Strokovna žirija 53. Festivala Borštnikovo srečanje je Veliko nagrado za najboljšo uprizoritev podelila uprizoritvi 6 v režiji Žige Divjaka ter koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana.
Strokovna žirija tekmovalnega programa 53. Festivala Borštnikovo srečanje - Nika Arhar, Goran Ferčec, Simona Hamer in Marko Sosič - je v utemeljitev zapisala:
V komorni situaciji in s sugestivnim gledališkim jezikom predstava 6 hrabro razkrije anatomijo dehumanizirane sodobnosti in njenih iracionalnih družbenih predsodkov. Uprizoritev brezšivno združuje dokumentarno in fiktivno gradivo, ki ga avtorska ekipa vzpostavlja v dialogu kontrastov o strahu pred "drugim", ob čemer dobi občinstvo srhljiv vpogled v tiho družbeno vojno, ki se odvija v srcu Evrope. Izvedbeno disciplinirano in politično glasno zrcalijo licemerstvo vsega, kar kot družba mislimo, da smo, tega, kar zares smo, in tistega grozljivega, kar bi lahko postali. Z na videz enostavnim odrskim mehanizmom, izmikajoč plakatnosti in površnosti, uprizoritev angažirano prevprašuje postopek objektivizacije migrantov in beguncev ter osvetli tragično stanje družbe, v kateri strah, rasizem in ksenofobija skupnosti aktivirajo demone, katerih posledice bomo šele videli.
Slovensko mladinsko gledališče | Maska Ljubljana
Marjan Horvat: »Smo strpni, toda ...« | Anja Radaljac: Ocenjujemo | Melita Forstnerič Hajnšek: Vse dileme strahu
E-razstava Borštnikovo srečanje 2011 (Bartleby, pisar, Velika nagrada FBS 2011) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2012 (Nevihta, Velika nagrada FBS 2012) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2013 (Ponorela lokomotiva, Velika nagrada FBS 2013) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2014 (Svatba, Velika nagrada FBS 2014) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2015 (Hedda Gabler, Velika nagrada FBS 2015) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2016 (Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk, Velika nagrada 2016) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2017 (Nemoč, Velika nagrada 2017)
Vizualna podoba predstave 6, prejemnice Borštnikove velike nagrade 2018.. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana. Asistentka raziskave Maja Ava Žiberna Oblikovalec videa Domen Martinčič Na videu Sajjad Ahmadi, Ojalan Alothman, Sayed Mahdi Hashemi, Erfan Gulzari, Omid Moradi, Majid Tahiri Oblikovalec zvoka Iztok Drabik Jug Oblikovalec svetlobe David Orešič Svetovalka za kostumografijo Slavica Janošević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Vodja predstave Mato Marinček Producentka Tina Dobnik Zasedba Iztok Drabik Jug Alja Kapun Katarina Stegnar Vito Weis Gregor Zorc
Na fotografiji: Katarina Stegnar, Gregor Zorc, Vito Weis, Alja Kapun, Iztok Drabik Jug. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Gregor Zorc, Vito Weis, Alja Kapun, Iztok Drabik Jug. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Katarina Stegnar. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Alja Kapun. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Vito Weiss, Alja Kapun, Iztok Drabik Jug. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Katarina Stegnar, Gregor Zorc, Vito Weiss, Alja Kapun, Iztok Drabik Jug. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Katarina Stegnar, Gregor Zorc, Vito Weiss, Alja Kapun, Iztok Drabik Jug. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Vito Weiss, Alja Kapun. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Gregor Zorc. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Katarina Stegnar. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Gregor Zorc. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Vito Weis. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Katarina Stegnar, Gregor Zorc, Vito Weis. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Katarina Stegnar, Gregor Zorc, Vito Weis. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Gregor Zorc, Vito Weis. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Iztok Drabik Jug. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Alja Kapun. Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Režija Žiga Divjak Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana Premiera 31. 3. 2018, Nova pošta Ljubljana PDF
Janez Škof, rojen leta 1960, je vrhunski igralec, ob tem pa tudi harmonikar in pevec.
Igrati je pričel v srednješolskih letih. Še pred zaključkom študija dramske igre in umetniške besede na AGRFT v Ljubljani je bil eno leto zaposlen v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici. Tam je v sezoni 1982/83 nastopil v petih predstavah, med njimi v Shakespearovi igri Troilus in Kresida, kjer je »dovolj domiselno in prepričljivo« odigral Troilusa.
Študij je zaključil leta 1984 z vlogo Vnuka v igri Karol Sławomirja Mrožka (diplomiral je dve leti kasneje), približno v tem obdobju odigral talca Leslieja v Behanovem Talcu (1984) v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, v sezoni 1984/85 pa kot svobodnjak pričel sodelovanje z Dramo SNG Maribor: nastopil je kot Borut v krstni izvedbi dela Borutovo poletje (1984) Gorana Gluvića v režiji Vita Tauferja, s katerim sta kasneje še večkrat zelo plodovito sodelovala. Na mariborskem odru je v tistem obdobju nastopil še kot v Heiner Schneider v drami Meščani (1985) Petra Turrinija, Prokop v Miraklu o sveti Neži (1985) Ervina Fritza, Brana in Vojvoda von Hessenfeld v Metastabilnem Graalu (1987) Nenada Prokića in Tuzenbah v Treh sestrah (1987) Čehova. V Prešernovem gledališču v Kranju je oblikoval Schappanziga v Shafferjevi Črni komediji (1987).
Prelom v njegovi karieri je pomenil angažma v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je bil zaposlen od 1. decembra 1987 do konca maja 1991. Gledalci in strokovna javnost so kmalu prepoznali njegov igralski potencial – v štirih sezonah je v MGL oblikoval sedem dramskih kreacij in za štiri med njimi prejel nagrade.
Za vloge Klementa v drami Klementov padec Draga Jančarja, Lucinda v igri La discreta enamorada Lopeja de Vege in Svetliča v komediji Pesnikova žena prihaja Toneta Partljiča je leta 1989 prejel Dnevnikovo nagrado za najboljše stvaritve v sezoni 1988/89. Žirija je ob tem pronicljivo opisala Škofove igralske kvalitete, ki so in še vedno zaznamujejo njegovo ustvarjanje: »Najbrž med obiskovalci MGL ni nikogar, ki ne bi navdušeno zaploskal dobitniku nagrade za najboljšega igralca v prejšnji sezoni – Janezu Škofu. Verjetno pa bi bili gledalci malo manj složni, če bi se morali odločiti, s katero vlogo si je Janez Škof to nagrado najbolj zaslužil. Kajti značilno za njegovo igranje je prav to, da iz vsake – pa tudi zelo majhne – vloge naredi briljantno in povsem originalno kreacijo. /…/ Njegov izjemni talent, njegova navada, da se vsake vloge loti na popolnoma nov način, in njegovi liki, ki so povsem neopredeljive in svojevrstne igralske kreacije – vse to priča, da je Janez Škof eden najbolj dragocenih in originalnih mladih igralcev.«
Škof je leta 1989 prejel Severjevo nagrado, leta 1990 pa še Sterijevo nagrado za najboljšo moško vlogo – žirijo novosadskega festivala je prepričal njegov Tone Grum v Jovanovićevi igri Viktor ali Dan mladosti (1989). Istega leta je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, in sicer za navedene like v MGL in za Sultana Šahrijarja Lepega v kultni Šeherezadi (1989) v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča – v tem obdobju je gostoval tudi v drugih gledališčih. V režiji Tomaža Pandurja je kot Sultan Šahrijar Lepi »ustvaril vseskozi sugestiven lik: lascivno figuro drznega izzivalca in pomehkuženega uživača, okrutneža in v materino zavetje zatekajočega se otroka je stopnjeval v demonično bitje, ki kot v transu drhti v orgiastičnem obredu topega klanja in obsedenosti od krvi. Dosledno izzivalna drža in virtuozno obvladanje telesa kažeta igralca z izjemno kulturo giba, idealnega interpreta zahtevnih prizorov, oblikovanih z bogato domišljijo in z drznimi koreografskimi rešitvami. Igra Janeza Škofa vnaša v moški del ansambla potrebno ostrino, suveren odrski nastop in intenzivno interpretacijo, s katero postaja Šahrijar Lepi dejansko središčni lik uprizarjane drame skrajne osamljenosti, lik, ki pustoši navznoter in navzven, despot in demon, ki se zazrt v nič koplje v topli človeški krvi.«
V Pandurjevi postavitvi Goethejevega Fausta (1990) v Drami SNG Maribor je odigral naslovno vlogo. Za Fausta je leta 1990 prejel nagrado za najboljšo igralsko kreacijo na festivalu MESS v Sarajevu, za ta lik in za Edwarda Schwarza v Lulu (1990) pa še nagrado občinstva Borštnikovega srečanja 1990.
Janez Škof je iz MGL odšel v Slovensko mladinsko gledališče, kjer je v trinajstih letih zasnoval pisano paleto likov: v sodelovanju z režiserjem Vitom Tauferjem je oblikoval nepresežene komične like, kot so Amor v Psihi (1993; za to vlogo je bil leta 1994 izbran za Žlahtnega komedijanta 3. Dnevov komedije v Celju), vseskozi izjemno zabaven Zadnik v Snu kresne noči (1999) in Tartif v istoimenski komediji (1993), a tudi sugestivne, sanjske, domišljijske figure, vpete v pretanjeno ansambelsko soigro v predstavah Silence Silence Silence (1996) in Drrream (2000), pa like, kakršen je Ata Ubu v predstavi Ubu/I. del: Poljaki (2000). Med njegovimi pomembnejšimi kreacijami v SMG velja vsekakor omeniti vsaj še like: Roberto Zucco v Pograjčevi postavitvi istoimenskega teksta leta 1994, Doktor Mozgavšek v Klovnih (1995), Tejresias v Kralju Ojdipu (1998). V predstavi Preganjanje in umor Jean-Paula Marata, kakor ju prikazuje charentonska igralska družina v režiji gospoda de Sada (2002) je združil svoje igralsko, glasbeno in pevsko znanje ter kot Cucurucucu s harmoniko (skupaj s svojim bendom Čompe) določal ritem in atmosfere od začetka do konca.
V zunajinstitucionalnem projektu Dragana Živadinova (Kozmokinetični kabinet Noordung) OHorganizem – Obred poslavljanja od Tanka (2002): »Prikličimo si v spomin samo nevrotično gestikulacijo norega profesorja – neverjetnega Janeza Škofa, ki nikakor ni karikatura vrhovnega atraktorja, temveč princip gibanja skozi sodobni gibalni (informacijski) kaos.«
Leta 2003 se je Janez Škof odločil za naslednji korak v svojem življenju – zapustil je SMG in se pridružil igralskemu ansamblu SNG Drama Ljubljana; od takrat je na tem odru nastopil v sedeminštiridesetih uprizoritvah. Oblikoval je tako glavne in nosilne like kot tudi številne miniature, like, ki jih morda v »običajni« interpretaciji sploh ne bi opazili, v dovršeni izvedbi Janeza Škofa pa postanejo nepozabni, zaznamujejo celotno uprizoritev in gradijo njeno atmosfero. Janez Škof je karizmatičen igralec, ki s svojo neusahljivo energijo, z močno odrsko prezenco, s pretanjenim občutkom za ritem in seveda tudi z nezmotljivim komičnim čutom zna hkrati začarati gledalce in s seboj »potegniti« soigralce. Zdi se, kakor da s svojo pojavnostjo ustvarja pogoje, ki omogočajo usklajeno, pogosto tudi razigrano ansambelsko igro.
Omenimo le nekaj vlog iz njegovega osupljivega opusa na odru ljubljanske Drame:
- Arnolf v Šoli za žene (2003), ki je poganjal dejanje, določal predstavi ritem.
- Kralj Edvard Drugi v istoimenski tragediji (2005; za to vlogo je istega leta prejel Borštnikovo nagrado), ki ga Janez Škof »oblikuje sprva kot muhastega, infantilno trmastega vladarja, ki le zelo počasi začenja dojemati globino brezna, v katerega se pogreza«.
- Divji mož v Podzemnem bluzu (2006): »Čeprav je /…/ po tekstu potaknjenih nekaj ostrih in bolečih bodic in čeprav končna poanta doda še en kamenček v mozaik raznih podob osamljenosti sodobnega človeka, ki jih ponuja repertoar ljubljanske Drame, je tisti, ki navdušuje in provocira, Janez Škof, ne pa Handke.«
- Albertus Rhon, »sočna epizoda Janeza Škofa«, v Prostrani deželi (2006).
- Robustni kmet Colladan v Šparovčku (2006).
- Bravurozni lik Claire v Služkinjah (2007).
- Molière v delu Zarota svetohlincev, Molière (2009): »Molièra igra Janez Škof, dosledno od začetka do konca v poziciji krhkega subjekta, ki sledi nečemu, kar ga presega, ranljiv je in ponižen v notranjosti, čeprav docela suveren v igri, virtuoznemu komedijantskemu zanosu dodajajoč še neko povsem zasebno zadrego in dvom, zaradi česar je njegova vloga še toliko večja.«
- Imenitni in komično detajlirani vlogi Soproge in Služkinje v komediji Ko sem bil mrtev (2010).
- Zdravnik, Skušnjavec v igri V Damask (2010).
- Zygfryd Tengier v Ponoreli lokomotivi (2012): »Na prizorišču te samo na prvi pogled lahkotne Lorencijeve uprizoritve dominirata Aljaž Jovanović kot 'kurjač' in Janez Škof kot 'strojevodja': prvi, sajast /…/; in drugi, skoraj ves čas s hrbtom obrnjen v občinstvo kot zdaj zlovešča, zdaj benigna prisotnost nekoga, ki ima v rokah krmilo te hudičeve pošasti, v resnici pa prebira tipke klavirja in vsemu okrog samo sekundira.«
- Eskim, Človek iz prihodnosti, Metuzalem v igri Misterij buffo (2013): »Presežna je uprizoritev zlasti v nekaterih nastopih komentatorja Janeza Škofa.«
- Jurij v Svatbi (2013): »Nepopisna vseobsežnost, s katero Janez Škof vstopa v lik Jurija, pa je brez dvoma absolutni presežni parameter celotne uprizoritve; že sama sila njegove podobe in neverbalne drže izražata učinek nenehnega notranjega procesiranja. Krhkost, nebogljenost in pretresljivo otroško čudenje se izvijajo v pulzirajočo sočasnost kipeče ljubezni in neznosnega strahu. Vrhunsko izdelana vloga, ki skozi na tesno sešite drobne detajle, ekspresivno neprisiljenost in veličastno nemost izrazi in razpre v nadaljnji razmislek več kot morje besed.« In: »Med igralci izstopata glavna junaka: Janez Škof se v vlogo tako razraste, kot da bi jo Šeligo pisal z njim v mislih.«
- Oče v Angelu pozabe (2014; za to vlogo je istega leta prejel Borštnikovo nagrado): »Živ igralski odmev vrača liku očeta razpoloženi Janez Škof, ki je skoraj zlit z njim, vihravo nepredvidljiv, pobalinski tovariš v igri, tudi očetovsko ponosen, simpatično trmast in muhast, v humorju kdaj smrtno resno obstane z mučnim prebijanjem čez (po)vojne brazgotine.«
- Magnus v predstavi Figurae Veneris Historiae (2014): »V predstavi je pričevalec, komentator ali tiho navzoča priča izjemni Janez Škof, ki mimogrede odigra še kakšnih pet, šest asistenc.«
- Priam v Iliadi (2015): »Uverturo v uprizoritev izvrši Janez Škof kot trojanski kralj Priam, ki pravzaprav zasede izvirne besede Homerja. Tu in tudi pozneje Škof izvrstno izoblikuje pripoved, naknadno jo okiti še z guslami in petjem, manj je pri njegovem liku prisotnega psihološkega nanosa, je prej vezno tkivo, bolj 'objektivni' pripovedovalec kot nekdo, ki Iliado živi.«
- Klovnovsko neroden Valentin v Valentiniadi (2016), s soigralcem Alojzem Svetetom naravnost virtuozen v skeču Popravljeni reflektor.
- »Nezamenljivi Janez Škof kot prilagodljivo in večno žejni Glažek s tresočo roko« v Županovi Micki (2017).
- Nastopajoči v Visoški kroniki (2018): »Podajanje snovi na odru ostaja v nedefinirano fluidnem stanju (ne)opredeljenega stališča do romana, kar spremeni oziroma spremembo napove, je šele prihod Janeza Škofa, sprva ponosnega, potem pa osramočenega (ne več) visoškega gospodarja in pokornega vernika/nosilca vsesplošnega mnenja/nosilca tistega, kar mi je rečeno, bo že res.«
- Kadilec, Protikadilec, vokal, harmonika v satiri Prekleti kadilci (2018): »Očitno je, da je to uigrana ekipa z izkušnjami s kolektivnimi projekti in naselitvijo skupnega prostora, tihimi povezavami in zavezništvi ter močnimi osebnimi prispevki v vzpostavljanju odnosa do materiala in vpenjanju osebnih prigod ali razmislekov. Pri slednjem predvsem zablesti Janez Škof v uvodni sekvenci o božjem stvarjenju z neustavljivimi improvizacijskimi impulzi v komunikaciji z gledalci.«
Kljub temu da je Janez Škof eden najbolj uveljavljenih slovenskih igralcev, kljub bogati igralski in performerski izkušnji se še vedno rad poda tudi v eksperimentalne in neinstitucionalne projekte. Nazadnje je izjemne kreacije zasnoval kot Marmeladov, Svidrigajlov in Porfirij v Zločinu in kazni, magistrski produkciji Mirjane Medojević (AGRFT v sodelovanju z LGL, 2017). Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) je Zločin in kazen izbralo za najboljšo uprizoritev leta 2017.
Ko na odru gledamo Janeza Škofa, se zdi, kakor da igra z neverjetno lahkostjo, hkrati pa z energijo in prezenco napolnjuje ves prostor. Enkrat nas navdušuje z minimalizmom v izrazu, drugič z ludizmom, pa s presenetljivo komiko in drobnimi, preprostimi, a izvirnimi in neskončno duhovitimi domislicami. Njegova igra je skrajno domišljena in analitična, pa vendar se zdi, kot da prihaja iz notranjega impulza, izčiščenega instinkta. Res je, Janez Škof ima »igro v krvi«. Zato ni presenetljivo, da je v svoji karieri zasnoval številne like, ki danes veljajo za antologijske in se jih po dvajsetih, tridesetih ali več letih še vedno živo spominjamo. Ob tem ohranja in nadgrajuje svežino svojega igralskega izraza – kot igralec je še zmeraj radoveden, iskateljski in igriv. Najbrž ga prav zaradi tega mlade ekipe tako rade sprejmejo medse.
Janeza Škofa so leta 2014 v intervjuju za Delo povprašali, katere so glavne igralčeve lastnosti. Odgovoril je: »Veselje do igre, občutek za mero, pogum, celotna prisotnost v trenutku, posluh za vse, kar se dogaja na odru, domišljija, sproščenost in znanje teksta.« In prav te lastnosti ima nedvomno sam – jasno jih lahko razberemo iz njegovih odrskih upodobitev. In še več: zdi se, da jih s svojo ljubeznijo do gledališča, pristopom in igralsko držo hote ali nehote prenaša tudi na svoje soigralce, še zlasti mlajše, ter tako pripomore k tesni in usklajeni ansambelski igri.
mag. Tea Rogelj
Na fotografiji: Irena Varga (Vdova Quin) in Janez Škof (Stari Mahon)
Na fotografiji: Janez Škof (Gospa) in Veronika Drolc (Solange)
Na fotografiji: Damjana Luthar (Babica), Janez Škof (Vnuk) in Jagoda Tovirac (Okulistka)
Na fotografiji: Janez Škof in Urbič Breda v predstavi Poslednji gost v režiji Emila Aberška in produkciji Primorskega dramskega gledališča/SNG Nova Gorica
Na fotografiji: Janez Škof (Don Marin) in Sergej Ferrari (Skopuh) v predstavi Skopuh v režiji Radoslava Dorića in produkciji Primorskega dramskega gledališča/SNG Nova Gorica
Na fotografiji: Janez Škof in Tone Šolar v predstavi Lov na podgane v režiji Dušana Mlakarja in produkciji Primorskega dramskega gledališča/SNG Nova Gorica
Na fotografiji: Janez Škof, Sergej Ferrari, Teja Glažar, Ivo Barišič, Draga Kokot in Sandi Krošl v predstavi Troilus in Kresida v režiji Dina Radojevića in produkciji Primorskega dramskega gledališča/SNG Nova Gorica
Na fotografiji: Janez Škof in Jagoda Tovirac v predstavi Talec v režiji Mileta Koruna in produkciji Slovenskega stalnega gledališča Trst
Na fotografiji: Janez Škof (Prokop) v predstavi Mirakel o Sveti Neži v režiji Aleša Jana in produkciji Drame SNG Maribor
Na fotografiji: Janez Škof (Faust) v predstavi Faust v režiji Tomaža Pandurja in produkciji Drame SNG Maribor
Na fotografiji: Janez Škof (Edvard Schwarz) v predstavi Lulu v režiji Eduarda Milerja in produkciji Drame SNG Maribor
Na fotografiji: Janez Škof in Mirjam Korbar v predstavi Klementov padec v režiji Janeza Pipana in produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega
Na fotografiji: Janez Škof (Lucindo) v predstavi La Discreta Enamorada v režiji Vita Tauferja in produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega
Na fotografiji: Janez Škof (Tone Grom) v predstavi Viktor ali Dan mladosti v režiji Janeza Pipana in produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega
Na fotografiji: Janez Škof (Sultan Šahrijar Lepi) v uprizoritvi Šeherezada v režiji Tomaža Pandurja in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča
Na fotografiji: Janez Škof (Moški) v uprizoritvi Susn v režiji Eduarda Milerja in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča
Na fotografiji: Janez Škof (Tartif) v uprizoritvi Tartif v režiji Vita Tauferja in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča
Na fotografiji: Janez Škof (Amor) v uprizoritvi Psiha v režiji Vita Tauferja in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča
Na fotografiji: Janez Škof in Dario Varga v uprizoritvi Roberto Zucco v režiji Matjaža Pograjca in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča
Na fotografiji: Janez Škof v uprizoritvi Silence Silence Silence v režiji Vita Tauferja in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča
Na fotografiji: Janez Škof (Mali menih, FIlozof) in Nataša Barbara Gračner (Galileo Galilei) v uprizoritvi Galileo Galilei v režiji Matjaža Bergerja in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča
Na fotografiji: Uprizoritev Kralj Ojdipus v režiji Tomija Janežiča in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča
Na fotografiji: Janez Škof (Sasportas - Robespierre) v uprizoritvi Naloga v režiji Eduarda Milerja in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča
Na fotografiji: Janez Škof (Kralj Rihard II) in Ivan Peternelj v uprizoritvi Glas v režiji Matjaža Bergerja in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča
Na fotografiji: Janez Škof (Harpagon) v uprizoritvi Skopuh v režiji Vita Tauferja in produkciji Prešernovega gledališča Kranj
Na fotografiji: Janez Škof v uprizoritvi Drrream v režiji Vita Tauferja in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča
Na fotografiji: Janez Škof v uprizoritvi Ubu/1. del: Poljaki v režiji Vita Tauferja in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča
Na fotografiji: Uroš Fürst (Krizald) in Janez Škof (Arnolf) v uprizoritvi Šola za žene v režiji Mateje Koležnik in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Gregor Zorc (Kriterij), Saša Mihelčič (Celija), Alojz Svete (Le Beau), Janez Škof (Vojvoda), Maja Sever (Gertruda) v uprizoritvi Kakor vam drago v režiji Sebastijana Horvata in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Janz Škof (Bruno) v uprizoritvi Čisti vrelec ljubezni v režiji Dušana Jovanovića in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Janz Škof (Kveker) in Bojan Emeršič (John Bell) v uprizoritvi Chatterton v režiji Diega de Bree in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Jernej Šugman (Ojdipus), Janez Škof (Kreon) in Saša Mihelčič (Vodja zbora) v uprizoritvi Kralj Ojdipus v režiji Mileta Koruna in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Ana Ruter (Jana), Petra Rojnik (Nena), Gorazd Logar (Dorian), Bojan Emeršič (Adrian), Valter Dragan (Nikson) in Janez Škof (Max) v uprizoritvi Hodnik v režiji Matjaža Zupančiča in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Uroš Fürst (Rakitin), Janez Škof (Starec Zosima), Marko Mandić (Oče Paisij), Bojan Emeršič (Aleksej Fjodorovič Karamazov) in Jurij Zrnec (Oče Josif) v uprizoritvi Bratje Karamazovi v režiji Mileta Koruna in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Janez Škof kot kralj Edvard Drugi v istoimenski uprizoritvi v režiji Diega de Bree in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Bine Matoh (Mihael Kumerdej), Janez Škof (Tobija), Meta Vranič (Leonida) in Nataša Barbara Gračner (Katarina) v uprizoritvi Katarina, pav in jezuit v režiji Janeza Pipana in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Rok Vihar (Sylvain) in Janez Škof (Colladan) v uprizoritvi Šparovček v režiji Martina Kušeja in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Gregor Baković (Solange) in Janez Škof (Claire) v uprizoritvi Služkinji v režiji Diega de Bree in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Janez Škof (Teobald Friedeborn) in Veronika Drolc (Katica) v uprizoritvi Katica iz Heilbronna ali Preizkus z ognjem v režiji François-Michela Pesentija in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Janez Škof (Aron) v uprizoritvi Tit Andronik v režiji Diega de Bree in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Saša Tabaković (Zaharija Moirron), Janez Škof (Jean Baptiste Poquelin de Molière) Bojan Emeršič (Jean Jacques Bouton) v uprizoritvi Zarota svetohlincev, Molière v režiji Tomija Janežiča in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Zvone Hribar (Pedro) in Janez Škof (Vermandero) v uprizoritvi Premenjave v režiji Lindy Davies in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Jernej Šugman (Tašča) in Janez Škof (Soproga) v uprizoritvi Ko sem bil mrtev v režiji Diega de Bree in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Janez Škof (Zdravnik) in Igor Samobor (Neznanec) v uprizoritvi V Damask v režiji Aleksandra Popovskega in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Janez Škof (William Kempte) v uprizoritvi Ljubezen in država v režiji Dragana Živadinova in produkciji SNG Drama Ljubljana v koprodukciji z Zavodom Delak
Na fotografiji: Aljaž Jovanović (Mikołay Wojtaszek) in Janez Škof (Zygfryd Tengier) v uprizoritvi Ponorela lokomotiva v režiji Jerneja Lorencija in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Igor Samobor (*), Janez Škof (Grobar), Marko Mandić (Hamlet) v uprizoritvi Hamlet v režiji Eduarda Milerja in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Janez Škof (Eskim) v uprizoritvi Misterij buffo v režiji Aleksandra Popovskega in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Aljaž Jovanović (Shizofrenik), Janez Škof (Jurij) in Nina Ivanišin (Lenka) ter Tina Vrbnjak (Taja) v uprizoritvi Svatba v režiji Jerneja Lorencija in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Janez Škof (Oče) in Barbara Cerar (Ona) v predstavi Angel pozabe v režiji Igorja Pisona in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Jette Ostan Vejrup (Hera) in Janez Škof (Priam) v predstavi Iliada v režiji Jerneja Lorencija in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Janez Škof (Lev Nikolajevič Tolstoj) v predstavi Vojna in mir v režiji Silvia Purcăreta in koprodukciji SNG Drama Ljubljana, Mestnega gledališča ljubljanskega in Cankarjevega doma
Na fotografiji: Janez Škof in Nataša Barbara Gračner v predstavi Biblija, prvi poskus v režiji Jerneja Lorencija in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Janez Škof v predstavi Visoška kronika v režiji Jerneja Lorencija in produkciji SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Aljaž Jovanović (Hettore Gonzaga) in Janez Škof (Marinelli) v predstavi Emilia Galotti v režiji Igorja Vuka Torbice in produkciji SNG Drama Ljubljana
Poročilo o izvedbi 53. Festivala Borštnikovo srečanje
15. – 28. oktober 2018, SNG Maribor in druge lokacije
V letu 2018 je Festival Borštnikovo srečanje doživel nekaj sprememb programske zasnove: uvod v osrednji festivalski del sta predstavljala nova programska sklopa Mlado gledališče in Študentsko gledališče, s čimer se je FBS podaljšal za dodatne štiri dni in je skupaj trajal dva tedna; s ciljem dodatne mednarodne uveljavitve festivala in slovenskega gledališča je bil okrepljen njegov mednarodni značaj; med tujimi festivalskimi gosti so bili tudi mednarodno uveljavljen gledališki avtor Pippo Delbono z dvema predstavama (Evangelij in Radost) ter nagrajena hrvaška predstava ZeKaEm Črna mati zemla. Sodelovanje in vključenost študentov je bila ponovno osmišljena, uveden je bil Dan slovenskih gledaliških ustvarjalcev, v festivalske spremljevalne sklope pa so bile s številnimi soorganizatorji izpeljane različne dopolnilne in strokovne vsebine. Vpeljana je bila nova knjižna edicija Borštnikov prstan, ki se bo vsako leto posvečala lanskoletnemu dobitniku te najvišje igralske nagrade, prva knjiga pa je posvečena prejemnici prstana leta 2017 Saši Pavček.
Programsko jedro 53. FBS je bil izbor gledaliških predstav v treh vsebinskih sklopih: tekmovalnem, spremljevalnem in mednarodnem. V tekmovalni program je selektorica Zala Dobovšek uvrstila deset gledaliških predstav, opazen je bil visok delež neodvisne gledališke produkcije. V spremljevalni program so bile uvrščene predstave, ki so v pomembni meri zaznamovale gledališko sezono in so s svojo inovativnostjo, kakovostjo in dovršenostjo gledališkega izraza predstavljale pomemben umetniški dosežek ali razvojno spodbudo. V mednarodni del programa so bile povabljene predstave, ki so predstavljale opazen umetniški dosežek v širši regiji in so pomembne tudi s stališča primerjave s slovensko gledališko produkcijo in vpliva na njen razvoj. Nova programska sklopa, posvečena usposabljanju pedagoških delavcev in gledaliških ustvarjalcev (Mlado gledališče) ter predstavitvi gledaliških šol (Študentsko gledališče) sta zasnovana kot trajna festivalska vsebina, z izrazito mednarodno dimenzijo, vključevala sta povabljene slovenske in tuje produkcije, temeljno pa sta povezana z dejavnostmi za razvoj obstoječih in novih občinstev.
Uvedenih je bilo nekaj drugih organizacijskih sprememb: pogovori o tekmovalnih predstavah so tekli takoj po ogledu, predstavitve knjižnih novitet s področja uprizoritvenih umetnosti so bile strnjene v enodnevno intenzivno dogajanje, okrepljene so bile povezave z Mednarodnim gledališkim inštitutom in Evropsko gledališko konvencijo.
Ob zaključku 53. FBS sem javnosti podal strnjeno poročilo:
31 gledaliških predstav v petih programskih sklopih, mednarodni projekti, posveti, okrogle mize, simpoziji, delavnice, usposabljanja, koncerta, razstave in publikacije – vse to je bil 53. Festival Borštnikovo srečanje. Na šestih gledaliških odrih je oktobra 2018 stalo 256 igralk in igralcev, v sklopu festivalskega dogajanja se je na devetih mariborskih prizoriščih zvrstilo 31 gledaliških predstav in vrsta festivalskih spremljevalnih dogodkov. Oblikovali smo nova in obnovili dosedanja sodelovanja, festivalu smo dodali uvodni del, namenjen mladim in razvoju novih občinstev, vključenost študentov smo razširili v mednarodno študentsko platformo, na kateri sodelujejo tudi tuje gledališke akademije, skupaj z Združenjem dramskih umetnikov Slovenije smo praznovali dan gledaliških ustvarjalcev, z Mednarodnim gledališkim inštitutom pa njihov visok jubilej. Jedro letošnjega festivala so bile izbrane predstave v tekmovalnem in spremljevalnem programu, letošnji festival pa se zaključuje z gostovanjem enega najbolj cenjenih in mednarodno uveljavljenih gledaliških avtorjev Pippa Delbona. V vsej raznolikosti letošnjih vsebin, gledaliških estetik in produkcijskih pristopov smo lahko prepoznali nekaj izrazitih trendov, ki izpričujejo zavezanost ali celo predanost ustvarjalcev k ponovnemu premisleku o gledališču in njegovi družbeni vlogi, o uprizoritvenih strategijah ter o položaju gledališkega avtorja oziroma ustvarjalca. Videti je, da se ustvarjalci intenzivneje ukvarjajo s problematiko javnega, skupnega in skupnostnega, pa tudi političnega v najširšem razumevanju te besede, to pa počnejo na izrazito angažiran, osebni način, z jasnimi stališči in v izdelanem gledališkem jeziku. Vse to - v povezavi z izrazito nadarjeno generacijo mladih gledaliških ustvarjalcev, ki že ob vstopu v slovenski gledaliških prostor preseneča z izdelanostjo lastne poetike – nas upravičeno navdaja z optimizmom in visokimi pričakovanji. Letošnji festivalski program izkazuje tudi visoko raven povezanosti in pretočnosti institucionalne in neinstitucionalne produkcije, pri čemer sistemske okoliščine, v katerih deluje slednja, terjajo takojšnjo pozornost in odločno ukrepanje kulturne politike, posodobitev sistema in investicije pa bodo potrebne tudi v mreži javnih gledališč. Upamo, da tudi današnji obisk najvišjih predstavnikov oblasti kaže, da se bodo pogovori o možnih rešitvah lahko pričeli takoj - nenazadnje je potrebno korak ali dva opraviti tudi pri vzpostavitvi okoliščin za delovanje in razvoj Festivala Borštnikovo srečanje. Ob Ministrstvu za kulturo in Mestno občino Maribor, ki sta glavna financerja, je letošnji festival podprlo tudi 45 javnih in zasebnih organizacij, podpornikov in sponzorjev, med njimi mnogi prvič.
Aleš Novak,
umetniški direktor FBS
Video napovednik 53. Festivala Borštnikvoo srečanje.
Režiser Žiga Divjak. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Premiera 31. 3. 2017, Nova pošta Ljubljana.
Na fotografiji: Tomo Tomšič in Ana Urbanc, voditelja
Na fotografiji: Aleš Novak, umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje
Nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev pretekle sezone (2017/2018) je prejel performans Skupaj Lee Jurišić in Marka Mandića v sodelovanju z režiserjem Bojanom Jablanovcem in pisko Semiro Osmanagić in v koprodukciji društva Pekinpah, Vie Negative ter Centra urbane kulture Kino Šiška.
Na fotografiji: Nika Arhar, predsednica strokovne žirije za podelitev Borštnikovih nagrad
Na fotografiji: Borštnikovo nagrado za scenografijo je prejel Branko Hojnik za scenografijo v predstavi Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega. Branko Hojnik je prevzel tudi Borštnikovo nagrado za dramaturgijo, ki jo je za isto predstavo prejel Matic Starina.
Na fotografiji: Borštnikovo nagrado za glasbo je prejel Branko Rožman za glasbo v predstavah Naš razred v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana, Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Visoška kronika SNG Drama Ljubljana
Na fotografiji: Nina Rajić Kranjac ob prejemu Borštnikove nagrade za najboljšo režijo (Naš razred v produkciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana)
Na fotografiji: Borštnikova nagrada po presoji žirije je šla v roke kolektivu performansa Skupaj za edinstveno performativno gesto (koprodukcija Pekinpah, Via Negativa in Center urbane kulture Kino Šiška)
Na fotografiji: Borštnikova nagrada za mlado igralko je šla v roke Tamare Avguštin za vlogo v predstavi Visoška kronika v produkciji SNG Drama Ljubljana.
Na fotografiji: Borštnikovo nagrado za igro je prejel igralski tandem Uroš Kaurin in Vito Weis za vlogi v predstavi Heroj 2.0 - Predstava vseh predstav v koprodukciji KUD Moment in Zavoda EN-KNAP
Na fotografiji: Borštnikovo nagrado za igro je prejel Matej Puc za vlogo v predstavi Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega
Na fotografiji: Borštnikovo nagrado za igro je prejel Aljaž Jovanović za vlogo v predstavi Visoška kronika v produkciji SNG Drama Ljubljana. Nagrado je v njegovem imenu prevzel Janez Škof.
Na fotografiji: Borštnikovo nagrado za igro je prejel igralski kolektiv v predstavi Naš razred v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana
Na fotografiji: Veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev je prejela predstava 6 v režiji Žige Divjaka in koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana
Na fotografiji: Saša Pavček, prejemnica Borštnikovega prstana 2017, tik pred izročitvijo prstana Janezu Škofu
Na fotografiji: Saša Pavček, prejemnica Borštnikovega prstana 2017, in Janez Škof, prejemnik Borštnikovega prstana 2018
Na fotografiji: Janez Škof, prejemnik Borštnikovega prstana 2018 in Saša Pavček, prejemnica Borštnikovega prstana 2017
Na fotografiji: Janez Škof, prejemnik Borštnikovega prstana 2018 in Saša Pavček, prejemnica Borštnikovega prstana 2017
Zaključni video 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Video prelet 1. dneva 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Drugi dan 53. Festivala Borštnikovo srečanje
Tretji dan 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Četrti dan 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Peti dan 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Šesti dan 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Sedmi dan 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Osmi dan 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Deveti dan 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Deseti dan 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Enajsti dan 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Dvanajsti dan 53. Festivala Borštnikovo srečanje.
Strokovna žirija za Borštnikov prstan (Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan, Aleš Novak, Barbara Orel in Saša Pavček) je odločila, da Borštnikov prstan 2018 prejme igralec Janez Škof.
Nagrade 53. Festivala Borštnikovo srečanje:
- Velika Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev: 6 v režiji Žige Divjaka in koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana.
- Borštnikova nagrada za najboljšo režijo: Nina Rajić Kranjac za režijo predstave Naš razred v produkciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana.
- Borštnikova nagrada po presoji žirije: predstava Skupaj za edinstveno performativno gesto v koprodukciji Pekinpaha, Vie Negativa in Centra urbane kulture Kino Šiška.
- Štiri Borštnikove nagrade za igro: Uroš Kaurin in Vito Weis za vlogi v predstavi Heroj 2.0 – Predstava vseh predstav v koprodukciji KUD Moment in Zavoda EN-KNAP, Matej Puc za vlogo v predstavi Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega, Aljaž Jovanović za vlogo v predstavi Visoška kronika v produkciji SNG Drama Ljubljana, igralski kolektiv v predstavi Naš razred v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana.
- Borštnikova nagrada za mlado igralko: Tamara Avguštin za vlogo v predstavi Visoška kronika v produkciji SNG Drama Ljubljana.
- Borštnikova nagrada za dramaturgijo: Matic Starina za dramaturgijo v predstavah Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Visoška kronika v produkciji SNG Drama Ljubljana.
- Borštnikova nagrada za scenografijo: Branko Hojnik za scenografijo v predstavi Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega.
- Borštnikova nagrada za glasbo Branko Rožman za glasbo v predstavah Naš razred v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana, Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Visoška kronika SNG Drama Ljubljana.
Strokovna žirija (Nika Arhar, Uršula Cetinski, Goran Ferčec (HR), Simona Hamer in Marko Sosič) je v svoje poročilo zapisala:
Letošnja deseterica uprizoritev v tekmovalnem programu 53. Festivala Borštnikovo srečanje po izboru selektorice Zale Dobovšek je v marsičem izstopajoča. Prvič doslej je festival v tolikšni meri udejanjil svojo naravo srečanja kot sobivanja repertoarnih gledališč in neinstitucionalnih producentov. Poleg osrednjih ljubljanskih institucij in kranjskega gledališča, ki so na odrih Borštnikovega srečanja tako rekoč stalni gostje, smo si ogledali tudi tri nevladne produkcije, kakršne se v obstoječem formatu znotraj javnih zavodov zelo verjetno ne bi mogle realizirati, ter tri koprodukcije, ki tudi po zaslugi povezovanja institucionalnega in nevladnega zmorejo uresničiti svojo idejno, izvedbeno in produkcijsko ambicioznost.
Ob širokemu naboru raznolikih uprizoritvenih form, ustvarjalnih pristopov, produkcijskih modelov, režijskih principov in estetik je ena od osrednjih in najizrazitejših tendenc letošnjega programa vprašanje skupnega, in sicer celovito – v tematskem, izraznem in ustvarjalnem smislu. Kako delamo, gledamo in izvajamo gledališče skozi lastno telo in vse od začetne nule, pretresata heroja v Predstavi vseh predstav; »kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj«, je temeljno izhodišče intenzivne geste prisotnosti in vztrajne osebne investicije v performansu Skupaj. Postulat skupnosti – kako si želimo, zamišljamo, smo ali kako ne (z)moremo biti skupaj – je presenetljivo odmeval v vsaki uprizoritvi letošnjega tekmovalnega izbora; skozi zasebne perspektive ali v širšem družbenem planu, z obravnavo sovraštva in fašizmov, obračunavanja in dekonstrukcije utopij.
Še posebej pa se vprašanje skupnega manifestira in afirmira v nekaterih uprizoritvenih postopkih in oblikah, ki se premišljeno odmikajo od samoumevnosti tradicije klasičnega dramskega gledališča in utečenih struktur ustvarjalnega procesa. V kolektivnem ustvarjanju smo prepoznali intenzivnejšo ustvarjalno svobodo, poglobljene premisleke izhodišč in jasnejši odnos do vsebine uprizarjanja. Z avtorskimi projekti se ustvarjalci neposredno umeščajo v kontekste aktualne stvarnosti, ki jih tako ali drugače (pri)zadeva. V nekaterih drugih primerih so obstoječe dramske in literarne predloge dopolnjevali ali prešili z lastnim, avtobiografskim materialom. Izrazita je vzpostavitev kolektivnega igralskega organizma, ki celovito vodi in upravlja odrsko pripoved ter komunikacijo z občinstvom. Morda je gledališče ujelo trenutek, v katerem je pomembno vsako predpostavko ponovno postaviti pod vprašaj in je stališče pomembnejše od individualnih profesionalnih kreacij. Ne nazadnje so vsako gledališče, vsak festival, vsako življenje in vsak javni prostor na nek način vaja v tem, kako biti skupaj. In če jih spremlja toliko profesionalne in osebne zagrizenosti, odločnosti, energije, predanosti, pa tudi ljubezni in nežnosti, kot smo jih videli v letošnjih uprizoritvah, potem lahko sklenemo, da je prevpraševanje skupnega poligon, ki predstavlja tako gesto upora kot gesto upanja, se odpira ranljivosti ter išče moč v sebi in drugem.
Nika Arhar, predsednica
Goran Ferčec
Simona Hamer
Marko Sosič