Ustvarjanje stripa Antigona
Ko sem zaradi predelave v stripovsko obliko ponovno bral Sofoklejevo dramo, sem sklenil, da morajo imeti bralci pred seboj celotno besedilo, brez skrajšav. Zavedam se, da bi v primeru skrajšane verzije mnogi bralci ostali pri njej in ne bi več segli po knjižni izdaji. Koliko nas takoj po ogledu filma pohiti v knjižnico po knjigo, po kateri je nastal film?
Natisnil sem celotno besedilo, ga razrezal, razporedil na strani in si zraven predstavljal risbe. Ko sem se domislil zanimive oblikovne rešitve, sem jo skiciral in prilepil zraven besedilo.
Hkrati sem skiciral like in prostor. Predstava o določeni osebi, o njeni zunanjosti, značaju in načinu govora mi je pomagala pri delu z besedilom.
(Daniel Chmielewski)
Antigona na Slovenskem
Šele leta 1956 pa je končno nastala tudi prva slovenska povojna uprizoritev Sofoklejeve Antigone, v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju jo je režiral Herbert Grün. Uprizoritev je bila dramaturško in estetsko sicer natančno premišljena, a je njen odrski rezultat kritikom vseeno pustil izrazito mešane vtise. Sledilo je obdobje vzpona in vladavine Antigone Dominika Smoleta, ki je z rahlo pomočjo svojih »vrstnic«, drugih sodobnih Antigon, za pol stoletja na intriganten način izrinila Sofoklejevo istoimensko tragedijo s slovenskih poklicnih odrov, a z eno pomembno izjemo: SLG Celje je vse do leta 2013 ohranilo status edinega gledališča, ki jo je uprizarjalo v povojnem obdobju; drugič leta 1973 v srednje dobro sprejeti postavitvi Francija Križaja – sicer tudi režiserja krstne in pete uprizoritve Smoletove Antigone – in tretjič leta 2011 v kritiško cenjeni interpretaciji srbske režiserke Anđelke Nikolić, ki jo je zaznamoval estetsko anahronističen in žanrsko fluiden pristop k izvirniku.
Ta uprizoritev stoji na začetku gledališkega desetletja, pri katerem lahko govorimo o svojevrstnem slovenskem preporodu Sofoklejeve Antigone: štiri profesionalne uprizoritve v šestih letih so izenačile število preteklih uprizoritev v skoraj stoletnem obdobju. Leta 2013 je Ira Ratej v MGL postavila bralno uprizoritev z inkluzivnim poslanstvom, približanjem tega dela slepim in slabovidnim; istega leta je Marko Čeh v LGL režiral Antigono z lutkovnimi elementi, ki je z eksperimentalnim entuziazmom lovila ravnotežje med komično distanco in zavzetim aktivizmom; leta 2017 pa se je Sofoklejeva tragedija v velikem slogu vrnila še na oder SNG Drama Ljubljana, kjer je več kot stoletje prej začela svojo slovensko pot; projekt režiserja Eduarda Milerja je, tudi po zaslugi energične igre Nine Ivanišin in Jurija Zrnca ter udarne glasbe Damirja Avdića, navdušil kritike.
(Iz članka Matica Kocijančiča: Sofoklejeva Antigona na slovenskih poklicnih odrih)
Sofoklejeva Antigona na odrih slovaških poklicnih gledališč
Antična drama si je na odre slovaških gledališč utrla pot z velikimi težavami. Nikoli ni postala stalen del repertoarja. Na svojih začetkih je slovaško gledališče v profesionalno raslo iz amaterskega gledališča. Šele postopoma si je pridobilo bistvena srečanja s tujo dramatiko. Težavo je predstavljala tudi dolga odsotnost prevodov antične dramatike. Prva uprizoritev antične tragedije v slovaščini (1940), Sofoklejeve Antigone, je bila izvedena šele dvajset let po ustanovitvi dramske skupine Slovaškega narodnega gledališča. Kljub peščici naslovov je Antigona med najpogosteje uprizarjanimi antičnimi deli.
Prvi poskusi uprizarjanja antičnih iger so skušali občinstvu predstaviti antično dramo in njeno odrsko obliko ter dokazati, da ne gre le za literaturo. V smislu koncepta ter režijske in dramaturške interpretacije Antigone je prevladovala tema boja proti tiraniji, zaščite demokracije in človekovih pravic (glede na čas nastanka posamezne uprizoritve). Sčasoma je v uprizoritve prodiralo vse več sodobnih elementov, poudarjeni pa so bili usoda posameznika, konflikt med oblastjo in zakonom ter pogum mlade ženske (ali mlade generacije) v boju proti krivici. Vsaka uprizoritev je tako prinesla nov pogled na antično dramo in mogoče načine njene uprizoritve.
Martina Daubravová
Sofoklejeva Antigona na poljskih gledaliških odrih
Sofoklejevo Antigono je na poljske odre postavila najslavnejša poljska igralka Helena Modrzejewska, ki je leta 1903 odigrala naslovno vlogo v Mestnem gledališču v Krakovu. Rekonstrukcije antične uprizoritve Antigone v gledališčih z odrom v italijanskem slogu so pozneje izvajali le amaterji iz društev ljubiteljev antične kulture, ki so za naslovno vlogo vabili izjemne profesionalne igralke. Profesionalna poljska gledališča so Antigono vključila v svoj repertoar šele po vojni, leta 1945 v Krakovu, v večjem obsegu pa šele leta 1960. Takrat so jo združili z drugimi Sofoklejevimi tragedijami, uprizoritve pa so temeljile na sodobnih prevodih v prozi in so bile delno stilizirane, da bi bile videti antične. Veliko sodobnih uprizoritev Antigone dobi politični podton, še posebej po zatrtju gibanja Solidarnost s strani komunističnih oblasti leta 1981. Najbolj znano predstavo iz tega obdobja (1984) je režiral Andrzej Wajda v Starem gledališču v Krakovu. V spopadu s Kreonom se je režiser z vsem srcem postavil na stran Antigone. Sedanje priredbe Antigone temeljijo na dekonstrukciji ali parafraziranju antične tragedije.
Rafał Węgrzyniak