Iz utemeljitve podelitve Borštnikovega prstana
Ker se o damah ne govori, koliko so stare, bomo povedali le, da je bila rojena leta 1942 v Trstu. Letnica in kraj rojstva jasno povesta, v kako hudem času in v kako izpostavljenem okolju je preživljala otroštvo naša lavreatka. Ni ji bilo še dve leti, ko so ji fašisti ustrelili očeta kot talca, tik pred koncem vojne pa sta z mamo po čudežnem naključju preživeli še bombardiranje predela Trsta, kjer so živeli in ostali čisto brez vsega. Takrat se je začelo njeno romanje od none na Krasu do tet na Kočevskem in v Beli krajini. Šele čez nekaj let sta z mamo mogli zaživeti skupaj, najprej v Sežani in pozneje v Kopru, kjer je obiskovala srednjo šolo. A življenje ji tudi takrat ni prizanašalo. Mama je bila več let hudo bolna in zato tudi denarja ni bilo.
Že od malega je hotela postati igralka. Na kraški gmajni so na električni daljnovod privezane rjuhe služile za zavese in pred njimi je igrala za druge otroke, mamo, teto in sosedo. Kljub vsem oviram se ji je uresničila velika želja – sprejeta je bila na igralsko akademijo in za preživetje bila pripravljena zjutraj po Ljubljani razvažati mleko ali časopise. Ob koncu študija na AGRFT je bila Minu krhka, skromna, čedna, drobna, a obetajoča začetnica. Ker jo je ljubezen vlekla v Celje, je odklonila ponujeni angažma v ljubljanski Drami. V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju je bila najprej v obveznih vlogah mladih igralk ranljiva in lepa v mladinskih igrah Jing Tai, Trnuljčica, Princesa Violeta, Pepelka in drugih, pa mladostna naivka Vida v Rendez-vousu, Malika v Varhu, Manica v Desetem bratu, Corry v Bosa v parku, a že v Celju nosilka težkih vlog sodobnih avtorjev kakor Jessica v Sartrovih Umazanih rokah ali Veronika Deseniška, najprej v Novačanovem Hermanu Celjskem in potem še osupljiva Župančičeva Veronika, ko se je prvič predstavila leta 1970 na Tednu slovenske drame, takrat prvič poimenovanem Borštnikovo srečanje. V Celju je v osmih sezonah odigrala 34 vlog.
Potem jo je na srečo Drame SNG Maribor Branko Gombač povabil v Maribor. Bila je Nežka v Matičku, Helenca v Ščukah, Micka v Kranjskih komedijantih; vloge v delih slovenskih avtorjev je kronala s Šeligovo Lepo Vido, za katero je že v času Štihovega vodenja Drame in v režiji »njenega« celjskega režiserja Francija Križaja dobila Borštnikovo nagrado in diplomo, nagrado Prešernovega sklada in nagrado publike na Sterijevem pozorju v Novem Sadu. »Otožno sloka postava polega na kanapeju, sivkasta skoraj žalna obleka, nemirna ženska duša. Hlastne, nemočne, natanko premišljene kretnje,« je takrat zapisal Andrej Inkret. V tem bolj zunanjem opisu vloge ni najti odgovora, od kod njena moč. Ta je v odrski prezenci, kot smo pravili nekoč, a jo moramo imenovati predvsem karizma. Vasja Predan pravi, da je »ustvarila magistralno kreacijo«. »Dejal bi,« piše, »da je igralka obarvala Vido samosvoje: temperament in strast je presnovala v racionalno, zavestno ter intelektualno voljo … Racionalizirana volja in razumnost sta bili domala idealen most med ženskostjo in hrepenenjskimi strastmi in prav ta most je vgradil Vidi izjemno plastiko in moč …« Ne bomo iskali ocen v kritikah, omenimo pa vsaj še nekaj nepozabnih vlog: Sofoklejeva Elektra, Sofja Pavlovna v Gorje pametnemu, Nell v Koncu igre, Irena v Ibsenovi drami Ko se mrtvi prebudimo, Ines v Sartrovih Zaprtih vratih, Olga v Treh sestrah, Sonja v Stričku Vanji … Dobila je Glazerjevo nagrado za vloge Markize Marteuill v Nevarnih razmerjih, Vido v Vojakih zgodovine in Marijo v drami Help Vinka Möderndorferja.
Morda sta jo tudi igralsko nelagodje in občutek odvečnosti v spektaklih Tomaža Pandurja odpeljala na gostovanja v Trst, kjer je igrala Sue Bayliss v Millerjevi drami Vsi moji sinovi ali Dunjaško v Češnjevem vrtu. Takrat so tudi s štirimi kolegi igralci iz tržaškega gledališča ustanovili skupino z imenom »Popotni komedijanti« in pet let poleti razveseljevali zamejske Slovence v Italiji in Avstriji. Po končanem obdobju predvsem vizualnega gledališča v Mariboru se je vrnila in odigrala še jubilejno poslovilno vlogo Mary Tyrone v O`Neillovi drami Dolgega dne potovanje v noč …
V zadnjih letih je veliko snemala na Radiu Trst A za slovenski program, aktivno pomaga pri vodenju ljubiteljske igralske družine na Krasu, kjer zdaj večinoma živi, in poučuje v gledališki šoli Studio Art pri Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.
Tone Partljič,
predsednik Sveta Festivala Borštnikovo srečanje
Minu Kjuder - sigledal.org | Še zmeraj sem tukaj in igram! - www.dnevnik.si | Borštnikov prstan si nadane Minu Kjuder - www.rtvslo.si | Minu Kjuder, oddaja Igralci brez maske, 1. del - www.rtvslo.si, 03.02.2013 | Minu Kjuder, oddaja Igralci brez maske, 2. del - www.rtvslo.si, 10.02.2013
E-razstava Borštnikovo srečanje 2010 (Janez Hočevar, Borštnikov prstan 2010) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2011 (Milada Kalezić, Borštnikov prstan 2011) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2012 (Igor Samobor, Borštnikov prstan 2012) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2013 (Olga Kacjan, Borštnikov prstan 2013) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2014 (Vlado Novak, Borštnikov prstan 2013) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2015 (Ljerka Belak, Borštnikov prstan 2015) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2016 (Dare Valič, Borštnikov prstan 2016) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2017 (Saša Pavček, Borštnikov prstan 2017) | E-razstava Prejemnice in prejemniki Borštnikovega prstana (1970-2016)