Sodobno slovensko lutkarstvo

SVOBODA USTVARJANJA

Sodobno lahko dojemamo kot časovno opredelitev, torej kot nekaj, kar se nanaša na sedanjost. Lahko pa to jemljemo kot princip delovanja, ki ne le odraža novejši čas, temveč z inovativnim načinom pristopa, razumeva in interpretira. Lutkovno gledališče v sodobnih pristopih uprizarja nove zamisli in izraze, ki so posledica novih načinov izražanja ali novih kombinacij že poznanih načinov. V tem prispevku bomo opozorili na nekatere glavne značilnosti sodobne slovenske lutkovne krajine, ki so v toku z mednarodnimi sodobnimi lutkovnimi praksami.

Ustvarjalni premiki do danes

V slovenski lutkovni zgodovini lahko izpostavimo nekatere ustvarjalne premike, ki so lutkovno umetnost pripeljali v današnje sodobne oblike. Zagotovo sta pomembnejša mejnika odklon od klasičnega iluzoričnega lutkarstva in pojav vidnega animatorja, ki ni več skrit za paravanom. To pomeni »konec« klasične dobe in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začetek širokega raziskovanja lutkovnih izrazov.

Kot pravi Martina Maurič Lazar v Razmislekih o sodobnem lutkarstvu (RSL, 2021) (1), ne moremo govoriti o slovenski lutkovni tradiciji (2), ki bi ohranjala dolgo zgodovinsko prakso do danes. Bolj kot prepoznavni nacionalni slog slovensko lutkovno zgodovino prevevata nenehno raziskovanje različnih izvirnih ustvarjalcev ter vzpostavljanje novih estetik in raznolikih razumevanj lutkovne umetnosti. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja ustvarjanje Silvana Omerzuja prekine klasično pojmovanje lutkarstva kot umetnosti za otroke. Groteskne predstave z izčiščeno likovno podobo in izrazito likovno dramaturgijo so temeljile na filozofski razsežnosti lutke in ravneh med animatorjem in lutko. Omerzu je eksistencialne vsebine povezoval z družbeno kritiko in temačnim humorjem ter dodal slovenskemu lutkarstvu kontemplativno estetsko-umetniško komponento.

Pomemben korak v sodobnost, temeljna točka za preporod slovenskega lutkarstva in razširitev lutkovnega mišljenja, pomeni začetek ustvarjanja Matije Solceta. Njegov opus se je začel okoli leta 2007 (3), njegova avtorska specifika pa zaznamuje njegovo delo vse do danes. Uroš Trefalt v Slovenskem gledališkem letopisu (2014) opozori na odtis, ki ga je Solcetovo začetno ustvarjanje pustilo v takratni slovenski lutkovni krajini:

»Značilnost lanske sezone (2012/2013, op. a.) je estetski prepih, za katerega je med drugimi najbolj zaslužen Matija Solce. Je izjemen ustvarjalec, znan predvsem po predstavah, v katerih tudi sam nastopa. Nič manj niso zanimive njegove institucionalne predstave, ki spreminjajo ustaljen pogled na slovensko lutkarstvo in dokazujejo, da to ponuja več ustvarjalnih možnosti, kot jih naša gledališča poznajo ali so jih sposobna sprejeti. Matija Solce nima težav z lastno lutkovno identiteto, zato je lahko zgled vsem, ki ostajajo zvesti zakrnelim modelom lutkovnega gledališča. Je magnet za mlade ustvarjalce in impulz za ustvarjanje z lutkami.«

Solcetovo ustvarjanje opredeljuje spajanje lutkovnega gledališča in glasbe; predvsem raziskovanje in realizacija »glasbenosti« lutkovnega gledališča z vlogo ritma, ki narekuje predstavo in je ključen del avtorjeve estetike. Predstave se gradijo skozi ritmično strukturo (besed, animacije, zvokov, gibov ...) izrazito analognega gledališča v širokem spektru gledališča predmetov, lutkovnega gledališča, kabareta, glasbe, koncerta, instalacij itd. V središče svojega dela postavlja preplet tradicije in sodobnosti tako v uprizoritveni obliki kot v ustvarjanju pomenov.

Pogosto za svoje izhodišče jemlje kanonska besedila, ki jih dekonstruira in na novo sestavi na vrsto opornih točk, ki omogočajo vzpostavitev povsem sodobne situacije. Fragmentirana dramaturgija (značilna za sodobno lutkarstvo) se izogne klasični zaokroženi osmislitvi, določajo pa jo večplastnost, kompleksnost, asociativne domislice, preobrati in lucidni prekrški pogosto v slogu monthypythonskega humorja, provokacije, parodije in ironije. Različni izrazni mediji se prelivajo drug v drugega in omogočajo več interpretacij. Navidezni kaos pa je v resnici posledica inteligentne domišljenosti vseh elementov, ki se sestavljajo v celovito in kompleksno kompozicijo. Bolj kot naracija sta bistveni uprizoritvena forma in gledalčeva izkušnja. 

Avtor na enakovredno raven postavi in razplasti odnos med lutko in lutkarjem, prevprašuje hierarhična razmerja med odrom in dvorano, konvencionalnim prizoriščem in vsakdanjim prostorom, pasivnim gledalcem in aktivnim igralcem, resničnostjo in gledališko iluzijo, razumnim in absurdnim, med jasno začrtano strukturo in improvizacijo. Kot je značilno za sodobne prakse, briše tovrstne delitve in odstopa od ustaljenih izvedbenih konvencij na vseh ravneh. S tem pa vztrajno izpopolnjuje bližnji stik širokega uprizoritveno-glasbenega izraza. Vrtinec ritmov, motivov, tem, perspektiv in uprizoritvenih registrov izkazuje intermedialnost lutkovnega gledališča in sodobno fluidnost uprizoritvenih praks. 

Matija Solce je začel ustvarjati v času »krize« in nazadovanja lutkovnega ustvarjanja, na kar je stroka opozarjala v prvem desetletju 21. stoletja. Prevladovale so umetniško manj tvegane predstave, podrejene komercializaciji in omejene na didaktično funkcijo. Rok Vevar, selektor 4. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije v letu 2007, opisuje tedanje pomanjkanje prevpraševanja lutkovnega gledališča ter problematiziranja zveze med animatorjem in animiranim predmetom, primanjkljaj mladih generacij ter medijske refleksije slovenske lutkovne umetnosti.

Poleg Solcetovega ustvarjanja so relevantni tudi preostali ustvarjalni in inovativni premiki, ki so pomagali prevetriti takratno precej konservativno lutkovno krajino in zaznamujejo sodobno slovensko lutkarstvo tudi danes. Znatno vlogo je imelo opolnomočenje Lutkovnega gledališča Maribor z novimi prostori, vodstvom in zasedbo v letu 2010. Povrhu tega Uroš Trefalt v Slovenskem gledališkem letopisu (2014) omenja pomembno prisotnost in izraznost animatorke Elene Volpi, »ki je edinstven primer vsestranske lutkarice, saj vedno znova dokazuje, kako nesmiselno in nesamozavestno je vztrajno ločevanje igralcev na dramske in lutkovne. S svojo vsestranskostjo dokazuje, kaj je totalni igralec in kaj je tisto, čemur bi danes rekli alternativni lutkovni ustvarjalec. V slovenske igralske vrste prinaša nov estetski 'veter', nujen za samozavestno in osebno odrsko igro.« Avtor opozarja tudi na začetek izobraževalnih programov na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, pojav posebne lutkovne zvrsti gledališča AEIOU (in porast doživljajskih predstav), vedno večjo krepitev dopolnilnih strok, kot je na primer večja utrditev bienala slovenskih lutkovnih ustvarjalcev, ter s tem organizacijsko, dramaturško in reprezentativno izoblikovanost.

Pomembno vlogo ima tudi nastop Ajde Rooss kot umetniške vodje Lutkovnega gledališča Ljubljana leta 2013. S svojim prizadevanjem za visoke umetniške standarde širi razumevanje lutkovnih izrazov. Gregor Butala zapiše (2018): »V zadnjih letih (v LGL, op. a.) izkazujejo vse bolj izrazito težnjo, da bi presegli ustaljeni okvir (pretežno) lutkovnih uspešnic za najmlajše z vsebinsko ambicioznejšimi (in žanrsko izzivalnejšimi) projekti, ki bi nagovarjali tudi najstniško oziroma odraslo občinstvo.« Lutkovno gledališče Ljubljana dandanes skupaj s festivalom Lutke v veliki meri narekuje sodobne lutkovne prakse.

Na sodobnost sedanjega lutkovnega gledališča pomembno vplivajo tudi nove mlade generacije, ki se iskreno želijo ukvarjati z lutkovnim medijem ter poznajo njegove zakonitosti in zmožnosti. To so mladi lutkovni ustvarjalci in tudi mladi strokovnjaki na področju lutkarstva. Mala šola kritike je neformalni seminar kritike, ki poteka od leta 2016 pod mentorstvom Zale Dobovšek. Namenjen je spodbujanju zanimanja za lutkovno gledališče med mladimi, usposabljanju mladih h kritiškemu in reflektivnemu izražanju ter hkrati zagotavlja kritiko lutkovnih produkcij. Vzporedno je vzpostavljena tudi nova kritiška platforma sodobnega lutkarstva ECPCP. Leta 2000 pa je ponovno začela izhajati revija za lutkovno umetnost in gledališče animiranih form Lutka. Navsezadnje sodobnost lutkovnega gledališča pogosto prepozna in utrjuje tudi strokovna obravnava, ki je bila v zadnjih desetletjih na lutkovnem področju izredno podhranjena in so zato vsake nove težnje po lutkovni refleksiji dragocen del razvijanja sodobnega slovenskega lutkarstva.

Pomemben predstavnik nove lutkovne generacije, ki opredeljuje današnjo sodobno lutkovno krajino, je režiser Tin Grabnar. Prizadevanja za »opolnomočenje« medija ne segajo le v njegovo režijsko dejavnost, temveč kot avtor, pisec, vizualni in tehnološki mislec ter pedagog promovira in širi razumevanje izraznih možnosti lutkovnega gledališča. Njegovo lutkovno ustvarjanje zaznamuje vedno novo raziskovanje medija v vsebini in uprizoritveni strategiji. To je tisti sodobni potisk, ki lutkovnega gledališča ne ukaluplja v preverjene in ustaljene oblike, temveč nenehno redefinira lutkovno umetnost. Sodobno in široko razumeva lutkovno v inovativnih spektrih in ga ponese v pronicljive družbene kontekste z žgočimi problematikami. Pogosto pristopa k temam avtorsko, pri čemer z vključevanjem kreativnega angažmaja sodelavcev zasnuje celovit in premišljen gledališki laboratorij. Njegove zadnje uprizoritve (Tihožitje, Nebo nad menoj, 2020) zaznamuje dokumentarni pristop z izrisanim uprizoritvenim principom. Veliko pozornosti nameni tudi miselnim in čustvenim procesom občinstva. S tem vseskozi reflektira in problematizira akt gledanja.

V obrazložitvi nagrade Pengovove listine za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti o avtorjevem delu Nika Bezeljak, Mojca Kreft in Martina Maurič Lazar zapišejo:

»Njegovo drzno, a tankočutno soočanje s tehnologijo in etiko v nagrajenih in izpostavljenih projektih, kot so Nekje drugje, Tihi deček in nedavno Tihožitje, nam pomaga slišati same sebe v šumu sodobnega časa, kjer se zdi, da nas tehnologija potiska zgolj v regresijo. Vedno znova inovator, mag, mediator iz realnosti v iluzijo in spet nazaj uspešno stimulira lastno domišljijo, domišljijo sodelavcev in publike. To dokazuje v inscenacijah Pirat in luna, Snežna kraljica, Martin Krpan in Nebo nad menoj. Že v zgodnjih raziskovanjih gledališča se je lutkovni medij izkazoval kot njegov prostor in raziskovalno sredstvo. Od časa svojega mladega profesionalnega delovanja je zrežiral in ustvaril že več kot deset lutkovnih predstav.

Ustvarja v obeh slovenskih lutkovnih hišah, na drugih institucionalnih in alternativnih odrih ter v tujini, povsod pa opazno premika meje lutkovnega in slovensko lutkovno gledališče še dodatno utrjuje v prostoru sodobnega evropskega in svetovnega lutkovnega ustvarjanja.«

Značilnosti sodobnega lutkovnega gledališča
 

Hibridnost

Sodobno lutkarstvo zaznamujeta spajanje in prepletanje z drugimi uprizoritvenimi zvrstmi in ustvarjalnimi področji. Prehaja na polje animiranih instalacij, plesa, mima, vizualnega, fizičnega, dramskega, glasbenega, intermedijskega in hibridno ekspandira svojo široko izraznost. Sočasno pa drugi uprizoritveni žanri posegajo po lutkovnih principih (Reči reči, 2021; Poslednja skušnjava, 2020 ...) in v svoje primarne umetniške zvrsti vključujejo lutkovno logiko. Za današnjo uprizoritveno področje so torej značilne intermedialnost in njene neskončne možnosti kombinacij.

Brezmejne možnosti izrazov se udejanjajo tudi v širini lutkovnega medija. »S širjenjem definicije se bo lutka nekega lepega dne spremenila iz materialnega predmeta v abstraktno umetniško zamisel, ki jo umetnik projicira v občinstvo. To bo nova vrsta, ki bo v celoti spremenila naš pogled na lutkarstvo.« (Jurkowsky, 1998) Lutka se v sodobnih oblikah, po napovedih Jurkowskega, oddaljuje od svoje tradicionalne figuralnosti in prevzame abstraktnejše ravni reprezentacije.

V slovenskem prostoru poleg figuralnih oblik lutk prevladuje raba gledališča predmetov. V prepletu različnih lutkovnih tehnik pa so prisotne tudi upodobitve snovnega gledališča, animacija svetlobe, animacija percepcije gledalca, gledalčeve domišljije, prostorov, zvokov, senc, animacija elementov, robotov, teles, misli, simbolov itd.

Slovensko lutkovno gledališče nenehno uprizarja in umešča tehnične inovacije svojega časa. Družbeni napredek in razvoj sodobnih tehnologij sta privedla do razširitve ustvarjalnih možnosti lutkovnega gledališča. Nova izrazna orodja, ki segajo od videoprojekcij, kamer z živim prenosom do robotike, mehatronike, ustvarjajo nove uprizoritvene poetike. Med najbolj nagrajenimi in prepoznavnimi lutkovnimi stvaritvami, ki uspešno združujejo lutkarsko razmišljanje in uporabo sodobne tehnologije, je predstava Nekje drugje, premierno uprizorjena leta 2017. Uporaba sodobne tehnologije gledalca ne potuji, temveč domiselno upodablja animacijo s tehnologijo. Klasična lutkovna animacija, tehnika kredne risbe, se prepleta s prostorskimi videoprojekcijami in virtualnim risanjem. Kredna risba z dopolnjujočo projicirano sliko po principu stop-motion animacije oživi in briše mejo med realno in projicirano sliko. Intermedijska predstava kreira vizualno-animirano doživetje in povezuje vse gledališke elemente v učinkovito celoto.

Zaradi široko razumljenega lutkovnega medija je Rok Vevar že pred leti vpeljal izraz gledališče animiranih form. Ta poleg lutkarstva, ki pomeni animacijo antropomorfnih predmetov, opredeljuje tudi preostalo predmetnost animacije, animacijo vseh neživih objektov. V slovenskem prostoru je pogosta tudi skupna raba izrazov animacija lutk in predmetov, pri čemer se pojem lutke prav tako zamejuje v njeno figuralno značilnost. Mednarodno lutkovno zgodovino zaznamujejo poskusi, ki so sodobnim oblikam lutkarstva določili nove opredelitve, s čimer so se poskušali izogniti stereotipnim ali konvencionalnim lutkovnim oznakam. Pri tem naletimo na vprašanje smiselnosti definicij in tovrstnega ukalupljanja lutke v tradicionalne oblike ter ločevanje in osamosvajanje njenih hibridnih oblik s predpostavljanjem novih alternativnih pojmov. Temu se v tokratnem zapisu izognemo in mislimo lutko v vseh njenih izraznih razsežnostih: tako v figuralnih oblikah kot v heterogenih animiranih entitetah. Upoštevajoč sodobne forme je definicijo bolj smiselno podati iz samega akta animacije kot pa iz njenega predmeta animacije in oblike pojavnosti. Nika Arhar v Razmislekih o sodobnem lutkarstvu (2021) zapiše: »Za sodobno lutkovno gledališče vprašanje, kaj je lutka, ni tako pomembno. Morda ga zaznamuje prav premik od idejne zavezanosti lutki k vprašanju, kaj je lutkovno(st) in kako vse lahko mislimo animacijo. Odnos ustvarjalcev je tisti, ki nečemu podeljuje status lutkovnega. Ni pomembno, da 'lutka' zaživi kot fiktivno živo bitje, temveč da 'oživi' v svoji specifiki (kot lahko 'oživi' tudi domišljija); morda odpre tudi vprašanja o naravi svoje ali/in naše resničnosti.«

Odnos lutke in animatorja

V tradicionalnem lutkarstvu so uprizoritveni elementi namenjeni ustvarjanju iluzije – iluzije neodvisnega življenja lutke in odrske stvarnosti. Za sodobno lutkarstvo pa je značilna dekonstrukcija tovrstnega iluzoričnega gledališča v brechtovskem potujitvenem učinku. Še vedno gre za ustvarjanje iluzije, v pomenu kreacije življenja in potvarjanja realnosti, a se uveljavlja v kombinaciji z deziluzijo in resničnostjo. To pa privede do sodobne odrske »razširjene resničnosti«. (Aspeli, 2021) 

Poleg prostrane izraznosti animacije je prav tako pomembna točka prehoda v sodobne lutkovne prakse posplošitev lutkarjeve vidne navzočnosti. Animatorju »omogoča prehajati med različnimi položaji (od nevpadljive sence, popolnoma v službi lutke, do njenega opazovalca in pojasnjevalca, pa vse do polnovredne osebe), hkrati pa preigravati lestvico simbolnih položajev glede na lutko«. (Sermon, 2019). Na novo je torej opredeljen odnos med lutko in animatorjem in postane novo izrazno sredstvo. V sodobnih lutkovnih uprizoritvah nastopi kot pomemben predmet refleksije in eden od poglavitnih konceptualnih nastavkov. Zamaje predhodno hierarhijo in ustvarja nova odnosna polja in pomene. Izraziteje se prepletajo dvojice živega in neživega, človeškega in predmetnega, svobodnega in odvisnega, tvornega in trpnega.

Dodatne ravni problematiziranja pa izraža veliko kompleksnejša vloga sodobnega večopravilnega animatorja. Ilustrativen primer je Spiazzijev Ostržek (2019), kjer Miha Bezeljak kot vrhunski večplasten izvajalec izraža igralske, improvizacijske, potujitvene, animacijske, gibalne, tehnične in performerske veščine. Posodobitev in komunikacija v sodobnem lutkarstvu torej potekata na več ravneh hkrati – v vlogi človeškega igralca, lutke in njunega medsebojnega odnosa. Fokusi uprizoritve so že na tej ravni razpršeni in v nenehnem gibanju središčnih poudarkov.

Razvoj tehnologije in novih uprizoritvenih oblik izraziteje tematizira lutkovno emancipacijo in njeno postajanje lastne biti. V tradicionalnem lutkarstvu jo je dosegala z nerefleksivno iluzorno strategijo, danes pa se lutka lahko opredeljuje tudi kot inherentno samostojna, enakovredna in »živa« enota, ki se postavlja v polje posrednega človeškega vpliva. V mislih imamo principe mehaničnih lutk in tudi izraze analognega lutkovnega gledališča, ki s svojimi konotacijami opolnomočijo lutke (pogosto vsakdanje predmete) in jih postavijo v druge, aktivnejše kontekste in simbolne opredelitve. K temu pa pripomorejo tudi aktualne družbene razprave, ki na novo vrednotijo neživi in nečloveški svet.

Predstavi Reči reči (2021) in Predmetenje (2019) razvijata animacijo predmetov skozi gib. Na presečišču predmetnega gledališča in sodobnega plesa obravnavata odnos med ljudmi in predmeti. Vrstijo se pomeni manipulacije, emancipacije predmetov, predmetna animacija ljudi, lastna koreografska moč predmetov in njihov pomen onkraj funkcionalnosti same. Predvsem pa razgrajevanje antropocentričnega dojemanja stvarnosti, ki postavlja človeka nad nečloveške entitete. Od slednjega se odvrača tudi hibridni performans Rekviem za prihodnost (2016), ki v animaciji živali in dronov prehaja med antropomorfnim, tehnomorfnim in zoomorfnim. V Bestiares (2012) in Love Dolls (2009) se z dialogom med plesalcem in lutko izmenjavata dva svetova: animator vzpostavlja dva lika, ki sta v enakovrednem (tudi erotičnem) razmerju, obenem pa ni povsem jasno, kdo vodi in kdo je voden. Neposredno pa tematizira in preigrava razmerja lutkarja z lutko ter mejo med živim in mrtvim, življenjem in smrtjo, med svobodo in podrejenostjo predstava Vesele kosti (2011).

V hipu, ko igralčeva navzočnost postane vidna, se torej začnejo kopičiti pomeni in simbolne relacije »obeh« nastopajočih.

Vsestranska aktivacija gledalca

Gledalec je s prepoznavanjem življenja vključen v bistveni del lutkovnega oživljanja. To je že prva stopnja aktivnega gledalca v lutkovnem gledališču, ki v sodobnih praksah pridobi veliko dejavnejšo vlogo. Zaznati mora kompleksnejše pomene in se s svojim miselnim tokom dejavno vključiti v predstavo.

Sodobne uprizoritve zaznamuje asociativna dramaturgija. Značilnost tovrstnih uprizoritev je asociativna odprtost z minimalnim ali množičnim naborom pomenskih utrinkov. Odvračajo se od konvencionalne enosmerne narativne linije in jo razmnožijo, presekajo ter zvijajo. V naboru vzporednih in navpičnih dramaturgij simultano ponujajo različne reference in tipe asociacij. Gledalec tako v večplastnih pomenskih mrežah išče in oblikuje svoj smisel ter je odvisen od svojega miselnega angažmaja. Bolj kot klasična neposredna sporočilnost in jasna naracija je v ospredju oblika uprizoritve, s katero se subtilno in asociativno podajajo sporočila.

V tem sklopu lahko omenimo predstave Tihožitje (2020), Moč (2019), Posvetitev pomladi (2019), Misija X (2016) in Mož, ki je sadil drevesa (2012). Asociativnost iz raziskovanja animacije materiala (snovnega gledališča) opredeljuje Peskovnik (2021), abstraktna animacija svetlobe in reflektorjev pa spremlja Poslednjo skušnjavo, (2020), Žarkolom (2020) in Luftballett II (2013). Snežna kraljica (2018) z zvočno pripovedjo ustvarja in animira slikovite zvočne pokrajine. Sugestivno imaginarna zvočna slika z zvočno animacijo tako nadomesti vizualno. Domiselna scenografska platforma v uprizoritvi Nebo nad menoj (2020) se poigrava s perspektivo gledalcev in z animacijskimi inovativnostmi gibljive slikanice animira gledalčevo domišljijo. Odmevni domišljijski in asociativni predstavi pa sta tudi Akvarij (2017) in Mali modri in mali rumeni (2015).

Gledalec se v sodobnih lutkovnih oblikah bolj aktivira v svojem perceptivnem in imaginarnem aparatu. Postaja pa tudi dejavnejši v samem poteku predstave in je pogosto vključen v dogajanje. Tak tip gledališča gledalca vabi k neposredni komunikaciji in se hipno odziva nanj. V vsebini in dogajanju se z neposrednim stikom z gledalcem prilagaja situaciji, kar poudarja gledališče kot neponovljivo živo izkušnjo. Animaciji gledalca se pridružuje vloga gledalca kot soanimatorja predstave. V ta sklop sodijo tudi participativne oblike gledališča, katerih fokus je aktivna fizična soudeležba v dogodku ter s tem poglobljena senzorična in fizična izkušnja gledalca. Posebej velja omeniti začetke delovanja AEIOU, gledališča za dojenčke in malčke, ki je v letu 2010 utrlo pot interaktivnemu in doživljajskemu gledališču za najmlajše. V tem žanru pa se izrazito gibljejo tudi predstave Pokukaj! (2020), Mojster in Margareta (2018), Japonske pravljice (2016), Močeradek gre čez cesto (2013) in V deželi prstnih lutk (2014), ki je del Izkustvenega labirinta Hiše otrok in umetnosti.

Bližnjo zgodovino lutkovnega gledališča v Sloveniji spremlja silovito pomanjkanje lutkovne dramaturgije. Danes se ob interpretacijsko odprtih predstavah še bolj izluščijo projekti brez premišljene uprizoritvene dramaturgije. Širok nabor izraznih možnosti ne prinese nujno uprizoritveno učinkovitejše ali tematsko bogatejše predstave. V ukalupljeni fascinaciji nad formo, nevsakdanjo zasnovo ali tehnologijo pogosto umanjkajo dramaturška dodelanost gledalčeve izkušnje, uprizoritvena veščina in osmišljena celovitost. Tovrstni primer sodobnega prevrata in pretiranega posvečanja tehničnim platem izvedbe so Opice (2018) avtorja Amita Drorija. Z uporabo mehaniziranih lutk – opic – širi referenčni prostor lutk na sodobne hibridne uprizoritvene oblike, prevprašuje lutkarstvo ter odnos med animatorjem in lutko. Obenem predstava ostane na ravni instalacije, pri čemer gre predvsem za gesto samo, primanjkuje pa uprizoritvene dodelanosti.

Redefinirani prostori uprizarjanja

Vsestransko aktivacijo gledalca pogosto dopolnjujejo sodobne oblike uprizoritvenih prostorov. Sodobni prostori uprizarjanja preoblikujejo klasično odrsko prizorišče in rušijo navidezne odrske stene. Ne ločujejo odra od gledalca, temveč ga vpeljejo v gledališko doživetje in prostor. Širijo pa se tudi v druge prostore in okolja, kjer se navezujejo z novimi pomeni in ustvarjajo nove povezave z občinstvom.

Značilna odrska reorganizacija je prisotna v Piratu in luni (2016), kjer gledalci v Minoritski cerkvi sedijo v piratski ladji, senčna in zvočna animacija pa poteka med njimi in okoli njih, pri čemer ambientalna postavitev izkorišča celoten okoliš. Podobno redefinira avditorij tudi predstava O dečku in pingvinu (2015), ki gledalce povabi v središče, predstava pa se odvija okoli njih. 

Site-specific kompozicija in večplastna animacija prostorov v Mojstru in Margareti (2018) sta potekali v različnih prostorih Mestnega doma (pisarnah, odrih, hodnikih itd.) in pomenita komunikacijo med prostorom in performativnimi ekspresijami. V zavetrju časa (2016) so v tunelu LGL vznikali motivni drobci skozi večmedijsko instalacijo in prostorsko postavitvijo gibljivih podob, objektov, glasbe in svetlobe. Zatočišče/Gimme Shelter (2019) pa vzpostavlja nenavadno scenografsko doživetje prek izmenjavanj dveh različnih prizorišč – znotraj in zunaj električnega transformatorja. V enem klavstrofobično utesnjuje, v drugem gledalca umešča v odprto okolje, kjer sedi na zapuščenih igralih zabaviščnega parka. Zanimiva prostorska odprtost zaznamuje uprizoritev Misterij sove (2017). Prizorišče avditorija je nedoločeno; gledalec se lahko prosto premika po prostoru in izbira svoj položaj in perspektivo pogleda. Predstava se poigrava s percepcijo gledalca z različnimi uprizoritvenimi perspektivami ter tudi z odprtostjo in abstraktnostjo uprizoritvenega prostora.

Matija Solce oder vzpostavi kjerkoli (od zapora do dnevnih sob) in se s tem postavlja po robu zaprtemu krogu ter »elitizmu« gledaliških gledalcev in dvoran. Zala Dobovšek (RSL, 2021) poudarja, da se tako dogaja stik z ljudsko lutkarsko obliko, ki je potovala in menjala prizorišča. S tega vidika predstava kot dogodek pridobi vrednost in ni vezana na specifičen prostor in občinstvo, temveč je dostopna vsem.

Sodobne oblike torej vključujejo animacijo prostora, odra in avditorija. Na novo mislijo gledališki prostor ter eksperimentirajo s scenografsko podobo uprizoritve in s percepcijo gledalca. Vzpostavljajo se nova odnosna razmerja med človekom, lutko in prostorom oziroma okolico, kar pa še utrjuje tezo, da je lutkovno gledališče v sodobnosti dojeto kot totalno gledališče, ki uporablja vsa umetniška izrazna sredstva in razmerja med njimi.

Sodobne teme

Sodobne teme lutkovnih predstav se angažirano izrekajo o odnosu do sveta v danem trenutku. Za slovenski prostor je značilno uprizarjanje znanih pravljic in zgodb. Nastajajo pa tudi avtorski projekti in primeri snovalnega gledališča. Večina slovenske lutkovne produkcije je namenjena otrokom, nekaj predstav pa nagovarja tudi najmlajše in odrasle. V predstavah za otroške gledalce izstopajo predvsem vsebinsko izzivalne predstave, ki presegajo komercialni namen in na odru razpirajo problemske tematike in sodobne tabuizirane teme. Njihova učinka sta kritično spreminjanje ustaljenih vzorcev mišljenja in obravnava družbenih samoumevnosti. Pomembna akterka na področju razpiranja problemskih tem za otroško občinstvo je Ivana Djilas, ki na polju predsodkov, stereotipov in diskriminacij utrjuje princip enakosti (Jure in Jaka, 2019; Medved in mali, 2016). Ugledni režiser Fabrizio Montecchi se je v slovenskem prostoru predstavil z vsebinsko in estetsko prodorno predstavo Račka, smrt in tulipan (2014), ki subtilno govori o smrti kot integralnem delu življenja. Uprizoritev Virginija Volk (2017) pa obravnava teme depresije in melanholije. Omenimo lahko tudi Nekje drugje (2017) Tina Grabnarja, ki razpira temo nesmiselnosti vojnih grozodejstev, o aktualni ekološki problematiki pa govori Nebo nad menoj (2020). Otroškemu občinstvu pa predstavljajo spektre sodobne družbe in družbenopolitičnega sistema tudi Cesarjeva nova oblačila (2020), Tjulenj (2019), Bela kamela (2017), Krabat (2014) in Živalska farma (2012).

Opozarjamo predvsem na produkcije za mlajše občinstvo, sodobne lutkovne predstave za odrasle pa se bolj zahtevno in izzivalno lotevajo problemskih tematik filozofsko-družbenega spektra. To so pogosto močne uprizoritvene novitete, ki preizprašujejo umetniške izraze in odpirajo nova ustvarjalna vprašanja. Teme navadno izhajajo iz aktualnega družbenega dogajanja in današnjih družbenih pojavov. Prevladujejo predvsem ekološko zavedne teme, kritični uvidi v sedanjost in problematiziranje univerzalnih filozofskih izsekov stvarnosti. Pogosto pa se problemska tematika vpenja v tematski potencial lutkovnega gledališča ter razmerja med živim in neživim.

Tihožitje (2020) izhaja iz same biti lutkarstva, iz oživljanja neživega. Animacija v Tihožitju poseže v realno življenje; animirana entiteta je bitje, ki je nekoč živelo in umrlo pod človeško roko. Predstava poskuša pri občinstvu vzbuditi občudovanje do narave in spoštovanje do življenja živali. Prisotna so trajanja, dramaturgija stanj (4), ki v odmiku dinamičnega antropomorfnega slikanja narave izražajo estetsko-filozofski razmislek in predvidevajo miselno angažiranega gledalca.

»Vizualno osupljiva hipnotična meditacija« (Arhar, 2018) Na mirujoči točki vrtečega se sveta (2018) v ospredje postavlja marioneto v odnosu do telesa oziroma giba. Na križišču glasbe, plesa in mnoštva lutk, ki postanejo animirana vizualna pokrajina, razpira sfere bivanja in množice oziroma posameznikovega bivanja v odnosu do kolektivnega. Animacijo in gib prav tako povezuje Posvetitev pomladi (2019), ki v spektakelskih vizualnih slikah govori o manipulaciji s posameznikom in odnosom med žrtvijo in žrtvovalcem. Manipulacijo s posameznikom in razmerja moči med različnimi simbolnimi akterji (animator : manipulator : človek : lutka : objekt itd.) pa opredeljuje intimna in atmosfersko močna miniaturka Moč (2019). 

Biti Don Kihot (2019) z značilno Solcetovo estetiko »ni le predstava, temveč je samosvoj izkustveni dogodek, ki prek mozaičnega principa kratkih animiranih prizorov, glasbe in improvizacije ustvari dinamično vzdušje presenetljivih prebliskov, improvizacije in igrivosti, a tudi kritičnega uvida v realnost«. (Dobovšek, Z.; Čadež, Š., Waszkiel, M., 2021) Komentira vlogo posameznika v svetu in razmerje med posameznikom in družbo. Tematizira preteklost in sedanjost, lutkarja in lutko, norost in normalnost ter razpira vprašanja identitete, kulture in umetnosti.

Raziskovanje

Glavno izhodišče, ki povezuje sodobno lutkovno ustvarjanje, je raziskovanje. Nenehno prevpraševanje in preizkušanje lutkovnega, ki se ne zadovolji z medijem v svojih preverjenih oblikah, ampak ga vedno znova poskuša misliti drugače. Martina Maurič Lazar (RSL, 2021) ustvarjalno tendenco po raziskovanju opredeli za značilnost slovenskega lutkovnega prostora: »ki je ves čas sodobno, radovedno in odprto. Si upa in vedno pogleda drugače.« In doda: »V slovenski lutkovni zgodovini je vendarle vsem šlo za napredek medija. Mogoče je to tradicija slovenskega lutkarstva – da je ves čas sodobno.«

Slovensko lutkovno zgodovino torej zaznamuje razvoj. Laboratorijski pristopi in tematsko drznejše predstave so v njej pogosto prevladovali na neinstitucionalni sceni. Ta pa je v zadnjih desetletjih izredno podhranjena in jo določajo slabe produkcijske možnosti. Neodvisnih producentov je malo – omenimo lahko delovanje kulturno-umetniškega društva Moment, ki ponuja prostor avtorskim in laboratorijskim lutkovnim predstavam od leta 2006 (Prestopi, 2007; EDdA2, 2008; Dejanje brez besed, 2010; Jaz, legenda, 2013) in razvija intermedijsko neodvisno gledališko produkcijo (Viktorija 2.0, 2016). Tako večina laboratorijskih poskusov in ustvarjalnih tvorb nastane v dveh glavnih institucijah – Lutkovnem gledališču Ljubljana in Lutkovnem gledališču Maribor. Dve hiši s stalnim ansamblom sta postali osnovni gnezdi ustvarjalnosti, inovacije in drznosti. Laboratorijske poskuse pa v institucijah vselej do neke mere določa kulturna politika. Zato v institucijah, navkljub lucidnim sodobnim produkcijam, težje govorimo o popolnoma neodvisnih in brezmejnih sodobnih lutkovnih eksperimentih, ki so si jih v neodvisnih okoljih v preteklosti lahko privoščili.

V aktualni slovenski lutkovni krajini je največ komercialne in konvencionalne lutkovne produkcije, vzporedno pa je področje sodobnih produkcij in preizkušanj. Veliko predstav vsebuje inovativne nove prijeme, vendar jim umanjka zaokroženost vseh gledaliških elementov v kompleksno zastavljeno celoto. Zato imamo z izrazom sodobno v pomenu inovativnih pristopov v mislih predvsem tiste predstave, ki so sodobno premišljene na vseh ravneh uprizarjanja.

Rezultati mednarodnih koprodukcij odmevajo in opredeljujejo velik del sodobnega v slovenskem lutkarstvu. Tuji režiserji ali tuje koprodukcije v slovenski lutkovni prostor prinašajo nove poetike. Vanj vnesejo žanrski prepih in razumevanje širokega spektra lutkovnega gledališča. 

Razplastitev

Drugi pomembni temelj sodobnega je razplastitev. Kaže se na vseh ravneh sodobnih lutkovnih uprizoritev: v dramaturgiji, uprizoritvenih temah, kombinacijah odnosa med lutkarjem in lutko, v intermedialnosti lutkovnega medija, hibridnem pretakanju uprizoritvenih žanrov, v večplastnosti prizorišč in večplastni vlogi gledalca. V nenehno razvijajočem se in širokem kalejdoskopu pomenov. Temu pa sledi zavedanje o aktivnem gledalcu, ki bolj poglobljeno dojema kompleksne uprizoritvene registre. S širokim poljem tematskih in interpretacijskih poudarkov sodobno lutkarstvo zaznamuje večpomenska eksplozija.

Lutkarstvo se kot sinteza različnih umetnosti v sodobnosti razširi v raziskujoče in večplastne hibridne oblike. Nastane razširjen jezik na stičišču različnih izrazov. Pri tem pa se pokaže veličina lutkovnih transformacij in manifestacij. Sodobno lutkovno gledališče pokaže potencial lutkovnega medija, ki ga opredeljujejo neskončne možnosti filozofskih in uprizoritvenih izrazov.

*

Mnogotere sodobne smeri lutkovnega gledališča otežujejo razvrščanje predstav v vsebinske sklope. Predvsem zato, ker najpogosteje združujejo več novodobnih uprizoritvenih principov. Razstava Sodobno slovensko lutkarstvo predstavlja »jagodni izbor« slovenskih sodobnih lutkovnih predstav in kronološki pregled sodobnih lutkovnih uprizoritev v zadnjem desetletju. Na ogled pa postavlja tudi razmisleke lutkovnih strokovnjakov (Nike Arhar, Zale Dobovšek, Miha Goloba, Tina Grabnarja, Katarine Klančnik Kocutar, Martine Maurič Lazar, Mojce Redjko in Matije Solceta) o sodobni lutkovni umetnosti.

Merila za izbor so bila predvsem celovitost in sodobnost uprizoritvenih elementov skupaj z udarnostjo in odmevnostjo uprizoritev v slovenskem lutkovnem prostoru. Pri raziskovanju zgodovine lutkovnega ustvarjanja smo naleteli na veliko uprizoritev, ki navkljub sodobnim prijemom večinoma ohranjajo klasične ustvarjalne usmeritve. Hkrati jim pogosto manjka celostnosti in učinkovito zastavljene dramaturgije. Tovrstne mejne uprizoritve sicer kažejo različne ravni sodobnosti v slovenskem prostoru, vendar niso vključene v pregledno razstavo. Razstava opozarja na kompleksne, raziskujoče, večplastne in inovativne značilnosti. Pa tudi na usmeritve, ki niso povsem učinkovite v sodobnem pristopu, vendar so novost in ponujajo nov vpogled v lutkarstvo ter s tem pomenijo ustvarjalne premike v svojem času. Kakovostno udejanjena širina izraznosti je tista, ki zmore opredeliti sodobno lutkarstvo. Razstava ponuja na ogled kvalitativni izrazni vrh minulih domačih produkcij, ki sodobno redefinirajo lutkovno umetnost.

***

Zahvaljujem se Niki Arhar, Zali Dobovšek, Mihi Golobu, Tinu Grabnarju, Katarini Klančnik Kocutar, Martini Maurič Lazar, Mojci Redjko, Matiji Solcetu za njihovo pripravljenost za sodelovanje in dragocene razmisleke o sodobnem slovenskem lutkarstvu.

Opombe:
(1) Oktobra in novembra 2021, ko sem pripravljala digitalno razstavo o sodobnem lutkarstvu, sem se pogovarjala z Niko Arhar, Zalo Dobovšek, Miho Golobom, Tinom Grabnarjem, Katarino Klančnik Kocutar, Martino Maurič Lazar, Mojco Redjko in Matijo Solcetom. Njihova razmišljanja in ugotovitve sem združila v Razmislekih o sodobnem slovenskem lutkarstvu.

(2)  Tradicija v smislu uveljavljene, dalj časa trajajoče estetike. Avtorica omenja, da težje govorimo o tradicionalnem slovenskem lutkarstvu, saj ni izšlo iz neke ljudske tradicije, ki bi se obdržala do danes. Najbližje temu, čemur bi lahko rekli slovensko tradicionalno lutkarstvo v povezavi z etnologijo in folkloro, so značilni pustni liki kurentov.

(3) Matija Solce začne svoje ustvarjanje že v letu 2003 z Malimi nočnimi zgodbami v produkciji MCLU Koper – Teatro Matita, od leta 2007 pa se zvrstijo NOS (2007), Kabaretluknja (2008), Pozor, LOS! (2009) …

(4) Tip dramaturgije je opredelila Zala Dobovšek v Razmislekih o sodobnem lutkarstvu.

Navedki:

Arhar, N. (2021) Razmisleki o sodobnem lutkarstvu.

Arhar, N. (23. 9. 2018) Festival Lutke 2018: preplet žanrov, raziskovanje, vpliv tehnologije. RTV SLO. Pridobljeno na; https://www.rtvslo.si/kultura/recenzije/festival-lutke-2018-preplet-zanrov-raziskovanje-vpliv-tehnologije/466691

Bezeljak, N.; Kreft M.; Maurič Lazar, M. (2021) Obrazložitev nagrade Pengovove listine. Pridobljeno na: https://www.contemppuppetry.eu/novice/klemencicevo-nagrado-za-zivljensko-delo-na-podrocju-lutkovne-umetnosti-letos-prejme-eka-vogelnik/

Butala, G. (7. 6. 2018) Mojster in Margareta v LGL: Spektakel, kakršen se pojavi le redko. Dnevnik. Pridobljeno na: https://www.dnevnik.si/1042824974

Dobovšek, Z. (2021) Razmisleki o sodobnem lutkarstvu.

Dobovšek, Z.; Čadež, Š., Waszkiel, M. (12.9.2021) Poročilo 11. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. Pridobljeno na: https://www.contemppuppetry.eu/novice/zakljucil-se-je-11-bienale-lutkovnih-ustvarjalcev-slovenije/

Gostiša, N. (3. 11. 2021). Kultura. Intervju z Yngvild Aspeli. Potop v globine duše in morja. DELO. Pridobljeno na: https://www.delo.si/kultura/oder/potop-v-globine-duse-in-morja/

Jurkowski, H. (1998) Zgodovina evropskega lutkarstva: Od svojih začetkov do konca devetnajstega stoletja. Ljubljana: Lutkovna knjižica, prva knjiga.

Maurič Lazar, M. (2021). Razmisleki o sodobnem lutkarstvu.

Sermon. J. (2019) Lutke in lutkarji v digitalni dobi – intermedijske navezave. Revija za lutkovno umetnost in gledališče animiranih form LUTKA. Ljubljana: Lutkovno gledališče Ljubljana v sodelovanju z UNIMA Slovenija in Ustanovo lutkovnih ustvarjalcev Slovenije.

Trefalt, U. (2014). Slovenski gledališki letopis: Otroci, pihajte, pihajte! Ljubljana: Slovenski gledališki inštitut.

Vevar, R. (2007) Poročilo selektorja 4. bienala ustanove lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. Pridobljeno na: https://www.lg-mb.si/arhiv-preteklih-festivalov/4.-bienale-lutkovnih-ustvarjalcev-slovenije-2007/

*