Festival Borštnikovo srečanje 2016

Strokovna žirija 51. Festivala Borštnikovo srečanje je Veliko nagrado FBS za najboljšo uprizoritev podelila uprizoritvi Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk v režiji Jerneja Lorencija in koprodukciji Slovenskega ljudskega gledališča Celje in Mestnega gledališča Ptuj.

Strokovna žirija 51. Festivala Borštnikovo srečanje (Zala Dobovšek, Tomaž Gubenšek, Ivor Martinić, Nina Šorak in predsednik Martin Kušej) je v utemeljitvi za Veliko nagrado FBS za najboljšo uprizoritev zapisala:

Avtorski projekt Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk  temelji na slavnem Molièrovem besedilu, ki ga ustvarjalna ekipa nadgradi in pred nami pogumno prikaže tragičnost današnjega političnega in umetniškega trenutka. V nizu izjemnih prizorov nam predstavi popolnoma nov izdelek na visokem estetskem nivoju, poln globokih osebnih spoznanj o intimnosti, umetnosti in lastnih slabostih. Ob izjemno inspirativnem in izvirnem skupinskem izvajanju celotnega ansambla se pred nami razgrnejo teme spolnosti, seksualnosti, konzervatizma in avantgardizma, razkrivanja manipulatorskih strategij in posameznikove nemoči, da bi se temu uprl. Predstava, ki iskreno spregovori o družbi, v kateri vladajo lažne veličine, družbi, v kateri sprenevedanje najde plodna tla; o družbi, ki vsem na očeh dopušča vsakodnevno ubijanje ljudi, umetnosti, idej, pravic … Izjemno pomemben in relevanten estetski in etični gledališki dogodek, ki pogumno opozarja na boleče točke današnjega trenutka. 

Nagrado je prejela tudi Pia Zemljič za vlogo Filaminte:

Pia Zemljič v vlogi Filaminte v Učenih ženskah po motivih Molièrovih Učenih žensk /.../ ne popušča v svoji natančnosti izraza. V vlogi Filaminte je preko intimnega razumevanja Molièrovega sveta dokazala, da lahko z minimalnimi izraznimi sredstvi upodobi kompleksno intelektualno držo gostiteljice. Ni trenutka v predstavi, kjer bi pozabila na svoj perfekcionizem. 

Liza Marija Grašič je prejela nagrado za mlado igralko in sicer za vlogo Henriete, ki po besedah žirije "preseneti kot Henrieta v Učenih ženskah po motivih Molièrovih Učenih žensk, kjer z drznostjo neme prisotnosti izpove "raison d'être" svojega lika /.../"

Slovensko ljudsko gledališče Celje | Mestno gledališče Ptuj | Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk |

Violeta Vatovec Einspieler: Edini pogoj za teater, Večer, 17. 9. 2016 | Peter Rak: Gledališče: Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk, Delo, 29. 10. 2015 | NR: Igranje z družbenimi normami, Dnevnik, 18. 9. 2015 | Peter Rak: Zmagoslovje outsiderjev, Delo, 29. 12. 2016 | Ana Rozman: Učene ženske na celjskem odru, Radio Slovenija 1, 19. 9. 2015 | MP: Ljubezen ali spolnost, Celjan, 16. 9. 2015 | Nejc Simšič: Učene ženske o spolnosti, Svet24, 24. 9. 2015

E-razstava Borštnikovo srečanje 2011 (Bartleby, pisar, Velika nagrada FBS 2011) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2012 (Nevihta, Velika nagrada FBS 2012) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2013 (Ponorela lokomotiva, Velika nagrada FBS 2013) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2014 (Svatba, Velika nagrada FBS 2014)  | E-razstava Borštnikovo srečanje 2015 (Hedda Gabler, Velika nagrada FBS 2015) 

Žirija za Borštnikov prstan (Ljerka Belak, Blaž Lukan, Vlado Novak, Alja Predan in Matjaž Zupančič) je odločila, da Borštnikov prstan 2016 prejme igralec Dare Valič.

Strokovna žirija 51. Festivala Borštnikovo srečanje (Zala Dobovšek, Tomaž Gubenšek, Martin Kušej, Ivor Martinič in Nina Šorak) je v svoje poročilo zapisala:

Doživeli smo deset zelo intenzivnih dni, polnih domačih in tujih predstav, diskusij, simpozijev, predavanj in bralnih uprizoritev.

Letošnji festival je zaznamovala beseda, ki je tudi del uradnega poimenovanja festivala, namreč beseda "srečanje". Tako smo to vsaj občutili člani žirije. In menimo, da bi v današnjem gledališču moral biti fokus prav na srečanju, druženju. Nismo bili priča samo izmenjavi mnenj med gosti in umetniki iz veliko različnih držav, temveč seveda tudi srečanju in konfrontaciji slovenskih gledališč med seboj. Ti dve sili ohranjata gledališki svet živ, kritičen in prožen.

Hkrati pa smo imeli možnost videti tudi, kako raznoliko je slovensko gledališče. V enajstih predstavah, ki so bile letos v tekmovalnem programu, smo videli zelo različne oblike uprizoritev in samostojne estetske pristope do gledališča. To je omogočalo tudi  burne razprave med člani žirije.

Še posebej bi radi izpostavili tri predstave, saj se skozi njih vidi aktualno stanje naše družbe. In tako nam nudijo predstave odgovore na vprašanja: Kdo smo? Od kod prihajamo? Kam gremo?

Tako lahko skozi avtorski projekt Republika Slovenija Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Maska vidimo kritični prikaz razvoja takrat še mlade Slovenije, njene prve rane, ki jih je doživela zaradi korupcije in politične manipulacije in s tem tudi mit o "domovini" in njenih herojih.

Zelo aktualna za današnji čas je tudi uprizoritev Pred upokojitvijo Prešernovega gledališča Kranj. Na koncu predstave nas spreleti srh ob prerokbi v povedi "ti časi, ki se bodo vrnili", še posebno, če jo umestimo v sedanje dogajanje in čas.

Predstava Učene ženske Slovenskega ljudskega gledališča Celje in Mestnega gledališča Ptuj pa se spusti globoko  v analizo novih meščanskih slojev in jim iztrga njihovo omejeno, navidezno vsevedno masko.

Te tri predstave so posredno tudi simbol za široko polje izrednih uprizoritev in enako izrednih igralcev, ki smo jih lahko v teh dneh videli.

Za konec bi se radi zahvalili vsem umetnicam in umetnikom ter vsem ostalim sodelavcem gledališča in festivala, predvsem pa umetniški direktorici festivala, Alji Predan, za te izredno zanimive, inovativne in čudovite dni. Hvala.

Žirija je Veliko nagrado Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev podelila avtorskemu projektu Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk v režiji Jerneja Lorencija ter izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje in Mestnega gledališča Ptuj.

Preostale nagrade so bile porazdeljene tako:

• Nagrada za najboljšo režijo: Mateja Koležnik za režijo uprizoritve Pred upokojitvijo v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj.
• Borštnikova nagrada po presoji žirije: Republika Slovenija za angažirano gesto ob 25. obletnici države Republike Slovenije.

• Štiri enakovredne Borštnikove nagrade za igro so prejeli Pia Zemljič za vlogi Filaminte v uprizoritvi Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje in Mestnega gledališča Ptuj in Gospe Flamm v uprizoritvi Rose Bernd v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje, Vesna Jevnikar za vlogo Vere v uprizoritvi Pred upokojitvijo v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj, Jernej Šugman za vlogo Ata Ubuja v uprizoritvi Kralj Ubu v izvedbi SNG Drama Ljubljana in Primož Pirnat za vloge Masovnega moškega v uprizoritvi Projektator v izvedbi Zavoda Delak in Aslaka, Dovrejskega starine, Vijuga, Orientalske plesalke, Begriffenfeldta, Potnika in Gumbarja v uprizoritvi Peer Gynt v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega in Slovenskega stalnega gledališča Trst.

• Borštnikovo nagrada za mlado igralko si delita Patrizia Jurinčič Finžgar za vlogo Hane v uprizoritvi Dogodek v mestu Gogi v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst in Glasbene matice in Liza Marija Grašič za vlogi Rose Bernd v uprizoritvi Rose Bernd v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje in Henriete v uprizoritvi Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje in Mestnega gledališča Ptuj.
• Borštnikovo nagrado za celostno vizualno podobo je prejel kolektiv ustvarjalcev vizualne podobe uprizoritve Pred upokojitvijo v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj: scenografinja Mojca Kocbek Vimos • oblikovalec videa Andrej Intihar • oblikovalec svetlobe Bojan Hudernik • oblikovalec maske Matej Pajntar • kostumograf Alen Hranitelj.
• Borštnikova nagrada za kolektivno avtorsko idejo za celostno oblikovanje odmora pri predstavi Kralj Ubu v izvedbi SNG Drama Ljubljana.
• Borštnikova nagrada za kostumografijo: Jelena Proković za kostumografijo v uprizoritvi Peer Gynt v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega in Slovenskega stalnega gledališča Trst.
• Borštnikova nagrada za dramaturško obdelavo tekstovne predloge: Lotos Vincenc Šparovec, Dragan Živadinov in Mojca Kumerdej za dramaturško obdelavo tekstovne predloge uprizoritve Projektator v izvedbi Zavoda Delak.
• Nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev pretekle sezone (2015/2016) je prejela predstava Rose Bernd Gerharda Hauptmanna v režiji Mateje Koležnik in izvedbi SLG Celje.

Žirija za prstan (Ljerka Belak, Blaž Lukan, Vlado Novak, Alja Predan in Matjaž Zupančič) je za življenjsko delo nagradila igralca Dareta Valiča, dolgoletnega člana SNG Drame Ljubljana.

Blaž Lukan je utemeljitvi zapisal:

Igralstvo letošnjega nagrajenca Dareta Valiča je vezano na njegovo ustvarjalno delovanje v ljubljanski Drami. Od 119 zadetkov v Repertoarju na gledališkem spletnem portalu Sigledal oziroma od okrog 110 dokumentiranih vlog, ki jih je v svojem življenju odigral, jih je velika večina nastala ravno v Drami. A ne vse in ne kar od začetka. V SNG Drama Ljubljana se je namreč redno zaposlil relativno pozno, leta 1971, pri tridesetih, pred tem pa v Drami seveda že igral, prvi nastop, ki ga zazna omenjeni portal, je vloga Predsednika v Millerjevi igri Po padcu leta 1965. Čeprav v njegovem opusu najdemo nastope v skoraj vseh slovenskih gledališčih, od Mestnega gledališča ljubljanskega ter Opere in baleta SNG Ljubljana, Prešernovega gledališča Kranj, Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica, Slovenskega stalnega gledališča Trst in Gledališča Koper do Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, ob tem pa nekaj nastopov v tako imenovani neinstitucionalni produkciji, denimo v Gledališču Glej, Cankarjevem domu ali Špas teatru, pa je teh vlog – gre večinoma za enkratna gostovanja – občutno manj kot tistih v njegovem matičnem gledališču. Zato lahko brez pretiravanja rečemo, da je (bila) ljubljanska Drama Valičeva usoda.

In v resnici se je Dare Valič ravno v Drami razvil v enega najprepoznavnejših igralcev svoje generacije, pa tudi ljubljanske Drame v nekem njenem za ene bolj in za druge manj srečnem zgodovinskem obdobju. Najprej so tu šestdeseta leta preteklega stoletja, ko za mladega igralca, ki je končal Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (1961. se je vpisal na Akademijo za igralsko umetnost), leta 1966 kritik Josip Vidmar zapiše, da v predstavi Človek za vse čase »ni imel priložnosti pokazati svoje sposobnosti«, dve leti pozneje pa Valiču že podeli priznanje za eno izmed njegovih vlog v Orestei, za vlogo Pilada, ki ga je po kritikovem mnenju igral »odločno in živo«, medtem ko je vlogo stražarja odigral »napeto, sugestivno, z veliko fizično zmogljivostjo«. Očitno Valiča, visokega in govorno vselej artikuliranega igralca (leta 1980 je med drugim prejel nagrado za najbolj dognan odrski jezik na Festivalu Borštnikovo srečanje), ki mu je kritik Jože Javoršek deset let pozneje priznal značilno »silovitost«, že na začetku samem ni bilo mogoče spregledati …

Nato sedemdeseta leta, najbolj plodno Valičevo obdobje, s celo vrsto vlog; naštejemo jih lahko samo nekaj: Aleksander v Aleksandru praznih rok, Bertrand v Naivnih lastovkah, Tancredi v Vdovi iz Ancone, Vitez pl. Ripafratta v Krčmarici Mirandolini, grof Šarm v Opereti, Apolon Viktorovič Murzavecki v Volkovih in ovcah, Konstantin v Vanjušinovih otrocih, Jonatan Jeremiah Peachum v Operi za tri groše, Julijan Ščuka v Za narodov blagor, Hollarcut v Morju, Erazem Žulaj v Profesorju Klepcu in še bi lahko naštevali. Za zadnji dve je leta 1980 prejel nagrado na jugoslovanskem Sterijevem pozorju, za Žulaja leto prej Severjevo nagrado, za Viteza pl. Ripafratto pa leta 1973 nagrado za igro na Festivalu Borštnikovo srečanje.

Valičeve igralske kvalitete je prav na začetku sedemdesetih, ob njegovem Aleksandru v Aleksandru praznih rok, lepo opisal kritik Mirko Zupančič: »Razveseljiv igralski dar in žar, pa tudi kulturo je pokazal Dare Valič v vlogi Aleksandra. Oblečen in slečen je obvladoval svojo vlogo s formalnim znanjem, a tudi z obsežnim in čistim notranjim bogastvom. Brez patosa, a z veliko mero senzibilnosti v govoru, kretnji in očeh je prepričljivo izpovedal Aleksandrove človeške dileme.« Še natančneje jih je nemara formuliral kritik France Vurnik ob koncu sedemdesetih, ob Valičevem nastopu v vlogi detektiva Žulaja v Profesorju Klepcu; Valič ga je po kritikovem mnenju odigral »s sporočilno natančnostjo. Podal je nevarnega tipa, ki nastopa s stilom, z uglajenim videzom, za katerim se skriva nevarna, stremuška, napadalna samozavest.« K temu mnenju se bomo še vrnili.

Preden si pogledamo Valičeva osemdeseta na odru ljubljanske Drame, moramo nujno omeniti še njegovo delo pri filmu in na televiziji, ki v največji meri spada ravno v sedemdeseta leta: že konec šestdesetih Peta zaseda, v letu 1976 kar trije filmi: Bele trave, Med strahom in dolžnostjo in Vdovstvo Karoline Žašler, potem znameniti To so gadi in Moja draga Iza; na televiziji pa tudi vloge v dveh nadaljevankah, VOS in Vest in pločevina. Valič nastopa na filmu in televiziji tudi pozneje, med drugim v osemdesetih dvakrat v Poletju v školjki, v devetdesetih v Do konca in naprej in Petih majskih dneh (za vlogo v tem filmu prejme nagrado za epizodnega igralca leta), nazadnje v Srečen za umret leta 2012. Samo mimogrede: v intervjuju leta 2013 pove, da mu je teater bližji kot film, kljub temu pa je v letih svojega najintenzivnejšega igralskega ustvarjanja postal domač obraz tudi filmskim in televizijskim gledalcem.

Jernej v Vorancu, Okeanos v Uklenjenem Prometeju, Trigorin v Utvi, Fernand v Naivnih lastovkah, Tovariš z okraja v Moj ata, socialistični kulak, Barillon v Barillonovi poroki, Julio Gapit v Dogodku v mestu Gogi, to je samo nekaj Valičevih vlog iz osemdesetih let, in za dve od njih, za Fernanda in Barillona, je leta 1985 prejel nagrado Prešernovega sklada. Strokovna žirija je v obrazložitvi poudarila njegovo »izjemno igralstvo«, ki se je v zadnjih dveh letih izkazalo predvsem v komediji, posebno omenila »neposredni stik«, ki ga je Valič vzpostavil z »občutljivostjo gledalca«, in pa njegov »izostreni občutek za ritem in tempo«. Sam veliko pozneje, v že omenjenem intervjuju, nekoliko potoži, da je v gledališču dobival »vedno nekoliko komične vloge«, in to »na žalost«, vendar je že v odgovoru na vprašanje o svojih ustvarjalnih dilemah, ki ga je po podelitvi nagrade poslal Našim razgledom, realistično ugotovil, da »igralec nima skoraj nikakršnega vpliva na program«. Dilemo, ki to nemara sploh ni, pa gotovo najbolje povzame Valičevo zrelo spoznanje, izrečeno skoraj trideset let pozneje, namreč da »človek najlaže igra tisto, kar v resnici ni«. In njegova ljubezen je vedno bila, kot pravi v zapisu v Naših razgledih, »cirkus, hoja po vrvi, žongliranje« … A – na to moramo posebej opozoriti, saj nedvomno drži – vselej s »praktičnim občutkom za želje gledalcev«, saj je »tudi gledalec […] avtor predstave, prav on vpliva na dokončno obliko«, čeprav se vez z njim »večkrat izgubi«. Omenimo še Inkretovo lapidarno oznako Valičeve vloge d‘Orsignyja v Molièru iz osemdesetih let, v kateri je odigral »strašljiv in hkrati zabaven preplet mračnega intrigantstva in pretepaškega sarkazma«, k čemur se bomo prav tako še vrnili.

V devetdesetih Valič med drugim nastopi kot Drugi inšpektor v Sanaciji, Pelias v Medeji, Alkibiad v Timonu Atenskem, Ulrik Brendel v Rosmersholmu, Ded v Grmačah, Kuligin v Treh sestrah in Vladimir v Vladimirju. Prav zadnja vloga je zanj nemara paradigmatična. Zanjo leta 1999 prejme Župančičevo nagrado, z njo nastopi tudi v poznejši televizijski priredbi in v obnovitvi predstave leta 2008. Zdaj se spomnimo že omenjenih Vurnikove in Inkretove kritike in hkrati preberimo, kaj je ob Vladimirju zapisala kritičarka Petra Pogorevc: Vladimir, ki ga »vehementno« igra Dare Valič, je »sprva rahlo okoren, čudaški, vendar simpatije in celo sočutje zbujajoči možak, ki pa postaja v svoji nepopustljivi nadležnosti vse bolj odbijajoče mračnjaški; nepredvidljivo norost, ki se mu plete po možganih, odigra pod masko prividne spokojnosti, ki utegne vsak čas preskočiti v nevarne izbruhe togote«. In še drugi kritik: »Dare Valič je kot Vladimir psihološko ‚linearen‘ in na ta način vseskozi presenetljivo skrivnosten, nevaren, a tudi humoren. Njegova navzočnost v prostoru vzbuja sprva mešane občutke; ko se končno razkrije, pa resnično grozo. Valičev Vladimir nikdar ne gre ‚do konca‘, vselej se, čeprav mukoma, obvladuje in tudi končno skrivnost obdrži zase.«

Lahko rečemo, da se ravno ob Valičevem Vladimirju najbolje pokaže nekakšen paradoks njegove igre, ki jo lahko zaobjamemo z dvema pojmoma: dvom in skrivnost. Čeprav se Valič kot igralec s svojo neposrednostjo morda zdi komu na prvi pogled zlahka ulovljiv, je njegova igralska misel globlja. Sam jo je najbolje izrazil v že omenjenem intervjuju s pomenljivo zvezo »skladno nesoglasje«. Odkritost in zastrtost, linearna površina in vrtoglava globina, simpatičnost in odpor, naivnost in dvom, preprostost in norost, resnoba in humornost; to so slogovno-estetski pari, s katerimi bi lahko zaobjeli – a še vedno ne do konca – Valičevo igralstvo. Odražajo se že na njegovem igralskem obrazu: ta je zaznamovan z nekakšno zagonetnostjo, morda samonezadovoljnostjo, ironično čemernostjo, stalno slabo vestjo, vendar hkrati z lucidnostjo in suverenostjo, čvrstim prepričanjem, ki pa ne sledi veri v red in prav, temveč ravno nasprotno, zavedanju prehodnosti, pomanjkanju smisla, celo absurdu. Kljub usmerjenosti v komično, ki jo je Valič z leti seveda posvojil, ni njegov humor nikdar enoplasten, vselej skriva nekaj »zadaj«, a ne zgolj nekaj resnega, morda tragičnega, temveč nekaj, kar je zadaj za obema, za komičnim in tragičnim. Morda je ključen Valičev igralski napor – in seveda užitek – usmerjen v željo po ravnotežju, uravnoteženju skrajnosti, ne po lažni »spravi«, temveč po uskladitvi nasprotij, ki pa stanja sveta – in igre – nikdar ne vrnejo v prvotno, temveč v njem, v njegovi igri in svetu vselej pustijo globoke sledi. Ki pa, to je treba dodati, jih Valič igralsko spretno prikrije s stilom, z na videz okorno, a vselej rahlo humorno govorno in telesno eleganco ter neubranljivim osebnim šarmom in neposrednostjo.

V pol desetletja novega tisočletja, do upokojitve leta 2005, je Valič v Drami med drugim odigral še vloge Alonsa v Viharju, Kovača v Kamenje bi zagorelo, Pikovega asa v Ljudožercih, Lorda Beckforda v Chattertonu, Tejreziasa v Kralju Ojdipu, Geronta v Scapinovih zvijačah in Jožefa Poljanca v Katarini, pavu in jezuitu, njegova zadnja vloga pa je Star gospod v Robertu Zuccu iz leta 2009. Dare Valič je v naši gledališki in kulturni zavesti nedvomno še vedno zelo prisoten, navkljub – kot sam pravi – »ustvarjalni lenobi«, ki se ji zdaj prepušča. Od njegovih nekdanjih aktivnosti ne smemo pozabiti vsaj še na poučevanje borilnih veščin oz. sabljanja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter na njegovo članstvo v Odboru za človekove pravice konec osemdesetih let. Današnji slavljenec, igralec Dare Valič, je nedvomno velika igralska osebnost, ki sveta slovenskega gledališča ni obogatil samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin.

Dare Valič - sigledal.org | Dare in Nina Valič, oče in hči, oddaja Razmerja - www.rtvslo.si, 18.06.2012 | Dare Valič o svojem življenju in filmu Srečen za umret - www.delo.si, 07.04.2013 | Dare Valič, zgolj navidez »zlahka ulovljiv igralec« - www.delo.si, 06.10.2016 | Dare Valič, oddaja Intervju - www.rtvslo.si, 12.10.2016 | Dare Valič: Na sprejemnih sem lagal kot pes - www.dnevnik.si, 15.10.2016 | Dare Valič: Sem nekakšna vez med gledališčem nekoč in gledališčem danes - www.rtvslo.si, 22.10.2016 | Dare Valič: Igra? Nekaj me je gnalo. Pa sem rekel: grem tja, kjer sem doma - www.delo.si, 23.10.2016 | Pogovor z Daretom Valičem, dobitnikom Borštnikovega prstana - www.rtvslo.si, 23.10.2016 | Portret Dareta Valiča, oddaja Umetnost igre - www.rtvslo.si, 07.11.2016

E-razstava Borštnikovo srečanje 2011 (Milada Kalezić, Borštnikov prstan 2011) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2012 (Igor Samobor, Borštnikov prstan 2012) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2013 (Olga Kacjan, Borštnikov prstan 2013) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2014 (Vlado Novak, Borštnikov prstan 2013 | E-razstava Prejemnice in prejemniki Borštnikovega prstana (1970-2014) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2015 (Ljerka Belak, Borštnikov prstan 2015)