Rudi Šeligo

V prvi sklop, poimenovan Sedemdeseta, so uvrščene uprizoritve šestih del Rudija Šeliga, ki so bila vsa (z izjemo Svatbe, ki je svojo uprizoritev doživela leta 1981) spisana in postavljena na oder v 70. letih prejšnjega stoletja.

• 1. Kdor skak, tisti hlap, r. Dušan Jovanović, premiera 26. januarja 1973 v Eksperimentalnem gledališču Glej.
• 2. Ali naj te z listjem posujem, r. Lado Kralj, premiera 25. januarja 1974 v Pekarn.
• 3. Šarada ali Darja, r. Žarko Petan, premiera 11. decembra 1975 v Eksperimentalnem gledališču Glej.
• 4. Čarovnica iz Zgornje Davče, r. Dušan Jovanović, premiera 30. decembra 1977 v Slovenskem ljudskem gledališču Celje.
• 5. Lepa Vida, r. Franci Križaj, premiera 1. junija 1979 v Drami SNG Maribor.
• 6. Svatba, r. Dušan Jovanović, premiera 9. januarja 1981 v Prešernovem gledališču Kranj.
• 7. Svatba, r. Mile Korun, premiera 9. oktobra 1981 v Drami SNG Maribor.

KDOR SKAK, TISTI HLAP v Eksperimentalnem gledališču Glej (1973)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Dramska historija Kdor skak, tisti hlap je bila prvič uprizorjena v Eksperimentalnem gledališču Glej 26. januarja 1973 v režiji Dušana Jovanovića z Aljo Tkačev v glavni vlogi, za scenografijo in kostumografijo je poskrbela Meta Hočevar.

Kdor skak, tisti hlap pripoveduje »v obliki triptiha, treh stopnjevanj, treh »pasijonskih« postaj zgodbo o anonimni ženski (»stanovalki«), ki se bojuje za stanovanje, metaforično za svojo subjektiviteto in hkrati »prostor pod soncem«, ki je zares in povsem njen, individualen« (Poniž 2011: 151).

Ta dramska historija, kot jo je poimenoval Šeligo, sodi po svojem slogu še v »končnico ludizma, pravzaprav njegove reistične različice, ki jo je Šeligo bolj intenzivno gojil v prozi« (Poniž 2011: 151), hkrati pa preučevalci njegove dramatike že v tem najzgodnejšem delu prepoznavajo »skrito magično jedro, poigravanje z »nadnaravnim«, ki bo napajalo naslednje tri Šeligove drame, Lepo Vido, Čarovnico iz Zgornje Davče in Svatbo« (Poniž 2011: 152). Taras Kermauner opaža podobno, ko v povezavi s to dramo pravi, da se v njej razkriva, kako se je »pod avantgardistično zamislijo popolnoma novega sveta že skrivala retrogardistična ideja o arhaizirajočem svetu« (T. Kermauner, v Svetina 2011: 85).
 

ALI NAJ TE Z LISTJEM POSUJEM v Pekarni (1974)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Novela Ali naj te z listjem posujem je bila uprizorjena v Pekarni 25. januarja 1974 v adaptaciji in režiji Lada Kralja kot tretja predstava v novoustanovljenem gledališču Pekarna. Akademski slikar Tugo Šušnik, zadolžen za kostumografijo in scenografijo, je v »več kot utesnjenem pekarniškem prostoru (…) zmogel ustvariti prostor listnjaka, (…) zaprtega, klavstrofobičnega prostora« (Svetina 2011: 82-83).

O pomenu drame za opus Šeliga Svetina zapiše: »Lado Kralj je prebral Šeligovo novelo in jo izbral kot »gradivo« za predstavo očitno prav zaradi tega, ker je v njej zaslutil, razbral, razumel avtorjevo intenco po produkciji neposredne pričujočnosti, prehoda iz preteklega časa, ki pomeni določeno zavrtost proze, v sedanji čas. V Listju je razbral tudi določeno mero iracionalnosti oz. odsotnost vsakršne psihologije in sociologije, kar ga je še dodatno prepričevalo, da ima pred seboj tako rekoč prototip ne le nove proze, inspirirane s teorijo in prakso francoskega novega romana, ampak predvsem – kar se zdi kar nekoliko presenetljivo – zametek novega gledališča – dramskega teksta in predstave, ki bo »delo enotnega ustvarjalca« in se bo udejanjilo v Šeligovem magijskem gledališču oz. v njegovih dramah, kot so Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida, Ana« (Svetina 2011: 82).
 

ŠARADA ALI DARJA v Eksperimentalnem gledališču Glej (1975)
Gledališki list uprizoritve | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Šarada ali Darja je bila premierno uprizorjena v Eksperimentalnem gledališču Glej 11. decembra 1975 v režiji Žarka Petana, dramaturg je bil Aleksander Zorn, igralka v monodrami pa Polona Vetrih. V krajšem zapisu Aleša Bergerja o predstavi lahko beremo, da je bila najočitnejša posebnost uprizoritve kombiniranje gledališkega in televizijskega medija (sočasno z dogajanjem na odru je bila podoba posredovana tudi na petnajstih televizorjih, ki so stali po dvorani), posebej pa se omenja tudi Polona Vetrih, ki je ob podajanju Darjine pripovedi uspela »razširiti svoj izrazni potencial«, ob tem pa je tudi »obvladovala svojski Šeligov slog, to na pol naivno in na pol ironično percepcijo in izražanje sveta« (Berger 1984: 128).

ČAROVNICA IZ ZGORNJE DAVČE v SLG Celje (1977)
Gledališki list uprizoritve | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Uprizoritev Čarovnice (premiera 30. decembra 1977 v režiji Dušana Jovanovića, z dramaturgijo Igorja Lampreta, scenografijo in kostumografijo Mete Hočevar) Andrej Inkret opiše kot »v prvi vrsti silovit, ekstatičen, magičen in obenem strašen gledališki dogodek« (Inkret 2011: 100), »strašna in pretresljiva igra, čudno lepa v svojem silovitem, magičnem artizmu in hkrati neznosna v svoji agresivni, blazni diaboličnosti. V njenem  središču je bila vseskozi povsem izredna igralka, Milada Kalezić, ki je odigrala svojo čarovniško junakinjo s tolikšno energijo in erotizmom, s takšno nepopustljivostjo in gosto zbranostjo od začetka do konca, s tako sijajno, elegantno superiornostjo v govoru in plesu, v vsakršni svoji intelektualni in telesni prezenci … da je lahko vzbujala samo še začudenje in občudovanje in tesnobo« (Inkret 2011: 102).

Drama Čarovnica iz Zgornje Davče je, skupaj s sledečima dvema, Lepo Vido ter Svatbo, po mnenju Trohe že tisti prvi Šeligov žanrski hibrid, poskus povezovanja drame absurda in poetične drame na način, da »vseskozi nastopata skupaj. Pride do situacije, ko se zdi, da bi z izbrisom Darinkinih replik dobili naravnost emblematičen prikaz absurdnosti malomeščanske družbe po Ionescovem vzoru« (Troha 2006: 160).

Kritik Slavko Pezdir v Jovanovićevi postavitvi vidi nadgraditev drame v »izrazito sporočilno učinkovit gledališki dogodek«, ki je prikazan na »izjemno ustrezen, čutno in doživljajsko bogat način«. Še več, v prizoru s požarom kritik vidi »enega najsugestivnejših prizorov, kar jih poznamo v zgodovini slovenskega gledališča«.

Predstava Čarovnica gostuje tudi v tujini, na festivalu malih odrov v Sarajevu (tam Rudi Šeligo prejme nagrado za najboljše besedilo na festivalu), na Sterijevem pozorju (nagrada Dušanu Jovanoviću za režijo) ter na Bitefu.

POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:

• Andrej Inkret: Gledališka vaga (Stop, 12. 1. 1978).
• Slavko Pezdir: Izjemen doživljaj: ob krstu Šeligove drame v režiji D. Jovanovića (Novi tednik, 12. 1. 1978).
• Jože Snoj: Spektakel in še misterij (Delo, 4. 1. 1978).
• Drago Medved: Za Slovenijo: Čarovnica: predstava SLG Celje na sarajevskem MES (Novi tednik, 30.3.1978).
• France Vurnik: Spopad zaradi drugačnosti (Dnevnik, 4. 1. 1978).
• Jože Snoj: Pogašena svetla (NIN, Beograd, 1978).
• Drago Medved: Dve lovoriki za SLG: Pomemben uspeh Celjskega gledališča na MES 78 (Novi tednik, 13. 4. 1978).
• Slavko Pezdir: Utrditev velikega ugleda : izredna Sterijina nagrada režiji in nagrada kritike (Novi tednik, 26. 4. 1978).

• Čarovnica iz Zgornje Davče, SLG Celje, 1977. Diploma.

LEPA VIDA v Drami SNG Maribor (1979)
Gledališki list uprizoritve | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju | Video 

Predstava Lepa Vida je bila premierno uprizorjena 1. junija 1979 v Drami SNG Maribor. Režiser je bil Franci Križaj, dramaturgi pa Tone Partljič, Taras Kermauner in Bojan Štih. Za koreografijo je skrbel Iko Otrin, kostumografka je bila Vlasta Hegedušić, scenograf pa Avgust Lavrenčič. V vlogi Lepe Vide je igrala Minu Kjuder.

Drami Lepa Vida in Čarovnica iz Zgornje Davče sta nastajali vzporedno (Šeligo ju je pisal med letoma 1975 in 1977) in sta povezani tudi vsebinsko: Vida je mati Darinke, ki je protagonistka v drami Čarovnica iz Zgornje Davče. Tudi v tej drami avtor po mnenju Trohe v absurdni svet priklicuje »arhaičnega, mitskega človeka oziroma polje iracionalnega« (Troha 2006: 159-160), vendar sta za razliko od Čarovnice v Lepi Vidi ta dva svetova vedno ločena in ne nastopata skupaj, pač pa se izmenjujeta skozi potek drame.
 

SVATBA v Prešernovem gledališču Kranj (1981)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Krstna izvedba Svatbe je nastala v (takrat amaterskem) Prešernovem gledališču Kranj pod režijsko taktirko Dušana Jovanovića 9. januarja 1981. Režiser je k sodelovanju povabil Marka Slodnjaka kot dramaturga, scenografijo sta prevzela Janez Bernik in Niko Matul, kostumografijo Anja Dolenc, koreografinja je bila Ksenija Hribar. Ivo Ban in Milena Zupančič sta igrala vlogi Jurija in Lenke, božjih otrok, ki se skušata »vpisati v absurdno družbo s poroko, ki pa je nočejo izvesti cerkvene in posvetne oblasti. Gostilniška družba, ki je polna lastnih nasprotij in pomanjkanja smisla, se ju zato odloči poročiti kar sama, a vpis pokaže tudi neizogibne posledice« (Troha 2006: 161). Ko glavna predstavnika presežnega sveta na koncu propadeta in se napetosti sprevržejo v nasilje, se zdi, da je s tem poražena tudi možnost spajanja poetične drame z drame absurda. Po Trohi pa avtor še vedno »ohranja izvorno dvojnost realnosti, da bi lahko iskal nove možnosti« (Troha 2006: 161), ki se izoblikujejo v naslednjem obdobju v osemdesetih.

POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:

• Rudi Šeligo, Emica Antončič: Dve različni odrski viziji svatbe (Mladina, 29. 10. 1981).

SVATBA v Drami SNG Maribor (1981)
Gledališki list uprizoritve | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Uprizoritev v mariborski Drami režira Mile Korun (premiera 9. oktobra 1981), dramaturg postavitve je Bojan Štih, scenografka Meta Hočevar, kostumografka pa Vlasta Hegedušić. Vlogi Lenke in Jurija odigrata Ana Veble in Peter Ternovšek.

Drugo izvedbo Svatbe v isti sezoni, samo devet mesecev po Jovanovićevi verziji, je kritik Lojze Smasek pospremil z besedami, da gre za »rezultate pogumnega in zato tudi redkega dejanja«. Kljub časovni bližini je po mnenju kritika Korunu vseeno uspelo ustvariti svoje branje - »uprizoritev, ki odkriva drugačne, nove razsežnosti tega teksta«.

POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:

• Lojze Smasek: Proti drugačnim (Dnevnik, 17. 10. 1981).
• Rudi Šeligo, Emica Antončič: Dve različni odrski viziji svatbe (Mladina, 29. 10. 1981).
• Jože Horvat: Impresivna Šeligova Svatba (Delo, 16.12.1982).

Drame Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida in Svatba so po Ponižu »segment magistično-nadrealne dramatike« (Poniž 2011: 151), upor Vide, Darinke, Lenke in Jurija pa zaradi svojih magičnih razsežnosti, ki presegajo ta svet, v sedemdesetih deluje »kot alternativa vsemu tistemu, kar je enoumna oblast hotela prikazati kot ›socializem s človeškim obrazom‹« (Poniž 2011: 154).

Razstava je od 22. januarja 2014 dostopna na portalu www.sigledal.org. Avtorica razstave je Anja Roter.

Drugi sklop, Osemdeseta, predstavljajo drame iz druge polovice 80. let.

• 1. Ana, r. Dušan Jovanović, premiera 24. aprila 1984 v Slovenskem mladinskem gledališču.
• 2. Slovenska savna, r. Dušan Jovanović, premiera 21. aprila 1987 v Slovenskem mladinskem gledališču.
• 3. Volčji čas ljubezni, r. Meta Hočevar, premiera 11. novembra 1988 v SNG Drama Ljubljana.

ANA v Slovenskem mladinskem gledališču (1984)
Program SMG | Video | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Ana doživi premiero v Slovenskem mladinskem gledališču 24. aprila 1984 v režiji Dušana Jovanovića in dramaturgiji Marka Slodnjaka. V glavni vlogi se je publiki predstavila Milena Zupančič.

Drami Ana in Volčji čas ljubezni sta del »širšega obrata slovenske dramatike k neposredni kritiki komunističnega sistema« (Troha 2006: 161), kamor po Trohi prištevamo še Jančarjev Dedalus, Jovanovićevi drami Osvoboditev Skopja in Karamazovi ter Ruplovi drami Pošljite za naslovnikom in Job. Pri tej kritiki se avtorji, kot so Jovanović, Šeligo in Rupel, formalno naslanjajo na Brechtovo epsko gledališče in njegove učne komade (Troha 2006).

V Ani spremljamo življenje poklicne revolucionarke, ki svoje življenje podredi ideji revolucije, a jo prav ta na koncu pogubi in ji vzame vse, ko postane glavna sovražnica sistema, ki mu je z vso dušo pripadala.

POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:

• Aleš Berger: Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana: Rudi Šeligo: Ana (Naši razgledi, 11. 5. 1984).
• Jože Horvat: Lik in usoda slovenske revolucionarke Ane na odru (Delo, 20. 4. 1984).
• Vasja Predan: Šeligova Ana povsod deležna ugodnih ocen: Jutri gostovanje Mladinskega gledališča iz Ljubljane (Primorski dnevnik, 24. 10. 1985).
• Grozljiva Anina zgodba (Primorske novice, 22. 3. 1985).

SLOVENSKA SAVNA v Slovenskem mladinskem gledališču (1987)
Program SMG | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju | Video |

Predstava Slovenska savna je svojo premiero doživela 21. aprila leta 1987 pod režijsko taktirko Dušana Jovanovića, ki je poskrbel tudi za scenografijo. Dramaturginja je bila Vilma Štritof, kostumografka pa Doris Kristić.

Uprizoritev je postavljena v savno, ki »predstavlja ves svet« (Troha 2006: 162), v njej pa so pogosti »namigi na ovajanje, usmrtitve nasprotnikov, krajo družbenega premoženja ipd., v tem lahko prepoznamo kritiko tedanjega sistema in oblastnih elit« (Troha 2006: 162). Kronološko ima ta drama posebno mesto, saj stoji med obema »revolucionarnima« dramama in kaže na možnost udejanjenja metafizike v empiriji, kar po Trohi omogoča tudi njuno branje v drugačni luči: »ne predstavljata več popolne deziluzije katerekoli družbene utopije, ampak bolj kritiko konkretnega socialističnega projekta, ki mora propasti« (Troha 2006: 163).
 

VOLČJI ČAS LJUBEZNI v SNG Drama Ljubljana (1988)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju| Video | Plakat | Gledališki list |

Volčji čas ljubezni opisuje čas pred in po oktobrski revoluciji. Krstna izvedba igre je bila v ljubljanski Drami 11. novembra leta 1988 v režiji Mete Hočevar. Avtor jo je označil kot »dramo s prologom« z opombo »po nekaterih motivih Aleksandre Kollontajeve«, ruske feministke (1872-1952). Drama opisuje življenje treh generacij žensk, ki doživljajo revolucijo vsaka na svoj način. Podobno kot v Ani se izkaže, da so vse žrtve popolnoma nesmiselne, »saj se osebe izmenjavajo na pozicijah rabljev (ovaduhov) in žrtev v neskončnost« (Troha 2006: 162).

POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:

• Jernej Novak: Volčji čas ljubezni: krstna izvedba Šeligove novitete v ljubljanski Drami (Dnevnik 15. 11. 1988).

Po Trohi se poetična drama pri Šeligu v tem obdobju pojavlja zgolj »kot dekorativni dodatek, ki nima osrednje vloge (še posebej ne v Ani in Volčjem času ljubezni, kjer je sploh ni), vendar je, če gledamo vse tri drame skupaj, implicitno prisotna«. Troha to dokazuje z dejstvom, da je transcendenca v naslednjih dveh dramah, Razveza ali Sveta sarmatska kri in Kamenje bi zagorelo, »preko svojih zastopnikov ponovno prisotna na odru« (Troha 2006: 163).

Razstava je od 22. januarja 2014 dostopna na portalu www.sigledal.org. Avtorica razstave je Anja Roter.

V devetdesetih letih sta po daljšem odmoru, ki je bil predvsem posledica Šeligovega političnega angažiranja, luč sveta ugledali dve novi in hkrati tudi zadnji Šeligovi drami. V sklop Devetdeseta smo poleg njiju uvrstili tudi obe ponovni uprizoritvi Šeligovih dram iz prvega obdobja.
 

• 1. Kdor skak, tisti hlap, r. Boris Kobal, premiera 21. februarja 1991 v Prešernovem gledališču Kranj.
• 2. Razveza ali Sveta sarmatska kri, r. Vinko Möderndorfer, premiera 11. aprila 1997 v Drami SNG Maribor.
• 3. Svatba, (r. Matija Logar), premiera 6. februarja 1998 v Slovenskem ljudskem gledališču Celje.
• 4. Kamenje bi zagorelo, r. Janez Pipan, premiera 25. marca 2000 v SNG Drama Ljubljana.

KDOR SKAK, TISTI HLAP v Prešernovem gledališču Kranj (1991)
Gledališki list uprizoritve | Video | Plakat | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Predstavo Kdor skak, tisti hlap, je na oder Prešernovega gledališča Kranj postavil režiser Boris Kobal, dramaturg je bil Igor Lampret, za kostumografijo in scenografijo je poskrbela Eka Vogelnik, koreografinja je bila Ksenija Hribar. Glavna vloga je pripadla Bernardi Oman.

Tadej Čater je v svoji kritiki te kranjske uprizoritve omenjal dramaturške prijeme Lampreta, ki naj bi se Šeligovih napotkov »držal zelo trdno, zelo zvesto, kar ima na neki drugi ravni, recimo na aktualistični ravni, izrazito močne socialne nastavke. Namreč, samo sporočilo zgodbe sovpada s trenutnim sprotnim aktualnim načinom življenja na Slovenskem, pa naj se tole sliši kakorkoli že«. Režiser Boris Kobal, takrat debitant v kranjskem gledališču, pa je kritika prepričal predvsem s kritično zabavljaškimi zborovskimi vložki, ki so v tej uprizoritvi nosili posebno težo.

POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE: 

• France Vurnik: Historija iz nekdanjih časov (Gorenjski glas, 26. 2. 1991).
• Tadej Čater: Zborovsko medklicanje: Šeligova drama v Prešernovem gledališču (Dnevnik, 26. 2. 1991).
• Slavko Pezdir: Kdor potrpi, si rože sadi (Delo, 26. 2. 1991).

RAZVEZA ALI SVETA SARMATSKA KRI v Drami SNG Maribor (1997)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju | Gledališki list uprizoritve |

Drama je bila krstno uprizorjena v Drami SNG Maribor 11. aprila 1997, režiral jo je Vinko Möderndorfer, za scenografijo je bil zadolžen Tomaž Marolt, za kostumografijo Alenka Bartl, koreografija je bila delo Ksenije Hribar, skladatelj pa je bil Jani Golob. Drama je nastala kot odgovor na vojno v Bosni, avtor sam je v intervjuju za Sodobnost v letu premiere povedal, da je »z grozo v očeh gledal na to balkansko klanje (...) Vse to sem doživljal kot apokalipso zatona zahodne civilizacije, moral sem v neki obliki to sveto jezo izkričati« (Vurnik 1998: 8). V intervjuju Šeligo omenja tudi nepripravljenost in obotavljanje gledališč, da bi njegovo dramo sploh uprizorila, kar Troha pripisuje dejstvu, da avtor v drami obračunava predvsem z nacionalizmom, ki je predstavljen kot vzrok vseh strahot - v času tik po osamosvojitvi Slovenije se je takšna tematizacija nacionalizma izkazala za zelo občutljivo (Troha 2006).

»Deziluzija se zdi dokončna,« opiše Troha močan nihilistični vidik drame, ki bržkone napeljuje k misli, da gre za (povratek na) dramo absurda. Vendar pri tem umanjka temeljna lastnost tega žanra: neverjetna komponenta. »Transcendenca v Razvezi je prazna forma (kletka), ki omogoča manipulacijo oblastnim elitam (...) in zaradi realne predloge onemogoča komiko ter sprejetje absurda« (Troha 2006: 164).

POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:

• Braco Zavrnik: Krizna in produkcijska živahnost v SNG Maribor (Delo, 9. 4. 1997).
• Veno Taufer: Prezares ogorčena burka (Delo, 14. 4. 1997).

SVATBA v SLG Celje (1998)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju | Gledališki list uprizoritve | Video | Plakat

Uprizoritev Svatbe v devetdesetih letih pod režijsko taktirko Matije Logarja je bila postavljena na deskah Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Dramaturška pomoč je bil Taras Kermauner, scenograf Jože Logar, kostumografka pa Darja Vidic.

POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:

• Roman Repnik: V svet »normalnih« ljudi (Dnevnik, 5. 2. 1998).
• Slavko Pezdir: Učlovečenje božjih otrok (Delo, 5. 2. 1998).
• Matej Bogataj: Stilizirano odjedanje božjega (Delo, 10. 2. 1998).
• Slavko Pezdir: Ubogi na duhu brez blagra (Novi tednik, 12. 2. 1998).
• Primož Jesenko: Antropološki pasijon (Dnevnik, 9. 2. 1998).

KAMENJE BI ZAGORELO v SNG Drama Ljubljana (2000)
Gledališki list uprizoritve | Video | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Predstava Kamenje bi zagorelo, »drama v dveh delih«, je bila krstno uprizorjena v ljubljanski Drami 25. marca 2000 v režiji Janeza Pipana, dramaturgija je bila delo Vilme Štritof Čretnik, scenografija Sanje Jurca Avci. Kostumograf predstave je bil Alan Hranitelj, koreografinja pa Tanja Zgonc.

Kamenje bi zagorelo po Trohi »nadaljuje spoznanje o radikalni deziluziji oziroma metafizičnem nihilizmu, obenem pa pomeni sklep Šeligovega iskanja hibridnega žanra, ki bi mu uspelo prikazati iracionalni, metafizični svet v sodobnem in empiričnem« (Troha 2006: 164-165). Poniž pa v povezavi s statusom tega dramskega dela v opusu Šeliga trdi, da je Kamenje skupek vseh dotedanjih avtorjevih prizadevanj in »nekakšna literarna oporoka, ki ničesar ne daruje, a tudi ničesar ne skriva pred radovednimi pogledi. (...) Na koncu se nam ponuja freska »semnja ničevosti«, v katerem smo udeleženi vsi, pa če nam je ljubo ali ne, pa če se imamo za čiste in nedolžne ali pa se zavedamo svoje temne, zločinske in destruktivne narave« (Poniž 2011: 160-161).

Za drame v devetdesetih se tako v prvi vrsti zdi, da so rezultat deziluzij - pa naj imamo tu v mislih avtorjeve osebne deziluzije na področju političnega delovanja ali pa tiste, vezane na širši družbenozgodovinski čas, med drugim vojno na Balkanu.

Razstava je od 22. januarja 2014 dostopna na portalu www.sigledal.org. Avtorica razstave je Anja Roter.