Minuli petek so v mariborski drami pokazali rezultate pogumnega in zato tudi redkega dejanja. Uprizorili so namreč dramo, ki jo je pred devetimi meseci izvedel že nekdo drug. To pa je na Slovenskem nekaj resnično nenavadnega, saj vsako gledališče skoraj brez izjeme uprizarja samo svoje avtorje (ponovitev, čeprav z možnostjo izvirnih, novih pogledov na sicer že krstno uprizorjeni tekst, se boji kot hudič križa).

Pripetilo se je to »Svatbi« Rudija Šeliga, ki je svoj krst doživela letos januarja v Prešernovem gledališču v Kranju pod režijskim vodstvom Dušana Jovanovića. Mariborsko postavitev pa je zrežiral Mile Korun in ustvaril uprizoritev, ki odkriva drugačne, nove razsežnosti tega teksta.

Igra o ljudeh, ki se ne razlikujejo glede sreče in nesreče, veselja in žalosti, pameti in norosti, saj so vsi po malem deležni tako enega kot drugega, temveč zgolj glede posluha za drugačno, sposobnosti razumeti in upoštevati tudi koga drugega kot zgolj sebe, volje po moči, premoči, nasilju (»normalne«) večine nad (»nenormalno«) manjšino, je kljub vsej svoji konkretni fabulativni in dogajanjski zakoreninjenosti na mariborskem odru zelo razširila obseg svoje veljavnosti. Čas in kraj sta izgubila svojo ostro določenost. Meje so zabrisane, izbrisane, odprte. Vse se preliva v stilizirano univerzalnost in je polno ironično simboličnih poudarkov.

»Svatba« govori o Lenki in Juriju, dveh norčkih, ki bi rada postala takšna kot so drugi (oziroma si predstavljata, da so). Ti drugi pa bi radi to motečo drugačnost čimbolj ukinili. Neagresivno manjšinsko hotenje se ne more uresničiti, večinsko ukinjanje, uničevanje pa se.

Korun je ob Šeligov tekst postavljal gledališke znake hoteno nadčasovne in nadkrajevne učinkovitosti. Meta Hočevar mu je ustvarila hladno sceno gladkih belih blokov in prosojne modrikaste plastike in rumenih komunikacijskih cevi nekega prihodnostnega javnega, gostinskega obrata. Vlasta Hegedušič pa kostume, pripadajoče najrazličnejšim bivšim dobam in priložnostim ter v drugem dejanju še primerno posmehljiva poigravanja z raznimi slovenskimi miti, ki v njihovem imenu večina zganja nasilje nad manjšino.

Najzgovorneje je uprizorjeno prvo dejanje, kjer je zastavljen problem igre in z jasno določitvijo konflikta pravzaprav nakazan tudi končni izid dogajanja. Drugo dejanje je uresničitev, potrditev slutnje iz prvega dejanja. Tretje pa je dopolnitev prvega.

Temu primerno tudi deluje uprizoritev kot celota. Najmočneje v prvi polovici igre, potem pa popuščajoče, kar je očitno problem teksta, saj je bilo nekaj podobnega čutiti tudi v popolnoma drugačni kranjski uprizoritvi. Korun je sicer duhovito simboliziral nasilje tradicije nad sedanjostjo s svati, oblečenimi v značilne kose slovenske narodne ali kuhinjske ali umetniške noše, ki se najprej z berglami, potem pa s šibami spravljajo nad mladoporočence, toda napetost izvedbe je kljub temu padla. V zadnjem desetletju pa je variacijo na zoprne spore v večinskem taboru, znane iz prvega dejanja, skril za spuščeni plastični zaslon, jih odmaknil, naredil nestvarne, izginjajoče in šele zadnji Jurijev nastop postavil pred gledalca z jasno in otipljivo človeškostjo — s tem se je izognil ponavljanju, vendar tudi tako ni mogel priskrbeti sklepu tiste sugestivnosti, ki jo je imel začetek.

Lenko je igrala Anica Veble z

značilnimi ostrimi prehodi iz enega razpoloženja v drugo, z otroško trmo in čudaško neomajnostjo, ki ji sledijo nenadni skoki v popolnem druge svetove; poleg vsega pa je iz njenega lika dihala neka posebna, neposladkana in nerazčustvovana, vendar močna toplina.

Peter Trnovšek je ustvaril Jurija — bil je izrazit in pristen preganjalec, stisnjen ob zid, ki zagrenjeno spozna, da je navidezna rešitev pravzaprav poraz.

Toda tudi druge vloge so bile po svoje zanimive in markantne — recimo impulzivna Taja Sonje Blaž ali posmehljivo izzivajoča Ciganka Milene Muhič in ironično »rezonerski«. Shizofrenik Janeza Klasinca oziroma razčustvovano očitke deleča in že v isti sapi razumevajoča Korbarjeva Angele Janko, robati trdi Upokojeni miličnik Marjana Bačka, vsega siti, razočarani Žagar Rada Pavalca in napadalni grobi Grobar Borisa Kočevarja.

LOJZE SMASEK