Razstava Omizja je bila prvotno na ogled leta 2009 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Avtor je v niz povezanih sob postavil miniaturna omizja z lutkami v različnih pozah, pomembno vlogo pri postavitvi je imela osvetlitev.
Predstava Hiša Marije Pomočnice (produkcija: Slovensko mladinsko gledališče v koprodukciji z Umetniškim društvom KONJ), ki je nastala po istoimenskem romanu Ivana Cankarja, je bila premierno uprizorjena 29. 2. 2008. Silvan Omerzu se je podpisal kot režiser, izdelal pa je tudi lutke za predstavo (skupaj z Žigo in Petrom Lebarjem). Predstava je prejela nagrado za scenografijo na 41. mednarodnem festivalu gledališča PIF v Zagrebu.
Lutke iz predstave Hiša Marije Pomočnice so bile leta 2014 razstavljene v Bežigrajski galeriji v Ljubljani v okviru serije razstav Od skice do lutke.
Razstava Ivan Cankar in Evropa. Med Shakespearom in Kafko je bila na ogled leta 2019 v Cankarjevem domu. Za avtorsko zasnovo je poskrbel dr. Janko Kos (v sodelovanju z Ženjo Leiler), avtorja vizualne podobe in postavitve pa sta bila Silvan Omerzu in Katarina Štok Pretnar.
Omerzujeve lutke - avtomati so bile doslej na ogled v okviru različnih razstav, npr. Avtomati (Pretorska palača, Koper, 2005), Avtomati: gledališče smrti (Galerija KiBela, Maribor, 2008), Risbe, lutke, avtomati (Umetnostna galerija Maribor, 2017).
Silvan Omerzu (1955) je študiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani in se nato zaposlil v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je prevzel kiparski in tehnološki del. Leta 1983 je odšel na študijsko izpopolnjevanje iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk v Prago. Na začetku devetdesetih let je deloval pri neodvisnih gledališčih, med drugim je z režiserjem Janom Zakonjškom ustanovil Gledališče Konj. Pozneje je kot samostojni ustvarjalec sodeloval z različnimi gledališči v Sloveniji in mednarodnem prostoru. Na začetku je deloval predvsem v vlogi snovalca likovne podobe lutkovnih predstav in izdelovalca lutk, pozneje je začel prevzemati tudi vlogo režiserja in dramaturga – tako je lažje uresničil svoje zamisli, "bolje reševal likovne naloge in vsebinska vprašanja, našel ustreznejše rešitve za režijske pristope in celil razpoke med razigranostjo lutke in togostjo animatorja."[1] Omerzujevo umetniško pot zaznamuje interdisciplinarnost, saj kot ustvarjalec ni zavezan samo eni umetniški disciplini ali mediju. Deluje kot režiser, lutkovni umetnik, slikar, grafik, ilustrator, ukvarja se tudi z risbo, keramiko in oblikovanjem plakatov, bil pa je tudi urednik revije Lutka. Odigral je tudi pomembno vlogo pri vzpostavitvi Lutkovnega muzeja – s svojimi lutkami je opremil vitrino v Lutkovnem gledališču Ljubljana in postavil avtomate, ki bobnajo in kažejo pot do muzeja, izdelal je interaktivni del s tremi odri za igranje različnih zvrsti lutk, prevzel je vlogo ilustratorja, v muzeju pa je predstavljen tudi odrček avtomat iz njegovega zgodnejšega obdobja.
Mednarodno priznani umetnik je sodeloval na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma ter v tujini. Za svoje vsestransko ustvarjanje je prejel vrsto slovenskih in mednarodnih nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada (2006).
Njegove risbe uhajajo perspektivi – podobno kot haikuji.
(Marko Bauer)
Na pregledni razstavi je bil predstavljen skrbno izbran nabor najrazličnejših del, ki so nastala v preteklih tridesetih letih: risbe in slike, senčne podobe, kinetične skulpture, prostorske instalacije, scenografije in lutke. V Galeriji Božidar Jakac so bili na ogled izbrani elementi iz nekaterih najodmevnejših in najbolj ključnih del, kot so gledališke predstave Prepovedane ljubezni (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2009), Hiša Marije Pomočnice (Slovensko mladinsko gledališče, 2007–2008) in Besede iz hiše Karlstein (Lutkovno gledališče Maribor, 2017) ter razstavi Omizja (MGLC, 2010) in Ivan Cankar in Evropa (Cankarjev dom, 2018–2019), na gradu Rajhenburg pa so bila predstavljena njegova zgodnja dela, ki so bila ustvarjena tako za likovni kot tudi za gledališki kontekst: Slike (2017–2019), Angeli (KUD France Prešeren, 1992), Hamlet (Društvo lutkovnih ustvarjalcev, 1994) in Zbogom, princ (Gledališče Konj, Cankarjev dom, 2001).
Omerzujeve lutke je mogoče razdeliti v različne tipe, ki pomenijo tudi različne načine odzivanja na svet in izražanja odnosa do njega.[2] O različnih materialih je umetnik povedal: "Vsak material te vodi po svoje, ima določeno obliko, ki jo je najlaže dobiti iz njega. Iz lesa drugače oblikuješ, kot gneteš glino ali klešeš kamen. Potem je tu še kombinacija materialov, občutek kovine – hladu, lesa – toplote, stekla – prosojno, neprosojno, s tem na odru ustvariš atmosfero."[3] V sklopih digitalne razstave so na ogled: lesene lutke z vidno tehnologijo (sklopi Omizja, Ivan Cankar, Avtomati) – vidni mehanizem po Omerzujevih besedah v gledalcu vzbudi občutek gibanja[4]; antropomorfne lutke, katerih glave so izdelane iz papirmašeja, telesa iz pleks stekla, roke in noge iz lesa (sklop Hiša Marije Pomočnice); naglavne lutke, ki predstavljajo živali (sklopa Omizja in Hiša Marije Pomočnice), in lutke avtomati (sklop Avtomati).[5] Tek za vozom iz sklopa Ivan Cankar pa je primer t. i. senčne instalacije.
Da Omerzu doseže tisto skrajno stopnjo lutkovne čistosti, mora lutko deteatrilirati, reducirati, odšteti od nje nebistveno in ohraniti zgolj tiste njene poteze in (e)sence, ki – pred nevarno potopitvijo v odsotnost vsega – še omogočajo prepoznavanje in identifikacijo.
(Blaž Lukan)
Ivan Cankar je pomembna rdeča nit Omerzujevega ustvarjanja. Poleg že omenjenih predstave Hiša Marije Pomočnice in razstave Ivan Cankar in Evropa velja omeniti lutke, ki jih je navdihnila Cankarjeva črtica Gospod stotnik.
Pogost Omerzujev motiv so t. i. omizja. Omizje je bilo prisotno že v predstavi Kleist iz leta 2006, nadgradnja pa je na primer veliko omizje v Hiši Marije Pomočnice. Blaž Lukan je omizja označil za "materializirano zbranost, zbranost človeške skupnosti ob prostoru mere in v aktu premisleka o lastni vlogi v skupnosti, in o samem sebi."[6]
Mehanizirane lutke oz. avtomati se same premikajo po odru in imajo po mnenju Blaža Lukana prav posebno moč prebujanja najbolj skritih kotičkov gledalčeve domišljije. Gre za lutke, ki ne potrebujejo animatorja in so tako "brez duše", vendar lahko vseeno opravljajo vse funkcije, pri katerih bi sicer potrebovale človeka.[7] Avtomati nas po umetnikovih besedah "vodijo k razmišljanju, od kod prihajamo in kam gremo, kdo nas vodi."[8] Lutke avtomati so pogosti protagonisti v predstavah (Prepovedane ljubezni, Krabat), ki jim dajo dodatno dinamično dimenzijo in tudi pomenski razpon, pa tudi v galerijskih postavitvah.[9]
Vsi ti stroji, mehanične naprave pomagajo ustvariti iluzijo realnosti v lutkovno gledališki predstavi. Čeprav se zavedamo, da gledamo lutke in njihove animatorje, naše domišljije sprostijo vizualne sprejemnike in zgodba zaživi v povsem svojstvenem domišljijskem svetu. Dogajanje si vizualiziramo sami, podobno kot bi brali knjigo. Zato velikokrat podobe lutk pridobijo še kakšno oblikovno dimenzijo, ki je sicer v realnem avtorjevem prikazu na odru nikoli ni bilo.
(Nataša Smolič)
Posamezni sklopi digitalne razstave sledijo postavitvi v kostanjeviški galeriji, kjer je bil vsak sklop postavljen v svoj prostor. Ob retrospektivni razstavi je izšel tudi obsežen katalog z besedili dr. Nataše Smoliš, dr. Blaža Lukana in intervjujem Marka Bauerja. Kustos razstave je bil dr. Jure Mikuž.
Maruša Mugerli Lavrenčič
Viri in literatura:
[1] Teržan, Vesna: Silvan Omerzu – Likovna dramaturgija: vizualni in estetski učinki lutkovnih predstav (www.contempuppetry.eu).
[2] Teržan, Vesna: Silvan Omerzu – Likovna dramaturgija: vizualni in estetski učinki lutkovnih predstav (www.contempuppetry.eu).
[3] Bauer, Marko: S smrtjo na odru so vselej težave. Silvan Omerzu, lutkar. Delo, leto 51, št. 294 (19. december 2019), str. 32.
[4] Zlokarnik, Mojca: Vmesni, rahli svet. Intervju s Silvanom Omerzujem. Likovne besede, št. 114 (2016), str. 12.
[5] Smolič, Nataša: Razstava kot predstava. Zadnje desetletje v lutkovnem ustvarjanju Silvana Omerzuja. Silvan Omerzu: pregledna razstava. Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac; Krško: Kulturni dom, 2020, str. 58.
[6] Lukan, Blaž: Omerzujeve lutke in njihova performativnost, katalog razstave Silvan Omerzu: Avtomati, lutke, igralci. Ljubljana, MGLC, 2010, str. 10.
[7] Lukan, Blaž: Lutka in svet. Zadnje desetletje v lutkovnem ustvarjanju Silvana Omerzuja. Silvan Omerzu: pregledna razstava. Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac; Krško: Kulturni dom, 2020, str. 19.
[8] Vesna Teržan: V bistvu smo ljudje kot avtomati. Pogledi, letn. 6, št. 9 (13. 5. 2015), str. 11.
[9] Teržan, Vesna: Silvan Omerzu – Likovna dramaturgija: vizualni in estetski učinki lutkovnih predstav (www.contempuppetry.eu).
Povezave:
- Silvan Omerzu na SiGledal Wiki
- Silvan Omerzu v Repertoarju
- Silvan Omerzu: Solze (digitalna razstava)
Partnerji
Kolofon
Maruša Mugerli Lavrenčič
Žiga Koritnik
Andraž Polončič Ruparčič
Gregor Matevc
Zahvaljujemo se Galeriji Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, in kustosu Mihi Colnerju.