M
L
A
D
I
N
S
K
O
1
9
—
2
0
6
4.
S
E
Z
O
N
A
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
N O V A P O Š T A
R E Ž I JA : Ž I G A D I VJA K ● AV TO R S K I P ROJ E K T
G
E
J
M
20
19
/2
0
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
Sezona 2019/2020
Uprizoritev 6
2 Kazalo
3 Zasedba
4 Maja Ava Žiberna: Psi lajajo,
karavana gre dalje.
8 Urša Regvar: (Br)azil, (Br)azil
12 Miha Turk: Velike in male igre
20 Pričevanja o prisilnem vračanju
20 »Vse so zažgali. Vse
svoje življenje sem imel
s seboj, nisem vedel.«
21 »Tepli so me po glavi.«
22 »Izpraševanec je rekel,
da ima 16 let, policisti
pa so rekli 'Ne, rojen
si bil leta 2001'.«
23 »Bili smo kot zombiji.
Ničesar nisem čutil, le
siljenje na bruhanje
in glavobol.«
2
3
20
19
/2
0s
lov
en
sko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
Avtorski projekt
Režija:
Žiga Divjak
Igrajo:
Primož Bezjak
Sara Dirnbek k. g.
Maruša Oblak
Matej Puc k. g.
Vito Weis
Na posnetku: Hamza Aziz,
Zaher Amini, Khalid Ali,
Behnaz Aliesfahanipour
Pomoč pri raziskavi: Maja Ava Žiberna
Asistentki režije: Ana Lorger,
Nika Prusnik Kardum
Dramaturška sodelavka:
Katarina Morano
Scenograf: Igor Vasiljev
Kostumografka: Tina Pavlović
Avtor glasbe: Blaž Gracar
Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj
Oblikovalec luči: Igor Remeta
Oblikovalec zvoka in videa: Blaž Gracar
Prevod po tonskem posnetku:
Barbara Skubic
Producentka in vodja
predstave: Tina Dobnik
Tehnični vodja predstave
in rekviziter: Igor Remeta
Besedilo je nastalo na podlagi
pričevanj, zbranih v bazi podatkov
Border Violence Monitoring.
Zahvaljujemo se
Behnaz Aliesfahanipour, Hamzi
Azizu, Khalidu Aliju, Zaherju Aminiju,
Desmondu, Rezi, družini Ahmmad, Mihi
Turku, Aneli Dedić, Nidžari Ahmetašević,
Mihi Blažiču, Barbari Vodopivec, Urošu
Škerlu Krambergerju, Kristini Božič,
Aljažu Vrabcu, Urši Regvar, Andražu
Rožmanu, Dinu Bauku, Faili Pašić Bišić,
Mileni Zajović Milki, Françoisu (Zdravniki
brez meja), Simonu Campbellu, Mateju
Povšetu, Dubravki Vranjac, Marku
Pogačarju, Tini Zorman, Ivanu Šelihu,
Brunu Álvarezu, Jerneju Potočniku,Acu
Todoroviću, Ivanu Šikori, organizacijam
Info Kolpa, Are You Syrious, No Name
Kitchen, Border Violence Monitoring,
Pravno-informacijskemu centru
nevladnih organizacij, Varuhu človekovih
pravic RS, Osrednji družboslovni
knjižnici Jožeta Goričarja (FDV), še
posebej pa stanovalcem Azilnega
doma Vič, ki so z nami delili svoje
zgodbe, in ljudem na poti, ki smo jih
spoznali v Veliki Kladuši in Bihaću.
Tehnična ekipa Slovenskega
mladinskega gledališča
Inspicienta: Urša Červ, Liam Hlede
Lučna mojstra: Matjaž Brišar,
David Cvelbar
Tonski mojster: Silvo Zupančič
Asistent tonskega mojstra:
Marijan Sajovic
Video tehnik: Dušan Ojdanič
Garderoberki: Slavica Janošević,
Andreja Kovač
Maskerka in frizerka: Nathalie Horvat
Rekviziter: Dare Kragelj
Odrski mojster: Boris Prevec
Odrski delavci: Tadej Čaušević, Valerij
Jeraj, Tine Mazalović, Mitja Strašek
Ključavničar: Sandi Mikluž
Mizar: Boštjan Kljakič Kim
Izdelava scenografije: delavnice
Slovenskega mladinskega gledališča
Ekonom: Ivan Šikora
Čistilki: Ljubica Letić, Zdenka Žigman
GEJM
Koprodukcija:
Slovensko mladinsko gledališče
in Maska Ljubljana v okviru
programa Nova pošta
Premiera: 10. 6. 2020,
spodnja dvorana Slovenskega
mladinskega gledališča
2
3
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
Č
e neko delovanje traja dlje časa, je o posle-
dicah težko govoriti kot o presenečenjih. To,
kar se trenutno dogaja na meji med Turčijo in
Grčijo, ni presenečenje, je nadaljevanje dolo-
čenega delovanja oziroma, še bolje, nedelo-
vanja, ki traja najmanj od zadnjega »prese-
nečenja« leta 2015, ko so ljudje v »begunskih
valovih« začeli prihajati v Evropo.
V torek, 15. marca 2011, se je uradno začela vojna v Siri-
ji, v torek, 3. marca 2020, pa je Ursula von
der Leyen kot predsednica Evropske komisi-
je s helikopterjem priletela v grški Kastanjes,
ker se je zgodilo to, kar je turški predsednik
Recep Tayyip Erdoğan napovedoval že dlje
časa: v Turčiji zaprte povečini sirske begunce
je pospremil proti meji z Grčijo s popotnico,
da »so evropske meje odprte«. »Evropske
meje niso odprte,« je povedala prva med dr-
žavljani Evropske unije ter izrazila sočutje z
migranti, ki da so nasedli lažnim obljubam
in se znašli v tem obupnem položaju. »Sem
smo prišli zato, da pošljemo jasno sporočilo
o evropski solidarnosti in podpori Grčiji. [...]
Kyriakos, Charles, David, Andrej in jaz bomo
v prihodnjih dneh in tednih ostali v tesnih sti-
kih, da bomo zagotovo priskrbeli vso potreb-
no pomoč.«
Jasno sporočilo? Solidarnost? Andrej?
Karavana gre dalje, tudi če vsi »lajajo«, da dosedanji
način »reševanja« begunskega vprašanja ni
učinkovit – vsaj ne na dolgi rok.
Ladje. Helikopterji. Rezilne žice. Termokamere. Frontex.
Takoj!
Premestitev več kot 115.000 ljudi iz Grčije. Od tega
20.000 iz zloglasnega taborišča Moria. Ni-
kakor!
Preambula listine Evropske unije o temeljnih pravicah
resda govori o tem, da se unija »zaveda svoje
duhovne in moralne dediščine, temelji na ne-
deljivih in univerzalnih vrednotah človekove-
ga dostojanstva, svobode, enakopravnosti in
solidarnosti; temelji na načelu demokracije
in na načelu pravne države«. A papir prenese
vse, v resničnosti pa stvari potekajo po nena-
pisanih ali vsaj precej drugače spisanih pravi-
lih. Izreka se jih vedno glasneje, izvaja pa se
jih potiho in veliko počasneje. Geografsko pa
tudi precej bliže.
Velika Kladuša je od Ljubljane oddaljena 170, Bihać pa
211 kilometrov po pešpoti. V tem trenutku je
na celotnem ozemlju Bosne in Hercegovine v
životarjenje ujetih okoli 8000 ljudi. Poveda-
li vam bodo, da je pravica do prošnje za azil
tako v BiH kakor Hrvaški in Sloveniji omeje-
na, da njihovih (individualnih) prošenj sloven-
ski in hrvaški policisti na mejah nočejo slišati,
da jih (kolektivno in pogosto verižno) vračajo
v BiH, da prevajalci njihovih pojasnil o oko-
liščinah, zaradi katerih bežijo, ne prevajajo
pravilno, da so postopki, če že pride do njih,
obupno dolgi. Povedali vam bodo tudi, da je
med domačini vedno več takšnih, ki so do njih
sovražno nastrojeni. Ko sem v eni od televi-
zijskih reportaž poslušala mladega moške-
ga, ki je pripovedoval o svoji izkušnji z grško
policijo, bi ga brez težav lahko postavila v
4
5
Psi lajajo,
karavana gre
dalje.*
*določeno delo, delovanje se nadaljuje kljub napadom, nasprotovanju
Maja Ava Žiberna
20
19
/2
0s
lov
en
sko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
katerega od številnih skvotov v Bihaću in do-
živetje povezala s hrvaško policijo: »Razbili
so nam telefone, pobrali so nam denar, slekli
do spodnjih hlač. Če se ne bi vrnili v Turčijo,
bi nas pretepli.« Celo terminologija se v BiH v
marsičem ujema s tisto iz Grčije: »V taborišču
Moria je zelo nevarno. Tu živimo v džungli. Če
tega še ne veste: džungla je za ljudi zelo ne-
varna.« Tudi v Vučjaku smo med predmeti, ki
so ostali po zaprtju taborišča, našli vžigalnik
z napisom: Vučjak. Jungle Camp.
Vučjak so konec leta 2019 resda podrli, a podobe z ulic
Bihaća in Velike Kladuše leta 2020 kažejo,
da se položaj za ljudi, ujete v tem začaranem
krogu, ni bistveno spremenil. V tamkajšnji
terminologiji – ta se nanaša tudi na Sloveni-
jo – se nenehnim poskusom prečkati mejo in
ponižanim vračanjem na točko nič reče gejm.
Mimogrede, Ursula von der Leyen je v Grčijo priletela v
družbi Andreja Plenkovića, premiera Hrva-
ške, trenutno predsedujoče Evropski uni-
ji. Prav temu Andreju, ki bo Ursuli pomagal
vzpostaviti red v Grčiji, za ravnanje policije
v državi, ki jo vodi, ni treba zares odgovar-
jati. V poročilu Human Rights Watch za leto
2019 piše, da so po »podatkih hrvaškega no-
tranjega ministrstva v prvih osmih mesecih
zabeležili 11.813 novih migrantov in prosilcev
za mednarodno zaščito, večinoma iz Afgani-
stana, Pakistana in Turčije, kar je 8600 ljudi
več kot v enakem obdobju lani. Od 974 pro-
šenj za mednarodno zaščito jih je bilo odo-
brenih 71, od tega 13 iz leta 2018. 9487 ljudem
je bil vstop v državo onemogočen. Kljub vero-
dostojnim poročilom o protipravnih in nasil-
nih pushbackih hrvaške policije v BiH in Srbi-
jo, ki predstavljajo kršitve evropskega prava
na področju človekovih pravic, Hrvaška za-
radi tega s strani institucij Evropske unije ni
utrpela nobenih posledic.« Poročila številnih
nevladnih organizacij o mučenju ne samo
da niso prepričala k ukrepanju, Ursulinemu
predhodniku Jean-Claudu Junckerju niso niti
preprečila, da ne bi tik pred iztekom manda-
ta Hrvaški prižgal zelene luči za vstop v šen-
gensko območje, kot se temu reče v bruseljski
terminologiji. Je pa Andrej Ursuli zagotovil,
da bo Hrvaška sprejela del mladoletnih brez
spremstva, ki so ujeti v Grčiji. Dober PR, ni
kaj. Navzven bomo Evropejci in bomo sprejeli
teh nekaj otrok iz Grčije, v hrvaških gozdovih
pa se bomo izživljali nad ljudmi. Med njimi tu
pa tam tudi nad ženskami in otroki.
Hrvaška torej naskakuje šengen, Slovenija je njegov bra-
nik, Bosna in Hercegovina pa kolateralna
škoda. In migrantski žep. Saj se spomnite, to
je tisto, kar Slovenija ni hotela postati.
Za osvežitev spomina: 14. februarja 2016 so avstrijski
varnostni organi Ljubljano obvestili, da za-
ostrujejo kriterije za vstop, čemur je nekaj dni
kasneje sledila še Slovenija. Države od Avstri-
je do Grčije so v zahtevi po zaprtju balkanske
begunske poti enotno nastopile tudi na izred-
nem vrhu EU in Turčije 7. marca 2016 v Brus-
lju. Takrat sta EU in Turčija dosegli načelni
dogovor, da bo Turčija sprejela vse nezakoni-
te migrante, v zameno pa bo med drugim do-
bila dodatne tri milijarde evrov pomoči. Dik-
cijo, da je balkanska begunska pot zaprta, so
iz dogovora sicer izpustili; čeprav so se s tem
(tudi takratni slovenski premier Miro Cerar)
za PR-namene radi pohvalili. Molčali pa so o
že takrat očitnem: da so svoje meje (k vragu
z načeli!) pripravljeni braniti nespodobno, da
so v ta namen sklenili dogovor s hudičem in
da poti s tem ukrepom niso zaprli. Kot je da-
nes jasno, so jo preusmerili na šibko državo.
Nečlanico.
Od leta 2015 je bilo v BiH po uradnih podatkih Medna-
rodne organizacije za migracije (IOM – In-
ternational Organisation for Migration) regi-
striranih 56.901 ljudi, od tega velika večina v
zadnjih dveh letih (29.196 leta 2019 in 24.067
leta 2018). Trenutno jih je v uradnih registra-
cijskih taboriščih nastanjenih okoli 5500, zu-
naj njih jih, kot ocenjujejo, živi vsaj še 1800,
verjetno pa več.
In v kakšnih razmerah se po izgonu iz Slovenije in Hrva-
ške pravzaprav znajdejo? Julija 2018 je v člo-
veka nevrednih razmerah – brez dostopa do
uradnih namestitvenih zmogljivosti, osnov-
nih higienskih pogojev, pa tudi brez možnosti
za dostop do uradnega postopka za azil – na
ulicah Bihaća in Velike Kladuše po ocenah
Mednarodne organizacije za migracije žive-
lo več kot 6000 ljudi. Takrat je vodja IOM v
BiH Peter Van der Auweraert razmere označil
kot krizne, nevladne organizacije pa kot ka-
tastrofalne. Istega leta so se odprli štirje za-
časni sprejemni centri, leta 2019 še dva, pri
čemer velja omeniti notranjepolitično okoliš-
čino, da so vsi na območju Federacije Bosne
in Hercegovine in niti eden v Republiki Srbski.
Zadnjega v Blažuju pri Sarajevu so odprli po
tem, ko so zaprli taborišče Vučjak, ki so ga
bosanske oblasti junija 2019 postavile daleč
stran od oči javnosti.
7 km iz Bihača, 360 m nadmorske višine.
Na povedni lokaciji: na smetišču.
Ko je Vučjak v začetku decembra obiskala komisarka
Sveta Evrope za človekove pravice Dunja Mi-
jatović, jo je bilo sram – kot komisarko in kot
Bošnjakinjo: »Situacija v Vučjaku je za nas
nekaj popolnoma novega. Bila sem v številnih
taboriščih in česa podobnega še nisem vide-
la. Sram me je, da se to dogaja v moji državi.«
Tudi po zaprtju Vučjaka se to dogaja naprej. Krizna situ-
acija iz leta 2018 se s postavitvijo šestih spre-
jemnih centrov še zdaleč ni razrešila. Prizo-
ri v državi, v kateri so samo v letošnjem letu
do 8. marca zabeležili 3425 novih registracij,
ostajajo nadrealni. Februarskega dopoldne-
va smo se z avtom odpravili v Vučjak, ki zdaj
služi kot postojanka na poti v gejm. Današnji
Vučjak je tudi pokopališče predmetov, ki so
ostali po njegovem zaprtju: novoletni okras-
ki, plastična infuzija, žlice, prazne konzerve,
sveče, celo barva za lase … Prav neverjetno
je, kaj vse priča o preživetju na koncu sveta.
Po pripovedovanju očividcev so ljudje, ki so jih
selili iz taborišča Vučjak, v kolonah, kakršne
smo videli v nekih drugih časih in taboriščih,
pred očmi domačega občinstva hodili skozi
Bihać.
Med petnajstminutno vožnjo tja smo srečevali dve sku-
pini ljudi: v prvi domačine in otroke, oprem-
ljene s palicami za nordijsko hojo, v drugi ko-
lone mladih moških z vojaškimi nahrbtniki in
nanje pritrjenimi spalnimi vrečami, ki so šli v
gejm. Dobra novica je, da se sobotni spreha-
jalci s palicami zaradi tega niso preveč vzne-
mirjali. Nas pa je vznemirjala misel, kaj bi se
zgodilo z njimi, če bi naleteli na vardo.
Čustva domačega prebivalstva v Bihaću in Veliki Kla-
duši so občutno drugačna, kot so bila pred
letom ali dvema. Vedno manj je tistih, ki so
pripravljeni pomagati, vedno več takšnih,
ki beguncev nočejo videti v trgovinah, loka-
lih … Prostovoljci, ki jim nosijo hrano in obla-
čila, morajo to početi vedno bolj na skrivaj. A
4
5
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
nestrpnost in segregacija v ljudeh nista zrasli
kar sami od sebe niti nista bosanski fenomen.
Kot je nedavno povedal grški humanitarni
delavec: »Grki so na začetku pomagali, zbi-
rali hrano, zdaj pa imajo občutek, da so pre-
puščeni sami sebi. Begunci še vedno prihaja-
jo na otoke, načrta za premestitev pa ni.«
Ta izjava me spomni na gospoda iz Bihaća, ki ima že več
kot eno leto v hiši nasproti svoje za sosede
Pakistance, ki ne morejo v taborišče Bira, so
pa v hiši brez oken našli vsaj streho nad gla-
vo. Situacija ni zavidljiva niti zanje niti zanj:
okoli hiše so smeti, za njo je za silo zbito polj-
sko stranišče, smrdi po plastiki. Gospod je
razburjen, na trenutke je težko razbrati, pro-
ti komu je uperjen njegov srd. Dovolj ima ne-
reda, ne more več živeti tako, njegove vnuki-
nje tudi ne; ne ve, na koga naj se obrne, sam
ne more več pomagati, nosil jim je hrano in
drva, a je utrujen, razume jih, tudi z ženo sta
bila begunca, en mesec si nista mogla preob-
leči spodnjega perila, ve, kako je. »A nič se ne
premakne.« In čeprav proti fantom odmahu-
je z rokami in povzdiguje glas, mi ti zagotovi-
jo: »He is a good guy!«
Tisti, ki imajo uradno streho nad glavo in so registirani v
katerem od taborišč, imajo na voljo tri obro-
ke na dan in sanitarije; teh je po pričevanjih
premalo, za obroke se velja v vrsto postaviti
pravočasno. Centri so prenatrpani, vanje ni
preprosto priti. Marsikdo si tja zaradi nevar-
nosti nasilja – ne samo fizičnega, ampak tudi
spolnega, medetničnih spopadov, kriminalnih
združb, ki v teh razmerah resnično cvetijo –
niti ne želi. Droge, trgovina z ljudmi, tihotap-
stvo in cela veriga podizvajalcev iz vrst naj-
šibkejših – to je še eden od vzporednih svetov
v teh okoljih. Pravica do gibanja iz centra in
vanj je omejena, ure dolgo je treba čakati na
hrano ali na izhod. Tako živi skoraj 6000 ljudi.
Tisti, ki kot prej omenjeni Pakistanci živijo zunaj uradnih
centrov, so nastanjeni v na pol podrtih to-
varnah ali drugih industrijskih objektih, tudi
v na pol dokončanih hišah brez vrat in oken.
Nekateri imajo srečo in se grejejo s pečmi, ki
so jim jih priskrbeli humanitarci, druge pred
mrazom varujejo težke, z vlago in smradom
prepojene odeje. Grejejo se s tem, kar najdejo
in kar gori; vonj v teh objektih je zato nezno-
sen, zrak izjemno toksičen. Zgodi se, da jim v
»dom« vdrejo sosedi, policija ali pa objestne-
ži druge narodnosti. Tako živi uradno 1800
ljudi, neuradno zagotovo več.
Marsikdo od v ta začarani krog ujetih ljudi gre v gejm po
več desetkrat; marsikomu uspe priti do Slo-
venije. Zagotovo obstajajo takšni, ki reče-
jo, da v Sloveniji nočejo ostati, a ogromno je
takšnih, ki se v te razmere vrnejo, ker sloven-
ska policija ni »slišala« njihove namere za-
prositi za azil.
Človeške usode so zakrite v številkah. Zato proti koncu
še nekaj statistike.
Slovenska policija je leta 2019 zabeležila 16.099 nezako-
nitih prehodov meje, kar je za 73,8 odstotka
več kot leta 2018, ko jih je bilo zabeleženih
9262. Leta 2019 je na podlagi Sporazuma med
Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike
Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih
vstop ali prebivanje je nezakonito, na Hrva-
ško po skrajšanem postopku vrnila 11.026 lju-
di. Kar je za 136 odstotkov več kot leta 2018,
ko jih je tja na tej podlagi vrnila 4678.
Po podatkih Urada vlade za oskrbo in integracijo mi-
grantov je bila v Republiki Sloveniji od leta
2016 do leta 2020 mednarodna zaščita pri-
znana petsto štirinajstim osebam; leta 2016
sto sedemdesetim, leta 2017 sto dvainpetde-
setim, leta 2018 sto štirim in leta 2019 osem-
inosemdesetim.
Na meji z Republiko Hrvaško je bilo do 15. decembra 2019
postavljenih 189.835 metrov začasnih tehnič-
nih ovir, od tega 115.685 metrov t. i. concer-
tine (rezilne žice) in 74.150 metrov panelne
ograje. Od 1. januarja 2019 do 29. novembra
2019 je bilo dodatno postavljenih 7929 me-
trov panelne ograje s pripadajočo concertino
ali rezilno žico premera 450 milimetrov, ki jo
nameščajo nad panelno ograjo. Nobena od
začasno postavljenih tehničnih ovir še ni bila
odstranjena. Načrtujejo nove.
Od 1. januarja 2019 je policija ugotovila in evidentira-
la naslednje smrtne primere med tujci, ki so iregularno
prečkali mejo:
Neidentificiran moški, umrl zaradi utopitve
v reki Kolpi pri ilegalnem prečkanju državne
meje med Republiko Hrvaško in Republiko
Slovenijo, najden 12. 6. 2019 ob 11.30 v kraju
Vukovci v bližini mlina proti Otoku (Damelj),
občina Črnomelj.
Državljan Maroka, star 26 let, umrl zaradi
utopitve v reki Kolpi pri ilegalnem prečkanju
državne meje med Republiko Hrvaško in
Republiko Slovenijo, najden 17. 6. 2019 ob
16.15 v bližini Radenske stene na relaciji Breg
pri Sinjem Vrhu–Radenci, občina Črnomelj.
Državljan Turčije, star 25 let, najden mrtev v
reki Kolpi 31. 10. 2019 v kraju Vukovci, občina
Črnomelj; pogrebna služba je že poskrbela
za prevoz trupla v matično državo.
Neidentificiran moški, umrl zaradi utopitve v
reki Kolpi 31. 10. 2019 v kraju Vukovci, občina
Črnomelj. Po nepreverjenih podatkih gre za
25-letnega državljana Maroka – postopek
identifikacije še poteka.
Državljan Pakistana, star 26 let, najden 3. 8.
2019, utonil v reki Kolpi pri jezu v Slavskem
Lazu, občina Kostel.
Državljan Sirije, star 20 let. Pred zgradbo
policijske postaje Ilirska Bistrica so ga
7. 11. 2019 pripeljali sorodniki, ki so ga
obnemoglega našli v gozdu. Vzrok smrti:
podhladitev in izčrpanost.
Državljana Sirije, stara 20 in 17 let, 28. 11.
2019 na avtocesti med Ljubljano in Vrhniko
pri Brezovici udeležena v prometni nesreči s
smrtnim izidom.
Ljudje umirajo, karavana gre dalje.
6
7
20
19
/2
0s
lov
en
sko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
6
7
P. S.
Ko to pišem (konec marca 2020), iz Bihaća prihajajo in-
formacije, da bodo ljudi, ki živijo zunaj cen-
trov, preselili na Lipo, ki je še dlje in višje od
Bihaća in še bolj zunaj vidnega polja kot Vu-
čjak.
24 km stran, 765 m nadmorske višine.
Ta zapis je nastal pred koncem sveta, kot ga poznamo.
Preden je vanj in v nas – posameznike, skup-
nosti, družbo in človeštvo – dobesedno in
metaforično udaril koronavirus. Najprej je
bil prst uperjen proti Kitajcem, nato kar pro-
ti vsem Azijcem, nato proti Italijanom, nato
proti zdravnikom, nato proti učiteljem, nato
proti sosedu, nato …
Slovenija in Hrvaška sta se v drugem marčevskem tednu
soočili z neizogibnim dejstvom, da ju korona-
virus ne bo obšel. Sicer močni zaveznici pri
doslednem izpolnjevanju sporazuma o izro-
čitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali pre-
bivanje je nezakonito, sta se proti koronavi-
rusu začeli boriti vsaka po svoje. Medtem pa
so se vozniki tovornjakov, ujeti na slovensko-
-hrvaški meji, po večurnem čakanju obupani,
lačni in žejni spraševali, zakaj »ne glede na
to, od kod smo in kam gremo«, ne smejo vsto-
piti na Hrvaško. Ja, natanko to se sprašujejo
tudi v gejm ujeti ljudje.
Ljudje.
S študijskega obiska ekipe v Veliki Kladuši;
foto Matej Povše
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
Od tako imenovane begunske krize leta 2015 naprej se v javnem dis-kurzu nenehno postavljajo vpra-
šanja o migracijah: Kdo so osebe,
ki iregularno prečkajo mejo? Za-
kaj prihajajo? In ali imajo pravico
priti? Temu so se v zadnjem letu in
pol pridružili očitki nevladnih or-
ganizacij, medijev in neformalnih
skupin, da policija tujcem na meji
protipravno preprečuje dostop do
azilnega postopka.
Temeljni akt na podro-
čju migracij in prava beguncev
je Konvencija Združenih narodov
o statusu beguncev. Konvencija
določa, da je begunec tisti, ki se
zaradi utemeljenega strahu pred
preganjanjem zaradi rase, vere,
narodnosti, pripadnosti določeni
družbeni skupini ali političnega
prepričanja ne more vrniti v iz-
vorno državo. Posameznik je de-
finiran kot begunec v trenutku,
ko zapusti ozemlje izvorne drža-
ve. Že iz same narave položaja, v
katerem so begunci, izhaja tudi
iregularnost njihovega prihoda.
Kadar oseba iregularno prečka
mejo in zaprosi za mednarodno
zaščito oziroma azil, se je v skladu
z Zakonom o mednarodni zaščiti,
ki temelji na Konvenciji o statusu
beguncev, ne sme kaznovati za-
radi iregularnega prehoda meje.
Namen določbe je preprečiti kri-
minalizacijo oseb, ki bežijo.
V postopku s tujci, ki
iregularno prečkajo mejo, policija
ugotavlja identiteto obravnava-
nih ljudi, njihovo pot, kje so ire-
gularno prestopili mejo ter opravi
varnostno preverjanje. Če zapro-
sijo za mednarodno zaščito, op-
ravijo tudi postopek registracije,
po katerem jih odpeljejo v azilni
dom, kjer bodo lahko kasneje ura-
dno zaprosili za mednarodno zaš-
čito. V tem primeru se jih ne kaz-
nuje zaradi iregularnega prehoda
meje. Če za mednarodno zaščito
ne zaprosijo, so obravnavani kot
tujci, kar pomeni, da jih policija
obravnava v postopku vračanja,
prav tako pa jih tudi oglobi zara-
di iregularnega prehoda državne
meje. Ključni trenutek za tujce,
od katerega je odvisno, v katerem
postopku bodo obravnavani, je
torej tisti, ko/če oseba izrazi na-
mero, da bi zaprosila za medna-
rodno zaščito. Pri tem ji ni treba
izrecno uporabiti besede azil, do-
8
9
BRAZIL, BRAZIL
Urša Regvar
20
19
/2
0s
lov
en
sko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
volj je že, da je iz pogovora z njo mogoče raz-
brati, da je prišla, ker hoče zaprositi za med-
narodno zaščito. Policija mora biti namreč na
tovrstne izjave pozorna, saj ob takih indicih
nastopi njena obveznost, da osebo pouči o
pravici do mednarodne zaščite.
Pravica do mednarodne zaščite
je temeljna človekova pravica, ki izhaja iz
pravice do življenja, prepovedi mučenja in
nečloveškega ravnanja ter prepovedi nevra-
čanja (non-refoulment – to je mednarodna
obveznost, v skladu s katero je osebo prepo-
vedano vrniti v državo, v kateri bi bila lahko
podvržena mučenju, krutemu ali nečloveš-
kemu ravnanju). Za osebe, ki bežijo, je torej
ključno, da so kot take tudi prepoznane in
obravnavane. Če niso, lahko to privede do
kršitev njihovih temeljnih človekovih pravic.
Maja 2018 se je začelo medijsko
poročanje o beguncih v Bosni in Hercegovi-
ni, ki so v Veliki Kladuši in Bihaću bivali v pro-
vizoričnih taboriščih in trdili, da so pred tem
že prečkali slovensko mejo, v stiku s policijo
pa poskusili zaprositi za azil, vendar so bile
njihove prošnje preslišane in so jih, namesto
da bi jih odpeljali v azilni dom, vrnili na Hrva-
ško, od tam pa v Bosno in Hercegovino.
Številnih pričevanj tujcev, da v po-
licijskih postopkih niso imeli možnosti izraziti
namere, da bi podali prošnjo za mednarodno
zaščito, da so bile njihove prošnje preslišane
ali pa jim je bilo v postopku celo rečeno, da
mednarodne zaščite v Sloveniji ni, ni mogoče
zanikati ali označiti za neresnična. Sprem-
ljajo jih namreč poročila nevladnih organi-
zacij, sistemsko jih beležijo organizacije, kot
sta Border Violence Monitoring in No Name
Kitchen, potrjujejo jih statistični podatki;
število vrnjenih prosilcev se je leta 2019 po-
večalo za približno 130 odstotkov, nanje pa
opozarjajo nacionalne in evropske instituci-
je; tako je na primer Varuh človekovih pravic
v svojem poročilu opozoril na pomanjkljivosti
pri vodenju policijskih postopkov v Sloveniji,
Svet Evrope pa Hrvaško pozval, naj razišče
vse očitane kršitve v povezavi z nasiljem nad
tujci in jih odpravi. Na sistematično proti-
pravno ravnanje s tujci kažejo tudi notranja
navodila, ki so jih v okrnjenem obsegu pri-
dobile nevladne organizacije, kasneje pa so
bila po navodilu upravnega sodišča pretežno
razkrita. Nakazovala so to, da je bilo ravna-
nje policije v postopkih s tujci usklajeno, in
sicer z namenom vplivati na postopke med-
narodne zaščite.
Iz poročil in pričevanj tujcev je
razvidno, da do kršitev temeljnih človekovih
pravic prihaja v pomanjkljivih policijskih po-
stopkih, v katerih tujci, ki so v razmerju do
policije v občutno šibkejšem položaju, ne mo-
rejo učinkovito braniti svojih pravic in intere-
sov. Postopki namreč velikokrat niso vodeni
individualno, posameznikom je le redko za-
gotovljen prevajalec, iz same dokumentacije
pa ni razvidno, ali je policija tujce poučila o
pravici do mednarodne zaščite in na kakšen
način ter ali so tujci med postopkom izrazili
namero podati prošnjo za mednarodno zaš-
čito. Posameznike po končanih policijskih po-
stopkih vrnejo na Hrvaško na podlagi Spora-
zuma o vračanju med Slovenijo in Hrvaško, in
sicer v tako imenovanih neformalnih postop-
kih, v katerih tujcem ne izdajo pisnih odločb,
prav tako pa ti nimajo pravice do pritožbe
niti dostopa do brezplačne pravne pomoči ali
odvetnika. Toda uporaba sporazuma o vra-
čanju ne spremeni protipravnosti takšnega
ravnanja – tako imenovanih pushbackov na-
mreč ni mogoče uzakoniti ali legalizirati.
Tovrstni neformalni postopki so
toliko bolj zaskrbljujoči zaradi poročil o po-
licijskem nasilju nad migranti na Hrvaškem
ter humanitarni krizi v Bosni in Hercegovini.
Prepoved vračanja (non-refoulment) namreč
od pristojnega organa zahteva, da v vsakem
postopku s tujcem opravi presojo, ali bi bila v
primeru vrnitve njegovo življenje ali svoboda
ogrožena oziroma ali bi lahko bil izpostavljen
mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu
ali poniževalnemu ravnanju. Tovrstna presoja
bi morala biti v postopkih ustrezno zabeleže-
na, posamezniku pa bi morala biti zagotov-
ljena tudi možnost, da glede nje poda izjavo
ter zoper odločitev o vračanju vloži pritožbo.
To pomeni, da bi se morali pristojni organi v
postopku vračanja opredeliti do morebitnih
navedb tujcev o nasilju, ki so mu bili podvr-
ženi s strani hrvaške policije, hkrati pa tudi
do vse glasnejših poročil, ki tovrstno nasilje –
med drugim tepež, prisilno slačenje, uniče-
vanje telefonov in dokumentov ter uporabo
prisilnih sredstev, vključno z orožjem – bele-
žijo in potrjujejo.
Slovenija je lahko poleg kršitev
prepovedi vračanja odgovorna tudi za ve-
rižno vračanje v Bosno in Hercegovino, ki ga
hrvaška policija izvaja brez kakršnekoli prav-
ne podlage. Tam so tujci v humanitarnih raz-
merah, ki zaradi pomanjkanja nastanitvenih
zmogljivosti, varnosti, osnovnih življenjskih
potrebščin in slabih higienskih razmer ne do-
segajo standardov 3. člena Evropske konven-
cije o temeljnih človekovih pravicah (prepo-
ved mučenja). Ker so zaradi svojega položaja
še zlasti ranljivi, so poleg tega vsak dan pod-
vrženi nevarnostim, ki spremljajo iregularne
migracije – trgovini z ljudmi, spolnemu nasi-
lju, prisilni prostituciji ...
Iz pričevanj tujcev in poročil je
razvidno, da iz neformalnih postopkov vra-
čanja niso izvzeti niti mladoletniki brez
spremstva, posebej ranljiva skupina, ki ji je
v postopkih treba zagotavljati posebna pro-
cesna jamstva.
Da bi odpravili dvom o protiprav-
ni obravnavi migrantov, bi bilo treba po-
stopke na meji urediti tako, da bi dosledno
beležili, na kakšen način je bil tujec poučen
o pravici do mednarodne zaščite in kaj je v
povezavi s tem izjavil. Ta zahteva sama po
sebi ni nerazumna niti pretirana. V postop-
kih mednarodne zaščite je namreč bistveno
ločevati med migracijsko politiko države ter
temeljnimi človekovimi pravicami, kar se ne
sme nikoli medsebojno izključevati. Pravi-
ce do mednarodne zaščite ni mogoče ome-
jiti ali odvzeti, kot je potrdilo tudi Ustavno
sodišče, ko je odločalo o določbah Zakona
o tujcih. Predvsem pa trenutne razmere na
področju migracij tovrstnih poskusov ne op-
ravičujejo. To velja tako za trenutno stanje
na grško-turški meji kot tudi na slovensko-
-hrvaški. Evropska unija in njene članice
si ne smejo zatiskati oči pred dejstvom, da
ljudje, ki bežijo, prihajajo, ker potrebujejo
zaščito. Tako se moramo prenehati pretvar-
jati, da ne prosijo za »azil«, ampak sprašu-
jejo za pot v »Brazil«, zaradi česar jih brez
(slabe) vesti preprosto pošljemo v nasprotno
smer, čim dlje od našega ozemlja.
8
9
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
10
11S študijskega obiska ekipe v Veliki Kladuši; foto Matej Povše
20
19
/2
0s
lov
en
sko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
10
11
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
Igre velikih in majhnih
Velika igra, The Great Game, je sintagma angleškega pi-
satelja Rudyarda Kiplinga, s katero je opisal večno tekmo
za razdelitev sveta med velikimi silami, predvsem Veliko
Britanijo in Rusijo. Na račun te »velike igre« je Osman-
sko cesarstvo preživotarilo do dvajsetega stoletja, saj se
»velikim« igralcem nikakor ni uspelo dogovoriti o njego-
vi usodi – komu oziroma kateri strani bo pripadel posa-
mezni del imperija. Sklepni del te »velike igre« se je začel
z nenadnim vstopom novih igralcev (Nemčije in Avstro-
-Ogrske), kulminiral pa z eksplozijo balkanskega soda
smodnika ter nasilnim razkosanjem in kolonizacijo veli-
kih delov Osmanskega cesarstva. Toda »velika igra« se
morda še vedno igra, le (nekateri) igralci so se zamenjali,
in spet ni zares jasno, v katero smer (proti komu) se bo
nagnila Republika Turčija. Nevralgična točka prehoda in
pritiskov pa je še vedno Balkan.
Toda v tem besedilu se bom posvetil neki
manjši igri še manjših igralcev. To so majhne države (Hr-
vaška, Slovenija ter Bosna in Hercegovina) in ljudje, ki
skušajo v upanju na boljše ali vsaj znosno življenje neka-
ko, kakorkoli, priti v Evropsko unijo. Migranti te poskuse
prečkanja meja na poti od Bosne in Hercegovine do Slove-
nije označujejo z izrazom gejm – torej kot »igro« –, ome-
njene državice pa jim skušajo to prečkanje na vse mogo-
če načine otežiti. Poimenovanje gejm se torej nanaša na
zmes naključnosti, sposobnosti in zunanjih dejavnikov, ki
odločajo, ali bo nekomu uspelo ali ne. Gejm »prevajam«
kot igro, a morda bi bilo bolje govoriti o igri na srečo ali
nemara kockanju. V vsakem primeru gre za igro s človeš-
kimi življenji: migranti se igrajo s svojimi, naše državice z
njihovimi, Evropska unija pa z življenji vseh nas.
Migranti si na vse načine prizadevajo priti v
dežele, pod pokroviteljstvom katerih so živeli njihove
babice in dedki – dežele, ki so na njihovih plečih gradile
svoje izobilje –, in tako vsaj poskusiti zaužiti del njiho-
vega bogastva. Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Sloveni-
ja in še številne druge države smo na njihovi poti do ci-
lja – do Italije, Francije, Španije, Velike Britanije ... In da
je tragedija še hujša, so gospodarstva teh držav izobilja
močno odvisna prav od nevidne delovne sile, ki v drobcih
prek tega ozemlja kaplja k njim.
To besedilo je nastajalo v čudnem obdobju splošne karan-
tene in zaostrovanja, zato je težko delati kakršnekoli na-
povedi in se raje vrnimo na izhodišče. Pisati sem ga začel
pred koronsko krizo, končujem ga na njenem vrhuncu. Iz
Bosne in Hercegovine prihajajo vesti, da nevladnim or-
ganizacijam ni več dovoljeno razdeljevati hrane migran-
tom; vsakdo, ki je z njimi v stiku, mora v štirinajstdnevno
karanteno. Če je bil pred koronsko krizo kronski argu-
ment za »nehvaležnost« migrantov ta, da nočejo ostati v
»teh državah«, ampak hočejo naprej, je zdaj ravno obra-
tno: Hrvaška je pri sprejemanju migrantov čedalje bolj
zadržana, tisti, ki jim uspe priti v Slovenijo, pa si želijo tu
ostati, vsaj dokler epidemija ne bo minila.
Vpliv migracij na Bosno in Hercegovino bi moral biti za
slovensko javnost izjemno pomemben, saj je naša država
zaradi množičnega vračanja v pajdaštvu s Hrvaško ne-
posredno odgovorna za razmere v tej državi. Prav tako
12
13
Miha Turk
VELIKE in
MALE igre
20
19
/2
0s
lov
en
sko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
je Slovenija (in preko nje Evropska unija) soodgovorna za
nedvoumno dokumentirano nehumano obravnavo ali
celo zverinsko mučenje, ki so ga ti izgnanci deležni pri
hrvaški policiji. Ta nemalokrat uporablja brutalne prije-
me, kar praviloma pa odtujuje osebno premoženje – vča-
sih z oblekami in čevlji vred. Oropane ljudi potlej izvrže v
Bosno in Hercegovino in gejm se začne od začetka: tre-
ba si je opomoči, zbrati obleke, živež in nujno tehnično
opremo, pametni telefon in power bank – gejm je pred-
vsem večdnevni pohod, ki zahteva zaloge in določeno
materialno in psihofizično investicijo. Ta materialno-fi-
zično-psihična rekuperacija ima obremenjujoč vpliv tudi
na Bosno in Hercegovino, saj so ljudje, ki jih vrnejo tja, v
stiski in nepredvidljivi.
Če se držimo prispodobe gejma, igra BiH vlo-
go »zapika« ali, bolje rečeno, prve stopnje – level one –
zadnjega, morda najzahtevnejšega dela igre, ki za mno-
ge traja že leta in leta. Nihče ne ve natanko, kdaj in kako
bo komu le uspelo, komu drugemu pa ne – pač odvisno
od sreče.
Gejm je še toliko težavnejši, ker države poš-
teno goljufajo, tako da namerno »preslišijo« prošnje za
azil, otežujejo nadzorne mehanizme in pritiskajo na or-
ganizacije, ki skušajo ta dejanja razkriti ali vsaj proble-
matizirati. Slovenija je tu v vlogi šengenskega biriča, Hr-
vaška pa evropskega rablja. Verižno vračanje v BiH kljub
množici dokazov ni uradno priznano in ga obravnavajo
kot lažne novice. Slovenske in hrvaške oblasti zavrača-
nja ali »preslišanja« prošenj za azil namreč ne priznajo,
saj je to tako hud prekršek, kolektivna vračanja pa tako
velik zločin, da bi bil madež verjetno večji od izbrisa. Slo-
venska policija je morda res malo bolj »olikana« kakor
organi oblasti in tolovaji v državah, kot so Sudan, Iran,
Afganistan, Turčija, Bolgarija, s katerimi so imeli številni
izmed migrantov opravka na svoji poti v domnevno bolj-
ši jutri. A morda so tukajšnje oblasti z nekega vidika še
»nasilnejše« od omenjenih držav: Hrvaška je del Evrop-
ske unije, Slovenija Šengna, gejm pa temelji na predsta-
vi – ki jo Evropa nominalno še vedno razglaša –, da je EU
skupnost, ki spoštuje določene pravice in obveznosti,
in predvsem kraj, kjer posameznikovo usodo in prošnjo
obravnavajo individualno.
Bosna in Hercegovina je zaradi tega postala
deponija migrantov, vsak dan jih je na stotine izvrženih
na njeno ozemlje: izčrpanih, dehidriranih in močno trav-
matiziranih. Če imajo srečo, se lahko vrnejo v enega iz-
med nastanitvenih centrov, ki jih vodi IOM – Mednarod na
organizacija za migracije. Toda nastanitvenih centrov je
dovolj samo za polovico vseh migrantov v Bosni in Herce-
govini (njihova zmogljivost je okoli 4000 ljudi), pa tudi
na splošno so razmere v njih vprašljive, večina jih je v po-
slopjih in na zemljiščih nekdanjih tovarn, vonj po težki
industriji je vseprisoten, veliko je tudi poročil o zlorabah
varnostnikov. V prenatrpanem taborišču Miral v Veliki
Kladuši je lani izbruhnil požar in ljudje so v begu pred og-
njenimi zublji poskakali iz drugega nadstropja nekdanje
tovarne, nekatere izmed njih so morali hospitalizirati.
Tisti, ki so nastanjeni v teh uradnih tabori-
ščih, se imajo kljub temu lahko za »privilegirane«, kolikor
groteskno je to že slišati. Če osebe, ki jih vrnejo, nimajo
dostopa do teh centrov, jim preostane divjina: skvoti in
odvisnost od posameznikov in neformalnih organizacij.
Ta pomoč pa se čedalje bolj krči, saj bosanske oblasti (v
množini) močno omejujejo stik prebivalcev z migranti
(ukrep, ki se je zaradi epidemije še zaostril).
A delitev med tistimi, ki imajo dostop do na-
stanitvenih centrov, in tistimi, ki so v divjini, ni edina.
Med migranti je namreč navzoče tudi nekakšno raz-
redno razlikovanje: na tiste, ki imajo na voljo določe-
na sredstva oziroma družinsko zaledje, in tiste, ki tega
nimajo. Prav slednji so »pohodniki«, ki jih srečujemo v
novicah in so verjetno najbolj viden del tega procesa;
oni so tisti, proti katerim je usmerjena večina čustev –
sočutje in še bolj gnev. To so ljudje, ki si ne morejo pri-
voščiti storitev tihotapcev oziroma prihajajo iz razmer,
ki jim ne omogočajo, da bi si jih financirali. »Saj smo za
pomoč ljudem v stiski, ampak proti kriminalcem – tiho-
tapcem,« je argument, ki se v takšni ali drugačni obliki
pojavlja kot obči izgovor za pasivnost ali celo represijo.
Ampak ljudje, ki tavajo, ki jih vidimo in o katerih največ
poročajo, so ravno tisti, ki si tihotapca ali vsaj vodiča
ne morejo privoščiti; primorani so igrati na slepo srečo.
Druga možnost je, da se tudi sami lotijo tihotapskega
posla kot edinega načina, da zberejo sredstva za svo-
jo pot, in spet so prav oni, največji reveži, tisti zlikovci,
ki jih policija najpogosteje preganja in obsodi. Tretja
možnost posameznikov ali posameznic brez vsega je,
da obupajo in se prijavijo v program Assisted Voluntary
Return and Repatriation (prostovoljna vrnitev s pomoč-
jo), ki omogoča vrnitev v državo izvora. A kot nam je po-
vedal Peter Van der Auweraert, regionalni vodja misije
IOM, je ta program na voljo samo ljudem iz držav, ki jih
organizacija prepoznava kot varne – begunci iz Sirije,
Jemna ali Eritreje nimajo nobene druge možnosti, kot
da vztrajajo, saj ne morejo nikamor razen naprej. »V
mojem mestu so uspešni izključno tisti, ki so prej delali
v Italiji,« mi je povedal eden izmed znancev, ki je za dlje
časa obtičal v Bosni in Hercegovini. Ob opazki, da mož-
nosti za to, da bi posameznik dobil mednarodno zaščito,
ni, je samo skomignil z rameni in dodal, da je še vedno
bolje biti brez pravic v Italiji kot brezpraven v njegovi iz-
vorni državi.
Tudi migranti, ki si lahko privoščijo tihotapca,
niso ravno premožni. Njihova pot največkrat predstav lja
neke vrste družinsko investicijo. Da se razumemo: »dru-
žinsko zaledje« tu ne pomeni nekega velikega kapitala,
največkrat si skupnosti trgajo od ust, da zberejo dovolj
sredstev in v upanju, da se jim bo investicija povrnila, ne-
koga pošljejo na to pot. Druga logika, ki vlada med be-
gunci, je še bolj groteskna: družina na pot pošlje mlado-
letnika, saj naj bi bil ta (vsaj sodeč po govoricah) hitreje
upravičen do programa združitve družin, ki ga izvajajo
mednarodne organizacije.
Leta 2015, na vrhuncu t. i. begunske krize, sem v Grčiji
obiskoval policijske postaje, o katerih se je šušljalo, da
zadržujejo mladoletnike brez spremstva. Res smo za pol
ducata postaj ugotovili, da v vlažnih celicah za rešetka-
mi pridržujejo kopico mladoletnikov brez spremstva, vse
brez vezalk. Že to, da so nas, skupino aktivistov in novi-
narjev, spustili noter, ne da bi preverjali dokumente, je
samo po sebi sporno. Zadostovalo je zgolj vprašanje: »Do
you have any children here?«
Srečanju z otroki so sledila vprašanja: Kdaj
jih bodo premestili? Zakaj so tukaj? Kdo je njihov varuh?
Kdaj so bili nazadnje zunaj? Odgovori na večino od njih
so bili nejasni in nedoločni, ne pa na zadnje: otroci na-
mreč še niso bili zunaj na zraku, na soncu – nekateri že
tedne ne. Glede drugega nismo mogli narediti ničesar,
saj je bil položaj v Grčiji – in je še vedno – tak, da daleč
presega njene zmožnosti. Sonce pa tam vendarle ni dob-
rina, ki bi je primanjkovalo. Z brkatimi grškimi policisti
se nam je uspelo izpogajati, da so otroke vsaj med našim
obiskom spustili na sonce.
Sledil je prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil.
Brata iz Sirije, prvi star okoli deset let, drugi petnajst ali
šestnajst. V celicah sta se še kar držala, čim pa smo priš-
li ven, se je mlajši zlomil in bruhnil v jok, starejši pa ga
je začel mirno tolažiti. Ko ga je potolažil, me je prosil za
cigareto. Še vedno v šoku nisem bil najbolj razsoden in
sem mu jo res ponudil, saj se mi je zdelo, da živi življe-
nje, v katerem zdravje in krepostno otroštvo dolgoročno
nekako nista najpomembnejša skrb. V tistem trenutku
pa je vmes posegel grški policist in me skorajda groze-
če opomnil: »On je vendar mladoleten in ne sme kaditi!«
Ta skrb za mladoletnike, ki nekaj tednov niso videli son-
ca, me je nekako presunila. A njegova prepoved ni toliko
izražala skrbi za fanta, kolikor je bila namenjena meni,
12
13
VELIKE in
MALE igre
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
14
15
20
19
/2
0s
lov
en
sko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
14
15 Iz taborišča Vučjak; foto Miha Turk
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
torej človeku pravic in dolžnosti. Podobno otroci v celi-
cah v čevlje brez vezalk niso bili obuti zato, da se ne bi
obesili, ampak zato, da se ne bi obesili tam in njim.
Ta tragikomična anekdota naj bi nekako ori-
sala dihotomije skrbi in varnosti, solidarnosti in represi-
je, predstav in zmožnosti, tako značilnih za balkansko
pot – otroci so bili v zaporu, ker bi drugače šotorili v divji-
ni skupaj z 20.000 drugimi ljudmi; od obeh možnosti se
z vidika odgovornosti oblasti policijski pripor zdi boljša.
Bosanski žep(arji)
Bosna in Hercegovina je v protislovnem položaju: ko se
je leta 2016 zaprl t. i. balkanski koridor, se je balkanska
migrantska pot premaknila na območje te države. Pre-
bivalci BiH, od katerih je begunstvo marsikdo izkusil tudi
sam, so migrante sprejeli z odprtimi rokami. Novica o bo-
sanskem gostoljubju je hitro obšla svet. V tistem času so
hrvaški policisti začeli begunce množično vračati, hitro
so jim sledili slovenski. Tako so se (nekateri) migranti vra-
čali in vračali, zmožnosti Bosne in Hercegovine pa so se
vztrajno krčile – svet je pozdravil njeno prijaznost, a ta
prijaznost je bila prijaznost ljudi, ki živijo v odsotni drža-
vi. Evropska unija je v Bosni in Hercegovini našla rešitev:
v času, ko nobena druga država ni voljna doseči konsen-
za glede sprejema migrantov, je začasna rešitev torej dr-
žava, ki ni zmožna doseči sploh nikakršnega konsenza.
Evropska unija je našla začasno rešitev, a po-
javlja se strah, da se bo sprevrgla v trajno, da bo BiH pos-
tala žep – prispevki o solidarnosti prebivalcev so stru-
mno zaokrožili po družbenih omrežjih in le potrdili tezo o
solidarnosti in gostoljubju prebivalcev BiH in na podlagi
tega države kot take. Ta predstava je odmevala tako pri
migrantih, ki so trumoma hiteli v Bosno in Hercegovino,
kot pri institucijah EU, ki so v regiji nejevoljnih vlad našle
rešitev v državi, v kateri ta sploh ni funkcionalna. V tem
pogledu je povedno, da je vlada v Sarajevu od Evropske
unije prejela okoli 37 milijonov evrov iz skladov IPA – torej
instrumenta za pomoč državam, ki čakajo na članstvo
v evropski družini narodov – za t. i. migration manage-
ment, vendar je približno tretjina teh sredstev še vedno
neporabljenih, saj naj ne bi mogli doseči konsenza, kako
jih porabiti.
Omeniti velja tudi, da bosanska policija (kot
trdijo njeni predstavniki) nima pristojnosti, da bi prega-
njala zločine, ki se zgodijo med (nad) migranti, ampak
vmes poseže le, kadar je oškodovan državljan BiH ali
njegova lastnina; uradni razlog je, da za to nima dovolj
zmogljivosti. To pomeni, da so migranti zunaj sprejemnih
centrov brezpravni oziroma da lahko s svojimi sotrpini
ravnajo, kakor hočejo, ne da bi jih prizadele sankcije.
Podobno je policija zelo zadržana glede obravnave zlo-
činov ali prekrškov, ki jih nad migranti zagrešijo pripad-
niki lokalne skupnosti. Politika dvignjenih rok, ki jo vodi
bosanska vlada, le še dodatno zaostruje razmere, tako
znotraj migrantske skupnosti kot v odnosu do lokalnih
skupnosti, ki so vsak mesec manj strpne.
Po drugi strani je zaradi potencialne trajnos-
ti migrantskega žepa v BiH začelo pri določenem delu
prebivalcev, pa tudi pri oblasteh, naraščati nezado-
voljstvo zaradi brezbrižnosti Evropske unije, ki sredstva
iz pridružitvenega sklada usmerja v namestitev migran-
tov pod okriljem Mednarodne organizacije za migracije.
Odpor oblasti BiH se kaže v dveh smereh – v blokiranju
in strogi zamejitvi zmogljivosti v nastanitvenih centrih.
Zdi se, da je strategija BiH Mednarodni organizaciji za
migracije dovoliti ravno tolikšno možnost za nastanitve,
da se izogne velikanski humanitarni katastrofi in da sta
bivanje in gibanje migrantov tam obenem vsaj toliko
neznosni in onemogočeni, da se ju ne navadijo. Morda ne
gre toliko za zavestno politično taktiko, toda opazova-
nje določenih procesov vsekakor napeljuje na tak sklep.
Stanje se iz meseca v mesec spreminja in niha. Migran-
ti pa so uporabljeni in zlorabljeni kot pogajalski žeton v
različnih trenjih tako znotraj BiH kot z Evropsko unijo (in
mednarodnimi organizacijami).
Tukaj je namreč še spor med posamezni-
mi kantoni in zvezno vlado v Sarajevu, saj naj bi ta po
prepričanju politikov in prebivalcev z obrobja zadrže-
vala sredstva na račun obmejnih kantonov (npr. Unsko-
-sanskega), v katerih je koncentracija migrantov večja,
temu pa moramo dodati še spor s Hrvaško. Ko smo Aleja
Šildetića, govornika policijske postaje v Bihaću, vprašali,
ali je njegova vlada protestirala zoper to, da hrvaška po-
licija (ta migrante namreč vrača, ne da bi se uskladila s
tamkajšnjimi oblastmi ali jih o tem obveščala) krši suve-
renost BiH, je odgovoril: »Kakšna vlada?« Lahko bi vpra-
šal tudi: »Katera vlada?« Bosna in Hercegovina je namreč
večkratno razdeljena: najprej na Republiko Srbsko in Fe-
deracijo Bosno in Hercegovino, ta pa še dodatno na deset
kantonov, od katerih ima vsak svojo vlado in ministrstva.
To notranjo napetost razgali analiza tabori-
šča Vučjak, t. i. jungle campa, ki je lani med junijem in
decembrom polnil dušebrižniške medije. Vučjak so za
razliko od večine drugih taborišč v Unsko-sanskem kan-
tonu odprle kantonalne oblasti in bihaška izpostava
Rdečega križa, ki so ga tudi »vodile«. Vučjak je bil tabori-
šče v najbolj temeljnem pomenu besede – brez sanitarij,
večino časa tudi brez vode, smeti pa jim ni bilo treba od-
našati, saj je prikladno umeščeno na nekdanjem in tudi
bodočem smetišču. Tako so se smeti kopičile, prostor za
bivanje pa krčil; razen v samem središču je vse naokrog
prevladoval vonj po fekalijah. Smeti so skupaj z minskimi
polji nedaleč stran tvorile naravno prepreko, ki je tam
nastanjene silila, da so se zadrževali na osrednjem delu
taborišča. Dlje časa kot je trajala ta mizerija, manj je
bilo prostora.
Vučjak je spremljal še dodaten ukrep: poli-
cijska ura v Bihaću za migrante, ki ne stanujejo v enem
izmed nastanitvenih centrov IOM. Če so jih v mestu do-
bili brez izkaznic IOM, so jih strpali v Vučjak. Da je tra-
gedija še hujša, je hrvaška policija začela uničevati za-
plenjene izkaznice; migrante je velikokrat brez čevljev,
jaken in dokumentov izvrgla v BiH – in tam jih je bosan-
ska policija odgnala v Vučjak. Tako je v Vučjaku po ne-
gostoljubni pokrajini ogromno ljudi stopicalo bosih ali z
vrečkami namesto čevljev na nogah. Zmogljivost Vučja-
ka je bila okoli 300 ljudi, vendar je jih bilo poleti tam tudi
do 2500.
Vučjak je dobro služil svojemu namenu, torej
predvsem temu, da je slabo zadovoljeval življenjske pot-
rebe migrantov, in je zato zbujal pozornost javnosti, kar
je bilo dobro izhodišče za izvajanje pritiska in posledič-
no za pogajanja. Po moji oceni je bil Vučjak inscenaci-
ja – »fotogenična« humanitarna katastrofa: policija ni
nadzirala razmer, ki so bile objektivno in namerno slabe,
hkrati pa so pristojni skoraj spodbujali novinarje in pred-
vsem snemalce, da so snemali celo v notranjosti tabori-
šča (za razliko od centrov IOM, kjer so pogoji za medij-
sko delo strogo odmerjeni). Tako so se v kantonu vrstile
delegacije novinarjev, politikov in najrazličnejših huma-
nitarnih delavcev. Predvsem ti so bili soočeni z dilemo:
pomagati ljudem je hkrati pomenilo legitimirati politiko,
ki je ustanovila taborišče v takšnih razmerah (odločitev
je bila še toliko težja, ker bi bil Vučjak zaradi odmevnosti
precej dobra humanitarno-donatorska investicija).
Uradno so lokacijo v Vučjaku sicer ponudili
IOM, češ da bihaške oblasti v mestu nočejo več centrov.
IOM tega ni sprejel, ker je taborišče na planoti, precej
daleč od mesta in izredno blizu hrvaške meje, vrh vse-
ga pa postavljeno na območju, ki ga naseljuje hrvaška
manjšina, kar lahko interpretiramo kot določeno gesto
protesta kantonalnih oblasti.
Nazadnje so taborišče, potem ko je zapadel
prvi sneg, zaradi mednarodnega pritiska zaprli, njegove
prebivalce pa so preselili v nov center blizu Sarajeva ter
pozneje Tuzle, ne na kakšno izmed lokacij znotraj kan-
tona, in kar je še pomembnejše: tudi vlada Republike
16
17
20
19
/2
0s
lov
en
sko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
Srbske je privolila v prevoz migrantov čez svoje ozemlje
(tovrstne transporte je v preteklosti namreč večkrat blo-
kirala). Tako so kantonalne oblasti dosegle, kar so hote-
le: mednarodno pozornost, povečanje investicij v kanton
(kar je obljubila mediatorska misija Evropske komisije) in
zmago tako v odnosu do Sarajeva kot v očeh svojih voliv-
cev.
Toda bosansko-hercegovske oblasti so ne-
zmožne kakršnegakoli enotnega delovanja – tako v
skrbi kot v represiji. Ker so prebivalci BiH zaradi nede-
lujoče oblasti skrb za migrante na začetku vzeli nase,
so oblasti najprej pritisnile na domačine, ki pomagajo s
potrebščinami, hrano, medicinsko opremo in velikokrat
tudi tako, da migrantom ponudijo zatočišče. Pritisk se
je začel s ščuvanjem prebivalcev in nadaljeval z restrik-
tivnimi ukrepi v obliki vedno strožjih denarnih kazni za
vse, ki bi gostili migrante. Ti se v času koronske krize še
stopnjujejo, saj je za vse, ki pridejo v stik z begunci, obve-
zna štirinajstdnevna karantena. Podobno je oblast zače-
la vsiljevati restrikcije gostincem. O pritiskih policistov,
naj ne strežejo migrantom, sem govoril s kar nekaj last-
niki gostiln; gre za neformalne grožnje, ki nimajo zakon-
ske podlage, saj ni jasno, kdo je migrant oziroma po ka-
kšnem ključu naj bi gostinec sklepal, kdo je migrant ali
ne, legitimiranje pa tudi ni nekaj, kar bi bilo v pristojnosti
gostilničarjev. V praksi to pomeni, da ne strežejo rjavo-
poltim ljudem.
Nikoli ne bom pozabil incidenta, ko je v Vučjaku prišlo do
nemira, ki bi se lahko razvil v izgred. Bilo je proti veče-
ru, ko z izjemo policistov pri vhodu ni bilo več belih ljudi
razen moje bledopolte eminence in še nekega Finca iz
Rdečega križa. Nemir je nastal zaradi spora med dvema
skupinama in dokaj hitro prerasel v vpitje, to v metanje
smeti, oblikovali sta se dve skupini in vse je kazalo, da bo
prišlo do pretepa. V tistem trenutku sem zaslišal še vpitje
policistov. Eden od njih je z bojnim krikom in dvignjeno
gumijevko pritekel izza vogala. Z razdalje pol metra sva
si zrla iz oči v oči, on z gumijevko, dvignjeno nad mojo
glavo (stal sem na vogalu, zato me od daleč ni videl). V
tistem trenutku je njegov napadalni izraz zamenjala čis-
ta groza, saj se je kar naenkrat zavedel, da so v taborišču
še vedno beli ljudje (no ja, potni listi, ki pripadajo belim
ljudem). Policist se je ustavil, nekaj zavpil kolegu in me
mrko opozoril, da tam ni varno. Prevrnil je kanto za smeti
in se vrnil, od koder je prišel, saj so se razgrajači medtem
že razbežali.
V tem besedilu se trudim uporabljati nevtralen izraz
»migranti« kot splošen termin za ljudi na poti. Morda
pa bi bilo natančneje, če bi govoril o »ljudeh s temnej-
šim odtenkom kože«, saj gre v praksi natanko za to. Že
večkrat se je zgodilo, da so v Vučjak »odvrgli« funkcio-
narje nevladnih organizacij temnejše polti. Edini s tem-
nejšim odtenkom kože, ki naj jih ne bi preganjali, so bili
savdski turisti, čeprav se je zgodilo, da so tja »odložili«
tudi nje. Med večnimi špekulacijami migrantov, kako se
izogniti policijskemu nadzoru v Bihaću, je tudi ta, da si
eden v skupini nadene burko. Morda bi taktika delovala
tudi pri nas in na Hrvaškem. Omenjeni procesi so dina-
mični in se spreminjajo, negotovost pa pogosto še dodat-
no razburka migrantski imaginarij (v katerem je kovanje
načrtov in tuhtanje o najboljših poteh najpomembnejša
dejavnost).
Vrnimo se k igri, saj naj bi to besedilo navsezadnje
pospremilo uprizoritev o dramatični igri, ki se ta trenu-
tek odvija v neki naši obmejni občini ali pa nemara kje v
osrednji Sloveniji ali celo blizu Italije – v nekaj primerih
je bilo zabeleženo, da so posameznike v Slovenijo vrni-
li celo iz Italije in jih tako poslali nazaj vse do Bosne in
Hercegovine. Prav ta trenutek izčrpana in utrujena bit-
ja že poldrugi teden pešačijo in se izogibajo slovenskim
zaselkom in organom državne varnosti, saj ne gojijo ni-
kakršnih pričakovanj, da se bodo ti držali mednarodnih
zavez glede individualne obravnave prošenj za azil. Že
jutri ali danes bodo lahko v rokah slovenskih policistov,
ki jih bodo brez kakršnegakoli posebnega postopka mir-
no izročili Hrvatom, ti pa nazaj v Bosno in Hercegovino.
Delavci Rdečega križa iz Bihaća priprav-
ljajo novo taborišče, ki ga nekateri že imenujejo »Novi
Vučjak«. Nedvomno bomo v prihodnjih mesecih gledali
fotografije, brali in pisali pozive k človečnosti in dosto-
janstvu, in nedvomno se bo reč rešila z novo koncesijo
ali donacijo in z novo simbolično Pirovo zmago medna-
rodne skupnosti. In igra se bo nadaljevala …
16
17
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
18
11
20
19
/2
0s
lov
en
sko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
18
11 Iz taborišča Vučjak; foto Miha Turk
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
20
DATUM IN URA:
3. februar 2020, 9.00
LOKACIJA:
južno od Crnega Potoka (HR)
KOORDINATE:
45.2197222, 15.8657222
PRISILNA VRNITEV IZ:
Slovenije, Hrvaške
PRISILNA VRNITEV V:
Bosno
DEMOGRAFSKI PODATKI:
4 osebe; starost 16, 17, 26, 44;
iz Maroka, Alžirije
VPLETENI MLADOLETNI?
Da
UPORABLJENO NASILJE:
tepež (z gumijevkami/rokami/
drugim), brcanje, potiskanje ob tla,
izpostavljanje klimatskim napravam
in skrajnim temperaturam med vožnjo
z avtom, grožnje s pištolami, prisilno
slačenje, uničenje osebne lastnine,
kraja osebne lastnine, divja vožnja
VPLETENI POLICISTI:
4 slovenski policisti (oboroženi s pištolami),
1 policijski kombi; 2 hrvaška navadna
policista; neznano število policistov na
policijski postaji; 9 policistov,
ki po opisu uniform ustrezajo hrvaški
interventni in navadni policiji; 2
policijska kombija; 1 policijski avto
ODPELJANI NA POLICIJSKO POSTAJO?
Da
OBRAVNAVA NA POLICIJSKI POSTAJI
ALI DRUGEM KRAJU PRIDRŽANJA:
pridržanje, brez prevajalca, preprečevanje
dostopa do stranišč, odrekanje hrane/vode
JE BIL IZRAŽEN NAMEN
ZAPROSITI ZA AZIL?
Ne
POROČILO PODAL:
No Name Kitchen
POROČILO
Skupino štirih izpraševancev, treh iz
Maroka in enega iz Alžirije, starih 16, 17,
26 in 44 let, sta ustavila dva slovenska
policista v modrih uniformah, medtem
ko so 2. februarja 2020 okoli 5.30 zjutraj
hodili po poti v Sloveniji (približne
koordinate 45.8703785, 15.1706825
SLO).
Ko sta policista zagledala izpraševano
skupino, je eden od njiju potegnil pištolo
in jo z razdalje približno štirih metrov
uperil vanjo. Medtem jo je drugi policist
osvetlil z baterijsko svetilko. Policist s
pištolo je glede na poročilo rekel:
»Če boste zbežali, vas bom ustrelil.«
Člane izpraševane skupine sta prisilila,
da so se postavili v kolono »eden po
eden«, in pod njunim nadzorom odšli do
policijskega kombija, ki je bil parkiran
v bližini. Na prizorišče sta prišla še dva
druga policista. Izpraševanci trdijo,
da sta policista, ki sta jih ujela, ostala
na področju prijetja, na novo prispela
predstavnika oblasti pa sta se ukvarjala
z njimi.
Na tej točki sta člane tranzitne skupine
povprašala po njihovi narodnosti in
starosti. Izpraševance sta pretipala in jim
odvzela vso osebno lastnino in oblačila –
jakne, puloverje, prenosne baterije,
denar, telefone in tudi vse nahrbtnike.
Policista sta skupino grobo potisnila
v kombi in nekatere člane ob več
priložnostih zgrabila za telo, da sta jih
lahko z rokami udarila po zatilju. Ko je
opisoval ravnanje enega od policistov, je
izpraševanec dejal:
»Policist je bil totalen rasist in nas je
porival, pri čemer je užival.«
Skupina na poti je poročala o divji vožnji,
ko so bili zaprti v kombiju brez oken,
in o neprijetno nastavljenih klimatskih
napravah. Izpraševanec je opazil, da se je
kombi za dlje časa ustavil, in menil:
»Ustavil se je na kavi … in klimo
nastavil na polno.«
»Policista sta se igrala z nami.«
Tranzitna skupina je menila, da je
pot trajala približno eno uro. Policista
izpraševancem nista povedala, kam jih
peljejo. Opazili so le, da so na »mejni
policijski postaji«, in sklepali, da gre za
mejo med Slovenijo in Hrvaško.
Tranzitna skupina je povedala, da
sta ob izstopu iz kombija pred njo
stala policistka in policist v modrih
uniformah. Vsakega člana skupine sta
posebej grobo potisnila v celico, ki je
bila glede na opis zelo mrzla, mokra,
brez luči in »grozno smrdljiva«. Razmere
so člani tranzitne skupine opisali:
»To ni sprejemljivo za civilizirano
državo. Bilo je, kot bi bili v državi
Tretjega sveta.«
Ko so bili vsi v celici, jih je policist
drugega za drugim odpeljal, da jih
je pretipal, iščoč osebne predmete,
jih znova tepel z rokami in jih
obrcal. Skupina pojasnjuje, da med
pretipavanjem ni mogel najti ničesar,
saj sta članom vse pobrala že
policista, ki sta jih preiskala prej.
»Kar smo imeli, so [vzeli],« je dodal
izpraševanec.
»Pretipajo te, potem pa te surovo
vtaknejo v celico.«
Eden od izpraševancev je povedal,
da se je počutil »prizadetega« zaradi
»nenehnega« smeha policistke, ki je
bila priča osebni preiskavi in tepežu.
Potujoča skupina se ni mogla spomniti
natančnega števila policistov, navzočih
na policijski postaji, ker »smo bili mi
[skupina izpraševancev] spodaj, oni
[policisti] pa zgoraj«, je povedal eden od
izpraševancev.
Med pridržanjem skupina izpraševancev
ni imela dostopa do hrane ali vode,
stranišče v celici pa je bilo pokvarjeno.
»Klical sem: 'Gospod, prosim, samo
vodo bi radi.' Pa nam ni niti odgovoril.«
Po času, preživetem v celici, ki ga
izpraševanci ocenjujejo na tri ure,
so jih prisilili, da so v koloni odšli v
policijski kombi, ki je čakal nanje pred
policijsko postajo. Skupina je poročala,
da je okoli vozila stalo približno
devet hrvaških policistov – katerih
opis ustreza kombinaciji navadne
in interventne policije. V kombiju,
v katerega so jo vkrcali, sta že bila
hrvaški policist in policistka, ki sta jih
zaprla v celico.
Skupino sta vozila naokoli uro in pol.
Izpraševanci poročajo o divji vožnji
v kombiju brez oken in s klimatsko
napravo, nastavljeno na neprijetno nizko
temperaturo. Potem ko so se nekaj časa
vozili po nečem, kar se jim je zdelo kot
avtocesta, je kombi zavil na stranske
ceste. Skupina izpraševancev je menda
v tistem trenutku pred svojim slišala še
dve drugi vozili.
»Vse so zažgali.
Vse svoje življenje
sem imel s seboj,
nisem vedel.«
20
18
/1
9sl
ov
en
sko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
Po približno tridesetih minutah divje
vožnje po cesti se je kombi ustavil
na meji med Hrvaško in Bosno in
Hercegovino (N 45°13’11.0”,
E 15°51’56.6”).
Takrat so bili tam trije avtomobili. En
policijski avto in še en policijski kombi
poleg prvega, s katerim je prispela
skupina izpraševancev. Tranzitna
skupina poroča, da je bilo tam navzočih
deset policistov in ena policistka. Nosili
so enako kombinirano uniformo kot
devet policistov pred policijsko postajo.
Zato izpraševanci domnevajo, da je
šlo za iste policiste. »Bilo je kot pri
mafiji,« je povedal eden od njih, ko se
je spominjal, kako so z njimi ravnali na
meji.
Eden od policistov je odprl vrata kombija,
da bi skupino spustil ven, drugi pa je
izpraševancem ukazal, naj vzamejo
nahrbtnike (ki so bili v avtu).
»Rekli so, vzemite torbe. Deset sekund
smo upali, da nam jih bodo vrnili,
potem pa so rekli, odložite torbe na
tla.«
Izpraševancem se zdi, da so policisti to
naredili nalašč, da bi se ponorčevali iz
njih in jih navedli na misel, da jim bodo
vrnili njihovo lastnino. Izpraševanci so
videli, kako se nekaj policistov nasmiha.
»Igrali so se z nami. To je psihološko
mučenje.«
Policisti so skupini ukazali, naj zapusti
Hrvaško. Eden od izpraševancev je
vprašal, po kateri poti naj gredo, da se
bodo vrnili v Veliko Kladušo (BiH).
»Bili smo v gozdu, nismo imeli pojma, v
katero smer naj gremo.«
Potem ga je eden od policistov udaril z
gumijevko.
»Če kaj vprašaš, te udarijo.«
»Hodil sem naokrog in govoril, prosim,
vrnite mi telefon in vrnite nam naše
torbe, pa me je eden od policistov
udaril s pendrekom.«
Okoli 9.00 je tranzitna skupina zapustila
kraj prisilne vrnitve in se napotila
nazaj v Veliko Kladušo (BiH); člani so
videli dim, ki je prihajal od tam, kjer so
policisti nagrmadili njihove torbe.
»Videl sem dim, ki je prihajal od tam,
kjer smo bili s policijo, zato mislim,
da so sežgali naše torbe. Zažgali so
vse moje dokumente, slike, vozniško
dovoljenje, šolske diplome, potni list …
Vse svoje življenje sem imel s sabo,
nisem vedel.«
Potujoča skupina je po občutku hodila
približno dve uri in pol in v Veliko
Kladušo (BiH) prispela 3. februarja
2020 ob dvanajstih. Ko je opisoval,
kako je hrvaška policija ravnala z
njimi, je eden izmed izpraševancev
povedal:
»Niso nam dali možnosti, da bi
spregovorili z njimi. Moj prijatelj se je
hotel pogovoriti z njimi. Rekel sem mu,
ne, ker te bodo zmesarili. Bili so kot
pošasti, ki znajo v življenju početi samo
eno: mlatiti, delati slábo. Imeli so črna
srca.«
DATUM IN URA:
9. januar 2020, 00.00
LOKACIJA:
blizu Poljane (BiH)
KOORDINATE:
45.22360115670229, 15.927220062753523
PRISILNA VRNITEV IZ:
Slovenije, Hrvaške
PRISILNA VRNITEV V:
Hrvaško, Bosno
DEMOGRAFSKI PODATKI:
22 oseb, starost 20–43, iz
Afganistana, Pakistana, Sirije
VPLETENI MLADOLETNI?
Ne
UPORABLJENO NASILJE:
tepež (z gumijevkami/rokami/drugim),
prisilno slačenje, kraja osebne lastnine
VPLETENI POLICISTI:
2 slovenska policista v temnih uniformah,
neznano število na policijski postaji,
7 hrvaških policistov v črnih uniformah,
neznano število na policijski postaji
ODPELJANI NA POLICIJSKO POSTAJO?
Da
OBRAVNAVA NA POLICIJSKI POSTAJI
ALI NA DRUGEM KRAJU PRIDRŽANJA:
pridržanje, vzeti prstni odtisi,
fotografiranje, vzeti osebni
podatki, podpisani dokumenti, brez
prevajalca, odrekanje hrane/vode
JE BIL IZRAŽEN NAMEN
ZAPROSITI ZA AZIL?
Ne
POROČILO PODAL:
Border Violence Monitoring,
Balkan Info Van
POROČILO
8. januarja 2020 je tranzitna skupina šestih
afganistanskih moških hodila po gozdnatem
območju v južni Sloveniji. Izpraševanec
meni, da je v bližini vasi šesterico opazil
civilist in poklical policijo. To naj bi bilo
približno 100 kilometrov od glavnega
mesta Ljubljane, toda izpraševančev
telefon so med incidentom zaplenili,
zato ni prepričan o natančnem kraju.
Okoli poldneva sta se z avtom pripeljala
dva predstavnika oblasti, oblečena v
nekaj, kar je izpraševanec opisal kot
»uniforma policije Slovenije«. Uniformi
je opisal kot temno črni. Policista sta
ustavila skupino in članom ukazala,
naj odložijo torbe. Vprašala sta jih, ali
imajo pri sebi nože ali ostre predmete,
in vseh šest moških preiskala.
Na mestu prijetja sta policista
tranzitno skupino vprašala:
»S katere strani ste prišli?
Od kod prihajate?«
Šesterico sta s policijskim vozilom odpeljala
na bližnjo postajo. Tranzitno skupino
so potlej odvedli iz vozila in pridržali na
postaji, kjer so člane izprašali in obravnavali
drugi policisti. Vprašali so jih naslednje:
»Ali imate kakšne dokumente?«
»Kako ste prišli v Slovenijo?«
»Koliko oseb je v vaši skupini?«
Zasliševanje je potekalo v sobi, v kateri so
policisti članom skupine dali v podpis tudi
papirje z njihovimi osebnimi podatki (»osebni
kviz«). Vendar izpraševancu niso dali dovolj
časa, da bi dokumente, ki jih je podpisoval,
prebral, zato ni razumel vsebine. Izjavil je:
»Niso mi omogočili, da bi se
seznanil z informacijami.«
»Tepli so me
po glavi.«
21
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
Na postaji niso imeli na voljo nobenega
prevajalca. Policisti so jim vzeli
tudi prstne odtise. Odvedli so jih v
celico in jih po mnenju izpraševanca
pridržali za približno dvanajst ur.
Izpraševanec je povedal, da se je
takrat zelo slabo počutil, vendar
ni dobil nikakršne pomoči.
»Ponoči me je v dežju zelo
zeblo in imel sem vročino.«
»[Med potjo] sem pil umazano
vodo, dobil sem drisko in bruhal
sem, vendar mi niso dali tablet.«
Izpraševanec je izjavil, da je slovenska
policija 9. januarja 2020 šesterico v
tranzitu zgodaj zjutraj vkrcala v kombi
in jo prepeljala kratko razdaljo do meje
s Hrvaško. Na meji so skupino prevzeli
hrvaški policisti in jo odpeljali na
policijsko postajo, opisano kot »ječa«.
Ko je opisoval, kako so jih obravnavali
med pridržanjem na policijski postaji
na Hrvaškem, je izpraševanec dejal:
»Niso nam dali vode niti hrane.«
Izpraševanec je povedal, da so jih na
tej postaji približno tri ure zadrževali
v celici. Potem so skupino šestih
Afganistancev vkrcali v hrvaški policijski
kombi. V njegovem zadnjem delu je že
bilo priprtih šestnajst drugih potnikov.
To so bili ljudje iz druge tranzitne
skupine in izpraševanec je dejal, da so
bili med njimi moški tako iz Pakistana
kakor iz Sirije (vsi starejši od 18 let).
Skupino so dve uri vozili naokoli in
izpraševanec je povedal, da je voznik med
potjo močno vijugal, kar je pri pridržanih
potnikih povzročilo slabost. Izpraševanec
je imel med pridržanjem na policijskih
postajah (HR/SLO) vročino in mu je
v zadnjem delu kombija postalo zelo
slabo. Tudi več drugih je tam bruhalo:
»V tistem avtu bruhajo.«
Kombi se je ustavil in združeno tranzitno
skupino dvaindvajsetih odložil na odročnem
kraju na meji z Bosno in Hercegovino.
Vsem so ukazali, naj se slečejo in
sezujejo, oblačila in obutev pa so jim
potem zasegli. Izpraševanec je omenil
tèmo (bilo je v zgodnjih urah 9. januarja
2020) in da je videl sedem hrvaških
policistov, oblečenih v črne uniforme. Ko
je opisoval, kako so se policisti postavili
pred zadnja vrata kombija, je dejal:
»Stali so na obeh straneh.«
Izpraševanec je povedal, da je videl
velik kamen (verjetno je bil mejnik).
Policisti so članom tranzitne skupine
pomignili, naj izstopajo posamično,
potem pa so jih, postavljeni v dve vrsti
med njimi in kamnitim mejnikom,
napadli z gumijevkami in pestmi. Glede
telesnega napada je izpraševanec dejal:
»Tepli so me po glavi, ne
morem … in potem po vsem
drugem, po rokah in dlaneh.«
Izpraševanec je povedal, da je bil še deset
minut po napadu omotičen in da se mu je
zelo vrtelo. Policija je skupini ukazala »marš,
pa v teku«. Nazaj v Bosno in Hercegovino
so jo pognali prek rečice, za katero je
izpraševanec dejal, da mu je segala do
meč, tako da so si vsi zmočili noge.
DATUM IN URA:
11. september 2019, 11.00
LOKACIJA:
Novo mesto, Slovenija
KOORDINATE:
45.814576, 15.176805
PRISILNA VRNITEV IZ:
Slovenije, Hrvaške
PRISILNA VRNITEV V:
Bosno
DEMOGRAFSKI PODATKI:
6 oseb, starost 16–24,
iz Zahodne Sahare
VPLETENI MLADOLETNI?
Da
UPORABLJENO NASILJE:
tepež (z gumijevkami/rokami/drugo),
izpostavljanje klimatskim napravam
in skrajnim temperaturam med
vožnjo, uničenje osebne lastnine,
kraja osebne lastnine, divja vožnja
VPLETENA POLICIJA:
5 slovenskih predstavnikov oblasti
v modrih uniformah, 1 predstavnica
oblasti v modri uniformi
ODPELJANI NA POLICIJSKO
POSTAJO?
Da
OBRAVNAVA NA POLICIJSKI
POSTAJI ALI NA DRUGEM
KRAJU PRIDRŽANJA:
pridržanje, vzeti osebni podatki,
podpis papirjev, brez navzočnosti
prevajalca, odrekanje hrane/vode
JE BIL IZRAŽEN NAMEN
ZAPROSITI ZA AZIL?
Da
POROČILO PODAL:
No Name Kitchen
POROČILO
Skupino šestih moških, ki so prišli
iz Zahodne Sahare, so 11. septembra
2019 okoli 11.00 prijeli v Novem
mestu (Slovenija). Skupina je, ko
je prišla v poseljeni del mesta,
potovala peš. Izpraševanec je
prosil domačina, naj pokliče
policijo, saj je nameraval zaprositi
za azil in je domneval, da je to
pravi postopek za pridobitev
mednarodne zaščite. Prikazalo
se je šest slovenskih policistov v
modrih uniformah, pet moških in
ena ženska. Skupina je upoštevala
navodila predstavnikov oblasti.
Odvedli so jo v policijski kombi in
prepeljali na novomeško policijsko
postajo. Tam je ostala tri ure.
Na postaji so vse v skupini prisilili,
da so podpisali dokumente, ne da
bi jim jih prevedli. Navzoč je bil
en mladoletnik (star 16 let); dali
so mu enake dokumente in ga
podvrgli enakemu postopku kot pet
odraslih iz skupine. Izpraševanec
je izrazil namen zaprositi za
azil. V zvezi s pomanjkljivo
varnostjo v svoji domači državi
Zahodni Sahari je izjavil:
»Če boste pogledali našo
državo, boste videli, da je
v njej veliko konfliktov.«
Izpraševanec je omenil motiv,
zaradi katerega so hoteli za
azil zaprositi vsi člani skupine.
Na policijski postaji je govoril
angleško in skušal slovenskim
organom oblasti povedati, da za
mednarodno zaščito prosijo zaradi
težav, s katerimi so se soočali v
svoji državi. Policisti, ki so jim
ukazovali, naj podpišejo papirje,
»Izpraševanec je
rekel, da ima 16
let, policisti pa so
rekli 'ne, rojen si
bil leta 2001.'«
22
20
18
/1
9sl
ov
en
sko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
tega sporočila niso upoštevali.
Po treh urah na novomeški
policijski postaji so skupino
prepeljali na mejo s Hrvaško.
Tam je hrvaška policija, ki je
skupino prevzela, člane vkrcala v
kombi brez oken in jih izpostavila
skrajni vročini. Voznik je vozil
divje in zelo hitro, zaradi česar je
vsem postalo slabo. Izpraševanec
poroča, da je vseh šest v kombiju
bruhalo. Vozilo jih je pripeljalo na
policijsko postajo na Hrvaškem.
Tam so jih zadržali štiri ure.
Odrekali so jim vodo, edino
dostopno stranišče pa je bilo v
celici, v kateri so bili pridržani, in
ni omogočalo nobene zasebnosti.
Celica, v kateri je bilo sedem ljudi,
je bila opremljena z eno posteljo.
»Bilo je kot v grozljivki. Še nikoli
nisem videl česa takega.«
Nedoločeno število hrvaških
policistov v modrih uniformah,
z dvema policijskima psoma, je
člane skupine zaslišalo o njihovi
starosti. Najmlajši je izjavil,
da je star 16 let, predstavniki
oblasti pa so odgovorili:
»Ne, rojen si bil leta 2001.«
Isti hrvaški policist je potlej
mladoletnika s pestjo večkrat
udaril v obraz. Mladoletnika
so podvrgli enakim postopkom
kot odrasle, tako kot že prej na
slovenski policijski postaji v Novem
mestu. Izpraševanec je na policijski
postaji na Hrvaškem znova izrazil
namero zaprositi za azil, vendar
so njegovo prošnjo zavrnili.
Skupino so potlej v belem
policijskem kombiju prepeljali
do meje. Izkrcali so jo iz
kombija in s hrvaškega ozemlja
potisnili nazaj v Bosno (v bližini
mesta Velika Kladuša).
DATUM IN URA:
11. marec 2019, 9.00
LOKACIJA:
Zilje, Slovenija, blizu Zilj
KOORDINATE:
45.4597271, 15.2956027
PRISILNA VRNITEV IZ:
Slovenije, Hrvaške
PRISILNA VRNITEV V:
Bosno
DEMOGRAFSKI PODATKI:
13 oseb, starost 7–14, 50, neznano,
iz Afganistana, Irana, Iraka
VPLETENI MLADOLETNI?
Da
UPORABLJENO NASILJE:
izpostavljanje klimatskim napravam
in skrajnim temperaturam med
vožnjo, grožnje s pištolami, kraja
osebne lastnine, divja vožnja
VPLETENI POLICISTI:
Okoli 10 policistov na različnih
lokacijah. Slovenska policija:
temno modre uniforme, s pištolami,
gumijevkami, lisicami in razpršilci za
pasom. Šesterokotni ali peterokotni
emblem s slovensko zastavo in
napisom »Policija« na rokavih. Hrvaški
policisti: temno modre uniforme. Več
kombijev na različnih lokacijah.
ODPELJANI NA POLICIJSKO
POSTAJO?
Da
OBRAVNAVA NA POLICIJSKI POSTAJI
ALI DRUGEM KRAJU PRIDRŽANJA:
pridržanje, fotografiranje,
vzeti osebni podatki, podpis
dokumentov, brez prevajalca
JE BIL IZRAŽEN NAMEN
ZAPROSITI ZA AZIL?
Da
POROČILO PODAL:
[Re:]ports Sarajevo
POROČILO
Skupina, sprva sestavljena iz
štiriindvajsetih potujočih, je 3. marca
2019 odrinila iz Velike Kladuše (BiH).
Blizu Miljkovićev (BiH), približno na
koordinatah 45.2027349, 15.8023509,
je prečkala mejo s Hrvaško.
Skupina je hodila predvsem ponoči
in spala v gozdovih. Po več nočeh
hoje ji je zmanjkalo hrane. Imela je
samo še nekaj kruha, orehe in rozine.
Takrat je bila približno na koordinatah
45.4240133, 15.6283776. Zato se je enajst
oseb odločilo skupino zapustiti in se
prostovoljno predati hrvaškim oblastem,
ki so jih odpeljale nazaj v Bosno.
Preostanek skupine, trinajst oseb, med
njimi pet mladoletnih, starih od 7 do 14
let, in tri ženske, je nadaljeval pot proti
Sloveniji in skušal čim bolj pospešiti.
Po skupno osmih nočeh in dveh dneh hoje
so člani skupine 11. marca dosegli hrvaško-
-slovensko mejo. V Slovenijo so vstopili
okoli 9. ure blizu Zilj (SVN), približno na
koordinatah 45.4597271, 15.2956027. Kolpo
so prečkali peš, voda jim je segala čez
sredino stegen. Oče izpraševane družine je
moral reko prečkati dvakrat, ker njegova
žena, ki je imela menstruacijo in je bila
po dolgi hoji nasploh izčrpana, ni bila
dovolj pri močeh, da bi čez reko nesla
del njihove prtljage. Močno je deževalo
in vsi so bili premočeni in premraženi.
Po še eni uri in približno dveh kilometrih
hoje v Sloveniji sta jih prijela dva
slovenska policista, ki sta vozila policijski
avto znamke Renault Megane. Eden je
bil mlad policist, druga pa policistka.
Videti je bila zelo jezna, pištolo je
uperila v trinajsterico in kričala nanjo.
Nato je pištolo prislonila neposredno
na sence moškega iz Afganistana.
Policista sta opravila klic in kmalu po tem
»Bili smo kot
zombiji. Ničesar
nisem čutil, le
siljenje na bruhanje
in glavobol.«
23
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
sta prispela dva kombija s po dvema ali
tremi policisti v vsakem. Oblečeni so bili
v temno modre uniforme in opremljeni
s pištolami, gumijevkami, lisicami in z
razpršilci za pasom. Na rokavih so imeli
šesterokoten ali peterokoten emblem s
slovensko zastavo in napisom »Policija«.
Dva policista sta štirinajstletnega sina
izpraševane družine odvedla od skupine, ne
da bi staršem povedala, kam ga peljeta.
»Tako zelo nas je skrbelo.«
Med pogovorom je bilo še vedno
očitno, kako zelo jih je ta izkušnja
vznemirila. Oče je policistu rekel:
»Hočem s svojim sinom!«
Vendar so ga zavrnili, ga grobo prijeli za
roko in ga potisnili v enega od kombijev.
Vsem moškim so rekli, naj se vkrcajo v
isti kombi, ženske in otroci pa so morali v
drugega. V zadnjem delu kombijev ni bilo
oken in bilo je zelo temno. Tam je bilo
samo približno sedem centimetrov visoko
plastično okence, skozi katero so lahko
videli v vozniško kabino. Na stropu sta
bila dva ventilatorja. Zelo je bilo hladno.
»Zrak v kombiju je bil zelo slab.«
Izpraševanec je poudaril, da ni prej še
nikoli bruhal v avtu, med tridesetminutno
vožnjo, ki je sledila, pa je moral kar
dvakrat. Tudi vsi drugi v tistem kombiju
so bruhali. Na tleh je bila nekakšna
luknja in izbljuvki so se zlivali tja.
Očetu je uspelo, da je nos med kriloma
zadnjih vrat zrinil ven in tako prišel
do nekaj svežega zraka, zaradi česar
mu je malo odleglo. Prepričan je, da
so policisti v prtljažni prostor spustili
nekakšen plin, zaradi katerega jih je
sililo na bruhanje. V kombiju ni zaznal
kakega posebnega vonja ali obarvanosti
zraka. Moški so trkali po stenah kombija
in kričali, naj ustavijo in jih spustijo
ven. Policisti pa so nazaj zavpili le:
»Šuti! Šuti!« [Utihni!]
V drugem vozilu je več žensk prav
tako bruhalo, vendar mati izpraševane
družine ni mogla natančno povedati,
ali so bruhale vse ali večina, ker jo
je tako skrbelo za sina. Po približno
tridesetminutni vožnji sta kombija
dosegla policijsko postajo v bližini
Velikega Nerajca (SVN), na koordinatah
45.5096867, 15.1864282. Ko so zapustili
kombije, se je slabost kmalu polegla.
Medtem je policist, ki je odpeljal sina,
od njega zahteval, naj mu pokaže, kje
in kako je skupina prečkala reko. Ker
sta šla po navadni cesti in ne po poti
skozi gozdove, po kateri je šla skupina,
sta reko dosegla v kakih tridesetih
minutah. Policist je najstnika vprašal:
»Bi rad ostal v Sloveniji?«
Ko je fant odgovoril z da,
ga je vprašal, zakaj.
»Ker je Slovenija v šengenskem
območju in so tu gospodarske in
delovne razmere boljše kot v Bosni.«
Policist je odgovoril z okej.
Najstnik ga je vprašal:
»Kaj naj naredimo, da bomo
lahko ostali v Sloveniji?«
Policist je odgovoril samo:
»V Sloveniji ne morete ostati.«
Najstnik ga je večkrat vprašal, zakaj ne,
vendar je policist vsakič odgovoril samo:
»Ne vem.«
Potem so najstnika odvedli v policijski avto,
volvo, in ga prepeljali na isto policijsko
postajo kot preostanek skupine, kjer
so ga končno spet vrnili k staršem.
Na policijski postaji so potujočim dali hitro
hrano. Nato so vsakemu posebej zastavili
vrsto vprašanj, npr. od kod prihaja. Oče
izpraševane družine je policistu povedal,
da hoče ostati v Sloveniji. Vprašali so ga:
»Kako pa se misliš tukaj preživljati?«
Odgovoril je:
»Delal bom.«
Potem so rekli samo:
»Ne, kar nazaj boš šel.«
Čez čas so policisti vzeli vso njihovo
prtljago, jo vtaknili v plastične vreče
in vsakogar, z otroki vred, preiskali.
Pobrali so jim tudi denar in telefone.
»Vzeli so vse, razen oblek, ki smo jih
imeli na sebi. Vzeli so nam celo čevlje
in nam namesto tega dali copate.«
Vse kovinske predmete, kot so
britvice, ščipalci za nohte, škarje,
igle in uhani, so zmetali v koš.
Oče izpraševane družine je moral
potem podpisati tri ali štiri papirje, vse
v slovenščini. Prevajalec je bil navzoč,
vendar ni pojasnil, kaj je v dokumentih
zapisano. Oče ne ve, zakaj prevajalec
ni ničesar pojasnil. Poleg tega tudi ni
dobil kopij papirjev, ki jih je podpisal.
Po približno treh urah na prvi policijski
postaji pri Velikem Nerajcu so skupini
trinajstih znova ukazali, naj se povzpne
v oba kombija. Notri so spet bruhali.
Tokrat so se vozili 20 minut, dokler niso
prišli na drugo policijsko postajo, kjer
so vsako posamezno družino namestili
v sobo s straniščem. Soba je bila zelo
topla, nameščenim so dali hrano, odeje
in rjuhe. Tam so ostali eno noč.
Zjutraj sta jih dva kombija odpeljala
na hrvaški avtocestni mejni prehod,
od koder ni bilo videti nobene reke.
Slovenski policisti so jim vrnili torbe in
skupino predali hrvaškim predstavnikom
oblasti, ki so bili oblečeni v temno
modre uniforme. Vsem trinajstim članom
skupine so rekli, naj vstopijo v en kombi
in naj prtljago vzamejo s seboj. Med
vožnjo, ki je sledila, so spet bruhali.
Po približno enourni vožnji se je kombi
ustavil na hrvaški policijski postaji na
neznani lokaciji. Tamkajšnja uslužbenca
sta nosila civilna oblačila in sta potujočim
rekla, naj svoja imena zapišejo na list
in ga dvignejo v višino prsi. Potem so
jih policisti fotografirali. To so naredili
z vsakim posebej, tudi z otroki.
Po tem kratkem postanku so nadaljevali pot
s kombijem. Spet bruhanje. Oče izpraševane
družine je to vožnjo opisal takole:
»Želel sem si samo, da ne bi nihče
spregovoril z mano, glava me je
tako bolela in tako slabo mi je bilo.
Počutil sem se, kot da umiram.«
Njegov sin je poročal, da v kombiju
ni bilo nobenih sedežev z varnostnimi
pasovi, le klop vzdolž stene, kamor
so lahko sedli. Nekaj otrok, in tudi
njegova mati, je padlo na tla kombija.
»Bili smo kot zombiji. Ničesar
nisem čutil, le siljenje na
bruhanje in glavobol.«
Po približno enoinpolurni vožnji se je
kombi znova ustavil, tokrat na meji med
Hrvaško in Bosno, vzhodno od Velike
Kladuše. Bilo je v hribih, v bližini nekaj
vasi, in tam je bila le ozka poljska pot.
Izpraševanec je točko prisilne vrnitve
lociral približno na koordinatah 45.218623,
16.011921, blizu Velikega Obljaja
(HRV). Ko so prispeli tja, so jim vrnili
telefone in denar, ne pa tudi kovinskih
predmetov, ki so jih slovenski policisti
zmetali v koš. Hrvaški policisti so rekli:
»Hajde! Ideš, marš!«
Na poti v Veliko Kladušo so ob cesti opazili
veliko razbitih telefonov. Po približno
25 kilometrih hoje se je oslabela mati
izpraševane družine zgrudila. Bilo je že
temno, vendar jim je uspelo priti do neke
restavracije in prositi za pomoč. Ljudje v
njej so poklicali bosanske organe oblasti,
ki so jih potem odpeljali v bolnišnico
in se vedli prijazno. Po kakih dveh urah
v bolnišnici je mati dobila serum in
družina je odšla v taborišče Miral v Veliki
Kladuši. Od tam jih je Mednarodna
organizacija za migracije z avtom
prepeljala v taborišče v Bihaću, kamor
so dospeli 13. marca okoli treh zjutraj.
Ob koncu intervjuja je mati
izpraševane družine poudarila, da ne
bo te izkušnje nikdar pozabila:
»Naša deportacija iz Slovenije je nekaj
najhujšega, kar sem kdaj doživela. Zelo
težko mi je, ko se spominjam te poti.«
Oče je pokimal in dodal:
»In vendar bomo morali poskusiti
znova. Nimamo druge izbire. Kje
drugje pa naj ostanemo?«
24
20
18
/1
9sl
ov
en
sko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
Ta pričevanja so le peščica zapisov, zbranih na spletni strani
mreže Border Violence Monitoring. Mreža, ki povezuje različne
nevladne organizacije, kot so No Name Kitchen, Rigardu,
[Re:]ports Sarajevo, Aid Brigade, Balkan Info Van, Escuela
con Alma, BASIS, BelgrAid, Fresh Response, in posameznike,
se ukvarja z dokumentiranjem nezakonitih prisilnih vrnitev
in policijskega nasilja, ki jih na mejah izvajajo organi oblasti
držav članic Evropske unije. Njen cilj je doseči prenehanje
takšnih praks, s podatkovno bazo pričevanj pa si prizadeva
ozavestiti javnost o dogajanju in ji predstaviti zgodbe
žrtev omenjenih zlorab, ki jih največkrat nihče ne sliši.
Na spletni strani www.borderviolence.eu je bilo do
konca februarja 2020 zbranih 678 takšnih pričevanj,
od tega se jih 121 nanaša (tudi) na Slovenijo.
Prevedla Tina Malič
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
26
27V gejm; foto Matej Povše
20
19
/2
0s
lov
en
sko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
Slovensko mladinsko gledališče
Vilharjeva 11, 1000 Ljubljana
T: +386 (0)1 3004 900
F: +386 (0)1 3004 901
info@mladinsko-gl.si
www.mladinsko.com
Svet Slovenskega mladinskega gledališča:
Ana Železnik – predsednica, Semira Osmanagić,
Katarina Stegnar, Asta Vrečko, Janez Žagar
Strokovni svet Slovenskega mladinskega gledališča:
Tatjana Ažman – predsednica, Blaž Lukan,
Janez Pipan, Matjaž Pograjc, Dario Varga
Direktor: Tibor Mihelič Syed
Umetniški vodja: Goran Injac
Režiserja: Matjaž Pograjc, Vito Taufer
Dramaturginja: Urška Brodar
Vodja trženja in odnosov z javnostmi: Helena Grahek
Lektorica: Mateja Dermelj
Strokovni sodelavki: Tina Malič, Katarina Saje
Tehnični vodja: Dušan Kohek
Vodja projektov: Dušan Pernat
Vodja koordinacije programa: Vitomir Obal
Koordinator: Gašper Tesner
Tajnica gledališča: Lidija Čeferin
Računovodkinja: Mateja Turk
Knjigovodkinja: Tina Matajc
Prodaja vstopnic: Gabrijela Bernot, Sanja Spahić
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS.
Ustanoviteljica Slovenskega mladinskega
gledališča je Mestna občina Ljubljana.
Prodaja vstopnic
– v Prodajni galeriji
Trg francoske revolucije 5, 1000 Ljubljana
od ponedeljka do petka med 12.00 in 17.30
ob sobotah med 10.00 in 13.00
01 425 33 12
– pri gledališki blagajni
Vilharjeva 11, 1000 Ljubljana
01 3004 902
uro pred začetkom predstave
– na spletu
www.mladinsko.com
nakup vstopnic s popusti prek spleta ni mogoč
Gledališki list Slovenskega mladinskega gledališča
in Maske Ljubljana
Sezona 2019/2020
Številka 4
Junij 2020
Izide ob vsaki premieri
Izdalo Slovensko mladinsko gledališče
Za izdajatelja Tibor Mihelič Syed
© Vse pravice pridržane
Uredništvo: Urška Brodar, Mateja Dermelj, Helena Grahek,
Goran Injac, Tina Malič, Katarina Saje, Tibor Mihelič Syed
To številko uredila: Tina Malič
Lektorica: Mateja Dermelj
Fotografija na naslovnici in na plakatu: Alessio Mamo
Oblikovanje: Mina Fina, Damjan Ilić, Ivian K. Mujezinović – Grupa Ee
Tisk: Fotoprospekt, d. o. o.
Naklada: 300 izvodov
Cena: 2 €
Maska, zavod za založniško, kulturno
in producentsko dejavnost
Metelkova 6/II, 1000 Ljubljana
T: +386 (0)1 431 31 22, +386 (0)1 431 53 48
F: +386 (0)1 431 31 22
info@maska.si
www.maska.si
Direktor: Janez Janša
Vodja produkcije: Tina Dobnik
Strokovna administrativna sodelavka: Nataša Božič
Unescovo
kreativno mesto
od 2015znanost in kulturo
26
27
slo
ve
ns
ko
M
LA
DIN
SK
O
g
led
ali
šče
I
S
S
N
2
2
3
2
-
2
0
1
9