Festival Borštnikovo srečanje 2019

Strokovna žirija 54. Festivala Borštnikovo srečanje (v sestavi Uršula Cetinski, Andreja Kopač, Aldo Milohnić, Dora Ruždjak Podolski, Giorgio Ursini Uršič) je Veliko nagrado FBS za najboljšo uprizoritev podelila uprizoritvi še ni naslova v režiji Tomija Janežiča in v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča

Iz utemeljitve:

Predstava še ni naslova izkazuje izjemno moč gledališča danes. Gre za intenzivno, deset ur trajajočo stvaritev, ki zaradi izjemnosti vseh gledaliških elementov in visoke koncentracije vztrajno tke vezi med igralci in gledalci in je zapeljiva ne le zato, ker se razgali, ampak tudi zato, ker nam pokaže, kako se razgali. Predstava se izkaže za gledališki čudež, za doživetje v polnem pomenu besede, ki ni ustvarjeno na način prevare očesa, ampak nasprotno, z globokim uvidom v posameznika in družbo.

Tomi Janežič je prejel nagrado Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo režijo:

Režiser Tomi Janežič s predstavo še ni naslova ustvari kompleksno režijsko in dramaturško strukturo, ki je hkrati oboje, proces in stvaritev, ki temelji na različnih gledaliških tehnikah in metodah psihodrame. Vzporedno prepletanje besedila dramatičarke Simone Semenič z individualnimi zgodbami ustvarjalcev pripelje do zlitja mnoštva glasov v polifonično celoto, ki je nastajala več kot leto dni in izkazuje dosežke onkraj običajnih gledaliških praks.

Stane Tomazin je prejel nagrado Festivala Borštnikovo srečanje za igro:

Stane Tomazin v predstavi še ni naslova pokaže izjemen igralski razpon. Ubesedi lik antijunaka, odrskega delavca, ki stopi v ospredje po ovinkih, v premorih, ki jih razvije v medigre, v katerih nastopi kot homo ludens z igrivo, duhovito mešanico veselja in žalosti. Gledališki marginalec tako postane protagonist uprizoritve, ki z razvojem lastnega lika hkrati vpelje kontrapunkt vsem drugim likom in omogoči demontažo gledališkega ustroja.

Matej Recer je prav tako prejel nagrado Festivala Borštnikovo srečanje za igro:

Matej Recer v predstavi še ni naslova prepričljivo in neposredno vzpostavi kod deseturne uprizoritve. Njegove zgodbe postajajo naša skupna doživetja, saj z njimi ustvarja občutek gledalčeve premestitve v Matejev prostor in čas. Pri tem vzpostavlja edinstveno razmerje med pričevalcem in hkrati interpretom in na preprost način doseže visoko raven verjetnosti vsebin, o katerih pripoveduje in s katerimi ustvarja pristno gledališko izkušnjo.

Anja Novak je prejela nagrado Festivala Borštnikovo srečanje za mlado igralko:

Anja Novak v predstavi še ni naslova izkazuje način igre, ki deluje prepričljivo prav s kombinacijo krhkosti in čustvene neposrednosti ter s silovitostjo igralske izraznosti. Ves čas predstave je hkrati v vlogi in onkraj nje, pri čemer vzpostavi edinstveno ravnotežje, v katerem ni ničesar premalo in ničesar preveč. Z vztrajanjem pri ženski krhkosti izkazuje tenkočutnost in suverenost, ki se nam vse do konca uprizoritve odkriva ‒ in na novo razkriva.

Mladinsko gledališče | še ni naslova

Petra Tanko: še ni naslova (Radio Slovenija, 07. 10. 2018) | Melita Forstnerič Hajnšek: Trenutek dolg cel dan (Večer, 09. 10. 2018) | Rok Bozovičar: Kritika predstave Simone Semenič - še ni naslova: Naj še traja! (Dnevnik, 10. 10. 2018) | Igor Bratož: Deseturna predstava o Janezu in zlorabljenih ženskah (Delo, 8. 10. 2018) | Izak Košir: Simona Semenič: še ni naslova, Slovensko mladinsko gledališče (Mladina, 04. 01. 2019) | Vesna Milek: Portret režiserja, ki še nima naslova (Delo, 27. 10. 2018) | Ajda Bračič: Simona Semenič: še ni naslova (Koridor, 21. 3. 2019) | Gregor Butala: Tomi Janežič, gledališki režiser: Vsake predstave ni mogoče strpati v isti časovni format (Dnevnik, 16. 10. 2018) | Z igralci o predstavi: še ni naslova, oddaja Oder (RTV SLO, 16. 10. 2018) | Tajda Lipicer: O uprizoritvi še ni naslova ali hiperkontrolirana improvizacija: Intervju z Nedo Rusjan Bric (Koridor, 10.12.2019)

E-razstava Borštnikovo srečanje 2011 (Bartleby, pisar, Velika nagrada FBS 2011) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2012 (Nevihta, Velika nagrada FBS 2012) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2013 (Ponorela lokomotiva, Velika nagrada FBS 2013) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2014 (Svatba, Velika nagrada FBS 2014)  | E-razstava Borštnikovo srečanje 2015 (Hedda Gabler, Velika nagrada FBS 2015) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2016 (Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk, Velika nagrada 2016) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2017 (Nemoč, Velika nagrada 2017) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2018 (6, Velika nagrada FBS 2018)

Poročilo o izvedbi 54. Festivala Borštnikovo srečanje

14. – 27. oktober 2019, SNG Maribor in druge lokacije

Festival Borštnikovo srečanje po desetletjih, v katerih je doživljalo tudi nemirna obdobja, ostaja osrednji slovenski gledališki festival tekmovalnega značaja ter vse bolj tudi mednarodna platforma, ki se razvija v smeri uveljavljanja slovenskega gledališča v tujini, usposabljanja, mreženja, razvoja novih občinstev in povezovanja slovenskega gledališkega prostora. Skladno s svojim poslanstvom je festival v letošnji izvedbi poudaril kompleksnost in širino gledališke ustvarjalnosti, ponudil širok razpon estetik in različnih pristopov, s tem pa želel spodbuditi raznolikost in povezanost našega gledališkega prostora in izraza – ponudil je več kot štirideset gledaliških predstav, obsežen spremljevalni ter strokovni program s številnimi slovenskimi in tujimi gosti, poudarjeno mednarodna razsežnost in usmerjenost v razvoj občinstev ter promocijo in uveljavljanje slovenske gledališke ustvarjalnosti doma in v tujini.

Tekmovalni program je sestavljalo dvanajst predstav po izboru selektorja – dramatika, režiserja in gledališkega pedagoga Matjaža Zupančiča – in obsežen izbor predstav slovenskih in tujih producentov v spremljevalnem programu po izboru umetniškega direktorja. Spremljevalni program je sledil načelu, da je izbrana predstava pomemben dosežek, opaznejši premik v letošnji gledališki sezoni, tekmovalni in spremljevalni program pa skupaj omogočata sorazmerno celovit vpogled v aktualno stanje slovenske gledališke ustvarjalnosti. Predstavam v tekmovalnem sporedu in obeh sklopih za mlade gledalce so sledili pogovori z ustvarjalci (večino jih je vodila Alja Lobnik). V zadnjem obdobju vse pomembnejši mednarodni značaj festivala smo izkoristili tudi kot platformo za promocijo in uveljavitev slovenskega gledališča pri tujih selektorjih, umetniških direktorjih, kritikih in novinarjih, večina predstav je bila zato prevedena v angleški jezik in opremljena z nadnapisi.

Razvijali smo že oblikovana partnerstva s strokovnimi organizacijami in vzpostavljali nova. Razvoj novih občinstev in mednarodno zasnovano vključenost študentov smo že leta 2018 zasnovali kot trajna programska sklopa, Mlado in Študentsko gledališče smo nadgradili in vključili nove partnerje iz tujine, v sodelovanju z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo pa smo razvili raznovrstne načine aktivnega vključevanja študentov (festivalski blog, pogovori po predstavah itd). Pripravili smo mednarodno konferenco o razvoju novih občinstev (CEI), Z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije smo izvedli mednarodni simpozij o gledališki kritiki, z Mednarodnim gledališkim inštitutom pa osrednje regionalno srečanje s številnimi tujimi gosti. Dan gledaliških ustvarjalcev, ki smo ga ponovno pripravili skupaj z Združenjem dramskih umetnikov Slovenije, je bil posvečen tudi gledališkemu srečevanju in druženju, ob tej priložnosti je bil izveden javni posvet o položaju gledaliških ustvarjalcev in ukrepih za izboljšanje pogojev njihovega dela. S Platformo sodobnega plesa smo gostili plesno predstavo in dva performansa, programsko smo se povezali z Lutkovnim gledališčem Maribor in Mestom žensk. Z Umetnostno galerijo Maribor smo organizirali mariborsko postavitev pregledne razstave Slovenskega gledališkega inštituta Prostor v prostoru: Scenografija na Slovenskem do leta 1991. V novi festivalski zbirki Borštnikov prstan smo izdali knjigo, posvečeno lanskoletnemu prejemniku Borštnikovega prstana Janezu Škofu, založniško dejavnost pa dopolnili z dvojezično fotografsko monografijo umetniških portretov prejemnic in prejemnikov Borštnikovega prstana fotografa Primoža Korošca, ki jo je spremljala razstava fotografij v Razstavišču Vetrinjski.

Za nami je najobsežnejši festivalski program doslej, dva tedna povezanih gledaliških doživetij, vznemirljivo potovanje po pokrajinah gledališke lepote in radostno praznovanje gledališke ustvarjalnosti.

Aleš Novak, umetniški direktor

Marinka Štern, vrhunska igralka izjemnega spektra, je bila predana igralskim kreacijam od davnih začetkov vse do danes. Še kot študentka je tako rekoč »inkognito« začela svojo kariero v Gledališču Pekarna, izjemnem eksperimentalnem gledališču, ki je pomembno prevetrilo slovensko gledališko umetnost in opozorilo nase tudi na Borštnikovem srečanju in mednarodnih festivalih po Evropi.

V svoji ustvarjalno bogati karieri je blestela v velikih in malih vlogah v vrsti legendarnih predstav, ki so vzpostavile ime in sloves slovenskega sodobnega gledališča, kot ga je od Dominika Smoleta do Dušana Jovanovića in njegovih naslednikov utelešalo Mladinsko gledališče, kasneje Slovensko mladinsko gledališče. Sodelovala je z režiserji, kot so Dušan Jovanović, Ljubiša Ristić, Paolo Magelli, Janez Pipan, Tomaž Pandur, Vito Taufer, Emil Hrvatin, Dragan Živadinov, Eduard Miler, Matjaž Berger, Matjaž Pograjc, Tomi Janežič, Diego de Brea, Jernej Lorenci, Matjaž Farič, Ivica Buljan in drugi. Z njihovo pomočjo in izjemno pronicljivostjo je oblikovala paleto vlog, za katere je bila večkrat nagrajena – z Borštnikovima in Severjevo nagrado, nagrado ZDUS, odličjem Marije Vere za življenjsko delo in zlatim lovorovim vencem na sarajevskem MESS-u. Tudi na filmu je sodelovala z zelo različnimi režiserji: Matjažem Klopčičem, Jožetom Galetom, Igorjem Pretnarjem, Sašem Podgorškom, Vinkom Möderndorferjem, Andrejem Mlakarjem in Metodom Pevcem. V zadnjih letih se je vpisala v spomin in srca tudi televizijskim gledalcem kot Neža Fažon v Usodnem vinu in Tereza Božič v Reki ljubezni.

V svoji bogati igralski karieri je Marinka Štern razvila izjemno specifično in natančno fenomenologijo igre. V enem izmed pogovorov je takole strnila svoje misli o igri:

Ker igralec po mojem mnenju ne igra nekoga drugega, ne, v bistvu igra iz svojih izkušenj. Jaz ne morem čutiti tako kot vi, sploh ne vem, kako vi čutite. Lahko podobno, lahko pa drugače. Jaz ne morem vas igrati takih, kot ste v resnici; lik moram igrati tako, kot ga čutim, če hočem, da bo to organizem, ki mu bodo gledalci verjeli.

Marinka ni človek, ki bi z veseljem in veliko govoril o sebi, ko pa spregovori, tako kot npr. v pogovorih z Jano Pavlič in Petro Tanko ob nagradah ali pomembnih jubilejih, ko je primerno izzvana, spregovori z neposrednostjo, iskrivostjo in izjemnimi vpogledi v igralsko in človeško intimo. Igralec oziroma igralka je poklic. Zahteven in hkrati lep, če bi morali izbrati samo dva pridevnika. Torej je biti in postati igralec oziroma igralka zahtevno in hkrati lepo: »Kadar me zvečer čaka predstava, je ves dan podrejen tej nalogi,« pravi Marinka Štern. »Odgovornost do publike je bistvena.« Igralec se za svoj poklic uči vse življenje. Lahko bi rekli, da je prva igralčeva šola kar življenje samo, neprecenljiv in neizmerljiv rezervoar emotivnega spomina. Potem so tu igralske akademije in šole, delavnice, študiji predstav z vajami, učenje metod in tehnik, delo z režiserji, s soigralci. Biti na odru in »treba je delati, samo delati«, kot pravi Irina v Treh sestrah Antona Pavloviča Čehova, ki je v igralsko kariero Marinke Štern odtisnil neizbrisen pečat, saj je Marinka poleg vsega drugega tudi Arkadina, ob njej tudi Anfisa.

»Moj FOKUS je bil TEATER,« pravi Marinka, »če je bilo doma vse narobe in je vse ležalo križkraž, je v nasprotju s tem TEATER MORAL ŠTIMAT'!«

Marinka se je za teater odločila zavestno. Tik pred diplomo je ekonomijo odložila na klin in se prepisala na AGRFT. Gledališču pripada do popolnosti. Kdor jo pozna, ve, da ne bo zamudila nobene gledališke vaje, da svoje delo postavlja pred vse. Kadar ima pred seboj vlogo, se je loti odločno in študiozno, poišče vzporednice v resničnem življenju. Za enigmatičen monolog z minimalnimi avtorjevimi napotki, kot ga je mojstrsko ustvarila v Achternbuschevi Susn,  študira paciente v psihiatrični kliniki ali zapornice v zaporu in zmodelira svojo vlogo kot kiparka svojo skulpturo, do zadnjih podrobnosti. Sebe in svoje delo vidi takole:

Sem skromen človek in zelo rada delam. Vsakega dela sem se lotila z veseljem in tudi majhne vloge sem skušala izoblikovati z enako zavzetostjo kot zdanjo nagrajeno. Igrala sem Štorkljo v Filipčičevih Ujetnikih svobode, oslička Sivčka v Milnovem Medvedu Puju, kjer sem naredila zelo občutljivo vlogo, četudi je bila oslovska, a me je spodbudila vleči človeške vsebine iz sebe. Igrala sem Pio v Bettijevem Zločinu na Kozjem otoku, Penelopo v Odiseju in sinu Vena Tauferja, eno of štirih Susn v Achternbuschevi istoimenski igri, in Arkadino v Utvi Čehova, ki je bila na festivalih in še kje prav tako prezrta, pa je bila po mojih občutkih in prepričanju moja najboljša vloga. Se pravi, da sem nekaj pomembnejših in vidnejših vlog vseeno ustvarila, čeprav se bo morda kdo nasmehnil, češ da to ni nič. Mogoče res ni veliko, če se šteje po količini.

Marinka Štern se zaveda, da igralka, ko takole leto za letom stopa čez oder z različnimi nalogami, v različnih vlogah zlahka zapade v nekakšno ponavljanje same sebe. Igralsko delo je sicer v veliki meri odvisno od intuicije, ampak ta se lahko z leti izčrpa, utrudi, lahko ji zmanjka zraka. Zato je prepričana, da je za igralski poklic potrebna tudi šola, ki te nauči tehnike in metod. Takole pravi: »Pomemben mejnik se mi tozadevno zdi vloga Arkadine v Utvi, saj je sodelovanje z režiserjem Tomijem Janžičem v meni vzbudilo zanimanje za bolj osebno igro ter me sočasno spodbudilo k intenzivnejšemu razmišljanju o tem, kaj je sploh igranje.« In še: »Ravno v času, ko so me povozili vzorci, se je pojavil Tomi Janežič z metodo Leeja Strasberga. Zavedla sem se svojih napak in se postavila na noge!« O študiju za vlogo Arkadine v Utvi A. P. Čehova, ki jo je v Slovenskem mladinskem gledališču režiral Tomi Janežič, Marinka pravi, da je jokala in hodila po trepalnicah, ampak tisti, ki smo jo videli v tej predstavi, vemo, da je zmagala. Bila je točno to, kar je zapisal kritik Ivan Medenica: vélika evropska igralka v vlogi Arkadine.

Marinka  rada poudari, da je Strasbergova metoda lahko za igralca zelo nevarna, saj gradi na njegovih zalogah emotivnega spomina, ta pa je nepredvidljiv in lahko sproži plaz verižnih reakcij, ki ga zdrobijo. To se je na primer zgodilo tudi Mihailu Čehovu, ko je pod učnim vodstvom Stanislavskega zaradi nepredvidljivega emotivnega spomina doživel živčni zlom. Iz brezna se je izkopal tako, da je izdelal lastno igralsko tehniko, na katero danes prisega tudi Marinka, saj »spodbuja igro skozi vse telo«. Njegov izum se imenuje »psihološka gesta«. »In te«, je pred nekaj leti povedala Marinka, »se moram šele naučiti.«

V svoji igralski karieri, pravi, je 

 /…/ dostikrat doživela, da mi je kak režiser rekel 'Tole je treba pa takole' in sem mu verjela, ne da bi se zavedala, da njegov pogled sploh ni nujno edina pravilna možnost. Danes sem prepričana, da mora biti dobro gledališče odprto za različne pristope in da tako s strani ustvarjalcev kot kritikov in občinstva težko prenaša vnaprejšnje predstave o tem, kako naj bi kaj izgledalo. Tudi zato si zdaj želim bolj individualnih vlog, ki bi mi na odru omogočale raziskavo novih razmišljanj in dognanj o gledališki igri ... Uživam v tistem posebnem stanju, ko se na odru do te mere zliješ z osebo, ki jo igraš, da je pravzaprav težko reči, da še vedno samo igraš, čeprav si na odru in pred občinstvom. Uživam tudi v tem, da sem se naučila na odru, seveda v okviru vloge, uporabljati svoje osebno razpoloženje. Kadar denimo pridem zvečer na predstavo Utve žalostna, ne skušam skrivati razpoloženja. Arkadina bo na takšen večer morda za odtenek slabše razpoložena kot sicer, a bo vendarle vedno ona. Hočem reči, da zavestno izkoriščam svoj igralski organizem, tako da producira čimbolj resničnostne občutke.

Marinka Štern je izvenserijska igralka malih, srednjih in velikih vlog, po katerih si ‒ ne glede na njihovo velikost ‒ zapomnimo predstave. Je suverena igralka, ki je vedno pripravljena iz neznanega narediti znano, povezati nepovezljivo, predvsem pa z natančno igralsko prezenco začarati in včasih kar uročiti gledalke in gledalce. Večkrat poudari, da si je že kot deklica želela postati igralka: »Moji teti sta študirali v Ljubljani. Mama me je peljala k njima na obisk, onidve pa mene v gledališče.« Pravi, da je bila štiri desetletja zvesta Slovenskemu mladinskemu gledališču, svojemu poklicu pa bo ostala zvesta do konca svojih dni. »Zelo sem bila predana temu gledališču, svojemu delu pa bom vedno. Druge poti nisem videla in je niti ne vidim. Nekateri igralci pravijo, da imajo dosti, jaz pa ne! Ne verjamem, da bom kdaj nehala igrati. Še tri dni po smrti bom igrala,« pove nagajivo in se glasno zasmeji.

Vloge v gledališču, na filmu in na televiziji so Marinki Štern ponudile priložnosti, da v kar največji meri preizkusi svojo igralsko moč: »Ne glede na to, ali so bile velike, srednje ali male,« pravi,

sem se vlog lotevala z enako zavzetostjo, čeprav je moj nastop na odru včasih trajal samo tri minute. Če sem hotela tiste tri minute izkoristiti, je bilo treba delati enako ali celo bolj intenzivno kot pri velikih vlogah, ki so mi že v osnovi ponudile več materiala. Kadar ima vloga manj besedila, je manj tudi podatkov, ki se skrivajo za njegovimi vrsticami in iz katerih igralci črpamo asociacije pri gradnji svoje osebe. V takih primerih sem si material iskala sama in pri tem nikoli nisem varčevala z energijo. Saj niti ne vem, kako bi to natančno povedala. Ko preberem besedilo, vidim, od kod je oseba, ki jo igram. Potem pa grem in jo iščem, dokler je ne najdem.

Tomaž Toporišič