Prikaži vse (250)
· Črne maske, 1957 (2)
· Triptihon, 1958 (3)
· Aida, 1958 (4)
· La Bohème, 1958 (1)
· Iz mrtvega doma, 1959 (10)
· Jevgenij Onjegin, 1959 (12)
· Bahčisarajska fontana, 1961 (9)
· Človeški glas, 1961 (1)
· Rigoletto, 1962 (8)
· Don Carlos, 1962 (10)
· Iluzije, 1962 (2)
· Premetenka, 1962 (3)
· Razkolnikov, 1964 (5)
· Nina, 1964 (3)
· Trnuljčica, 1964 (8)
· Giselle, 1967 (1)
· Orfej in Evridika, 1967 (8)
· Peta simfonija (Človek in usoda), 1968 (4)
· Don Pasquale, 1968 (6)
· Ocean, 1961 (11)
· Viva la mamma (Teatrske zgode in nezgode), 1972 (22)
· Pikova dama, 1976 (2)
· Don Carlos, 1976 (9)
· Albert Herring, 1977 (1)
· André Chénier, 1977 (9)
· Rusalka, 1979 (14)
· Dekameron, 1981 (7)
· Zvedave ženske, 1987 (7)
· Fidelio, 1996 (2)
· L'armonia drammatica, 1997 (4)
· Don Pasquale, 2001 (4)
· Stara pesem, Ksenija, 2002 (2)
· La Bohème, 2006 (4)
· Črne maske, nerealizirana uprizoritev (22)
· Tajni zakon, 1961 (8)
· Undine, 1973 (3)
· Lucia Lammermoorska, 1976 (7)
· Krpanova kobila, 1992 (12)
Kako narisati Laž iz Kogojevih Črnih mask? Kakšna pa je laž? Ima kratke noge, pravi ljudska modrost. A hkrati je (tako zelo) ženskega spola … kar seveda nikakor ne pomeni, da moški niso lažnivci! Alenka Bartl je ugledala Laž kot elegantno zapeljivko, celo poželjivko, ogrnjeno v skoraj prosojno obleko z bogatim ovratnikom okoli globokega dekolteja, obraz pa ji skriva karnevalska (beneška?) maska, okrašena s perjem (eksotičnih ptic?). In kakšne barve je laž? Zavist je – baje – zelena, modrost modra. Laž je oblečena sama vase: prosojna halja toliko razkriva kot odkriva. Je skorajda gola, a hkrati ima obraz zakrit z (zapeljivo) masko. Vabi in se hkrati izmika. Vsakdo bi si jo poželel, a že naslednji hip bi bil prepoznan za lažnivca. Za trenutek opoja bi prodal svojo verodostojnost. Laž je lahko le laž in Laž, kot jo je narisala Alenka Bartl. Nič drugačna ne more biti. Je lepa, a njena lepota je lažna. S preprosto risbo na papirju formata A4 je umetnica »ujela« Laž in jo za vse čase upodobila v njeni goloti. /.../
In tako lahko sledimo skicam in risbam skozi desetletja, skozi zakladnico svetovne in domače dramske, operne in baletne literature. In ugotavljamo, da se dajo te likovne umetnine, ki oživijo, ko je sešit kostum in ga igralec obleče ter stopi v njem na oder, opisovati, kar pri likovni umetnosti ni vedno tako lahko. Zakaj pa je tu mogoče? Ker skice in risbe, ker kostumi Alenke Bartl pripovedujejo zgodbo, dramatično zgodbo, ki se je, ki se bo odigrala na odru. /.../
Priložnost, da je Alenka Bartl pokazala vso svojo eleganco, tisti prefinjeni čut za skladnost in somernost, ki se ga ne da priučiti, kajti prirojen mora biti, so njeni kostumi za balet in baletne vložke. Triptihon Pie in Pina Mlakar, Švarova Nina, Giselle, Orfej in Evridika ali Rusalka, vsakokrat skorajda metuljasta risba za krhka, vitka telesa plesalk in kot strune napeta telesa plesalcev, ki jih kostumi bolj odkrivajo kot zakrivajo. Kostum samo poudarja lahkotnost gibanja, kot da se plesalke in plesalci skoraj ne dotikajo tal. Umetnica ne sledi konvenciji nabranih tilastih krilc, ampak iznajde nekaj med partituro in kinetografijo: samo znaki so, označevalci, ki bodo v ritmičnem gibanju plesa prerasli v lepoto, se zlili z glasbo in se spojili z lučjo, ki oder mehča v nedoločen prostor sanjarije in fantazije. Saj balet je umetnost, katere edini aksiom je, kot zapiše Pino Mlakar, patriarh slovenskega baleta: »Lepota je resnica, resnica je lepota, obema pa je enakovreden etos, ki je tretja resnica. Enotnost te svete trojice je aksiom umetnosti …«
Ivo Svetina, Lepota v dramatičnem gibanju (odlomki iz doslej neobjavljenega zapisa o ustvarjanju Alenke Bartl)
Ivo Svetina, Lepota v dramatičnem gibanju (odlomki iz doslej neobjavljenega zapisa o ustvarjanju Alenke Bartl)