Janez Škof, Borštnikov prstan 2018

Janez Škof, rojen leta 1960, je vrhunski igralec, ob tem pa tudi harmonikar in pevec. 

Igrati je pričel v srednješolskih letih. Še pred zaključkom študija dramske igre in umetniške besede na AGRFT v Ljubljani je bil eno leto zaposlen v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici. Tam je v sezoni 1982/83 nastopil v petih predstavah, med njimi v Shakespearovi igri Troilus in Kresida, kjer je »dovolj domiselno in prepričljivo« odigral Troilusa. 

Študij je zaključil leta 1984 z vlogo Vnuka v igri Karol Sławomirja Mrožka (diplomiral je dve leti kasneje), približno v tem obdobju odigral talca Leslieja v Behanovem Talcu (1984) v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, v sezoni 1984/85 pa kot svobodnjak pričel sodelovanje z Dramo SNG Maribor: nastopil je kot Borut v krstni izvedbi dela Borutovo poletje (1984) Gorana Gluvića v režiji Vita Tauferja, s katerim sta kasneje še večkrat zelo plodovito sodelovala. Na mariborskem odru je v tistem obdobju nastopil še kot v Heiner Schneider v drami Meščani (1985) Petra Turrinija, Prokop v Miraklu o sveti Neži (1985) Ervina Fritza, Brana in Vojvoda von Hessenfeld v Metastabilnem Graalu (1987) Nenada Prokića in Tuzenbah v Treh sestrah (1987) Čehova. V Prešernovem gledališču v Kranju je oblikoval Schappanziga v Shafferjevi Črni komediji (1987).

Prelom v njegovi karieri je pomenil angažma v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je bil zaposlen od 1. decembra 1987 do konca maja 1991. Gledalci in strokovna javnost so kmalu prepoznali njegov igralski potencial – v štirih sezonah je v MGL oblikoval sedem dramskih kreacij in za štiri med njimi prejel nagrade. 

Za vloge Klementa v drami Klementov padec Draga Jančarja, Lucinda v igri La discreta enamorada Lopeja de Vege in Svetliča v komediji Pesnikova žena prihaja Toneta Partljiča je leta 1989 prejel Dnevnikovo nagrado za najboljše stvaritve v sezoni 1988/89. Žirija je ob tem pronicljivo opisala Škofove igralske kvalitete, ki so in še vedno zaznamujejo njegovo ustvarjanje: »Najbrž med obiskovalci MGL ni nikogar, ki ne bi navdušeno zaploskal dobitniku nagrade za najboljšega igralca v prejšnji sezoni – Janezu Škofu. Verjetno pa bi bili gledalci malo manj složni, če bi se morali odločiti, s katero vlogo si je Janez Škof to nagrado najbolj zaslužil. Kajti značilno za njegovo igranje je prav to, da iz vsake – pa tudi zelo majhne – vloge naredi briljantno in povsem originalno kreacijo. /…/ Njegov izjemni talent, njegova navada, da se vsake vloge loti na popolnoma nov način, in njegovi liki, ki so povsem neopredeljive in svojevrstne igralske kreacije – vse to priča, da je Janez Škof eden najbolj dragocenih in originalnih mladih igralcev.« 

Škof je leta 1989 prejel Severjevo nagrado, leta 1990 pa še Sterijevo nagrado za najboljšo moško vlogo – žirijo novosadskega festivala je prepričal njegov Tone Grum v Jovanovićevi igri Viktor ali Dan mladosti (1989). Istega leta je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, in sicer za navedene like v MGL in za Sultana Šahrijarja Lepega v kultni Šeherezadi (1989) v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča – v tem obdobju je gostoval tudi v drugih gledališčih. V režiji Tomaža Pandurja je kot Sultan Šahrijar Lepi »ustvaril vseskozi sugestiven lik: lascivno figuro drznega izzivalca in pomehkuženega uživača, okrutneža in v materino zavetje zatekajočega se otroka je stopnjeval v demonično bitje, ki kot v transu drhti v orgiastičnem obredu topega klanja in obsedenosti od krvi. Dosledno izzivalna drža in virtuozno obvladanje telesa kažeta igralca z izjemno kulturo giba, idealnega interpreta zahtevnih prizorov, oblikovanih z bogato domišljijo in z drznimi koreografskimi rešitvami. Igra Janeza Škofa vnaša v moški del ansambla potrebno ostrino, suveren odrski nastop in intenzivno interpretacijo, s katero postaja Šahrijar Lepi dejansko središčni lik uprizarjane drame skrajne osamljenosti, lik, ki pustoši navznoter in navzven, despot in demon, ki se zazrt v nič koplje v topli človeški krvi.«

V Pandurjevi postavitvi Goethejevega Fausta (1990) v Drami SNG Maribor je odigral naslovno vlogo. Za Fausta je leta 1990 prejel nagrado za najboljšo igralsko kreacijo na festivalu MESS v Sarajevu, za ta lik in za Edwarda Schwarza v Lulu (1990) pa še nagrado občinstva Borštnikovega srečanja 1990.

Janez Škof je iz MGL odšel v Slovensko mladinsko gledališče, kjer je v trinajstih letih zasnoval pisano paleto likov: v sodelovanju z režiserjem Vitom Tauferjem je oblikoval nepresežene komične like, kot so Amor v Psihi (1993; za to vlogo je bil leta 1994 izbran za Žlahtnega komedijanta 3. Dnevov komedije v Celju), vseskozi izjemno zabaven Zadnik v Snu kresne noči (1999) in Tartif v istoimenski komediji (1993), a tudi sugestivne, sanjske, domišljijske figure, vpete v pretanjeno ansambelsko soigro v predstavah Silence Silence Silence (1996) in Drrream (2000), pa like, kakršen je Ata Ubu v predstavi Ubu/I. del: Poljaki (2000). Med njegovimi pomembnejšimi kreacijami v SMG velja vsekakor omeniti vsaj še like: Roberto Zucco v Pograjčevi postavitvi istoimenskega teksta leta 1994, Doktor Mozgavšek v Klovnih (1995), Tejresias v Kralju Ojdipu (1998). V predstavi Preganjanje in umor Jean-Paula Marata, kakor ju prikazuje charentonska igralska družina v režiji gospoda de Sada (2002) je združil svoje igralsko, glasbeno in pevsko znanje ter kot Cucurucucu s harmoniko (skupaj s svojim bendom Čompe) določal ritem in atmosfere od začetka do konca. 

V zunajinstitucionalnem projektu Dragana Živadinova (Kozmokinetični kabinet Noordung) OHorganizem – Obred poslavljanja od Tanka (2002): »Prikličimo si v spomin samo nevrotično gestikulacijo norega profesorja – neverjetnega Janeza Škofa, ki nikakor ni karikatura vrhovnega atraktorja, temveč princip gibanja skozi sodobni gibalni (informacijski) kaos.«

Leta 2003 se je Janez Škof odločil za naslednji korak v svojem življenju – zapustil je SMG in se pridružil igralskemu ansamblu SNG Drama Ljubljana; od takrat je na tem odru nastopil v sedeminštiridesetih uprizoritvah. Oblikoval je tako glavne in nosilne like kot tudi številne miniature, like, ki jih morda v »običajni« interpretaciji sploh ne bi opazili, v dovršeni izvedbi Janeza Škofa pa postanejo nepozabni, zaznamujejo celotno uprizoritev in gradijo njeno atmosfero. Janez Škof je karizmatičen igralec, ki s svojo neusahljivo energijo, z močno odrsko prezenco, s pretanjenim občutkom za ritem in seveda tudi z nezmotljivim komičnim čutom zna hkrati začarati gledalce in s seboj »potegniti« soigralce. Zdi se, kakor da s svojo pojavnostjo ustvarja pogoje, ki omogočajo usklajeno, pogosto tudi razigrano ansambelsko igro.

Omenimo le nekaj vlog iz njegovega osupljivega opusa na odru ljubljanske Drame:

• Arnolf v Šoli za žene (2003), ki je poganjal dejanje, določal predstavi ritem.
• Kralj Edvard Drugi v istoimenski tragediji (2005; za to vlogo je istega leta prejel Borštnikovo nagrado), ki ga Janez Škof »oblikuje sprva kot muhastega, infantilno trmastega vladarja, ki le zelo počasi začenja dojemati globino brezna, v katerega se pogreza«.
• Divji mož v Podzemnem bluzu (2006): »Čeprav je /…/ po tekstu potaknjenih nekaj ostrih in bolečih bodic in čeprav končna poanta doda še en kamenček v mozaik raznih podob osamljenosti sodobnega človeka, ki jih ponuja repertoar ljubljanske Drame, je tisti, ki navdušuje in provocira, Janez Škof, ne pa Handke.«
• Albertus Rhon, »sočna epizoda Janeza Škofa«, v Prostrani deželi (2006).
• Robustni kmet Colladan v Šparovčku (2006).
• Bravurozni lik Claire v Služkinjah (2007).
• Molière v delu Zarota svetohlincev, Molière (2009): »Molièra igra Janez Škof, dosledno od začetka do konca v poziciji krhkega subjekta, ki sledi nečemu, kar ga presega, ranljiv je in ponižen v notranjosti, čeprav docela suveren v igri, virtuoznemu komedijantskemu zanosu dodajajoč še neko povsem zasebno zadrego in dvom, zaradi česar je njegova vloga še toliko večja.«
• Imenitni in komično detajlirani vlogi Soproge in Služkinje v komediji Ko sem bil mrtev (2010).
• Zdravnik, Skušnjavec v igri V Damask (2010).
• Zygfryd Tengier v Ponoreli lokomotivi (2012): »Na prizorišču te samo na prvi pogled lahkotne Lorencijeve uprizoritve dominirata Aljaž Jovanović kot 'kurjač' in Janez Škof kot 'strojevodja': prvi, sajast /…/; in drugi, skoraj ves čas s hrbtom obrnjen v občinstvo kot zdaj zlovešča, zdaj benigna prisotnost nekoga, ki ima v rokah krmilo te hudičeve pošasti, v resnici pa prebira tipke klavirja in vsemu okrog samo sekundira.« 
• Eskim, Človek iz prihodnosti, Metuzalem v igri Misterij buffo (2013): »Presežna je uprizoritev zlasti v nekaterih nastopih komentatorja Janeza Škofa.«
• Jurij v Svatbi (2013): »Nepopisna vseobsežnost, s katero Janez Škof vstopa v lik Jurija, pa je brez dvoma absolutni presežni parameter celotne uprizoritve; že sama sila njegove podobe in neverbalne drže izražata učinek nenehnega notranjega procesiranja. Krhkost, nebogljenost in pretresljivo otroško čudenje se izvijajo v pulzirajočo sočasnost kipeče ljubezni in neznosnega strahu. Vrhunsko izdelana vloga, ki skozi na tesno sešite drobne detajle, ekspresivno neprisiljenost in veličastno nemost izrazi in razpre v nadaljnji razmislek več kot morje besed.« In: »Med igralci izstopata glavna junaka: Janez Škof se v vlogo tako razraste, kot da bi jo Šeligo pisal z njim v mislih.«
• Oče v Angelu pozabe (2014; za to vlogo je istega leta prejel Borštnikovo nagrado): »Živ igralski odmev vrača liku očeta razpoloženi Janez Škof, ki je skoraj zlit z njim, vihravo nepredvidljiv, pobalinski tovariš v igri, tudi očetovsko ponosen, simpatično trmast in muhast, v humorju kdaj smrtno resno obstane z mučnim prebijanjem čez (po)vojne brazgotine.«
• Magnus v predstavi Figurae Veneris Historiae (2014): »V predstavi je pričevalec, komentator ali tiho navzoča priča izjemni Janez Škof, ki mimogrede odigra še kakšnih pet, šest asistenc.«
• Priam v Iliadi (2015): »Uverturo v uprizoritev izvrši Janez Škof kot trojanski kralj Priam, ki pravzaprav zasede izvirne besede Homerja. Tu in tudi pozneje Škof izvrstno izoblikuje pripoved, naknadno jo okiti še z guslami in petjem, manj je pri njegovem liku prisotnega psihološkega nanosa, je prej vezno tkivo, bolj 'objektivni' pripovedovalec kot nekdo, ki Iliado živi.«
• Klovnovsko neroden Valentin v Valentiniadi (2016), s soigralcem Alojzem Svetetom naravnost virtuozen v skeču Popravljeni reflektor. 
• »Nezamenljivi Janez Škof kot prilagodljivo in večno žejni Glažek s tresočo roko« v Županovi Micki (2017). 
• Nastopajoči v Visoški kroniki (2018): »Podajanje snovi na odru ostaja v nedefinirano fluidnem stanju (ne)opredeljenega stališča do romana, kar spremeni oziroma spremembo napove, je šele prihod Janeza Škofa, sprva ponosnega, potem pa osramočenega (ne več) visoškega gospodarja in pokornega vernika/nosilca vsesplošnega mnenja/nosilca tistega, kar mi je rečeno, bo že res.«
• Kadilec, Protikadilec, vokal, harmonika v satiri Prekleti kadilci (2018): »Očitno je, da je to uigrana ekipa z izkušnjami s kolektivnimi projekti in naselitvijo skupnega prostora, tihimi povezavami in zavezništvi ter močnimi osebnimi prispevki v vzpostavljanju odnosa do materiala in vpenjanju osebnih prigod ali razmislekov. Pri slednjem predvsem zablesti Janez Škof v uvodni sekvenci o božjem stvarjenju z neustavljivimi improvizacijskimi impulzi v komunikaciji z gledalci.«

Kljub temu da je Janez Škof eden najbolj uveljavljenih slovenskih igralcev, kljub bogati igralski in performerski izkušnji se še vedno rad poda tudi v eksperimentalne in neinstitucionalne projekte. Nazadnje je izjemne kreacije zasnoval kot Marmeladov, Svidrigajlov in Porfirij v Zločinu in kazni, magistrski produkciji Mirjane Medojević (AGRFT v sodelovanju z LGL, 2017). Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) je Zločin in kazen izbralo za najboljšo uprizoritev leta 2017.

Ko na odru gledamo Janeza Škofa, se zdi, kakor da igra z neverjetno lahkostjo, hkrati pa z energijo in prezenco napolnjuje ves prostor. Enkrat nas navdušuje z minimalizmom v izrazu, drugič z ludizmom, pa s presenetljivo komiko in drobnimi, preprostimi, a izvirnimi in neskončno duhovitimi domislicami. Njegova igra je skrajno domišljena in analitična, pa vendar se zdi, kot da prihaja iz notranjega impulza, izčiščenega instinkta. Res je, Janez Škof ima »igro v krvi«. Zato ni presenetljivo, da je v svoji karieri zasnoval številne like, ki danes veljajo za antologijske in se jih po dvajsetih, tridesetih ali več letih še vedno živo spominjamo. Ob tem ohranja in nadgrajuje svežino svojega igralskega izraza – kot igralec je še zmeraj radoveden, iskateljski in igriv. Najbrž ga prav zaradi tega mlade ekipe tako rade sprejmejo medse.

Janeza Škofa so leta 2014 v intervjuju za Delo povprašali, katere so glavne igralčeve lastnosti. Odgovoril je: »Veselje do igre, občutek za mero, pogum, celotna prisotnost v trenutku, posluh za vse, kar se dogaja na odru, domišljija, sproščenost in znanje teksta.« In prav te lastnosti ima nedvomno sam – jasno jih lahko razberemo iz njegovih odrskih upodobitev. In še več: zdi se, da jih s svojo ljubeznijo do gledališča, pristopom in igralsko držo hote ali nehote prenaša tudi na svoje soigralce, še zlasti mlajše, ter tako pripomore k tesni in usklajeni ansambelski igri.

mag. Tea Rogelj