Kostumi Alenke Bartl so vedno vrhunski in izrazito avtorski, ne glede na to, ali je v filmu predstavljena zgodovinska ali sodobna tematika, ali v njem prevladuje realizem ali fantazijska dimenzija, ali gre za umetniški ali žanrski film. Njeni kostumi so vedno ravno prav opazni in hkrati neopazni. Kostum je pri njej vedno v funkciji filma in igralca ter njegove vloge, nikoli ni namenjen samemu sebi in razkazovanju. /.../
Alenka Bartl je orala ledino na svojem področju avtorskega ustvarjanja. Kostumografijo kot stroko in poklic je utemeljevala tudi teoretično. Postavila je temelje slovenski katedri za kostumografijo. Več desetletij je kot pedagoginja in profesorica na AGRFT svoje izkušnje in znanje predajala novim generacijam režiserjev in dramaturgov ter pri tem kot mentorica za kostumografijo sodelovala tudi pri nastajanju številnih študentskih filmov.
Poučevala je tudi na Šoli za oblikovanje ter na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Filmskim kostumografkam in kostumografom je izbojevala pravico do priznanja avtorskega dela: od zapisa na filmskih plakatih do uveljavitve kostumografije kot samostojne kategorije pri podeljevanju nagrad in priznanj (na primer na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju, kjer je kar trikrat prejela zlato areno za kostumografijo)./.../
Z nagrado Metod Badjura za življenjsko delo se slovenska filmska stroka priklanja izjemnemu avtorskemu prispevku Alenke Bartl, filmske kostumografke in pedagoginje.
(Iz utemeljitve komisije za podelitev nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo 2012)
Alenka Bartl je kmalu po študiju, leta 1954, sodelovala s Františkom Čapom pri filmu V začetku je bil greh. V naslednjih desetletjih je delala s številnimi pomembnimi filmskimi in televizijskimi režiserji. Med njenimi najodmevnejšimi projekti so nedvomno izjemno priljubljena televizijska nanizanka Dekameron, ki jo je leta 1971 zasnoval češki režiser Vaclav Hudeček, in celovečerni filmi Pet minut raja (rež. Igor Pretnar, 1959), Pastirci (rež. France Štiglic, 1973), Idealist (rež. Igor Pretnar, 1976), To so gadi (rež. Jože Bevc, 1977), Praznovanje pomladi (rež. France Štiglic, 1978), Krč (rež. Božo Šprajc, 1979), Pustota (rež. Jože Gale, 1982), Do konca in naprej (rež. Jure Pervanje, 1990) in Umetni raj (rež. Karpo Godina, 1990) ter hrvaški film Kiklop (rež. Antun Vrdoljak, 1982).
Posebno mesto v ustvarjalkinem opusu ima Matjaž Klopčič – soustvarila sta celovečerce Sedmina (prvi barvni film Alenke Bartl; 1969), Strah (1974), Vdovstvo Karoline Žašler (1976), Iskanja (1979), Dediščina (1984), Moj ata, socialistični kulak (1987) ter televizijske produkcije Zadnja šolska naloga (1977), Nori malar (1978), Črna orhideja (1990) in Gospodična Mary (1992). Milan Ljubić je zapisal: »Za njuno sodelovanje lahko rečemo, da sta bila ne samo ustvarjalno povezana, temveč sta se filmsko čutila. Sicer različna temperamenta, a oba zelo likovno izobražena, navsezadnje je bil Matjaž Klopčič po poklicu arhitekt, sta se hitro ujela v skupnem likovnem izrazu večnega filmskega kvadrata: režiser – snemalec – scenograf – kostumograf.«
Alenka Bartl je na puljskem Festivalu jugoslovanskega igranega filma prejela posebno nagrado za kostumografijo filma Strah (1975) ter zlati areni za kostumografijo filmov Dediščina (1985) in Do konca in naprej (1990). V letošnjem letu sta ji Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in Slovenski filmski center podelila nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo.
Podrobnejši podatki o skicah | Alenka Bartl Wiki - sigledal.org | Radijski intervju z dobitnico Badjurove nagrade | Intervju z dobitnico Badjurove nagrade