Festival Borštnikovo srečanje 2017

52. Festival Borštnikovo srečanje
20.–29. oktober 2017, Maribor

V tekmovalnem programu, ki ga je izbrala selektorica Petra Vidali, smo videli enajst uprizoritev, čeprav jih je selektorica izbrala dvanajst. Uprizoritev Svetovalec v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega, v kateri je imel naslovno vlogo tragično preminuli igralec Gašper Tič, je nadomestila projekcija posnetka premierne izvedbe. Spremljevalni program, ki ga je zaradi odhoda umetniške direktorice tokrat izjemoma izbrala selektorica tekmovalnega programa, je sestavljalo šest predstav. Mednarodni program Mostovi, ki ga je še pred svojim odhodom oblikovala umetniška direktorica Alja Predan, je obsegal tri predstave.

Na festivalu se je predstavilo pet od načrtovanih sedmih produkcij študentov UL AGRFT, pripravili smo dva filmska večera oziroma projekcije šestih kratkih igranih filmov.

Festivalski uvod je predstavljala fotografska razstava Hommage à Tomaž Pandur na promenadi v mariborskem Mestnem parku, nastala v sodelovanju s Pandur.Theaters in Mestno občino Maribor. Na 40 velikih panojih smo razstavili fotografije Aljoše Rebolja, ki so zajemale zadnjih 12 let ustvarjanja mednarodno uveljavljenega režiserja Tomaža Pandurja. Razstava je bila na ogled ves čas festivala.

V Fokusu se je festival posvečal finski drami in gledališču. Izšla je knjiga Sodobna finska drama, gostili smo Jukko Hydeja Hytiija in Hanno Helavuori, predstavnika finske gledališke organizacije TiNFO, dramatika Kristiana Smedsa, režiserja Jarija Juutinena ter igralko Liiso Sofio Pöntinen, pri pogovorih je sodelovala tudi Julija Potrč, prevajalka. Bralne uprizoritve so izvedli študenti UL AGRFT. Sestavni del finskega fokusa je bil glasbeno-besedni projekt Zvezdane Novaković Zgodba o harfi v štirih ponovitvah.

Že osmo leto je festival tuji zainteresirani strokovni javnosti in medijem predstavljal izbor slovenskih predstav (showcase), nekaj gostov je festival obiskalo na posebno povabilo organizatorja. Tudi letos so bile v sklop showcase-a vključene vse tekmovalne in spremljevalne predstave.

V strokovnem programu je festival ponudil dva simpozija: (Ne)pretočnost: vprašanje institucije v sodobnih scenskih umetnostih (simpozij in okrogla miza v organizaciji Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije v sodelovanju z Radiem Slovenija – programom Ars) ter Dramaturgi iz oči v oči (okrogla miza z nemškimi in slovenskimi dramaturgi v organizaciji Urške Brodar ter v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo RS). Festival je gostil predstavitev mednarodnega projekta v organizaciji Slovenskega gledališkega inštituta ob dnevu evropskih zgodovinskih gledališč Evropske poti zgodovinskih gledališč.

Strokovni pogovori po predstavah so potekali v Vetrinjskem dvoru, vodili sta jih teatrologinji Simona Hamer in Nina Zupančič. Na isti lokaciji so bili tudi pogovori o knjižnih novitetah, ki jih je letos prvič vodila Manja Gatalo, urednica Biltena FBS.

Kot je že uveljavljeno, smo predstavili e-razstavo Festival Borštnikovo srečanje 2016, ki jo je pripravila Ksenija Repina. Slovenski gledališki inštitut je pripravil posebno e-razstavo Dobitniki in dobitnice Borštnikovega prstana 1970–2016 z vsemi prejemniki in prejemnicami Borštnikovega prstana, ki so predstavljeni s po desetimi fotografijami. Na prizorišču GT22 so bili na ogled Urniki SNG Drame Ljubljana; gre za razstavo/dokumentarni projekt, ki je nastal v sodelovanju Ustanove Fundacija Sonda, GT22 in SNG Drama Ljubljana.

V festival so bila vključena tudi druga prizorišča: Lutkovno gledališče Maribor, Vetrinjski dvor, Prvi oder Prve gimnazije, Salon uporabnih umetnosti, GT22, KGB, Hotel Maribor, Alma Mater Europea – ECM in letos prvič tudi stanovanje na nabrežju Drave, sicer v lasti Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. V klubu Wetrinsky smo pripravili družabni festivalski večer.

Ponovno smo organizirali delavnico dramskega pisanja Instant drama/predstava pod vodstvom prof. Žanine Mirčevske. Projekt združuje dijake Prve gimnazije Maribor in študente UL AGRFT. Slednji so sodelovali tudi pri pripravi dnevnega Biltena FBS in na pogovorih o predstavah.

Pri pripravi 52. Festivala Borštnikovo srečanje je prostovoljno sodelovalo 18 študentk in študentov različnih smeri.

Almanah je izšel v slovenskem in angleškem jeziku, natisnjena je bila dvojezična programska zloženka. Izdanih je bilo devet rednih biltenov, eden ob zaključni slovesnosti in drugi ob simpoziju, torej skupaj 11, urednica je bila Manja Gatalo.

Mednarodna strokovna žirija je ob zaključku podelila 12 nagrad. Žirija za podelitev najvišjega priznanja za igralsko ustvarjalnost je Borštnikov prstan podelila dramski igralki Saši Pavček. Podeljena je bila tudi nagrada DGKTS za najboljšo uprizoritev pretekle sezone, ki jo je prejela koprodukcija UL AGRFT in Lutkovnega gledališča Ljubljana za uprizoritev Zločina in kazni v režiji Mirjane Medojević.

Na festivalu se je zvrstilo 65 dogodkov (25 predstav in 32 drugih dogodkov; dve predstavi sta imeli ponovitve), ki jih je obiskalo 5890 obiskovalcev. Analiza medijskih objav v letu 2017 v primerjavi z letom poprej kaže, da publiciteta ostaja na primerljivi ravni kot pretekla leta, festival pa je spremljalo okoli 40 akreditiranih novinarjev.

Člani žirije za podelitev Borštnikovega prstana 2017 so bili: Ljerka Belak, Blaž Lukan, Vlado Novak, Ksenija Repina in Matjaž Zupančič. V utemeljitvi je Blaž Lukan zapisal:

»Zakaj igralka igra?« se sprašuje Saša Pavček v eseju z naslovom Igralka, objavljenem v uvodu v njeno knjigo Na odru zvečer. In si med drugim odgovarja: »Da njeno bivanje vsaj nekam pelje.« To je skromen, na prvi pogled preskromen odgovor za igralko, ki nocoj prejema najvišje igralsko priznanje. A hkrati nenavadno iskren in dosleden. Saša Pavček namreč v svoje igralske like vstopa oprezno, radovedno, občutljivo, z upanjem in strahom hkrati, pa z neko neulovljivo melanholijo, svojo »dobro znanko«, kot pravi v omenjenem eseju. Morda lahko rečemo, da lahko le tako svoje vloge sploh oblikuje in hkrati z njimi sestavlja tudi lastno igralsko oziroma umetniško podobo, po kateri jo prepoznavamo in že skoraj štirideset let spremljamo na odrskih deskah in radijskih valovih, na televiziji in filmu ali v pisani besedi.

Zgoraj omenjene značilnosti je kritik Jože Javoršek pri Pavčkovi prepoznal že zelo zgodaj, v njeni prvi pravi vlogi (čisto prvi je bil sicer vskok v Profesorju Klepcu v isti sezoni) v Drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, Juliji v Shakespearovi komediji Milo za drago, v sezoni 1981/82, kjer je »zgolj s svojo prisotnostjo izžarjala posebne vrste shakespearsko melanholijo«. S to vlogo si je odprla vrata v to gledališče, v katerem se je leta 1985 tudi zaposlila in v njem igra še danes. Igra pa že pred tem, v času študija dramske igre na ljubljanski AGRFT tudi v amaterskem gledališču pa v Eksperimentalnem gledališču Glej, Slovenskem mladinskem gledališču (med drugim v znameniti Missi v a-molu), v Mestnem gledališču ljubljanskem in Slovenskem stalnem gledališču Trst. Daleč največji del svojega gledališkega opusa pa ustvari ravno v Drami.

Tam igra veliko, tudi po pet vlog v sezoni, in to v repertoarju, ki mu le stežka določimo skupni imenovalec. Spočetka nastopa v kopici brezimnih ženskih vlog – pač usoda mlade igralke –, ki pa jim počasi dodaja odtenke »zelo rafinirane občutljivosti«, »miselne doslednosti«, »emotivne razgibanosti« in »subtilne realistične pozornosti«, če si izposodimo nekoliko poznejše oznake za njeno igro. V osemdesetih letih preteklega stoletja je Lampito v Smoletovi Igri za igro, Eleonore v Dantonovem primeru Przybyszewske, Nevestina sestra v Brechtovi Malomeščanski svatbi, Marlena v Puncah in pol Churchillove, zlasti pa Marija Stuart v istoimenski Schillerjevi tragediji, Gretchen v Taborijevi igri Mein Kampf in Marija v Horváthovi Veri ljubezni upanju. Za zadnje tri vloge, skupaj s tremi vlogami z začetka devetdesetih, Giacinte v Goldonijevi Počitniški trilogiji, Majorke v Lenzovem Domačem učitelju in Uršule v Strniševem Samorogu, prejme leta 1992 nagrado Sklada Staneta Severja.

Že v tem času, še bolj pa pozneje se enako izkaže v vlogah iz klasičnega kot tudi sodobnega repertoarja, v resnem in komičnem žanru, dobro pa sodeluje z režiserji starejše in mlajše, svoje generacije. Oboji kmalu prepoznajo nekaj njenih ključnih igralskih kvalitet: disciplino in natančnost, zahtevnost in delavnost, invencijo in zvestobo. Kot sama pove v nekem intervjuju, ima rada »težke vloge«, nekonstruirane, življenjske, večplastne in kontradiktorne. V igralskem smislu vselej enako učinkovito izkorišča svoje telesne danosti – njena strast je ples – kot tudi glas. Tega še posebno, in to v njegovi nujni povezavi s poezijo, z besedo: v svoji že omenjeni knjigi ji zapiše navdihujoč »poklon«, precej pozneje pa se umetniški besedi posveti tudi pedagoško kot predavateljica, danes redna profesorica umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

V devetdesetih je Saša Pavček ob že omenjenih vlogah Antigona v Jovanovićevi istoimenski drami, Ofelija v Shakespearovem Hamletu, Estrella v Calderonovi igri Življenje je sen, Varja v Češnjevem vrtu Čehova in Vita v Atkinsovi Viti & Virginiji; v koprodukciji Drame z Dunajskimi slavnostnimi tedni je Džicuko Honda v Mišiminem in Hočevarjevem Obisku, v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici pa v uprizoritvi Smoletovega Krsta pri Savici odigra Sestro Bogomilo. Kritik Aleš Berger ob njeni Uršuli zapiše, da je »Saša Pavček […] blazno Uršulo obdarila s silno dekliško milino, z razigrano blodnjavostjo, a tudi z begavo tesnobo in trmasto zahtevnostjo«, kritiku Andreju Inkretu pa se še posebno zapiše v spomin kot Antigona, in to »s svojo do dna obupano, vendar zvesto ljubeznijo, še posebej v nemara osrednjem, zagotovo pa enem najlepših (in najhujših) prizorov vse uprizoritve, v strastnem dialogu in brezupnem objemu s Polineikom«. V tem času se Pavčkova profilira tudi kot igralka komičnih vlog, omenimo predvsem njen nastop v Tomšičevi monokomediji Bužec on, bušca jaz, za katero skupaj z vlogama Estrelle in Varje prejme leta 2000 nagrado Prešernovega sklada.

Čeprav sta navezanost na glas in usmerjenost tako v dramsko kot poetično besedo že dolgo prepoznavni potezi igralskega obraza Saše Pavček, je treba poudariti tudi njeno miselno, idejno zahtevnost pri kreaciji vloge, ki nemara izhaja iz njene lastne jedrnate formulacije »Bistvo igranja je igranje bistva«, spet zapisane v eseju Igralka. Pri tem pa, paradoksno, kot igralka ve, da tega bistva v resnici nikdar ni mogoče v popolnosti odigrati in da v igri – kot v umetnosti nasploh – vselej ostane nekaj, kar je »neizrekljivo«, nedostopno, skrivnostno. Kljub temu njena igralska pojavnost ni zgolj idejna, temveč vselej tudi fizična, telesna; tako kritika, ki ima rada metafore, v njeni kreaciji Vite, ljubimke pisateljice Virginie Woolf, vidi »enakomerno razporejeno čutnost velike živali, ki v posameznih trenutkih zaide tudi v razigrano pohoto in erotično spletkarjenje, vendar je do kraja plemenita: bitje, ki ji lahko posvetiš življenje«.

V novem tisočletju je Pavčkova med drugim Leonora v Barkerjevi Uršuli, Valerie v McPhersonovem Jezu, Dorothy Jackson v Travnovem Ekshibicionistu, Vera v Četrti sestri Głowackega, Anamarija v lastnem Čistem vrelcu ljubezni, Aurelia v Rezinem Enem španskem komadu, Léonida v Labichevem in Straussovem Šparovčku, Elmira v Molièrovem Tartuffu, Véronique Houillé v Rezinem Bogu masakra in Regan v Shakespearovem Kralju Learu; v Gledališču Koper pa odigra Mirandolino v Goldonijevi Krčmarici Mirandolini. Od nagrad, ki jih prejme v tem desetletju, omenimo dvakratni naziv žlahtne komedijantke (za Vero in Mirandolino) in pa Borštnikovo nagrado za vlogi Elmire in Léonide.

Kljub raznolikosti igralskega repertoarja Saše Pavček lahko pritrdimo mnenju Mojce Kranjc, da so ji morda vendarle bližje vloge v sodobni (tudi slovenski) dramatiki, vloge s poetičnimi razsežnostmi in pa vloge umetnic (kakršne so npr. Džicuko Honda, Vita ali Aurelia). V tem se kaže njena večplastna igralska narava: kakor se po eni strani v igralskem ustvarjanju usmerja k »ukinitvi« svojega osebnega jaza, kot sama pravi, se po drugi strani najde tudi v vlogah, ki so ji intimno blizu, in ravno zato morda taka naklonjenost vlogam umetnic. Pavčkova je igralka v najširšem smislu te besede, je gledališka ustvarjalka, ki meje odra širi. Je tudi avtorica dramskih besedil (Čisti vrelec ljubezni smo že omenili, tu sta med drugim še komedija Al' en al' dva in drama Pod snegom), radijskih iger, esejev in spominskih zapisov o svojih igralskih kolegih in sodelavcih, pesniške zbirke Obleci me v poljub, ki je bila podlaga za istoimenski recital poezije in glasbe, pa cele vrste nastopov v najrazličnejših okoljih, tako domačih kot tujih; s tem v zvezi omenimo njene igralske nastope v Parizu, v francoščini, v času, ko se je tam igralsko izpopolnjevala.

V drugem, še nezaključenem desetletju novega tisočletja je Pavčkova nepogrešljiva stalnica ansambla ljubljanske Drame. Nastopa kot Lady Woton v Wildovi Sliki Doriana Graya, Galactia v Barkerjevih Slikah z usmrtitve, Halina v Pri nas je vse v redu Masłowske, Babica in Mama v Angelu pozabe Haderlapove in Pisona, Helga v Valentiniadi Valentina in Mirčevske in Tejresias v Sofoklejevi Antigoni. V vsaki od teh kreacij dokazuje, da v gledališču ni vloge, ki bi bila igralcu pisana na kožo (s tem v zvezi duhovito izjavi: »Nič ni na koži. Le znoj!«), njena (igralska) umetnost vselej prihaja »iz njene človeškosti in živega telesa«, kot je bilo zapisano ob njeni vlogi slikarke Galactie. Kljub tej stvarnosti njene igre – ali ravno zaradi nje – njene stvaritve nemalokrat učinkujejo »rahlo metafizično«. Najbrž je razlog za to v njeni že omenjeni zavesti o skrivnostni nedostopnosti tistega bistva, ki ga s svojim igralskim telesom in glasom uprizarja, o nemoči do popolnosti približati se drugemu in sebi, čeprav se, paradoksno, prav v tej razliki pokaže največja možnost bližine; a ta ni nikdar izsiljena, temveč z igralkine kože oz. z odra izstopi, zasije kot nekaj, kar se čutom že izmika. Če smo na začetku omenili melanholijo, ji moramo zdaj dodati še zadržanost, ki je nemara poglavitni vir za oblikovanje njenih vlog: kljub igralkini temeljni odprtosti, zaznamovani z ljubečimi, na široko odprtimi očmi, obrazom, na katerem se kljub umirjenosti skriva nekaj klovnovskega ali vsaj elementarno igralskega, in mehkim, rahlo zastrtim glasom je v izhodišču njene igre tipanje, iskanje odkritega v skritem, zavedanje ne samo gledališke minljivosti.

Saša Pavček ob gledališkem in literarnem živi tudi filmsko in televizijsko ter radijsko življenje. Med drugim je igrala v Klopčičevih filmih Iskanja in Dediščina, v Babićevi televizijski nadaljevanki Geniji in genijalci, v Pavlovićevem filmu Nasvidenje v naslednji vojni, v Šprajčevih Odpadniku, Decembrskem dežju in Pripovedkah iz medenega cvetličnjaka, v Slakovem Dr. Francetu Prešernu, v zadnjem obdobju pa jo je za film odkrila mlada filmska generacija; za stransko vlogo v filmu Klemna Dvornika Kruha in iger je dobila kar dve nagradi, doma in na tujem, v tujini je bila nagrajena tudi njena radijska igra Arija.

Blaž Lukan

Saša Pavček - sigledal.org | Portret tedna: Saša Pavček Rahel stik z (božanskim) bistvom - www.vecer.com, 14.10. 2017 | Saša Pavček: Igra je življenje v danem trenutku (intervju) - www.sigledal.org, 19.10.2017 | Saša Pavček: Igralski poklic je paradoksalen: z vsemi omejitvami do svobode - www.dnevnik.si, 21.10.2017 | Ne le rdeča preproga, tudi makadam - www.vecer.com, 21.10.2017 | Portret igralke Saše Pavček, oddaja Umetnost igre - www.rtvslo.si, 23.10.2017 | Saša Pavček: “Uživam, kadar na odru vidim več generacij” - www.primorske.si, 27.10.2017 | Saša Pavček, oddaja Naši umetniki pred mikrofonom - www.rtvslo.si, 28.10.2017 | Saša Pavček: "Vedno me gane občutljiva duša na odru" - www.rtvslo.si, 29.10.2017 | Pogovor s Sašo Pavček, dobitnico Borštnikovega prstana - www.rtvslo.si, 29.10.2017 | Saša Pavček: Včasih sem do sebe preveč stroga - www.vecer.com, 03.11.2017

E-razstava Borštnikovo srečanje 2011 (Milada Kalezić, Borštnikov prstan 2011) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2012 (Igor Samobor, Borštnikov prstan 2012) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2013 (Olga Kacjan, Borštnikov prstan 2013) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2014 (Vlado Novak, Borštnikov prstan 2013) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2015 (Ljerka Belak, Borštnikov prstan 2015) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2016 (Dare Valič, Borštnikov prstan 2016) | E-razstava Prejemnice in prejemniki Borštnikovega prstana (1970-2016)

Strokovna žirija 52. Festivala Borštnikovo srečanje je Veliko nagrado FBS za najboljšo uprizoritev podelila uprizoritvi Nemoč po motivih Heinricha Bölla in Janisa Varufakisa v režiji Primoža Ekarta in koprodukciji Zavoda Imaginarni in Mini teatra Ljubljana.

Strokovna žirija 52. Festivala Borštnikovo srečanje (Miko Jaakkola, Milan Mađarev, Simona Semenič, Maja Šorli, Uroš Trefalt) je v utemeljitvi za Veliko nagrado FBS za najboljšo uprizoritev zapisala:

Snovalci predstave Nemoč so ustvarili redko sintezo vseh elementov uprizoritve in jih povezali v vznemirljivo gledališko dejanje z izčiščenim družbenim stališčem, ki pa se ne izogiba ranljivosti. Izbor besedil, dramaturgija predstave, scenski prostor, kostum, igra in funkcionalna uporaba glasbe se v predstavi Nemoč režiserja Primoža Ekarta sestavijo v dragoceno gledališko izkušnjo.

Nik Škrlec je za vlogo Hansa prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca:

Nik Škrlec je s prehajanjem med distancirano in ekspresivno igro utelesil nemoč posameznika v boju za preživetje v času brutalnega neoliberalnega kapitalizma, ki se zažira v najintimnejše plasti življenja. Škrlec z artikuliranim igralskim telesom lahkotno žonglira z različnimi emotivnimi stanji in odrskimi veščinami. 

Scenograf Damir Leventić je prejel Borštnikovo nagrado za scenografijo:

Na prvi pogled preprosta scena Damirja Leventića obsega celovit likovni koncept. Gledalka/gledalec namesto udobne gledališke stavbe vstopi v intimni svet opuščenega stanovanja. Meščanski prostor v razkroju poudarja brezizhodno stanje politične, ekonomske in osebne krize lika. Minimalistična scenografija z domiselno uporabo vseh površin v prostoru postane zaslon ekonomskih paradigem in kriz prve dekade milenija. Scena v predstavi Nemoč nas vrača skupaj z aktualnim besedilom k umetniškemu kredu »manj je več«.

Imaginarni | Mini teater Ljubljana | Nemoč

Zala Dobovšek: Krizno stanje nekih klovnov (Dnevnik, 7. 12. 2016) | Nika Arhar: Ocenjujemo: Nemoč (Delo, 10. 1. 2017) | Tjaša Bertoncelj: Krotilec nemoči (Radio Študent, 24. 1. 2017) | Lejla Švabič: Nemoč v Mini teatru: klovnovski ekonomisti in ekonomičen klovn (RTV SLO, 3. 2. 2017)

E-razstava Borštnikovo srečanje 2011 (Bartleby, pisar, Velika nagrada FBS 2011) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2012 (Nevihta, Velika nagrada FBS 2012) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2013 (Ponorela lokomotiva, Velika nagrada FBS 2013) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2014 (Svatba, Velika nagrada FBS 2014)  | E-razstava Borštnikovo srečanje 2015 (Hedda Gabler, Velika nagrada FBS 2015) | E-razstava Borštnikovo srečanje 2016 (Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk, Velika nagrada 2016)