Festival Borštnikovo srečanje 2021

56. Festival Borštnikovo srečanje 
14. – 27. junij 2021, Maribor

Rok Bozovičar, selektor tekmovalnega programa, je v poročilu zapisal:

Letošnje gledališke sezone ni mogoče definirati z udarno povedjo, s pavšalno oceno ali povprečnimi meritvami ravni kvalitete uprizoritev. Le stežka jo je smiselno navezati na pretekla leta in le zamegljeno se vidijo obrisi prihajajočih obetov. Način, na katerega je zaprtje delovanja javnega življenja zarezalo na področje uprizoritvenih umetnosti, je ostro prekinilo živo pulziranje gledaliških organizmov, hkrati pa neoptimistično narekuje snovanje prihodnjih repertoarnih, programskih ter produkcijsko-izvedbenih načrtov.

Festival je ponudil kakovosten in raznolik gledališki program, pri čemer je nadaljeval tradicijo festivala kot pomembnega za promocijo in uveljavljanje slovenske gledališke ustvarjalnosti, povezanosti slovenskega gledališkega prostora, razvoja novih občinstev, relevantnosti strokovnih presoj in vrednotenja ustvarjalnih dosežkov, prav tako pa je doprinesel k nadaljnji mednarodni promociji slovenskega gledališča ter k razvoju strokovne refleksije. Program je zaobjemal tako prevladujoče dramske uprizoritve, kot tudi avtorske pristope snovalnega, dokumentarnega gledališča in gledališča objektov, iz razrahljanih performativnih pristopov in hibridnih oblik gibalnega, plesnega ter glasbenega gledališča.

Osrednji del festivala je predstavljal nerealiziran tekmovalni program iz leta 2020, v katerem se je zvrstilo osem predstav po izboru selektorja Roka Bozovičarja, ki si je v gledališki sezoni 2019/2020 ogledal več kot 110 uprizoritev, na katere je lahko pogledal tudi s časovne distance:

Kljub nezaznamovanosti sezone in tekmovalnega programa s sedanjim kontekstom in morda prav zaradi oddaljenosti, v tekmovalnem izboru jasneje pokažejo vidiki in dileme, ki vztrajajo v središču družbenega in umetniškega interesa. Kot tehtnejši poudarek se izkazuje družbena marginalizacija drugega oziroma ženska pozicija, prav tako močno odzvanjajo generacijski konflikt, sistemska protiustavnost in soočanje z duševnimi motnjami, ki v času pospešenega nadoknadenja zamujenega razkrivajo samoumevne ideologije vsakdana, pa tudi neizogibne človeške in gledališke minljivosti. Tekmovalni program tako v aktualizacijo stopa po letu dni, po travmatičnem obdobju, v katerem si gledališče ni uspelo izboriti možnosti predaha in refleksije. S tem ne mislim zgolj na premislek produkcijskih pogojev, ki s hitrim tempom proizvodnje izčrpavajo ustvarjalce in z repertoarno inercijo topijo ustvarjalno občutljivost, temveč zlasti refleksijo odnosov znotraj gledališke skupnosti ter relacij do vloge gledališča v javni sferi.

Kot je pojasnil Rok Bozovičar, je tekmovalni program zaobjemal vsebinsko raznolikost, saj je ponudil 

vpogled v ideološki konstrukt vsakdanjosti (Sedem dni), stigmatizacijo bolezni in njenih posledic (Sin, Alice v postelji), hkrati pa tudi stapljanje horizontov gledališke in človeške minljivosti ter slovesa (Bioko-zmizem::Izreka), dekonstrukcijo imperativa sreče in njenega iskanja (Sedem vprašanj o sreči), generacijsko surovo obračuna s preteklostjo (Očiščenje) in prekine njeno cikličnost (Grmače, Strahovi), razkrije proti-pravne sistemske anomalije sedanjosti (Gejm), kot tehtnejši poudarek se izkazuje družbena marginalizacija drugega oz. ženska pozicija (Izobčenke, Strahovi, Alice v postelji, Očiščenje). Obsega pa tudi estetsko raznovrstne produkcije javnih, nevladnih zavodov in medsebojnih sodelovanj v različnih konvencionalnih in prirejenih uprizoritvenih prostorih, ki se poslužujejo različnih uprizoritvenih postopkov v okviru širine praks scenskih umetnosti.

Kljub negotovim časom je festival ohranil tudi mednarodne razsežnosti, saj so se ga udeležili številni gostje iz tujine, med njimi skupina Eastman mednarodno uveljavljenega režiserja in koreografa Sidija Larbija Cherkaouija, katere gledališka predstava Nomad je pospremila slavnostno odprtje 56. Festivala Borštnikovo srečanje. V tujem delu programa so gostovali tudi Berliner Ensemble s predstavo Pločevinasti boben v režiji umetniškega direktorja gledališča Oliverja Reeseja, ter glasbeno gledališki Klub Taiga (Dear darkness) v izvedbi Teatro di Roma – Teatro Nazionale (IT).

V spremljevalnem programu se je zvrstilo kar osem tujih gledaliških predstav, gostili smo več okroglih miz in panelnih diskusij z mednarodno udeležbo, festivalu pa smo dodali še niz zanimivih glasbenih dogodkov. (Aleš Novak, umetniški direktor)

Festival si je nadalje prizadeval razvijati in vzgajati nova občinstva ter vključenost študentov, čemur sta bila namenjena sklopa Mlado in Študentsko gledališče, kot novost, pa se je program preselil tudi pred domove za starejše občane in druga nova prizorišča (Sodni stolp), saj je vodstvo festivala vztrajalo pri odločitvi, da bo 56. Festival Borštnikovo srečanje izveden v živo, pred občinstvom, ne glede na to, da so se medtem mnogi evropski festivali, zaradi epidemiološke situacije, odločili za hibridne, digitalne in spletne izvedbe.

O predrugačeni podobi (gledališke) normalnosti, se Rok Bozovičar sprašuje,

kako torej gledališke svetove pretekle normalnosti, ki jo je dodobra izčrpal sprememb potreben sistemski okvir, misliti v neki drugi normalnosti? Kako uprizoritveni konteksti pretekle gledališke sezone resonirajo v pretresih in premenah sedanjosti, kako osmisliti odprtost gledališkega dogodka in spremembe njegovega zaznavanja ter družbene vpetosti, so nekatera od vprašanj, ki prevevajo sklepne dni sezone 2019/2020. Vanjo smo vstopili brez vpogleda v njen zaključek in od nje se poslavljamo brez jasnega zemljevida, ki bi usmerjal nadaljnje gledališko iskanje. Pa vendar ta razmislek o pretekli gledališki sezoni nikakor ne želi biti pesimističen, saj je ta pred in po zarezi ponudila dovolj razlogov za utrditev prepričanja o ustvarjalnem ter skupnostno-povezovalnem potencialu slovenskega gledališča.

Kam nas bo popeljala gledališka ustvarjalnost v novi sezoni, pa bomo videli na 57. Festivalu Borštnikovo srečanje. 

Strokovna žirija 56. Festivala Borštnikovo srečanje (v sestavi: Barbara Orel, Haris Pasović, Norbert Rakowski, Vilma Štritof in Ivan Medenica) je Veliko nagrado FBS za najboljšo uprizoritev podelila uprizoritvi Gejm v režiji Žige Divjaka v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana.

Iz utemeljitve: 

Uprizoritev Gejm od nas ne pričakuje niti empatije niti moralne opredelitve, ampak dosledno spoštovanje zakonov, ki določajo civilizacijske standarde. Vrhunski igralski ansambel skupaj z umetniškimi in tehničnimi sodelavci ustvari silovito gledališče, ki brani človečnost ter temeljna načela evropske civilizacije in kulture. Uprizoritev na vznemirljiv način priča o veliki tragediji migrantov, izročenih neusmiljenim postopkom državnih organov in evropskih državljanov. To je predstava, ki ne govori le o Sloveniji, temveč tudi o Evropi in svetu, ter alarmantno sporoča, da je rdeča linija prekoračena.

Žiga Divjak je prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo:

Žiga Divjak brezkompromisno režira Gejm in vse uprizoritvene elemente povezuje v vznemirljivo in pretresljivo celoto. To je njegov "tour de force", ki združuje ustvarjalno moč in globok človeški angažma. Njegov režijski postopek je drzen in brezkompromisen. Pri delu tvega, prav tako kot liki v njegovi predstavi tvegajo svoja življenja. V nobenem trenutku ni didaktičen, ne moralizira in ne želi ugajati občinstvu. Ustvari urgentno uprizoritev, ki se bori proti prevladi politične, fizične in estetske brutalnosti.

Matej Puc je prejel Borštnikovo nagrado za igro:

Z vlogami v uprizoritvah Gejm in Sedem dni Matej Puc pokaže bravurozno igralsko tehniko, izjemno moč v emocionalni artikulaciji likov ter sposobnost variiranja različnih stilskih in žanrskih registrov igre. V uprizoritvi Gejm je ostro diferenciral nevtralni, pripovedni izraz in pretresljivo oblikoval migrantske izpovedi. V uprizoritvi Sedem dni se njegova igra giblje v razponu od prepričljivega oblikovanja dramskega konflikta v prizoru z ženo do tehnične bravuroznosti v nevrotično pospešeni izpovedi osamljenega človeka

Sara Dirnbek je prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko:

Sara Dirnbek svojo igro obvladuje z izjemno disciplino in predanostjo ideji uprizoritve. Njeni avtentičnost in osredotočenost na temo dajeta predstavi dodatno dimenzijo. Ekonomičnost njenega igralskega izraza podeli izpovedim še večjo moč. Biti predvsem človeško bitje na odru je igralkin neprecenljivi dar.

Igor Vasiljev je prejel Borštnikovo nagrado za scenografijo: 

Igor Vasiljev ni le scenograf uprizoritve Gejm, ampak avtor koncepta prostora, ki je eden najbolj značilnih elementov režiserjeve zamisli. Ozka pista za igralce, na kateri so označene državne meje prostora, iz katerega prihajajo pričevanja in ki razdvaja publiko na dva dela, ni le metafora meje, največje travme, s katero se soočajo begunci. Omogoča tudi konfrontacijo gledalcev s seboj, kar je jasen znak, da to ni samo predstava o migrantih, temveč tudi o nas in naši odgovornosti za njihovo tragedijo. S selektivnim izborom realnih predmetov, ki simbolizirajo usode posameznikov, ustvari pretresljivo instalacijo – "zemljevid" umiranja beguncev.

Katarina Morano je prejela Borštnikovo nagrado za dramaturgijo:

Dramaturginja uprizoritve Gejm Katarina Morano je ustvarila formalno čisto in pomensko obarvano dramaturško strukturo. Njeno osnovno načelo je repetitivnost: pričevanja se začenjajo z dokumentarnimi podatki o usodah beguncev, nadaljujejo pa se z igralskim osebnim doživljajem njihovih krutih usod. Učinek komaj znosnega trajanja in dramaturgije ponavljanja ni le v racionalnem soočanju gledalcev z dejstvi, temveč v tem, da se v duhu postdramske gledališke političnosti znajdejo v situaciji fizičnega nelagodja, kar je le neznaten del fizičnih in mentalnih izzivov, ki jih izkušajo begunci.

Blaž Gracar je prejel Borštnikovo nagrado za glasbo in oblikovanje zvoka:

Ne glede na to, ali gre za mračno, zloslutno glasbo, lajanje besnih psov ali katerikoli drug zvok, Blaž Gracar odmerjeno ustvarja zvočne pokrajine, ki pretanjeno sooblikujejo dramske situacije kot organski del gledališke uprizoritve. Zvok v uprizoritvah Gejm in Sedem dni evocira drugačnost in senzibilizira občinstvo ter drži gledalce v svojem primežu tudi po koncu uprizoritev.

Gejm I Mladinsko gledališče I Maska Ljubljana

Melita Forstnerič Hajnšek: Predstava Gejm: Srhljiva konotacija pojma igre (Večer, 16.6.2020) I Anja Radaljac: Ocenjujemo: Gejm (Delo, 10.6.2020) I Tajda Lipicer: Gejm (Koridor, 24.8.2020) I Gregor Butala: O ciničnem poigravanju s človeškimi življenji (Dnevnik, 17.6.2020) I A. J.: Gejm: igra brez pravil, ki jo begunci včasih plačajo z življenjem (MMC RTV SLO, 10.6.2020) I Lara Paukovič: Igra, ki jo lahko plačaš z življenjem (Mladina, 12.6.2020) I Brina Jenček: Gejm over (Radio Študent, 22.6.2020) I N. Š: Gostovanje predstave Gejm v Sarajevu (MMC RTV SLO, 30.11.2021) I Lara Paukovič: intervju s Saro Dirnbek (Mladina, 4.7.2019) I Gregor Butala: Žiga Divjak, gledališki režiser: V gledališču ne moreš pogledati proč (Dnevnik, 8.6.2020) I Režiser, ki ne verjame, da bo ena predstava spremenila svet, lahko pa spreminja mikrosvetove (Mladina, 6.7.2020) I Marjan Horvat: Žiga Divjak: Kot družba lahko obstanemo le, če bomo problem drugega razumeli kot svoj lastni problem (Mladina, 12.10.2018) I Kim Cuculić: Ovogodišnji festival Zoom otvorila je predstava “Gejm” Žige Divjaka (Novi list, 19.10.2021)

E-razstava Borštnikovo srečanje 2011 (Bartleby, pisar, Velika nagrada FBS 2011) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2012 (Nevihta, Velika nagrada FBS 2012) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2013 (Ponorela lokomotiva, Velika nagrada FBS 2013) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2014 (Svatba, Velika nagrada FBS 2014) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2015 (Hedda Gabler, Velika nagrada FBS 2015) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2016 (Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk, Velika nagrada 2016) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2017 (Nemoč, Velika nagrada 2017) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2018 (6, Velika nagrada FBS 2018) I E-razstava Borštnikovo srečanje 2019 (še ni naslova, Velika nagrada FBS 2019)

Jette Ostan Vejrup se je rodila leta 1962 v Gørdingu na jugozahodu Danske, kjer je obiskovala osnovno šolo. Po končani gimnaziji v Esbjergu (Esbjerg Statsskole, 1981) je leto dni potovala po Evropi in tedanji Sovjetski zvezi, že v naslednjem študijskem letu (1982–1983) pa se je posvetila študiju dramske igre na mednarodni Akademiji za gledališče v Århusu (Århus Teater Akademi). Proti koncu študijskega leta (1983) jo je pot zanesla čez lužo v ZDA, kjer je kot Il dottore tri mesece nastopala v predstavi Dell'arte Vikings po ulicah New Orleansa. 

Leta 1984 je bila sprejeta na študij igre na znameniti mednarodni gledališki šoli Jacquesa Lecoqa v Parizu (École Intenational de théâtre Jacques Lecoq) in tam spoznala kasnejšega soproga, dramskega igralca Borisa Ostana, kar jo je nekaj let kasneje pripeljalo v Slovenijo. Po vrnitvi iz Pariza je na Danskem poučevala gib in improvizacijo, režirala in igrala, se skupaj z možem Borisom pridružila londonski igralski skupini Theatre de Complicité in se z njo podala na mednarodno gostovanje. Leta 1989 je ponovno nastopala na Danskem, a tudi prvič kot igralka delala v Sloveniji, in sicer v mini drami Železniške informacije v Eksperimentalnem gledališču Glej. Avtorska ekipa je za projekt leta 1989 prejela Borštnikovo diplomo in denarno nagrado za posebne dosežke. Od leta 1989 je živela in ustvarjala v Sloveniji, leta 2020 pa se je vrnila na Dansko in se posvetila prevajanju. 

V 90. letih 20. stoletja je kot »svobodnjakinja« ustvarjala ter nastopala v slovenskih institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih. Najprej je interpretirala vloge, v katerih ni veliko govorila, sčasoma pa dobivala tudi takšne z vse več besedila. Med letoma 1994 in 1997 je v izjemno priljubljeni humoristični televizijski seriji Teater Paradižnik igrala Gudrun, Danko, ki se uči slovenščino, in z njo dosegla prepoznavnost v najširši slovenski javnosti. Med njeni avtorskimi projekti velja izpostaviti Palčico (Lutkovno gledališče Ljubljana, 1999) in Grdega račka (Cankarjev dom in Bunker, 2003). Od leta 2004 je stalna članica Mestnega gledališča ljubljanskega, s katerim je tudi nastopila v tekmovalnem programu 56. Festivala Borštnikovo srečanje v predstavi Sedem dni. Od takrat le izjemoma nastopa drugod, v matičnem gledališču pa praviloma pripravi po dve novi vlogi na sezono.

Jette Ostan Vejrup je s svojimi odrskimi kreacijami požela priznanje in navdušenje tako slovenskega občinstva kot kritike in strokovne javnosti. Ob že omenjeni Borštnikovi nagradi za Železniške informacije je prejela še tri Borštnikove nagrade za igro (za Ivono v predstavi Ivona, princesa Burgundije, 1991; za Fräulein Schneider v Kabaretu, 2007; za Hero v Iliadi, 2015), dve zlati paličici (za vlogi Ogledala in Norca v predstavi Sneguljčica, 1998; za avtorstvo in izvedbo igralskega monologa Grdi raček, 2005) ter Dnevnikovo nagrado (za vlogo Harper Regan, 2011). Dnevnikovo nagrado je prejela tudi leta 2018 za vse tri vloge, ki jih je odigrala v pretekli sezoni (za vlogo Hipolite v uprizoritvi Sen kresne noči, ki jo je po motivih istoimenske igre Williama Shakespeara zrežiral Jernej Lorenci; za vlogo Levive v drami Hanoha Levina Življenje kot delo, ki jo je zrežiral Andrej Jus; in za vlogo Birgitte Mrak v kriminalni nadaljevanki Praznina spomina Barbare Zemljič, ki jo je zrežirala Nina Šorak). Leta 2022 je bila prejemnica nagrade Prešernovega sklada za več premiernih vlog v zadnjih letih: bila je Klitajmestra v uprizoritvi Ta nesrečni rod Zinnie Harris v režiji Ivane Djilas in Imelda Marcos v uprizoritvi Taka sem kot vi, rada imam jabolka Theresie Walser v režiji Borisa Ostana. Nastopila je v več vlogah v uprizoritvi Sedem dni Katarine Morano in Žige Divjaka v režiji Žige Divjaka, ter v več vlogah v uprizoritvi 2020 po motivih Yuvala Noaha Hararija v režiji Ivice Buljana.

Čeprav je bila in je morda za koga še zmeraj tujka, je v tridesetih letih ustvarjanja na slovenskem odru postala ena najvidnejših slovenskih igralk, ena tistih osebnosti slovenskega gledališča, ki prevprašujejo in premikajo meje slovenske umetnosti, kulture in tolerance. S svojim prodorom v slovenski gledališki prostor je igralka, ki po lastnih besedah še vedno usvaja slovenščino, a je kljub temu osvojila odre slovenskega gledališča, nedvomno razširila njegove meje. In pri tem zagotovo prepričljivo odgovorila na vprašanje:

Kako stati pred publiko in biti prepričljiva, da bodo vse te besede, ki pravzaprav niso moje, zazvenele kot moje?

Tudi če se morda zdi, da so danes medjezikovni prehodi težji, da so sodobni standardi odrskega jezika strožji in od igralca zahtevajo veliko bolj natančno obvladovanje vseh jezikovnih registrov, kot je v utemeljitvi kritično izpostavila Tea Rogelj, pa je Jette Ostan Vejrup dokaz za to, da se igralčeva, igralkina substanca skriva onkraj jezikovnih ovir, v enkratni in neponovljivi energiji telesa na odru, ki s svojo voljo in hotenjem proizvede razliko v gledalčevi percepciji realnega.

Igralka, ki vseskozi samokritično prevprašuje lastne jezikovne kompetence, ki so v klasičnem gledališču tako rekoč obvezni atribut celovite igralkine pojavnosti na odru, pa vendarle poudarja specifičen emfatični univerzum maternega jezika, ki ga je težko prenesti v katerikoli drugi jezik:

Ko kot otrok spregovoriš v maternem jeziku, so tvoje besede in zvoki tesno povezani s prvimi izkušnjami – izkušnjami čutenja, zavedanja svojega telesa, prve svetlobe, ki se spreminja, vetra, kaj imaš rad, česa ne maraš – in postopoma postanejo besede in doživetja en fenomen, en pojem. Ko pa se kot odrasel učiš tujega jezika, nalepiš nove besede na tebi že znane fenomene, vendar te tuje besede ne postanejo del morja izkušenj in spominov, ki jih nosiš iz otroških let. Prav iz tega morja izkušenj in doživetij pa igralci črpamo svojo prepričljivost. Včasih na odru, ko govorim svoj tekst – publika pa se na primer smeje –, del mene ne razume njihove reakcije, enostavno v celoti nisem del tega bistvenega pretoka med igralcem in njegovo publiko, ker te besede niso del moje biti. In velikokrat se sprašujem: a je tudi to del procesa? A bom imela drugačne izkušnje čez dvajset let?

Jette Ostan Vejrup je s svojim prodorom v slovenski gledališki prostor nedvomno razširila njegove meje: s človeško toplino in neulovljivo kompleksnostjo, z igralskim perfekcionizmom, prepletenim z bolečino samoironije in nalezljivo sproščenostjo humorja, z izkušnjo tujke v tem, kar se vsem ostalim lahko zdi domače ali samoumevno, je slovensko gledališko krajino obogatila za nove odrske izkušnje, pri tem pa je slovenskemu gledalcu in gledalki ponudila možnost primerjave, širila meje poznanega sveta in na stežaj razprla prostor dialoga, ki je pravzaprav izhodiščni ustvarjalni impulz gledališke umetnosti.

Besedilo je povzeto po utemeljitvi, ki jo je napisala Tea Rogelj.

Strokovna žirija za podelitev Borštnikovega prstana: Mojca Jan Zoran, Matjaž Zupančič, Petra Vidali, Peter Boštjančič in Marinka Poštrak.

Marjana Ravnjak: Portret Jette Vejrup Ostan (RTV SLO, oddaja Umetnost igre, 13.9.2021) I Pogovor z prejemnico Borštnikovega prstana, Jette Ostan Vejrup (SLOGI, 29.6.2021) I Tatjana Zemljič: Jette Ostan Vejrup: Z improvizacijo v slovenskem jeziku se mi je odprlo novo polje (STA, 3.2.2022)