhka in smešna, resnobna in hahljava. Na neki način takšna, kakršna je Saša tudi sicer. Privatno. V Varji je odkrila več ljubezni kot humorja, več trpež-nosti kot pikrosti, več potrpežljivega molka kot zvonkega smeha. Aje kljub temu našla trenutke, koje na odru zaživela hkrati smešna in žalostna, ko ji je, kot pravi Janez Pipan, "uspel 'rahel stik' z (božanskim) bistvom igralske umetnosti".

Še ena njena vloga je bila odločilna: slikarka Džicuko Honda v Mišimovem Obisku. Odločilna zato, ker slutim, daje v njej pokazala še eno, dotlej neznano potezo svojega igralskega spektra. Igralski minimalizem ali, lepše rečeno s sposojenim izrazom, "gledališki haiku". Dušan Mlakar igralcem rad servira bauhausovsko sintagmo "manj je več". In prav ta "manj je več" se je Saši posrečil v Obisku. Natančno seje zavedela, da ne igra ne na odru ne pred filmsko kamero, temveč v dnevni sobi, v kateri je dvanajst gostov-gledalcev. Intimen prostor določa intimne ekspresije. Dopušča več kot kamera, a odločno manj od italijanske škatle. Tega seje najbrž naučila v Gleju pri uprizoritvi You - the City, kjer je morala vsakega posamičnega gledalca odpeljati po poteh mesta in mu o njih pripovedovati. Priznati moram, da si te uprizoritve nisem upala ogledati, ker nisem bila pripravljena na neposreden stik v dvoje z nekom, ki ga tako dobro poznam in bi pred njim morala odigrati vlogo gledalca. Sama zmorem ne distance, pa tudi mere najbrž ne, zato nisem tvegala, da bi se s

Nevestina sestra Brecht: Malomeščanska svatba

Sašo soočila na njenem bojišču. A prav v tej meri in prav v tej distanci je Saša nezmotljiva, neprekosljiva. Tb notranje gonilo, ta božji dar, kaj razkriti, kaj prikriti, kako širok sme biti nasmeh in kako bridka otožnost - ta občutek za "ne quis nimium" je tisto, kar jo dela skladno navznoter in navzven.

Blaž Lukan je o njeni vlogi Džicuko zapisal: "Zaznamovana je z nekakšnim 'subli-macijskim' paradoksom: svojo temo, ki je je polna, preliva v belino lutk, mask, risb. Brez spola je in replike, kijih izreče kot moški, ne presenečajo."

Natanko to plat svojega igralstva, ki se v posameznih odtenkih vleče od Majorke sem, je razvila v vlogi Vite Sackville West. Njena čvrstost, pokončnost, nikoli grobost, prizem-ljenost, njena "čutnost velike živali", njen hkraten moški in ženski eros jo delajo izjemo med slovenskim igralstvom. Zato me ni niti najmanj presenetila kot izvrstna (nagrajena) Estrella, saj sem jo videla kot Agripino, kot Džicuko, kot Varjo, kot Vito... Blizu ji je strogost, blizu zatajevana strast, blizu razum in gejzir čustev, blizu fantastična poetičnost in nezemeljskost, blizu domačnost odra brez distance in globina baročnega portala, pravzaprav bi težko našla kaj, kar ji ni blizu. Ali v breme. S tem seveda nočem reči, da svoje vloge z lahkoto in brez truda ujame. Nikakor! Zmerom sem občudovala njeno disciplino, njeno študioznost, njeno voljo do dela (pa ne samo do dela, ona se gre jogo, teče, učila se je solo petja, smuča in kaj vem, kaj še vse!), njeno nujo po sanjah in domišljiji, njeno slo po življenju. Kajti, če kdo na tem svetu, potem je Saša človek, ki življenje živi strastno. "Življenje je lepo in vredno gaje živeti lepo," je rekla pred kratkim, ko sojo spraševali ob premieri Bušce. Njej, kiji ni bilo postlano z rožicami, njej velja verjeti.

Zato je njena Luča vloga, ki se ne meri z drugimi vlogami. To je namreč edina njena vloga, ki si jo je "sama izmislila, sama izbrala in se vanjo tudi sama, če lahko tako rečem, zasedla" (Intervju, Dnevnik, 1. 8. 1998). To je vloga, kije razkrila mnogim neznano Sašo. Tisto, ki odmeva iz davne tržaške Katice. Saša je ob vsem doslej naštetem za povrh in še čez - še izvrstna komičarka.

Ima nesluten dar posnemanja, ki ga, prijatelji, seveda s pridom in željno izrabljamo v smislu, Saška, povej, kako je bilo na akademiji, kaj je rekel ta ali oni (vsi vemo, koga vse imamo v mislih). Pa ne samo to, ima dar za komično - tega, mislim, se pa res ni mogoče naučiti, še posebej ne na naših šolah. To je pač prizibala na svet: z mediteransko babico in žvižgavskim dedkom. (Ali bližje: mama Primorka, oče Dolenjec.)

Pravijo, da so vloge, v katerih igralec pade ali preživi. Če pade, se pogrezne klaf-tre globoko, če preživi, preživi na veke. Saša je med slednjimi. Ko meje povabila na eno od zadnjih vaj Bušce v Malo dramo, se spomnim, da sem ji, polni dvomov in negotovosti, rekla: "Saša, to bo stotka." (Misleč na najmanj sto ponovitev.) No, zdaj punca najbrž ni daleč od stotice, pa še prešernov-ko ima v žepu. (Na to nisem pomislila tedaj, koje bil junij in vroče in soparno...) Vsa njena južnjaška robatost, štoravost, njena gostobesedna godljavost, njena navihana erotičnost, polnost njenega zenita, tempera-mentnost, intenzivnost, subtilnost,... mado-na, saj to je že za knjigo napisat!!! Torej:

a) Saška do tretjega razreda ni znala brati, prfokse je fintirala tako, da se je čitanko naučila na pamet.

b) Nikoli je ni skominalo po zvezdništvu, bolj jo zanimajo tiste zvezde na nebu.

c) Včasih bi si želela imeti še kak vzporeden poklic, s katerim bi si podaljšala življenje, ker je lepo.

č) Vzgoja otrok seji zdi najtežja stvar. Tistim, ki v tem uspejo, bi iskreno čestitala. (Jaz bi za začetek kar njej!)

d) Ko naredi vlogo, pri sebi natančno ve, kako je. Vsak igralec ima ta občutek, če ga zgubi, je podoben človeku brez vesti.

f) Pomembna je predvsem fantazija, v njenem svetu lahko doživiš vse. Vse je pristno in vse se zgodi prav tebi.

Saška je Človek. Polna ljubezni, velike kot morje... Opisovali bi jo lahko še na stotero načinov: svetnica in grešnica, ženska in boginja, delavske roke in plemiški vrat, erotična in zadržana, humorna in zaprta, senzibilna in pronicljiva, drzna in plaha, "ku daje, ma ni".

Če pa bi jo sama morala opisati neznancu, bi za to uporabila sposojene besede: "Prijateljica, ki mije ob misli nanjo toplo pri srcu."

Kocbek: Tišina osmega jutra Nevesta v črnem Dubillard: Naivne lastovke Germaine

Sarah Pinter: Uamant (s Fredericom Serrajem)

Garcia Lorca: Pesmi (v slovenskem in španskem jeziku) 1986/87 Jugoslovanski kulturni center Pariz Kocbek: Pesmi (v slovenskem in francoskem jeziku) 1987/88 Italijanski kulturni center Pariz

1980 Nasvidenje v naslednji vojni r.Ž.Pavlovic (Igralka) 1984 Dediščina r.M.Klopčič (Učiteljica)

1979/80 Geniji in genij alci nadaljevanka (Pesnica) 1984/85 Kovič & Novak: Maček Muri in Muca Maca TV musical (Muca Mica)

Zei: Recepcija (Zvonka) 1998/99 Pripovedke iz medenega cvetličnjaka nadaljevanka

Varja Čehov: Češnjev vrt

Estrella Calderon de la Barca: Življenje je sen (na vaji z režiserjem Januszem Kico)

1978 Zlata Linhartova značka za amatersko gledališko dejavnost 1978 Nagrada za najboljšo žensko vlogo, na Festivalu amaterskih gledališč Jugoslavije, Trebinje

Zlata festivalska maska za najboljšega igralca v predstavi na festivalu amaterskih gledališč Jugoslavije v Trebinju, obe za vlogo Veronike Deseniške Otona Zupančiča

1999 Nagrada Veljko Maričič za vlogo Džicuko Honda v Mišimovem Obisku (Festival malih odrov Reka)

2000 Nagrada Prešernovega sklada za vloge: Luča v Tomšičevi monokomediji Bužec on, bužca jaz, Estrella v Calderono-vem Življenje je sen in Vaija v Cešnjevem vrtu Cehova

je bila na festivalu Dnevi komedije v Celju razglašena za Žlahtno komedijantko za

je bil na festivalu Dnevi komedije v Celju odlikovan z nagrado za žlahtno režijo (za uprizoritvi Linhartove komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi in Shakespearovega in Rozmanovega Sna kresne noči). Za režijo Pike Astrid Lindgren in Andreja Rozmana, Beckettovega Konca igre, Linhartovega Matička in Molierovega Skopuha je letos prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.

Za prekriti prispevek upravlj alci portala Sigledal še nismo uspeli pridobiti ustreznih materialnih avtorskih pravic oziroma dovoljenj avtorjev ali drugih imetnikov pravic za objavo.

Za prekriti prispevek upravljalci portala Sigledal še nismo uspeli pridobiti ustreznih materialnih avtorskih pravic oziroma dovoljenj avtorjev ali drugih imetnikov pravic za objavo.

Za prekriti prispevek upravlj alci portala Sigledal še nismo uspeli pridobiti ustreznih materialnih avtorskih pravic oziroma dovoljenj avtorjev ali drugih imetnikov pravic za objavo.

Iz knjige: Hans-Thies Lehmann: Postdramatisches Theater. Frankfurt/Main: Verlag der Autoren 1999 str. 461-473

3 Samuel Weber: Humanitare Intervention im Zei-talter der Medien. Zur Frage einer heterogenen Politik. V: Hans-Peter Jack, Hannelore Pfeil (ur.), Politiken desAnderen Frankfurt/M. 1995 str. 5-27; str. 26.

The Stones Would Catch Fire Slovene National Theatre Drama Ljubljana Season 1999/2000 Performance 9

Director.............................................................................JANEZ PIPAN

Set designer..........................................................SANJA JURCA AVCI

Costume designer...................................................ALAN HRANITELJ

Language consultant.....................................................MAJDA KRIŽAJ

Choreographer..................................................................TANJA ZGONC

Assistant stage manager: Ivo Pogorelčnik -Prompter: Klemen Mauhler - Light designer: Milan Podlogar - Light master: Roman Kosmos -Sound master. Srečko Bajda -Property master: Tanja Murtinuzzi -Assistant costume designer: Nadja Bedjanič - Hair stylist: Vesna Novina - Make-up stylists: Zoran Lemajič, Mirjan Simšič, Klavdija Kastelic - Wardrobe masters\: Friderik Novak, Kati Mohorko, Anica Kačič, Lane Sokolovski, Mira Hribar, Mihaela Kalšan - Stage foreman: Jože Udovč -Technical co-ordinator: Edo Kocmur -Technical manager: Iztok Vadnj al

Orlando the Furious.............................................................IVO BAN

Belcer...............................................................................POLDE BIBIČ

Kovač.................................................................................DARE VALIČ

The Stones Would Catch Fire is the lat-est play by the Slovene playwright Rudi Šeligo and it is now first performed at the Slovene National Theatre Drama Ljubljana. As in ali his plays, which Šeligo started to write as early as at the beginning of the 1970s, this one also deals with existential issues.

The play is divided into two distinctly separate acts - female and male. The first, female part is called Three Brides and is set on the stage while the male part, called Three Lechers, takes place in a kind of "un-derworld".

The women - chorus singers - brides try to sing in vain. They try to find the way to music and tune themselves, each in her own manner. At first the conductress encourages them but then loses her patience and, des-perate herself, also falls into the despondence which overcomes the whole group. The singers are convinced that music has abandoned them. In discussions they constantly try to avoid revealing their traumatic experiences, however, certain flashbacks about their yearning and fates, mainly connected with men, do come through. The women discover the way to music with a total simulation of an event which should cleanse them and eliminate ali that is unworthy from them. After the fire, music is heard and they are able to sing in tune again.

Šeligo put the men - the lechers, into a kind of shelter, or a cellar. In a closed, sti-fling place they are revealing their authen-tic nature, history, hopes and disappoint-ments. Slowly at first but then more and more forcefully, memories of their own mistakes and crimes erupt. In the an-guished atmosphere of the underworld, they surprisingly discover also traces of sa-credness in themselves. Belcer, for ex-ample, believes some day to see the follow-ing words written: "The stones would catch fire if they heard it". They ask the girl, who is both a dream and a painful memory of their treatment of women, to be forgiven. The men hope to be purified by discussions in which they would relive their pains and suffering, and experience the power of yearning. However, this does not happen as they are not completely sincere and do not reveal the most fearful deed. One of the men, Kovač, even commits suicide, because he is the only one who really does not be-lieve in anything anymore and was probably the most brutal of them in the past.

Ali Šeligo's characters reckon with his-tory, searching through the layers of cen-turies and evaluating their own past uncer-tainly. A powerful need to find new mean-ing in life pushes them into self-purification and a search for the secret of existence. Purgatory is not only the place where Šeligo's drama is set, but is also a metaphor for the world at the end of the millennium.

Program gledališča financira Ministrstvo za kulturo (iz proračuna R Slovenije).

Svet zavoda: dr Matjaž Kmecl (predsednik), Simon Kardum, Eda Cufer (predstavniki Vlade), dr. Andrej Inkret (AGRFT Ljubljana), dr. Lev Kreft (ZDUS), Blaž Lukan (DSP) (predstavniki zainteresirane javnosti), Katja Levstik, Dare Valič, Iztok Vadnjal (predstavniki zaposlenih).

Strokovni svet: Rudi Šeligo, Jernej Novak, Mojca Kranjc, Primož Vitez, Maja Sever (predsednica).

1984/85		1994/95
Novak: Mala in velika Luna	Komet, Muca, Basova	Shakespeare: Hamlet	Ofelija
Smole: Igra za igro	Lampito	Jovanović: Uganka korajže	Olga
Kohout: Marija se bori z angeli	Dekle	1995/96
Bulgakov: Moliere	Armande Bejart	Cankar: Hlapci	Zborovalka
1985/86		Cehov: Tri sestre	Irina
Przybyszewska: Dantonov primer	Eleonore	Handke: Ura, ko nismo ničesar	Neka skupina s potovalkami,
Shakespeare: Sen kresne noči	Helena	vedeli drug o drugem	Lepotica, Se en par,
Brecht: Malomeščanska svatba	Nevestina sestra		Brezciljnež, Majhna družba,
Churchill: Punce in pol	Marlena		ki si stresa riževa zrna z las
1988/89	Caplja		in ramen, Neki par, kije bil
Aksjonov: Caplja	Caplja		pričasmrti, Se ena lepotica,
Mihailovic: Ko so cvetele buče	Natakarica		hitrejšega koraka, Čila
Shakespeare: Komedija zmešnjav	Kurtizana		majhna skupina starejših
Schiller: Marija Stuart	Marija Stuart		popotnikov, Starčki v vrsti,
1989/90			ki se prav počasi pomika
v. Kleist: Princ Homburški	Natalija Oranijska		naprej, Zahvalna žetvena
Tabori: Mein Kampf	Gretchen		procesija podeželanov, Dva,
v. Horvath: Vera ljubezen upanje	Marija		ki krožita drug okrog
1990/91			drugega kot rokoborca,
Goldoni: Počitniška trilogija	Giacinta		Ženska, kije že na njem,
1991/92			Neka ženska, ki nekoga
Gledališki antibarbarus	Recitatorka		poboža, Drugi, ki se zasmeje
Ibsen: Peer Gynt	Zeninova mami, Prva goijanka,	1996/97
	Trolica, Tatica, Arabsko dekle,	Mamet: Seksualna perverzija v Chicagu Joan Webber
	Norec, Mornar, Faranka,	Jovanović: Kdo to poje Sizifa	Neznanka
	Uvelo listje	Svetina: Tako je umrl Zaratuštra	Zaratuštrova senca
Suassuna: Testament blagega psa	Smrt, Demon	1997/98
Lenz: Domači učitelj	Majorka	Mišima&Hočevar: Obisk	Džicuko Honda
1992/93		Calderon de la Barca: Življenje je	sen Estrella
Strniša: Samorog	Uršula	1998/99
Schnitzler: Anatol	Emilija	Cehov: Češnje v vrt	Vaija
Friel: Ples v avgustu	Agnes	Barker: Evropejci	Cesarica Avstrij ska
Cankar: Pisma Ani	Anin glas	1999/2000
Jovanović: Antigona	Antigona	Atkins: Vita & Virginia	Vita