"Namen gledališča je bil nekdaj in ostaja, da tako rekoč drži življenju ogledalo." W. Shakespeare
Po do sedaj znanih podatkih je Mestno gledališče Ptuj edino gledališče v Sloveniji, ki deluje v stavbi, namenjeni gledališču, že vse od konca 18. stoletja (1786). Diletantsko oz. ljubiteljsko društvo je uprizarjalo predstave ob silvestrskih večerih, cesarjevih rojstnih dnevih, adventnih in postnih nedeljah. Izkupiček so običajno namenili v dobrodelne namene, za pomoč revežem, invalidnim osebam.
Plakat s katerim vabi ljubiteljska gledališka skupina na pustno veseloigro v petih dejanjih z naslovom Gostilniški politik (Der politische Zinngießer), delo norveško-danskega pisca Ludvika barona Holberga, na pustno nedeljo oz. 28. januarja 1798 na Ptuju, s pričetkom ob pol šesti uri in zaključkom do osme ure. Avtor si je kot gostilniškega politika zamišljal bahača, ki kritizira v gostilni župana in mestni svet, ki ve vse, a vendar nič.
Da je Ptuj dobil gledališko stavbo, so zaslužni premožni meščani in plemiči, ki so zanjo prispevali denar, ter člani Diletantskega društva (Dilettanten Geselschaft).
Gledališka sezona se je običajno pričela po trgatvi, trajala je tri ali štiri mesece z dvema, tremi ali celo štirimi predstavami tedensko. Leta 1826 je delovala že stalna poklicna gledališka skupina.
Gledališki plakat za predstavo Matilda (Mathilde) nemškega dramatika Rodericha Benedixa v Mestnem gledališču Ptuj ob otvoritvi prenovljene notranjosti gledališča 20. novembra 1854. Od leta 1854 dalje je mesto razpisovalo mesto ravnatelja in dajalo gledališču podporo iz občinskih sredstev. Tako je mesto dobilo Mestno gledališče Ptuj (Stadttheater).
Na pobudo ptujskega župana Josefa Orniga in s podporo občinskega odbora se je med letoma 1892 in 1896 občina lotila temeljite obnove gledališke stavbe. Na natečaj so prispeli razni predlogi prenove. Izbran je bil načrt dunajskega arhitekta Rudolfa Klotza.
Tloris in tri različice fasade.
Arhitekt Rudolf Klotz se je odločil za monumentalno fasado v kombinaciji renesančnih in klasicističnih elementov, ki jo je okrasil z dorsko arhitekturo (štirje stebri pred vhodom). Na vrhu zatrepe je bil postavljen kip boginje Melpomene. Na pročelju je bil napis Mestno gledališče (Stadttheater), grb mesta Ptuja ter figurna reliefa s prizori iz nemških tragedij in komedij.
Prenovljeni so bili tudi dohodi v dvorano, poglobili so prostor za orkester, obesili draperije po ložah, uredili kurjavo s toplim zrakom, nabavili novo odrsko opremo in rekvizite … Mestni trg je z gledališko stavbo dobil veličasten zaključek. Leta 1905 so gledališče razširili in ga oskrbeli z boljšo odrsko opremo.
V čitalnicah se je odvijalo kulturno, politično, narodno in družabno življenje. V njih se je zbiralo domače meščanstvo in narodnozavedna inteligenca.
Slovenski jezik se je z odrskih desk v Ptuju prvič zaslišal ob koncu leta 1864, ko je Narodna čitalnica v Ptuju pripravila prvo predstavo. Namen čitalnice je bil čitanje časopisov in knjig v slovenskem in drugih jezikih ter razveseljevanje v besedah, plesnih igrah itd., ni pa se imela namena vtikati v politične zadeve. Društvo ni imelo svojega lastnega prostora, zato so se zbirali po privatnih hišah.
Prva predstava diletantov (ime ni znano) v okviru Narodne čitalnice je bila 18. decembra 1864 ob prireditvi Beseda, ki je bila za mesto znamenit kulturnozgodovinski dogodek. Do leta 1871 se je zvrstilo kakih dvajset iger, kar priča o dobri volji čitalničarjev igralcev.
Zamiranju gledališkega udejstvovanja je botrovalo pomanjkanje denarja in pomanjkanje primernega prostora. Boljše pogoje je dobila gledališka skupina v okviru čitalnice leta 1882, ko je kupila na križišču Vošnjakove in Jadranske ulice hotel Stadt Wien (danes Narodni dom).
Med gledališkimi igralci je bilo v tistem času največ odvetnikov, trgovskih pomočnikov, uradnikov in učiteljev. Gledališka skupina je vsako leto prikazala do deset iger. Predstave v okviru Narodne čitalnice so imele predvsem nalogo prebujati zavest slovenskega naroda, nuditi umetniški užitek je bilo drugotnega pomena.
Na začetku leta 1918, ko je bila zmaga zaveznikov že na vidiku in je vojska izpraznila Narodni dom, sta prišli v marcu in aprilu na oder veseloigri Martin Smola (7. marca) in Pri belem konjičku. Besedila iger je cenzuriralo c. kr. namestništvo v Gradcu, za dovoljenje, da se sme izvesti, pa je bilo treba prositi c. kr. Okrajno glavarstvo v Ptuju.
Dramatično društvo Ptuj je bilo ustanovljeno kot podružnica Dramatičnega društva Maribor, vendar se je leta 1920 osamosvojilo. Gledališke predstave v slovenskem jeziku so tako postale na Ptuju redne. Ob pričetku 1. svetovne vojne je Narodni dom zasedla vojska in s tem je bilo kakršno koli udejstvovanje onemogočeno. Prvi predsednik društva je bil Andrej Haladeja, še v istem letu ga je nasledil dr. Ivan Fermevc, njega pa Rajko Pirnat.
Iz prošnje lahko vidimo, da je bil namen društva gojiti in pospeševati slovensko dramatiko ter prirejati slovenske gledališke predstave v prostorih Narodne čitalnice.
Z veliko zagnanostjo so v društvu po koncu 1. svetovne vojne ponovno pričeli z gledališkimi uprizoritvami. Dramatično društvo je v letu 1922 od mestne občine za dobo desetih let dobilo v najem gledališko stavbo s pogojem, da uprizori vsaj dvajset predstav na sezono.
Sredi dvajsetih let je ansambel sestavljalo 21 igralcev in 13 igralk, predvsem amaterjev. Lepo začeto delo se je zaradi pomanjkanja financ ustavilo.
V sezoni 1937/38 si je Dramatično društvo zadalo nalogo, da uprizarja le dela z literarno vrednostjo in je odprlo dramatično šolo pod umetniškim vodstvom poklicnega režiserja Jožeta Borka iz Ljubljane. Predstave so prinesle trikrat večji donos kot prejšnja leta. Ta sezona je potrdila, da Ptuj potrebuje stalno gledališče.
"Kulturna dediščina in narodna folklorna komponenta dajeta mojemu gledališču upravičenost naziva slovenska avantgarda." Fran Žižek, režiser
Z režiserjem Žižkom je v sezoni 1938/39 zavel nov duh. Razmere niso bile ugodne, subvencij ni bilo, za oder se je bilo treba boriti z kinom, igralci so vloge študirali po svojih službah, oblast je delo oteževala. Tako je Žižek oral ledino za novo avantgardno gledališče, čeprav je oblast to novost gledala z nezaupanjem. Žižek je zbral okrog sebe ansambel, v katerega je pritegnil mariborskega igralca Alberta Wilhelma, njegovo ženo Nado, Jožeta in Danila Samca, Iva Kostanjška, Milico Domajnko in druge.
Že svoje prve predstave Žižek ni mogel podati v svoji prvotni koncepciji in jo je moral dvakrat odložiti. S to igro se je navezal na slovensko revolucionarno tradicijo in nakazal pot, po kateri bo hodil pri svojem delu. V predstavi je pozornost vzbujal vrtilni oder in most do gledalcev, s katerega je govoril Matiček.
S satiro Detektiv Megla, ki se dogaja v času volitev, je Fran Žižek osvetlil tudi sodobno politično dogajanje.
Ko je Hitler že zanetil svetovni požar in je dvigal glavo nacizem, je bilo treba spregovoriti z vojno zgodbo. Protivojna drama Kdo je kriv? je bila zaradi napredne vsebine (in nekaterih naturalističnih prizorov) prepovedana dijakom. Zaradi negodovanja je oblast popustila in dovolila obisk le zadnjim letnikom, ki so v velikem številu prišli na premiero in tam na odru začudeni odkrili dijake 1. in 2. letnikov pod čeladami.
Z Desetim bratom je Dramatično društvo z zamudo proslavilo 25-letnico svojega obstoja. Režiser je roman predstavil z revijo slik s sistemom zaves, češ da novo gledališče ne potrebuje kulis. »Arhitekt ustvari prostor, kjer ustvarjata reflektor in barva tretjo odrsko dimenzijo. Novo gledališče je zadeva ljudstva in verna podoba življenja.«
Žižek je z dramo Kralj Ojdip približal antično delo novemu času. Nemci so plakate za reprizo potrgali.
Z igro Malomeščani je Žižek želel pokazati na malomeščanske razmere na Ptuju. V sezoni 1940/41 je moral Žižek v vojsko, režijo sta prevzela Albert Wilhelm in Mariborčan Jože Babič. Zadnje predvojne sezone so bile povezane z naraščajočim revolucionarnim delovanjem delavcev in mladine. Dijaška mladina iz ptujske gimnazije ni le aktivno sodelovala pri predstavah, vodila propagande, gradila scen in prinašala potrebnih kostumov, ampak so iz gledališkega kolektiva ustvarili žarišče napredne kulture. Ob okupaciji aprila 1941 se je gledališka skupina razšla in za dobo štirih let je utihnila slovenska beseda.
"Gledališče ni in ne more biti samemu sebi namen, pač pa je odraz kulturne potrebe delovnega človeka. Gledališče lahko raste in se razvija samo ob podpori ljudstva." Jože Rojic, upravnik Gledališča na Ptuju (1946–1948, 1951–1953)
Po osvoboditvi je bilo treba pričeti znova. Kar deset članov gledališke skupine je v vojni izgubilo življenje, zato so se skupini pridružili novi člani.
Tretja premiera v prvi povojni sezoni je bila komedija Kvadratura kroga, v kateri so igrali Milica Domajnko, Tinka Keržar, Franjo Gunžer, Dušan Furlan, Jože Samec in Danilo Samec.
Od prejšnjih igralcev so na Ptuju ostali le Jože Babič, Jože Samec in Ivo Kostanjšek. Pridružili so se jim Dušan Furlan, Franjo Gunžer, Lojze Kostanjevec, /…/ Kralj, Majda Vošnjak … Gledališče ni imelo ne gledališke opreme ne osebja. Sezona 1945/46 se je pravzaprav pričela šele leta 1946, ko so se otresli začetnih težav. Prvi režiser po vojni je bil Jože Babič.
Po odhodu Jožeta Babiča je režijo prevzel Hinko Košak in režiral šest predstav v sezonah 1945/46 in 1946/47 (Tuje dete, Županova Micka, Volkodlaki, Kralj na Betajnovi, Pokojnik, Gozd).
Igralci so bili v tem prvem povojnem obdobju polni pristnega gledališkega idealizma, na vaje so prihajali točno, disciplinirano sledili poteku vaj, uporabljali svojo garderobo v predstavah, sami nabavljali rekvizite in jih nato podarjali gledališču, v zameno niso dobili ne denarja ne česa drugega.
V sezoni 1947/48 sta režirala Andrej Žvan in Franjo Blaž, v sezoni 1948/49 Polde Dežman, sicer tudi igralec, ki pa je v sezoni 1949/50 že zapustil Ptuj. Pot do zločina Miška Krajnca je bila zadnja drama, ki jo je režiral, z njo pa je gledališče na tekmovanju gledališč mariborske oblasti doseglo prvo mesto.
Kulturo in umetnost ljudstvu!
"Gledališče delovnega človeka po delu razvedri in mu posreduje kulturne vrednote naše in preteklih dob. Budi mu smisel za lepoto, ga vzgaja, plemeniti in mu dviga politično zavest." Jože Rojic, upravnik Gledališča Ptuj (1946–1948, 1951–1953)
V decembru 1949 so bile prve avdicije za poklicno gledališče in kot stalni igralci so bili 1. januarja 1950 sprejeti France Vičar, Danijel Šugman, Franjo Gunžer, Sonja Dolinar, Berta Ukmar, Zorica Modrinjak, Sandi Krošelj, za upravnico pa je bila še za naprej imenovana Sonja Dolinar. V tej sezoni postane gledališče polpoklicno gledališče z imenom Okrajno gledališče Ptuj.
V sezoni 1950/51 je upravi gledališča uspelo pridobiti režiserja Petra Malca, ki je deloval že v mariborskem in ljubljanskem gledališču ter drugod po Jugoslaviji. S prvo režirano predstavo na Ptuju Kovarstvo in ljubezen je doživel lep uspeh.
20. decembra 1952 so proslavili 40-letnico delovanja gledališča s predstavo Kralj na Betajnovi v režiji Petra Malca.
Veselo pravljico Pavla Golia Jurček je režiral priznani slovenski igralec Danijel Šugman.
Predstava Miklova Zala je bila izvedena na prostem na Ptujskem gradu.
V sezoni 1956/57 se vrne na Ptuj režiser Hinko Košak.
Igralci so se poslovili od profesionalnega gledališča s komedijo Vsakih sto let v režiji Jožeta Gregorca. Zakon o poklicnih gledališčih je določal nove pogoje za delovanje gledališč (zagotovljena materialna sredstva za njegovo delo ter osebje, vsaj 150 predstav in 61 gostovanj na sezono), ki jih ptujsko gledališče ni izpolnjevalo, zato ga je Okrajni ljudski odbor Maribor z odločbo dne 25. 3. 1958 ukinil (ukinjeno 31. 8. 1958).
Delavsko prosvetno društvo Svoboda Ptuj - Amatersko gledališče Ptuj - Gledališče Ptuj (1958-1970)
Prva predstava v okviru dramske sekcije DPD Svoboda Ptuj v sezoni 1958/59 je bila Globoko so korenine v režiji Slavka Oroviča šele maja 1959.
Lojze Matjašič, igralec ptujskega gledališča, je v sezonah 1960–1962 režiral naslednje predstave: Skopuh, Jezusovi apostoli, Naši ljubi otroci, Janko in Metka, Namišljeni bolnik, Rdeča kapica, Modra vrtnica in Z vrati treskajo.
Predstavo Lažnik je režiral Zlatko Šugman, takrat še študent ljubljanske AGRFT.
Po dveh sezonah, ko v gledališču zaradi adaptacije gledališke stavbe ni bilo predstav, je dramska sekcija v sezoni 1966/67 ponovno pričela z delom ter se preimenovala v Amatersko gledališče Ptuj. Režiser prve sezone je bil Franjo Potočnik.
V sezoni 1967/68 se je vrnil režiser Peter Malec, ki je prevzel umetniško vodenje gledališča. Garderobo in sceno so si sposodili v kranjskem gledališču. Veroniko Deseniško si je v prvi sezoni ogledalo 1444 obiskovalcev.
Z igro Kekec so gostovali le v Kidričevem, v ostalih krajih pa zaradi preslabo ogrevanih odrov ne, saj so se bali, da bi se otroci prehladili (SI_ZAP/00470, Fekonja Andrej, Zapisniki dramske sekcije DPD Svoboda Ptuj 1966–1969, šk. 3, ovoj 21/2, zapisnik 13. 9. 1967 – poročilo tajnika). Gledališka skupina je štela leta 1967 30 članov. V sezoni 1969/70 je bil uveden abonma s 1300 abonenti ter sedmimi predstavami. Kot režiser je Petra Malca po njegovi upokojitvi v letu 1973 nasledil Marjan Kovač, ki je ostal na Ptuju do maja 1977.
Predstava Večer v čitalnici, pri kateri je sodelovalo 60 igralk in igralcev ter pevcev, je bila lepo sprejeta pri gledalcih in je bila uprizorjena ob 1900-letnici mesta Ptuja.
"Gledališče mora služiti Resnici in Lepoti, namenjeno je človeku in za človeka." Peter Malec, režiser v Gledališču Ptuj v letih 1952–1985 (Tednik, 29. 5. 1975, str. 9).
Predstava Kralj na Betajnovi je bila uprizorjena v počastitev 30-letnice gledališkega dela igralca Franja Gunžerja.
Predstava Hlapec Jernej je bila uprizorjena v počastitev 25-letnice gledališkega delovanja igralca in režiserja Lojzeta Matjašiča, ki je nastopil tudi v naslovni vlogi.
Predstava Trije vaški svetniki je bila uprizorjena v počastitev 25-letnice gledališkega delovanja Natalije Anrajter.
Predstava Velika ljubezen je bila uprizorjena v počastitev 25-letnice gledališkega ustvarjanja Mirka Vaupotiča.
Predstavo Afera je Peter Malec režiral v počastitev 50-letnice svojega gledališkega udejstvovanja PDF
"Gledališče pripada tistim, ki verjamejo v njegovo moč, ki ga razumejo kot slovesnost duha in večno človeško potrebo." Branka Bezeljak, predavateljica, gledališka mentorica in režiserka, vodja Teatra III (nagovor ob razpisu abonmaja v sezoni 1989/90, SI_ZAP/0288, ZKO, šk. 21, ovoj 48, št. spisa 559/89).
Produkcijo gledališkega krožka Gimnazije Ptuj Srečna hiša Doberdan je Branka Bezeljak prenesla v DPD Svoboda Gledališče Ptuj. V predstavi so zaigrali Miran Senčar, Darja Potočnik, Marica Erhatič, Jasmina Preac, Marija Drevenšek, Samo M. Strelec, Ivan Horvat, Marjan Ivanuša, Lidija Šmigoc, Anica Brumen, Helena Horvat, Zlatka Vršič, Lidija Kostanjevec, Marjanca Arbajter, Živka Gaberc, Danica Cafuta, Suzana Vajda, Sonja Forstnarič in Jelka Vaupotič. Samo M. Strelec je takrat prvič nastopil pod mentorstvom Branke Bezeljak.
Na fotografiji Samo M. Strelec.
Na fotografiji Karmen Komel, Darja Potočnik in Mišo Damiš.
Predstava Lajna barbarstva je bila ustanovitvena predstava skupine Teater III. Uprizorili so jo ob otvoritvi mednarodne fotografske razstave v Miheličevi galeriji. Po fotografiji Miša Koltaka se je skupina poimenovala Teater III. Nastopili so Mišo Damiš, Martina Lešnik, Karmen Komel, Darja Potočnik, Mira Mijačević in Robert Sukič.
Na fotografiji Samo M. Strelec, Mitja Miklošič, Andrej Šilak, Maja Stres in Jasmina Preac.
Na fotografiji Jasmina Preac, Maja Stres, Mitja Miklošič, Samo M. Strelec, Andrej Zamuda. Učenci višjih razredov osnovne šole in prvih letnikov srednje šole so bili vključeni v gledališki studio Stopinje, pripravljali pa so predstave za otroke.
Predstava Pohujšanje v dolini Šentflorjanski je bila prva repertoarna predstava v režiji Branke Bezeljak z odraslo gledališko skupino DPD Svoboda. V predstavi so zaigrali Mišo Damiš, Klavdija Poherc, Srečko Lah, Mojca Žirovnik, Oto Mesarič, Karmen Komel, Nevenka Gerl, Samo M. Strelec, Stane Pal, Franc Simonič, Darja Potočnik, Silvo Ilec, Bojan Gavez, Metod Peklar, Boris Miočinović, Milan Pihler, Milan Ivezič.
Na fotografiji Oto Mesarič. Premiera Partljičeve predstave Nekoč in danes je bila v ateljeju v Minoritskem samostanu decembra 1983. Z okoli 300 ponovitvami spada med najbolj uspešne predstave DPD Svoboda Ptuj. V tej monokomediji je zaigral Oto Mesarič.
Dramatizacija kratkih zgodb Slavka Pregla Zgode na dvoru Kralja Janeza je bila zelo uspešna predstava, s katero se je postavilo jedro Teatra III. Na fotografiji Mitja Miklošič, Jasmina Preac, Andrej Šilak, Sabina Črnila, Samo M. Strelec.
Nastopili so Andrej Šilak, Samo M. Strelec, Jasmina Preac, Sabina Črnila, Mitja Miklošič, Andrej Zamuda, Milovan Milunić, Vida Munda, Larisa Vovk, Liljana Lainšček, Milan Praprotnik, Teodor Primožič, Dominik Vrhovšek, Vanja Mlakar, Sandra Meško, Marija Slodnjak in Ivan Gavez.
Na fotografiji stojijo Antonija Kumer, Silvo Ilec, Hermina Matjašec Hočevar, Mirko Vaupotič, Slavica Alič, Lojze Matjašič, Oto Mesarič, sedijo Jožica Skok, Peter Malec, Natalija Mesarič, Alenka Ilec. Predstava Via mala je bila zadnja režija Petra Malca v Gledališču Ptuj. Z njo je proslavil svojo 75-letnico.
Na fotografiji Janko Kozel, Jasmina Preac, Sabina Črnila, Mitja Miklošič, Vanja Mlakar, Metod Peklar, Mira Mijačević.
Na fotografiji spredaj Oto Mesarič, Janko Kozel, Metod Peklar, Jasmina Preac, Mitja Miklošič, Vanja Mlakar, Darja Štefanec. Predstava Življenje podeželskih plejbojev se je uvrstila na republiško srečanje, igralka Karmen Komel pa je za vlogo Lucinde dobila zlato Linhartovo značko. Predstava je bila vključena v abonma Karavana Cankarjevega doma, z njo so gostovali na festivalu v Ljubljani, prav tako so jo zakupili mnogi sindikati ptujskih podjetij.
Na fotografiji od leve proti desni stojijo: Andrej Novak (zadaj), Peter Vnuk, Sandra Ciglar, Jasmina Preac, Iris Zupanc, Vanja Mlakar, Jolanda Murko, Mateja Polanec, Mima Širec, Alenka Žlebnik, Nataša Slodnjak, Branka Bezeljak, Fleur Tkalčec; spredaj čepijo: Mitja Miklošič, Sabina Črnila, Nataša Senčar, Darja Štefanec, Leonida Rotvejn; spredaj: Metod Peklar, Dominik Vrhovšek.
Na fotografiji Sabina Črnila, zbor spredaj: Mojca Šeruga, Alenka Žlebnik, Mateja Polanec, Mitja Miklošič, Mima Širec, druga vrsta: Leonida Rotvejn, Nataša Slodnjak, Iris Zupanc, Sandra Ciglar, Fleur Tkalčec, Nataša Senčar, Metod Peklar (v ozadju). Komičen balet brez plesa in glasbe Zaljubljenca v podzemni železnici predstavlja začetek raziskovalne poti Teatra III.
Predstava Spolno življenje Franja Tahija je bila zadnja predstava v režiji Franja Potočnika. Zaigrali so Lojze Matjašič, Natalija Anreiter Mesarič, Mirko Vaupotič, Boris Miočinović, Mišo Damiš, Sonja Rogina, Silvin Lenartič, Stane Pal, Janko Kozel, Karmen Komel, Oto Mesarič, Valerija Ivanuša, Janko Krajnc, Ivan Burina in Marjan Pšajd.
V predstavi prvič zaigrajo Nenad Tokalić, Urška Vučak in Romana Ercegović. Igrali so še Tamara Belšak, Tonja Neubauer, David Gašparič, Alenka Pišek, Andrej Satler, Damjana Slejko, Gordana Frljužec, Bojana Mihelač, Nataša Purgaj, Aleksandra Borovnik, Cvetka Brodnjak, Marjeta Čič, Darja Čoh, Maja Dolinar, Lidija Drevenšek, Aleš Hvalec, Miha Sakelšek in Vesna Sölöši.
Na fotografiji Vojko Belšak (na klopi), Samo M. Strelec, Fleur Tkalčec, Gorazd Jakomini.
S predstavo Človek v šipi je ekipa nastopila na jugoslovanskem festivalu ljubiteljskih odrov Večer bratstva v Prizrenu, po izboru selektorja na avstrijskem Festivalu mladega teatra v Radgoni (Radkersburg, 1987) ter po izboru selektorja na festivalu Teden slovenske drame v Kranju, kar je bila velika čast in priznanje. V predstavi Človek v šipi sta prvič zaigrala Gorazd Jakomini in Vojko Belšak. Ekipo so sestavljali še Samo M. Strelec, Fleur Tkalčec, Jasmina Preac, Daša Štefanec, Nataša Slodnjak, Iris Zupanc, Mojca Šeruga, Alenka Žlebnik, Teodor Primožič, Stanka Šalamun, Robert Vočanec, Mateja Polanec, Leonida Rotvejn, Mima Širec in Andrej Novak.
Na fotografiji Metod Peklar in Gorazd Jakomini.
Na posnetku Metod Peklar, Gorazd Jakomini, zadaj Mateja Polanec, Irena Veselič, Leonida Rotvejn, Nataša Slodnjak, Tamara Belšak, Mojca Žirovnik. S predstavo Koža megle je skupina nastopala na avstrijskem Festivalu mladega teatra v Radgoni (Radkersburg, 1988) na temo Bajke, miti in legende. V skupini so se združili igralci DPD Svobode in Teatra III.
Na fotografiji sedijo: Srečko Lah, Dragica Kranjc, Natalija Mesarič, Slavica Alič, Mojca Žirovnik, Jasmina Preac, Oto Mesarič, stojijo: Boris Miočinović, Daša Štefanec, Metod Peklar, Vojko Belšak, Igor Kranjc, Dušan Orešek, Branka Bezeljak, Iris Zupanc, Stane Pal.
V predstavi Dama iz Maxima sta združili moči skupini starejših in mlajših igralcev. Del ekipe po vaji v garderobi: Dušan Orešek, Natalija Mesarič, Branka Bezeljak, Vojko Belšak, Daša Štefanec, Stane Pal, Dragica Kranjc, Srečko Lah.
Helena Peršuh zadaj v belem, Vojko Belšak spredaj, desno Rok Strašek; plesna skupina T 4: Natalija Plajnšek, Renata Merc, Tanja Božič ali Polona Holc, Tamara Belšak.
Na posnetku Helena Peršuh in zbor.
Predstava Otroka reke je predstavljala vrhunec poetične dramatike v Sloveniji. Za predstavo prvič oblikuje kostume Stanka Vauda Benčevič. Prvič sta nastopila Helena Peršuh in Aljoša Koltak.
Lutkovna predstava Sinjemodri Peter je bila zadnja predstava lutkovne skupine DPD Svoboda Ptuj na odru gledališča. V njej so zaigrali Tina Marinič, Lidija Koltak, Jure Jakab, Damjana Slejko, Nežka Rašl in Valerija Ivanuša.
Žalujoči ostali je bila zadnja režija Lojzeta Matjašiča na odru ptujskega gledališča z igralkama, ki sta nastopali še v predstavah poklicnega gledališča, ukinjenega leta 1958, Slavico Alič in Natalijo Anreiter Mesarič.
Na posnetku Aljoša Koltak in Vojko Belšak, zadaj Natalija Plajnšek in Helena Peršuh.
Na posnetku Simona Janžekovič, Andrej Cizerl, Helena Peršuh, Tadej Toš, Maja Dolinar, Darja Gavez. S predstavo Ujetniki svobode je skupina nastopila na državnem srečanju gledaliških skupin v Gornji Radgoni in gostovala v Mladinskem gledališču v Ljubljani. V njej je prvič nastopil Tadej Toš.
Na fotografiji Aljoša Koltak, Maja Dolinar, Romana Ercegović, Urška Vučak in Nenad Tokalić. Predstava A me ljubiš? je bila prva samostojna predstava Romane Ercegović pod mentorstvom Branke Bezeljak.
Na fotografiji Srečko Špik in Zvezdana Mlakar.
Na fotografiji stojijo Dario Varga, Zvezdana Mlakar, Samo M. Strelec, sedijo Gorazd Jakomini, Iztok Valič, Srečko Špik. V predstavi Aneks so zaigrali Zvezdana Mlakar, Srečko Špik, Dario Varga, Gorazd Jakomini, Iztok Valič, Samo M. Strelec ter v nekaj zadnjih ponovitvah kot vskok Nenad Tokalić. Predstava je pomenila prvi poskus ponovne profesionalizacije gledališča na Ptuju.
Na fotografiji Tadej Toš, Nenad Tokalić, Ervin Štopfer, Andrej Cizerl.
Na fotografiji Tadej Toš in Nenad Tokalić. Predstava Publika je bila največja predstava Teatra III in vrhunec režijske poetike Branke Bezeljak. V njej je nastopila celotna generacija igralcev, ki so se kasneje vpisali na akademijo v Ljubljani. Predstava je sprožila mnogo zanimanja v Sloveniji, z njo so gostovali tudi v Ljubljani. V njej so nastopili Tadej Toš, Nenad Tokalić, Andrej Cizerl, Ervin Štopfer, Helena Peršuh, Sofija Baškarad, Urška Vučak, Aljoša Koltak, Aleš Šteger, Renato Vindiš, Peter Srpčič, David Gašparič, Daša Štefanec, Jasmina Preac, Boštjan Kovačič in Silvo Vučak.
Na fotografiji: Urška Vučak (Srednji), Gregor Geč (Debeli), Nešo Tokalić (Suhi).
Na fotografiji Nenad Tokalić, Gregor Geč, Urška Vučak.
Na fotografiji v čolnu režiser Samo M. Strelec, na otoku Urška Vučak, Gregor Geč, Nenad Tokalić. Samo M. Strelec je v okviru Teatra III, Gledališča ZATO. z mladimi entuziasti pripravil predstavo Na odprtem morju in jo premierno uprizoril 8. avgusta 1993 na občinski praznik Mestne občine Ptuj v Ljudskem vrtu. V predstavi so zaigrali Gregor Geč, Urška Vučak, Nenad Tokalić, Ervin Štopfer, Boris Miočinović ter Tadej Toš.
Na fotografiji Andrej Cizerl, Matija Centrih, Helena Peršuh, Tomo Peršuh, Tadej Toš.
Na fotografiji Tadej Toš, Helena Peršuh in Urška Vučak. Drama Alojzija Remca Magda pomeni izrazit dramaturški obrat v konstruktivizem in ekspresionizem in je veljala za neuprizorljivo. Branki Bezeljak je uspelo v slabi uri uprizoriti zgoščeno predstavo na praznem temnem prizorišču ob učinkoviti uporabi lučnih poudarkov, z likovnimi aranžmaji in glasbo pred vhodom. S predstavo so gostovali na Čufarjevih dnevih in v Mladinskem gledališču Ljubljana (Delo, 19. 11. 1994, str. 9, št. 268).
Na fotografiji celotna ekipa predstave.
Na fotografiji Branka Bezeljak. Predstava Srečna hiša Doberdan je bila poslovilna predstava Branke Bezeljak na odru ptujskega gledališča pred ponovno profesionalizacijo gledališča. V predstavi je imela prvo večjo vlogo Iva Krajnc.
"Menim, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo tudi to mesto ponašalo s poklicnim gledališčem … Želim si, da bi bilo dobro." Samo M. Strelec, režiser in umetniški vodja Gledališča Zato. (Tednik, 15. junij 1995)
Vojko in Nešo.
Urška kot Sobar in Gregor.
Nešo in Gregor.
Samo M. Strelec je v novi gledališki sezoni z mladimi entuziasti, ki so se združili v Gledališču Zato., pripravili predstavo Zaprta vrata. Premiera je bila v kleti ptujskega gradu ob občinskem prazniku 5. avgusta 1993, v predstavi pa so zaigrali Gregor Geč, Nenad Tokalić, Vojko Belšak in Urška Vučak.
Gledališče Zato. je z uprizoritvijo Zaprta vrata v marcu 1994 gostovalo v Rimu. Gasilska. Ob desnem robu skupine stoji tehnični vodja Silvo Vučak, desno ob njem sedi naš menedžer, Frac Mlakar, pod njim organizator gostovanja Branko Cestnik, levo od njega blagajničarka Iris Zupanc.
Podpis pogodbe je obvezoval MO Ptuj, da zagotovi denar, gledališka skupina Gledališča Zato. pa pripravi eno predstavo. Vizija Franca Mlakarja in Sama M. Strelca je bilo projektno gledališče, ki bi za posamezne projekte angažiralo različne ustvarjalce.
Kje ste bili tako dolgo, Mary?. Na fotografiji Vojko Belšak, Tadej Toš, Maša Židanik.
Zaplešiva še midva!. Na fotografiji Vojko Belšak, Tadej Toš, Nenad Tokalić.
Gasilec ne razume najboljše .... Na fotografiji Vojko Belšak, Nenad Tokalić, Gorazd Jakomini, Gregor Geč. Gledališče Zato. Ptuj je v novi sezoni pripravilo predstavo Plešasta pevka, premiera je bila ob občinskem prazniku 8. avgusta 1994. V njej so zaigrali Vojko Belšak, Tadej Toš, Nenad Tokalić, Gregor Geč, Maša Židanik in Gorazd Jakomini. Na 4. Dnevih komedije v Celju leta 1995 je bil Gregor Geč komedijant večera.
Na fotografiji Vesna Pernarčič in Tadej Toš.
Na fotografiji Maša Židanik, Vesna Pernarčič, Tadej Toš, Barbara Vidovič, Rok Vihar, Gregor Geč.
Na fotografiji Maša Židanik, Vesna Pernarčič in Barbara Vidovič.
V predstavi Krčmarica, ki je bila uprizorjena na dvorišču Dominikanskega samostana, so zaigrali Vesna Pernarčič, Vojko Belšak, Tadej Toš, Gregor Geč, Rok Vihar, Barbara Vidovič in Maša Židanik. Predstava je – zanimivo – doživela 49 ponovitev in pol, saj jo je sredi izvajanja prekinila nevihta. Na 5. Dnevih komedije 1996 v Celju dobi Samo M. Strelec nagrado žlahtni režiser, Tadej Toš je komedijant večera.
»Ptujsko gledališče je v povojih, zato naj se v tem začetnem obdobju čim bolj vtke v čas in prostor, kjer živimo. To ne pomeni, da je treba delati predstave, ki bi ljudi po dolgem in počez zabavale, samo zato, da bi se gledališka blagajna polnila. Mislim, da se mora gledališče, ki ni prežeto s svojim časom, vprašati, ali se godi na pravem mestu in v pravem času. Gledališče na Ptuju mora dihati z mestom …« Samo M. Strelec, režiser, direktor gledališča (1997–2001) (Večer, 23. junija 1997)
Uspešno delo Gledališča Zato. Ptuj, uspešna medijska kampanja in podpora mnogih ljudi z različnih področij in vse Slovenije so prepričali mestni svet, da odobri ustanovitev javnega zavoda Gledališče Ptuj 4. decembra 1995. V ustanovitvenem odloku je navedeno, da mora gledališče ustvariti najmanj dve predstavi na gledališko sezono.
Na fotografiji Vlado Novak.
Na fotografiji Vlado Novak.
26. februarja 1996 je bila prva premiera poklicnega Gledališča Ptuj, uprizorjena je bila monodrama Govor malemu človeku. Predstava je bila zelo uspešna, imela je že več kot 320 ponovitev in je na sporedu že 25 let.
V sezoni 1996/97 se je na pobudo Sama M. Strelca, direktorja Gledališča Ptuj, prvič izvedel festival Monodrama Ptuj. Na festivalu so nastopili Ivo Ban, Zijah A. Sokolović, Polona Vetrih, Mihailo Radojićić, Evgen Car, Vlado Novak, Željko Vukmirica, Andrej Rozman Roza in Nataša Matjašec. Nagrado je prejel Zijah A. Sokolović za monodramo Glumac … je glumac … je glumac. PDF
Na fotografiji Aljoša Koltak in Niko Kranjc Kus.
Na fotografiji Aljoša Koltak, Primož Pirnat in Niko Kranjc Kus. Aljoša Koltak dobi na 5. Festivalu otroških gledaliških uprizoritev (1997) zlato paličico za vlogo Kumina.
Na fotografiji Alenka Tetičkovič kot Štefka Valentin.
Na fotografiji Mojca Funkl.
Na fotografiji Gojmir Lešnjak in Mojca Funkl. Predstava Marjetka, str. 89, v kateri sta zaigrala Mojca Funkl in Gojmir Lešnjak Gojc, je doživela več kot 150 ponovitev. Na 10. Dnevih komedije v Celju je predstava dobila nagrado za žlahtno komedijo leta 2000, Gojmir Lešnjak Gojc je bil izbran za žlahtnega komedijanta, Samo M. Strelec pa za žlahtnega režiserja.
"Umetnost je eden izmed redkih pojavov, ki lahko človeka naredi boljšega, je eden izmed redkih pozivov h krepitvi duha in etosa. Pomembno je, da nekaj varujemo, ko je še živo, da ni potrebno rekonstruirati in oživljati nečesa, kar je že obstajalo, tako kot v primeru MG Ptuj. Umetnost ne sme umreti zadušena med plevelom potrošništva in zabave, saj lahko pričnemo izgubljati še zadnje dvorne norce, ki znajo žonglirati z resnicami ...". Rene Maurin, direktor Mestnega gledališča Ptuj (Govor na slavnostni otvoritvi gledališke stavbe 14. decembra 2007)
Na fotografiji Dunja Zupanec, Gorazd Žilavec in Boris Kos.
Na fotografiji Dunja Zupanec in Boris Kos. Predstava Gregorjevo čudežno zdravilo je prejela nagrado zlata pika (najboljša predstava Pikinega festivala v letu 2003).
Na 5. festivalu Monodrama Ptuj (2004) je predstava Pavlek prejela nagrado za najboljšo dramsko uprizoritev in Peter Ternovšek nagrado za vlogo Pavleka, Rok Vilčnik rokgre pa je prejel žlahtno komedijsko pero na festivalu Dnevi komedije v Celju za dramsko besedilo.
Na fotografiji Iva Babić in Primož Ekart.
Na fotografiji Branko Šturbej, Urška Vučak in Tadej Toš.
Na fotografiji Tadej Toš, Branko Šturbej, Urška Vučak, Tomaž Gubenšek in Aljoša Ternovšek.
Na fotografiji Tomaž Gubenšek in Urška Vučak. Na Dnevih satire v Zagrebu (2007) je predstava Micka prejela nagrado Zlatni smijeh.
Med gosti otvoritve prenovljene gledališke stavbe tudi novoizvoljeni predsednik države dr. Danilo Türk.
Simbolični prerez vrvice so opravili direktor GP Gradnje Ptuj Ljubo Cimerman, predsednik sveta zavoda in prvi direktor gledališča Franc Mlakar, direktor gledališča Rene Maurin in župan MO Ptuj dr. Štefan Čelan.
"Moj namen je iz gledališča narediti nekaj več. Ukvarjali se bomo še z drugimi stvarmi, da bo šlo za živ center kulture." Peter Srpčič, direktor Mestnega gledališča Ptuj 2009–2020 (Tednik, 20. marec 2009)
"Če delaš dober teater, ljudje pridejo." Peter Srpčič, režiser in direktor 2009–2020 (intervju v časopisu Tednik, 16. maj 2014)
Na fotografiji Alenka Tetičkovič, Kristjan Ostanek, Vladimir Jurc, Aljoša Ternovšek.
Na fotografiji Vladimir Jurc, Alenka Tetičkovič, Aljoša Ternovšek, Kristjan Ostanek. Predstava Grönholova metoda je prejela nagrado SKUP (nagrada strokovne žirije in velika nagrada občinstva).
V predstavi so igrali Tjaša Železnik, Aljoša Ternovšek, Primož Pirnat, Kristijan Ostanek, Nataša Matjašec, Gojmir Lešnjak in Arna Hadžialjević.
Na fotografiji Radko Polič.
Na fotografiji Igor Samobor.
Na fotografiji Igor Samobor, Pia Zemljič in Radko Polič. Predstava Žabe je prejela 1. nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (2010), Pia Zemljič je prejela nagrado Borštnikovega srečanja (za igro, 2010), Radko Polič je prejel nagrado Slovenskega festivala komornega gledališča SKUP (za igro, 2012) in Branko Rožman nagrado Slovenskega festivala komornega gledališča SKUP (za glasbo in zvok, 2012).
Na 11. Mednarodnem festivalu antične drame Stobi (2012) je prejel Brane Šturbej nagrado za najboljšo moško vlogo v predstavi Komedija o loncu. V predstavi so zaigrali še Nancy Abdel Sakhi, Marija Krpan, Marinko Prga, Barbara Rocco, Ozren Opačić, Mitja Smiljanić, Ivica Pucar, Zdenko Brlek in Darko Plovanić.
Predstava Gajaš, arestant je bila med priljubljenimi predstavami pri gledalcih. V njej je nastopal Vlado Novak.
Na fotografiji Marko Mandić in Robert Waltl. Premiera predstave je bila v tovarni Talum Kidričevo.
Na fotografiji Primož Pirnat, Helena Peršuh in Gorazd Jakomini.
Avgusta 2016 je predstava Mahmud na Mednarodnem gledališkem festivalu v Libanonu dobila veliko nagrado za najboljšo režijo in s tem zmagala na festivalu ter nagrado za najboljšo scenografijo (Mito Gegič). V predstavi sta igrala Luna Ornik in Simon Šerbinek.
Na fotografiji Simon Šerbinek in Luna Ornik.
Na fotografiji Zvezdana Mlakar, Alenka Cilenšek, Marijana Brecelj, Marinka Štern in Anica Kumer. Pri predstavi sodelujeta še Helena Blagne in Peter Srpčič.
Na fotografiji Vesna Jevnikar, Aljoša Ternovšek, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Ana Urbanc, Miha Rozman, Judita Polak, Ciril Roblek in Borut Veselko. Predstava Mrtvec pride po ljubico je prejela nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev sezone 2013/14. S predstavo so gostovali v tudi v Moskvi in Zagrebu.
Na fotografiji Darja Reichman, Ana Urbanc in Miha Rozman.
Na fotografiji Aljoša Ternovšek, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Ana Urbanc in Miha Rozman.
Na fotografiji Marko Mandić, Nina Valič in Tadej Pišek.
Na fotografiji Nenad Tokalić, Klemen Slakonja in Gojmir Lešnjak. Na Dnevih komedije marca 2017 je predstava Pasji dnevnik Cucki prejela veliko nagrado občinstva. V predstavi so igrali Nenad Tokalić, Klemen Slakonja in Gojmir Lešnjak.
Na fotografiji Gojmir Lešnjak, Klemen Slakonja in Nenad Tokalić.
Na fotografiji Gojmir Lešnjak in Klemen Slakonja.
Na fotografiji Milena Zupančič, Vesna Vončina in Helena Peršuh. V predstavi so igrale še Urška Taufer, Medea Novak in Arna Hadžialjević.
Na fotografij Minca Lorenci, Andrej Murenc, Barbara Medvešček, (sedi na stolu) Gregor Zorc, za njim Vojko Belšak, Pia Zemljič, Liza Marija Grašič in Primož Vrhovec.
Na fotografiji Primož Vrhovec, Gregor Zorc, Barbara Medvešček, Vojko Belšak, Pia Zemljič in Minca Lorenci.
Na fotografiji Primož Vrhovec, Barbara Medvešček, Vojko Belšak, Pia Zemljič, Gregor Zorc, Minca Lorenci, Liza Marija Grašič, Andrej Murenc. Na 51. Festivalu Borštnikovo srečanje je predstava Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk prejela veliko nagrado za najboljšo uprizoritev festivala, Pia Zemljič je dobila nagrado za igro, Liza Marija Grašič pa nagrado za mlado igralko.
Na fotografiji Vesna Slapar, Blaž Setnikar, Maruša Majer, Aljoša Ternovešk, Iztok Drabik Jug, Gregor Zorc (roka). Na 48. Tednu slovenske drame (2018) je predstava Stenica prejela veliko Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev in veliko nagrado za najboljšo uprizoritev po oceni občinstva. Maruša Majer in Gregor Zorc sta dobila Borštnikovo nagrado za igro.
Na fotografiji Vesna Jevnikar, Gregor Zorc, Darja Raichman, Nataša Keser, Iztok Drabik Jug, Aljoša Ternovšek in Vesna Slapar.
Na fotografiji Iztok Drabik Jug in Nataša Keser.
Na fotografiji Judita Polak, Vesna Pernarčič, Vesna Javnikar, Darja Raichman in Nejc Cijan Garlatti.
Na fotografiji Judita Polak, Ciril Roblek, Darja Reichman, Nejc Cijan Garlatti, Benjamin Krnetić, Miha Rodman, Peter Musevski.
Na fotografiji sedijo Ciril Roblek, Judita Polak, Darja Reichman, Vesna Jevnikar, Vesna Pernačič, stojijo Benjamin Krnetić, Peter Musevski, Miha Rozman, Aljoša Ternovšek, Blaž Setnikar in Borut Veselko. Predstava Naš razred je na 53. Borštnikovem srečanju prejela Borštnikovo nagrado za režijo, za glasbo (Branko Rožman) in nagrado za igralski kolektiv.
Na 19. Mednarodnem festivalu komornega gledališča Zlati lev v Umagu je Nataša Barbara Gračner za naslovno vlogo v predstavi Kraljica mati prejela festivalski grand prix. V predstavi je igral še Aleš Valič.
Ptuj ima precej dolgo gledališko tradicijo, saj so prve gledališke igre v mestu omenjene že na začetku 18. stoletja. To so bile predstave potujočih nemških in italijanskih komedijantov.[1] Ptujski in okoliški plemiči so zgradili leta 1786 gledališko stavbo (Städtische Comödienhaus) na mestu, kjer ta stoji še danes. Ljubiteljska gledališka skupina, sestavljena iz najuglednejših meščanov, je v tej stavbi uprizarjala sprva predvsem veseloigre, burke in operete. Predstave so uprizarjali ob silvestrskih večerih, cesarjevih rojstnih dnevih, adventnih in postnih nedeljah. Izkupiček od predstav so večinoma namenili v dobrodelne namene za pomoč revežem, invalidom, pogorelim in poplavljenim krajem itd.[2]
Prebujanje narodne zavesti pri slovenskih prebivalcih mesta je privedlo v okviru Narodne čitalnice do prva uprizoritve gledališke amaterske skupine 18. decembra 1864 ob prireditvi Beseda. Do leta 1871 se je zvrstilo kakih dvajset iger, kar priča o dobri volji čitalničarjev igralcev. Zamiranju gledališkega ustvarjanja je botrovalo pomanjkanje denarja in primernega prostora, saj so se člani društva družili po raznih privatnih hišah.[3]
Ker je delovanje dramatičnega odseka Narodne čitalnice na začetku 20. stoletja zamiralo, je bilo februarja 1913[4] ustanovljeno Dramatično društvo Ptuj kot podružnica Dramatičnega društva Maribor (osamosvojilo se je leta 1920), čeprav so njegovi člani pričeli z gledališkim delom že leta 1912.[5] Namen društva je bil gojiti in pospeševati slovensko dramatiko ter prirejati slovenske gledališke predstave.[6] Gledališke predstave v slovenskem jeziku, ki so bile v okviru Narodne čitalnice občasne, so sedaj postale redne.[7]
Gledališko stavbo sta si v 20. in 30. letih 20. stoletja izmenično delila Dramatično društvo in Delavsko prosvetno društvo Svoboda Ptuj. V sezoni 1938/39 je z režiserjem Franom Žižkom zavel na Ptuju nov duh, saj je ustanovil novo napredno gledališče, ki je bilo polpoklicno in za takratni čas najodmevnejše slovensko gledališče.[8] Njegovo uspešno ustvarjanje je prekinila 2. svetovna vojna.
Gledališče ni imelo po vojni ne gledaliških rekvizitov ne materiala ne osebja. Režijo je prevzel Jože Babič in že julija 1945 so uprizorili agitacijsko enodejanko Mileta Klopčiča Mati.[9] Leta 1950 postane Gledališče Ptuj polpoklicno[10], leta 1955 poklicno[11] že leta 1958 pa ga ukinejo[12].
Gledališko stavbo so po ukinitvi gledališča skupaj z gledališkim inventarjem prevzeli požrtvovalni amaterski igralci v okviru dramske sekcije Delavsko prosvetnega društva Svoboda Ptuj, ki je prirejala predstave že vse od leta 1954, pridružili pa so se jim poklicni igralci, ki so ostali brez dela.[13] Društvo si je pomagalo pri uprizoritvah z mnogimi gostujočimi režiserji vse do sezone 1983/84, ko je Zveza kulturnih organizacij Ptuj zaposlila kot režiserko in organizatorko prireditev Branko Bezeljak.[14] Z pritegnitvijo mladih je pričela pripravljati z gledališko skupino Teater III. uprizoritve, ki bi jih za ptujske in amaterske razmere lahko pogojno imenovali tudi eksperimentalne in precej svobodne v svojem ustvarjanju. Uprizorjenih je bilo precej uspešnih predstav.
V letih 1993–1995 si je gledališka skupina Zato. kot glavni cilj, seveda ob gledališkem ustvarjanju, zadala ponovno profesionalizacijo gledališke dejavnosti na Ptuju.[15] Uspešne uprizoritve Gledališča Zato. Ptuj, uspešna medijska kampanja in podpora mnogih ljudi z različnih področij in iz vse Slovenije so prepričali mestni svet Mestne občine Ptuj, da je kljub negativnemu odnosu Ministrstva za kulturo odobril 4. decembra 1995 ustanovitev javnega zavoda Gledališča Ptuj.[16]
[1] Mavrič, Irena: Ptujsko gledališče 1786–1958, katalog k razstavi, Pokrajinski muzej Ptuj, 1988, str. 7.
[2] Alič, Fran: Gledališka kronika 1912–1952, Okrajno gledališče Ptuj, Ptuj, 1952, str. 10–11.
[3] SI_ZAP/0006, Zbirka muzejskega društva, šk. 28, ovoj II 1/1, št. 11.
[4] SI_ZAP/0005, Mestna občina Ptuj, spisi za leto 1913, šk. 184, ovoj 26/1913.
[5] SI_ZAP/0387, Zbirka kulturno prosvetna dejavnost ZAP-a, Samo Strelec: Hinko Košak in ptujsko gledališče (seminarska naloga, AGRFT Ljubljana), 1988, str. 41, šk. 13, ovoj 9.
[6] SI_ZAP/0005, Mestna občina Ptuj, spisi za leto 1913, šk. 184, ovoj 26/1913.
[7] Slavko Desetak: Gledališka dejavnost v Ptuju. V: Gledališki list okrajnega gledališča v Ptuju, leto 5, št. 3, sezona 1954/55, str. 71.
[8] Alič, Fran: Gledališka kronika 1912–1952, Okrajno gledališče Ptuj, Ptuj, 1952, str. 21–22.
[9] Alič, Fran: Gledališka kronika 1912–1952, Okrajno gledališče Ptuj, Ptuj, 1952, str. 5–6.
[10] Alič, Fran: Gledališka kronika 1912–1952, Okrajno gledališče Ptuj, Ptuj, 1952, str. 34–35.
[11] SI_ZAP/0085, Gledališče Ptuj, sklep 25. 2. 1956, šk. 7, ovoj 33.
[12] SI_ZAP/0085, Gledališče Ptuj, spis 25. 3. 1958, šk. 7, ovoj 33.
[13] SI_ZAP/0288, Zveza kulturnih organizacij Ptuj (dalje ZKO), šk. 14, ovoj 34, Zapisniki sej občinskih svobod in prosvetnih društev Ptuj.
[14] SI_ZAP/00470, Fekonja Andrej, Zapisniki dramske sekcije DPD Svoboda Ptuj 1965–1983, Program dela in poročilo DPD Svoboda Ptuj za leti 1982 in 1983, šk. 3, ovoj 21/3/5.
[15] SI_ZAP/0387, Zbirka kulturno prosvetna dejavnost ZAP-a, šk. 13, ovoj 9, Samo Strelec: Hinko Košak in ptujsko gledališče (seminarska naloga, AGRFT Ljubljana), 1988, str. 73.
[16] Strelec, Samo M.: Deset gledaliških let na prelomu tisočletja 1992–2002, Gledališče Ptuj, 2002, str. 59.
Partnerji
Kolofon
Ob 25-letnici Mestnega gledališča Ptuj
Gledališka ustvarjalnost na Ptuju (od 18. stoletja do danes)
Razstava Zgodovinskega arhiva na Ptuju in Mestnega gledališča Ptuj
Katja Zupanič, direktorica
Nataša Majerič Kekec (ZAP)
Sandi Žuran (MgP)
Mateja Lapuh
Aleksander Kelnerič, s. p.
Zgodovinski arhiv na Ptuju, Mestno gledališče Ptuj, Branka Bezeljak, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož
Razstavo je omogočilo Ministrstvo za kulturo RS.
Ptuj, december 2020
Gledališka ustvarjalnost na Ptuju (od 18. stoletja do danes)
Razstava Zgodovinskega arhiva na Ptuju in Mestnega gledališča Ptuj
Katja Zupanič, direktorica
Nataša Majerič Kekec (ZAP)
Sandi Žuran (MgP)
Mateja Lapuh
Aleksander Kelnerič, s. p.
Zgodovinski arhiv na Ptuju, Mestno gledališče Ptuj, Branka Bezeljak, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož
Razstavo je omogočilo Ministrstvo za kulturo RS.
Ptuj, december 2020
Žal nam kljub skrbnim prizadevanjem ni uspelo najti vseh avtorjev oziroma imetnikov avtorskih pravic, zato
morebitne imetnike avtorskih pravic na objavljenih delih prosimo, da se nam oglasijo na
naš elektronski naslov,
da bomo lahko ustrezno uredili prenos avtorskih pravic za uporabo njihovega dela na portalu SiGledal. Hvala
za razumevanje.