1993 ZAPRTA VRATA

ZAPRTA VRATA

Kako odpreti vrata profesionalizacije?

Gledališki list uprizoriteve | Plakat  | Uprizoritev na REP-u | Za napredne, radovedne


Kaj bomo z Nešom, Gregorjem in Vojkom uprizorili kot naslednje?

Kje bo naše naslednje prizorišče? Kaj igrati, da bomo delali to, kar nas zanima, kar nam je všeč, kar se nam zdi, da moramo povedati, in da bomo istočasno še bolj »zastrupili« mesto z idejo poklicnega gledališča?

15. maja 1993 v Ljubljani na Tesarski 18 na nekakšnem »brainstormingu« izberemo naše bodoče ime. Reklo se nam bo: Gledališče Zato. (izgovoriti: zatopapika). Sprejmemo tudi »zapovedi« za delo v našem Zato.-ju: 

Vsak je za predstavo enako nepogrešljiv, usodno pomemben ter osebno odgovoren za kakovost izdelka.

Nihče nima pravice nikomur vsiljevati, kako naj kaj naredi, lahko pa se sprašujemo o kakovosti rezultata njegovega dela.

Bodi del rešitve in ne del problema.

Če imava oba enako mnenje, potem je eno od teh odveč.

Nobena stvar a prióri ni nemogoča.

Ni treba, da bi Gledališče Zato. bilo podobno kakšnemu drugemu poklicnemu gledališču.

Po vojski, po neuspešnem študiju slavistike in germanistike v Ljubljani in Mariboru, sem bil nekaj časa tudi vodič po grajskih muzejskih zbirkah. Zato sem poznal tamkajšnje kleti. In v eni, s strmimi stopnicami, je odličen prostor – za Sartrova Zaprta vrata!

Z otoka v Ljudskem vrtu se selimo na ptujski grad.

Seveda bodo fantje igrali ženske vloge. Boris (Miočinović), naš Lakaj z Odprtega morja, je direktor Pokrajinskega muzeja … in – ja, Boris nam dovoli uporabo kleti! Super. Samo očistiti jo še moramo. Ni problem, bomo. Vojkov oče Janez posodi službeni kombi. Čistimo. Očistimo.

Dramaturginja Romana Ercegović me spozna s študentom oblikovanja Zoranom Arizanovićem, ki nam naredi znak Gledaliča Zato.

In ne samo to: Imamo že tudi celo svojega menedžerja, Franca Mlakarja, blagajničarko Iris, odvetnika Vladimirja Toplaka, ki nam pripravi statut društva, in imamo predvsem nekaj: veliko željo, o kateri začnemo govoriti na glas. Da bi Ptuj znova dobil poklicno gledališče.

Nazaj k trivialnostim: treba bo (spet) zgraditi tribuno za gledalce. Ampak s tehničnim šefom Silvom Vučakom je zdaj to mnogo lažje! Za preobleko dvoseda poskrbi celo poklicni tapetnik, prijatelj Matjaž Markež.

Premiera.

Med predstavo zunaj divja strašanska nevihta. Grmi, dežuje, se bliska. Po poklonu pa se poletna nevihta umiri.

Sámo nebo nam je pomagalo in poskrbelo za posebne efekte! J

Prijatelj Branko Cestnik, študent mladinske pastorale na Pedagoški fakulteti Papeške salezijanske univerze v Rimu, nam zorganizira gostovanje v večnem mestu. Rdečega papeža, Sartra, bomo igrali v Teatro Euclide, sredi Rima! Ojoj!

Franc Mlakar že ve: mediji so pomembni. Na gostovanje z nami gre novinar mariborskega Večera Zdenko Kodrič. Župan nam posodi občinski kombi in šoferja ...

Gostovanje je nabito z emocijami. Vemo, kaj si želimo.

Vrnemo se. Kodrič zapiše:

»Videl sem izvrstno igro, v kateri so nastopili Vojko Belšak, ki je briljiral kot nevarna lezbijka; Gregor Geč je fantastično predstavil bebavega in pretkanega ženskarja; Nešo Tokalić je bil Dastin Hofman (detomorilko je igral subtilno in koncizno kot malokdo doslej) ter Urška Vučak, ki je sobarja predstavila kot Sv. Petra. Videl sem predstavo, v kateri moški niso ženske in so ženske moški. To pa je tudi finta ptujske predstave.«
(Večer, 19. 3. 1994)

Že, že, ideja o ponovni profesionalizaciji je sicer lepa, toda kako stvari speljati v praksi?

Občina ne ve, kako se lotiti stvari, da bo mir, in bi najraje videla, da bi bil volk sit in koza cela.

Kristini Šamperl Purg, sekretarki za kulturo, ki nas ves čas podpira (poleg Vojteha Rajerja, predsednika Skupščine občine Ptuj, in predsednika Izvršnega sveta Skupščine občine Ptuj Branka Brumna), predlagam, naj naredijo javni natečaj in zberejo različne predloge in se nato odločijo za rešitev, ki se jim bo zdela najprimernejša.

Napišem prijavo na natečaj; ni težko, saj sem s prijateljem dr. Adolfom Žižkom, sistemskim teoretikom, ure in ure debatiral, se od njega učil in koncipiral model projektnega gledališča, ki bi bil sprejemljiv za Ptuj.

Občina imenuje strokovno komisijo (sestavljajo jo Simon Kardum, Vili Ravnjak, Meta Zobec, Jože Gregorc, Štefan Čelan, Kristina Šamperl Purg), ki med tremi prispelimi prijavami (Zveza kulturnih organizacij, Peter Srpčič, Zato.) izbere model profesionalizacije, ki ga predlaga – Gledališče Zato.!

Branko Brumen se kljub nasprotovanju mnogih dokončno odloči in Gledališče Zato. 25. marca 1994 podpiše z Izvršnim svetom Skupščine občine Ptuj pogodbo o projektu ponovne profesionalizacije. V letih 1993–1995 je predvidena faza A profesionalizacije; če bo šlo vse po načrtih, bo čez dve leti sledila faza B: ustanovitev novega javnega zavoda.

A preteči bo moralo še dosti Drave in izreči bo treba še marsikatero. Na odru in ob njem.

Nič še ni odločeno. Naslednji dve leti bosta odločilni.


Gledališče Zato. | Mestno gledališče Ptuj