"Gledališče ni in ne more biti samemu sebi namen, pač pa je odraz kulturne potrebe delovnega človeka. Gledališče lahko raste in se razvija samo ob podpori ljudstva." Jože Rojic, upravnik Gledališča na Ptuju (1946–1948, 1951–1953)
Po osvoboditvi je bilo treba pričeti znova. Kar deset članov gledališke skupine je v vojni izgubilo življenje, zato so se skupini pridružili novi člani.