V prvi sklop, poimenovan Sedemdeseta, so uvrščene uprizoritve šestih del Rudija Šeliga, ki so bila vsa (z izjemo Svatbe, ki je svojo uprizoritev doživela leta 1981) spisana in postavljena na oder v 70. letih prejšnjega stoletja.
- 1. Kdor skak, tisti hlap, r. Dušan Jovanović, premiera 26. januarja 1973 v Eksperimentalnem gledališču Glej.
- 2. Ali naj te z listjem posujem, r. Lado Kralj, premiera 25. januarja 1974 v Pekarn.
- 3. Šarada ali Darja, r. Žarko Petan, premiera 11. decembra 1975 v Eksperimentalnem gledališču Glej.
- 4. Čarovnica iz Zgornje Davče, r. Dušan Jovanović, premiera 30. decembra 1977 v Slovenskem ljudskem gledališču Celje.
- 5. Lepa Vida, r. Franci Križaj, premiera 1. junija 1979 v Drami SNG Maribor.
- 6. Svatba, r. Dušan Jovanović, premiera 9. januarja 1981 v Prešernovem gledališču Kranj.
- 7. Svatba, r. Mile Korun, premiera 9. oktobra 1981 v Drami SNG Maribor.
KDOR SKAK, TISTI HLAP v Eksperimentalnem gledališču Glej (1973)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju
Dramska historija Kdor skak, tisti hlap je bila prvič uprizorjena v Eksperimentalnem gledališču Glej 26. januarja 1973 v režiji Dušana Jovanovića z Aljo Tkačev v glavni vlogi, za scenografijo in kostumografijo je poskrbela Meta Hočevar.
Kdor skak, tisti hlap pripoveduje »v obliki triptiha, treh stopnjevanj, treh »pasijonskih« postaj zgodbo o anonimni ženski (»stanovalki«), ki se bojuje za stanovanje, metaforično za svojo subjektiviteto in hkrati »prostor pod soncem«, ki je zares in povsem njen, individualen« (Poniž 2011: 151).
Ta dramska historija, kot jo je poimenoval Šeligo, sodi po svojem slogu še v »končnico ludizma, pravzaprav njegove reistične različice, ki jo je Šeligo bolj intenzivno gojil v prozi« (Poniž 2011: 151), hkrati pa preučevalci njegove dramatike že v tem najzgodnejšem delu prepoznavajo »skrito magično jedro, poigravanje z »nadnaravnim«, ki bo napajalo naslednje tri Šeligove drame, Lepo Vido, Čarovnico iz Zgornje Davče in Svatbo« (Poniž 2011: 152). Taras Kermauner opaža podobno, ko v povezavi s to dramo pravi, da se v njej razkriva, kako se je »pod avantgardistično zamislijo popolnoma novega sveta že skrivala retrogardistična ideja o arhaizirajočem svetu« (T. Kermauner, v Svetina 2011: 85).
ALI NAJ TE Z LISTJEM POSUJEM v Pekarni (1974)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju
Novela Ali naj te z listjem posujem je bila uprizorjena v Pekarni 25. januarja 1974 v adaptaciji in režiji Lada Kralja kot tretja predstava v novoustanovljenem gledališču Pekarna. Akademski slikar Tugo Šušnik, zadolžen za kostumografijo in scenografijo, je v »več kot utesnjenem pekarniškem prostoru (…) zmogel ustvariti prostor listnjaka, (…) zaprtega, klavstrofobičnega prostora« (Svetina 2011: 82-83).
O pomenu drame za opus Šeliga Svetina zapiše: »Lado Kralj je prebral Šeligovo novelo in jo izbral kot »gradivo« za predstavo očitno prav zaradi tega, ker je v njej zaslutil, razbral, razumel avtorjevo intenco po produkciji neposredne pričujočnosti, prehoda iz preteklega časa, ki pomeni določeno zavrtost proze, v sedanji čas. V Listju je razbral tudi določeno mero iracionalnosti oz. odsotnost vsakršne psihologije in sociologije, kar ga je še dodatno prepričevalo, da ima pred seboj tako rekoč prototip ne le nove proze, inspirirane s teorijo in prakso francoskega novega romana, ampak predvsem – kar se zdi kar nekoliko presenetljivo – zametek novega gledališča – dramskega teksta in predstave, ki bo »delo enotnega ustvarjalca« in se bo udejanjilo v Šeligovem magijskem gledališču oz. v njegovih dramah, kot so Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida, Ana« (Svetina 2011: 82).
ŠARADA ALI DARJA v Eksperimentalnem gledališču Glej (1975)
Gledališki list uprizoritve | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju
Šarada ali Darja je bila premierno uprizorjena v Eksperimentalnem gledališču Glej 11. decembra 1975 v režiji Žarka Petana, dramaturg je bil Aleksander Zorn, igralka v monodrami pa Polona Vetrih. V krajšem zapisu Aleša Bergerja o predstavi lahko beremo, da je bila najočitnejša posebnost uprizoritve kombiniranje gledališkega in televizijskega medija (sočasno z dogajanjem na odru je bila podoba posredovana tudi na petnajstih televizorjih, ki so stali po dvorani), posebej pa se omenja tudi Polona Vetrih, ki je ob podajanju Darjine pripovedi uspela »razširiti svoj izrazni potencial«, ob tem pa je tudi »obvladovala svojski Šeligov slog, to na pol naivno in na pol ironično percepcijo in izražanje sveta« (Berger 1984: 128).
ČAROVNICA IZ ZGORNJE DAVČE v SLG Celje (1977)
Gledališki list uprizoritve | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju
Uprizoritev Čarovnice (premiera 30. decembra 1977 v režiji Dušana Jovanovića, z dramaturgijo Igorja Lampreta, scenografijo in kostumografijo Mete Hočevar) Andrej Inkret opiše kot »v prvi vrsti silovit, ekstatičen, magičen in obenem strašen gledališki dogodek« (Inkret 2011: 100), »strašna in pretresljiva igra, čudno lepa v svojem silovitem, magičnem artizmu in hkrati neznosna v svoji agresivni, blazni diaboličnosti. V njenem središču je bila vseskozi povsem izredna igralka, Milada Kalezić, ki je odigrala svojo čarovniško junakinjo s tolikšno energijo in erotizmom, s takšno nepopustljivostjo in gosto zbranostjo od začetka do konca, s tako sijajno, elegantno superiornostjo v govoru in plesu, v vsakršni svoji intelektualni in telesni prezenci … da je lahko vzbujala samo še začudenje in občudovanje in tesnobo« (Inkret 2011: 102).
Drama Čarovnica iz Zgornje Davče je, skupaj s sledečima dvema, Lepo Vido ter Svatbo, po mnenju Trohe že tisti prvi Šeligov žanrski hibrid, poskus povezovanja drame absurda in poetične drame na način, da »vseskozi nastopata skupaj. Pride do situacije, ko se zdi, da bi z izbrisom Darinkinih replik dobili naravnost emblematičen prikaz absurdnosti malomeščanske družbe po Ionescovem vzoru« (Troha 2006: 160).
Kritik Slavko Pezdir v Jovanovićevi postavitvi vidi nadgraditev drame v »izrazito sporočilno učinkovit gledališki dogodek«, ki je prikazan na »izjemno ustrezen, čutno in doživljajsko bogat način«. Še več, v prizoru s požarom kritik vidi »enega najsugestivnejših prizorov, kar jih poznamo v zgodovini slovenskega gledališča«.
Predstava Čarovnica gostuje tudi v tujini, na festivalu malih odrov v Sarajevu (tam Rudi Šeligo prejme nagrado za najboljše besedilo na festivalu), na Sterijevem pozorju (nagrada Dušanu Jovanoviću za režijo) ter na Bitefu.
POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:
- Andrej Inkret: Gledališka vaga (Stop, 12. 1. 1978).
- Slavko Pezdir: Izjemen doživljaj: ob krstu Šeligove drame v režiji D. Jovanovića (Novi tednik, 12. 1. 1978).
- Jože Snoj: Spektakel in še misterij (Delo, 4. 1. 1978).
- Drago Medved: Za Slovenijo: Čarovnica: predstava SLG Celje na sarajevskem MES (Novi tednik, 30.3.1978).
- France Vurnik: Spopad zaradi drugačnosti (Dnevnik, 4. 1. 1978).
- Jože Snoj: Pogašena svetla (NIN, Beograd, 1978).
- Drago Medved: Dve lovoriki za SLG: Pomemben uspeh Celjskega gledališča na MES 78 (Novi tednik, 13. 4. 1978).
- Slavko Pezdir: Utrditev velikega ugleda : izredna Sterijina nagrada režiji in nagrada kritike (Novi tednik, 26. 4. 1978).
LEPA VIDA v Drami SNG Maribor (1979)
Gledališki list uprizoritve | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju | Video
Predstava Lepa Vida je bila premierno uprizorjena 1. junija 1979 v Drami SNG Maribor. Režiser je bil Franci Križaj, dramaturgi pa Tone Partljič, Taras Kermauner in Bojan Štih. Za koreografijo je skrbel Iko Otrin, kostumografka je bila Vlasta Hegedušić, scenograf pa Avgust Lavrenčič. V vlogi Lepe Vide je igrala Minu Kjuder.
Drami Lepa Vida in Čarovnica iz Zgornje Davče sta nastajali vzporedno (Šeligo ju je pisal med letoma 1975 in 1977) in sta povezani tudi vsebinsko: Vida je mati Darinke, ki je protagonistka v drami Čarovnica iz Zgornje Davče. Tudi v tej drami avtor po mnenju Trohe v absurdni svet priklicuje »arhaičnega, mitskega človeka oziroma polje iracionalnega« (Troha 2006: 159-160), vendar sta za razliko od Čarovnice v Lepi Vidi ta dva svetova vedno ločena in ne nastopata skupaj, pač pa se izmenjujeta skozi potek drame.
SVATBA v Prešernovem gledališču Kranj (1981)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju
Krstna izvedba Svatbe je nastala v (takrat amaterskem) Prešernovem gledališču Kranj pod režijsko taktirko Dušana Jovanovića 9. januarja 1981. Režiser je k sodelovanju povabil Marka Slodnjaka kot dramaturga, scenografijo sta prevzela Janez Bernik in Niko Matul, kostumografijo Anja Dolenc, koreografinja je bila Ksenija Hribar. Ivo Ban in Milena Zupančič sta igrala vlogi Jurija in Lenke, božjih otrok, ki se skušata »vpisati v absurdno družbo s poroko, ki pa je nočejo izvesti cerkvene in posvetne oblasti. Gostilniška družba, ki je polna lastnih nasprotij in pomanjkanja smisla, se ju zato odloči poročiti kar sama, a vpis pokaže tudi neizogibne posledice« (Troha 2006: 161). Ko glavna predstavnika presežnega sveta na koncu propadeta in se napetosti sprevržejo v nasilje, se zdi, da je s tem poražena tudi možnost spajanja poetične drame z drame absurda. Po Trohi pa avtor še vedno »ohranja izvorno dvojnost realnosti, da bi lahko iskal nove možnosti« (Troha 2006: 161), ki se izoblikujejo v naslednjem obdobju v osemdesetih.
POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:
- Rudi Šeligo, Emica Antončič: Dve različni odrski viziji svatbe (Mladina, 29. 10. 1981).
SVATBA v Drami SNG Maribor (1981)
Gledališki list uprizoritve | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju
Uprizoritev v mariborski Drami režira Mile Korun (premiera 9. oktobra 1981), dramaturg postavitve je Bojan Štih, scenografka Meta Hočevar, kostumografka pa Vlasta Hegedušić. Vlogi Lenke in Jurija odigrata Ana Veble in Peter Ternovšek.
Drugo izvedbo Svatbe v isti sezoni, samo devet mesecev po Jovanovićevi verziji, je kritik Lojze Smasek pospremil z besedami, da gre za »rezultate pogumnega in zato tudi redkega dejanja«. Kljub časovni bližini je po mnenju kritika Korunu vseeno uspelo ustvariti svoje branje - »uprizoritev, ki odkriva drugačne, nove razsežnosti tega teksta«.
POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:
- Lojze Smasek: Proti drugačnim (Dnevnik, 17. 10. 1981).
- Rudi Šeligo, Emica Antončič: Dve različni odrski viziji svatbe (Mladina, 29. 10. 1981).
- Jože Horvat: Impresivna Šeligova Svatba (Delo, 16.12.1982).
Drame Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida in Svatba so po Ponižu »segment magistično-nadrealne dramatike« (Poniž 2011: 151), upor Vide, Darinke, Lenke in Jurija pa zaradi svojih magičnih razsežnosti, ki presegajo ta svet, v sedemdesetih deluje »kot alternativa vsemu tistemu, kar je enoumna oblast hotela prikazati kot ›socializem s človeškim obrazom‹« (Poniž 2011: 154).
Razstava je od 22. januarja 2014 dostopna na portalu www.sigledal.org. Avtorica razstave je Anja Roter.
Na fotografiji: Milada Kalezić (Darinka).
Na fotografiji: Milada Kalezič (Darinka).
Na fotografiji: Milada Kalezić (Darinka).
Na fotografiji: Milada Kalezić (Darinka).
Na fotografiji: Milada Kalezić
Vsebuje prispevke: Od jezika k subjektu / Janez Pipan; Nekaj načelnih vprašanj o lektorskem delu ob Lužanovi Zambiji / Janko Moder; O kulturi ustvarjalnega govora v gledališču / Majda Križaj; Jadrati poševno v bit / Marko Slodnjak PDF
Odlomki iz videoposnetka predstave Lepa Vida, Drama SNG Maribor, 1979.
Na fotografiji: Minu Kjuder (Lepa Vida).
Na fotografiji: Minu Kjuder (Lepa Vida).
Na fotografiji: Minu Kjuder (Lepa Vida).
Na fotografiji: Minu Kjuder (Lepa Vida).
Na fotografiji: Evgen Car, Minu Kjuder, Franci Križaj - zakulisje
Vsebina: Odprto pismo Rudiju Šeligu in Pavlu Lužanu / Bojan Štih; Krotka, srednje kratka zgodba o mariborski Lepi Vidi / Taras Kermauner; Jezikovnozvrstna določila Šeligove Lepe Vide / Nada Šumi; Aktualizacija sodobnosti v dramah zadnjeh let / Malina Schmidt; Gledališki vtisi iz Gottwaldovega / Juro Kislinger; Pogumen človek sem : pogovor z Boyem Gobertom, ravnateljem gledališča Thalia v Hamburgu; Grša stran resnice ... / Dušan Mevlja PDF
Drugi sklop, Osemdeseta, predstavljajo drame iz druge polovice 80. let.
- 1. Ana, r. Dušan Jovanović, premiera 24. aprila 1984 v Slovenskem mladinskem gledališču.
- 2. Slovenska savna, r. Dušan Jovanović, premiera 21. aprila 1987 v Slovenskem mladinskem gledališču.
- 3. Volčji čas ljubezni, r. Meta Hočevar, premiera 11. novembra 1988 v SNG Drama Ljubljana.
ANA v Slovenskem mladinskem gledališču (1984)
Program SMG | Video | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju
Ana doživi premiero v Slovenskem mladinskem gledališču 24. aprila 1984 v režiji Dušana Jovanovića in dramaturgiji Marka Slodnjaka. V glavni vlogi se je publiki predstavila Milena Zupančič.
Drami Ana in Volčji čas ljubezni sta del »širšega obrata slovenske dramatike k neposredni kritiki komunističnega sistema« (Troha 2006: 161), kamor po Trohi prištevamo še Jančarjev Dedalus, Jovanovićevi drami Osvoboditev Skopja in Karamazovi ter Ruplovi drami Pošljite za naslovnikom in Job. Pri tej kritiki se avtorji, kot so Jovanović, Šeligo in Rupel, formalno naslanjajo na Brechtovo epsko gledališče in njegove učne komade (Troha 2006).
V Ani spremljamo življenje poklicne revolucionarke, ki svoje življenje podredi ideji revolucije, a jo prav ta na koncu pogubi in ji vzame vse, ko postane glavna sovražnica sistema, ki mu je z vso dušo pripadala.
POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:
- Aleš Berger: Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana: Rudi Šeligo: Ana (Naši razgledi, 11. 5. 1984).
- Jože Horvat: Lik in usoda slovenske revolucionarke Ane na odru (Delo, 20. 4. 1984).
- Vasja Predan: Šeligova Ana povsod deležna ugodnih ocen: Jutri gostovanje Mladinskega gledališča iz Ljubljane (Primorski dnevnik, 24. 10. 1985).
- Grozljiva Anina zgodba (Primorske novice, 22. 3. 1985).
SLOVENSKA SAVNA v Slovenskem mladinskem gledališču (1987)
Program SMG | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju | Video |
Predstava Slovenska savna je svojo premiero doživela 21. aprila leta 1987 pod režijsko taktirko Dušana Jovanovića, ki je poskrbel tudi za scenografijo. Dramaturginja je bila Vilma Štritof, kostumografka pa Doris Kristić.
Uprizoritev je postavljena v savno, ki »predstavlja ves svet« (Troha 2006: 162), v njej pa so pogosti »namigi na ovajanje, usmrtitve nasprotnikov, krajo družbenega premoženja ipd., v tem lahko prepoznamo kritiko tedanjega sistema in oblastnih elit« (Troha 2006: 162). Kronološko ima ta drama posebno mesto, saj stoji med obema »revolucionarnima« dramama in kaže na možnost udejanjenja metafizike v empiriji, kar po Trohi omogoča tudi njuno branje v drugačni luči: »ne predstavljata več popolne deziluzije katerekoli družbene utopije, ampak bolj kritiko konkretnega socialističnega projekta, ki mora propasti« (Troha 2006: 163).
VOLČJI ČAS LJUBEZNI v SNG Drama Ljubljana (1988)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju| Video | Plakat | Gledališki list |
Volčji čas ljubezni opisuje čas pred in po oktobrski revoluciji. Krstna izvedba igre je bila v ljubljanski Drami 11. novembra leta 1988 v režiji Mete Hočevar. Avtor jo je označil kot »dramo s prologom« z opombo »po nekaterih motivih Aleksandre Kollontajeve«, ruske feministke (1872-1952). Drama opisuje življenje treh generacij žensk, ki doživljajo revolucijo vsaka na svoj način. Podobno kot v Ani se izkaže, da so vse žrtve popolnoma nesmiselne, »saj se osebe izmenjavajo na pozicijah rabljev (ovaduhov) in žrtev v neskončnost« (Troha 2006: 162).
POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:
- Jernej Novak: Volčji čas ljubezni: krstna izvedba Šeligove novitete v ljubljanski Drami (Dnevnik 15. 11. 1988).
Po Trohi se poetična drama pri Šeligu v tem obdobju pojavlja zgolj »kot dekorativni dodatek, ki nima osrednje vloge (še posebej ne v Ani in Volčjem času ljubezni, kjer je sploh ni), vendar je, če gledamo vse tri drame skupaj, implicitno prisotna«. Troha to dokazuje z dejstvom, da je transcendenca v naslednjih dveh dramah, Razveza ali Sveta sarmatska kri in Kamenje bi zagorelo, »preko svojih zastopnikov ponovno prisotna na odru« (Troha 2006: 163).
Razstava je od 22. januarja 2014 dostopna na portalu www.sigledal.org. Avtorica razstave je Anja Roter.
Odlomki iz videoposnetka predstave Ana, Slovensko mladinsko gledališče, 1984.
Na fotografiji: Miha Kralj (Darko, sin Ane in Mirka) in Draga Potočnjak
Na fotografiji: Milena Zupančič (Ana, poklicna revolucionarka), Aljoša Rebolj (Veljko, sin Ane in Mirka).
Na fotografiji: Aljoša Rebolj (Veljko, sin Ane in Mirka), Milena Zupančič (Ana, poklicna revolucionarka).
Na fotografiji: Milena Zupančič (Ana, poklicna revolucionarka), Draga Potočnjak.
Na fotografiji: Milena Zupančič (Ana, poklicna revolucionarka).
Na fotografiji: Miloš Battelino (Major NKVD).
Na fotografiji: Miha Kralj (Darko, sin Ane in Mirka), Rok Glavan (Vladlen, otrok v domu).
Na fotografiji: Miodrag Krivokapić (Sekretar partije (pozneje eden od kaznjencev)), Milena Zupančič (Ana, poklicna revolucionarka), Miloš Battelino (Major NKVD).
Na fotografiji: Miodrag Krivokapić (Sekretar partije (pozneje eden od kaznjencev)), Milena Zupančič (Ana, poklicna revolucionarka).
Na fotografiji: Jožef Ropoša (Taboriščni mehanik, kaznjenec), Milena Zupančič (Ana, poklicna revolucionarka).
Na fotografiji: Milena Zupančič (Ana, poklicna revolucionarka), Draga Potočnjak.
Na fotografiji: Draga Potočnjak (Elektrika), Miodrag Krivokapić (Sekretar partije (pozneje eden od kaznjencev)), Milena Grm (Vzgojiteljica), Milena Zupančič (Ana, poklicna revolucionarka).
Vsebina: O tretjem delu drame in življenja / Rudi Šeligo; Visoka šola sadizma / Vlado Oreški, Milan Nikolić; Taboriščni vsakdan / France Klopčič PDF
Odlomki iz videoposnetka predstave Slovenska savna, Slovensko mladinsko gledališče, 1987.
Na fotografiji: Gojmir Lešnjak (Andrej Temlin, 38 let), Jožef Ropoša (Muto, 22 let), Tine Oman (Fedran, blizu 60 let), Damjana Černe (Brina Temlin, 38 let), Milena Grm (Eva Grintovec, čez 40 let).
Na fotografiji: Milena Grm (Eva Grintovec, čez 40 let), Gojmir Lešnjak (Andrej Temlin, 38 let), Miloš Battelino (Dorn, 28 let), Jožef Ropoša (Muto, 22 let), Boris Cavazza (Gartner, blizu 60 let), Tine Oman (Fedran, blizu 60 let), Jadranka Tomažič (Veronika, 30 let).
Na fotografiji: Jadranka Tomažič (Veronika, 30 let), Gojmir Lešnjak (Andrej Temlin, 38 let), Damjana Černe (Brina Temlin, 38 let), Članica ansambla Arruba (Nuška, 20 let).
Na fotografiji: Jožef Ropoša (Muto, 22 let), Jadranka Tomažič (Veronika, 30 let), Tine Oman (Fedran, blizu 60 let).
Na fotografiji: Jadranka Tomažič (Veronika, 30 let).
Na fotografiji: Barbara Drnač, Romana Javornik, Nataša Jelič, Mirjam Podobnik, Helena Pavlovič (Anuška, 20 let)
Na fotografiji: Miloš Battelino (Dorn, 28 let), Boris Cavazza (Gartner, blizu 60 let), Milena Grm (Eva Grintovec, čez 40 let), Tine Oman (Fedran, blizu 60 let), Jadranka Tomažič (Veronika, 30 let).
Na fotografiji: Jadranka Tomažič (Veronika, 30 let), Milena Grm (Eva Grintovec, čez 40 let), Damjana Černe (Brina Temlin, 38 let).
Na fotografiji: Boris Cavazza (Gartner, blizu 60 let).
Na fotografiji: Milena Grm (Eva Grintovec, čez 40 let), Miloš Battelino (Dorn, 28 let), Gojmir Lešnjak (Andrej Temlin, 38 let), Jožef Ropoša (Muto, 22 let), Boris Cavazza (Gartner, blizu 60 let), Tine Oman (Fedran, blizu 60 let), Jadranka Tomažič (Veronika, 30 let).
Na fotografiji: Jožef Ropoša (Muto, 22 let).
Na fotografiji: Miloš Battelino (Dorn, 28 let), Gojmir Lešnjak (Andrej Temlin, 38 let).
Vsebina: Vse skupaj je samo še smešno : pogovor dramaturgov SMG z Rudijem Šeligom; Še, še udari, jagnje / Ivo Svetina; Pasijonska igra Nočnosti : o drami Rudija Šeliga Slovenska savna / Lászlo Végél; Duhovna misel pasijonske igre Slovenska savna / Rudi Koncilija; Prispevki za biografijo Borisa Cavazze / Janez Pipan PDF
Odlomki iz videoposnetka predstave Volčji čas ljubezni, SNG Drama Ljubljana, 1988.
Plakat uprizoritve Volčji čas ljubezni, SNG Drama Ljubljana, 1988.
Na fotografiji: Veronika Drolc (Geni).
Na fotografiji: Veronika Drolc (Geni), Matjaž Tribušon (Abraša).
Na fotografiji: Veronika Drolc (Geni), Silva Čušin (Olga).
Na fotografiji: Igor Samobor (Konstantin), Silva Čušin (Olga) in Ivo Ban (Mitin).
Na fotografiji: Branko Šturbej (Andrej), Veronika Drolc (Geni).
Na fotografiji: Veronika Drolc (Geni), Matjaž Tribušon (Abraša).
Na fotografiji: Matjaž Tribušon (Abraša).
Na fotografiji: Matjaž Tribušon (Abraša), Veronika Drolc (Geni), Ivo Ban (Mitin), Silva Čušin (Olga), Branko Šturbej (Andrej).
Na fotografiji: Silva Čušin (Olga), Ivo Ban (Mitin).
Na fotografiji: Silva Čušin (Olga).
Na fotografiji: Ivo Ban (Mitin), Majda Potokar (Marja).
Na fotografiji: Branko Šturbej (Andrej), Veronika Drolc (Geni).
Vsebina: Krasni stari in novi svet / Denis Poniž; Pogovor z Rudijem Šeligom na razčlembeni vaji za Vočji čas ljubezni; Avtobiografija / Aleksandra Kollontaj; Položaj ženske v družbenem razvoju / Aleksandra Kollontaj PDF
V devetdesetih letih sta po daljšem odmoru, ki je bil predvsem posledica Šeligovega političnega angažiranja, luč sveta ugledali dve novi in hkrati tudi zadnji Šeligovi drami. V sklop Devetdeseta smo poleg njiju uvrstili tudi obe ponovni uprizoritvi Šeligovih dram iz prvega obdobja.
- 1. Kdor skak, tisti hlap, r. Boris Kobal, premiera 21. februarja 1991 v Prešernovem gledališču Kranj.
- 2. Razveza ali Sveta sarmatska kri, r. Vinko Möderndorfer, premiera 11. aprila 1997 v Drami SNG Maribor.
- 3. Svatba, (r. Matija Logar), premiera 6. februarja 1998 v Slovenskem ljudskem gledališču Celje.
- 4. Kamenje bi zagorelo, r. Janez Pipan, premiera 25. marca 2000 v SNG Drama Ljubljana.
KDOR SKAK, TISTI HLAP v Prešernovem gledališču Kranj (1991)
Gledališki list uprizoritve | Video | Plakat | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju
Predstavo Kdor skak, tisti hlap, je na oder Prešernovega gledališča Kranj postavil režiser Boris Kobal, dramaturg je bil Igor Lampret, za kostumografijo in scenografijo je poskrbela Eka Vogelnik, koreografinja je bila Ksenija Hribar. Glavna vloga je pripadla Bernardi Oman.
Tadej Čater je v svoji kritiki te kranjske uprizoritve omenjal dramaturške prijeme Lampreta, ki naj bi se Šeligovih napotkov »držal zelo trdno, zelo zvesto, kar ima na neki drugi ravni, recimo na aktualistični ravni, izrazito močne socialne nastavke. Namreč, samo sporočilo zgodbe sovpada s trenutnim sprotnim aktualnim načinom življenja na Slovenskem, pa naj se tole sliši kakorkoli že«. Režiser Boris Kobal, takrat debitant v kranjskem gledališču, pa je kritika prepričal predvsem s kritično zabavljaškimi zborovskimi vložki, ki so v tej uprizoritvi nosili posebno težo.
POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:
- France Vurnik: Historija iz nekdanjih časov (Gorenjski glas, 26. 2. 1991).
- Tadej Čater: Zborovsko medklicanje: Šeligova drama v Prešernovem gledališču (Dnevnik, 26. 2. 1991).
- Slavko Pezdir: Kdor potrpi, si rože sadi (Delo, 26. 2. 1991).
RAZVEZA ALI SVETA SARMATSKA KRI v Drami SNG Maribor (1997)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju | Gledališki list uprizoritve |
Drama je bila krstno uprizorjena v Drami SNG Maribor 11. aprila 1997, režiral jo je Vinko Möderndorfer, za scenografijo je bil zadolžen Tomaž Marolt, za kostumografijo Alenka Bartl, koreografija je bila delo Ksenije Hribar, skladatelj pa je bil Jani Golob. Drama je nastala kot odgovor na vojno v Bosni, avtor sam je v intervjuju za Sodobnost v letu premiere povedal, da je »z grozo v očeh gledal na to balkansko klanje (...) Vse to sem doživljal kot apokalipso zatona zahodne civilizacije, moral sem v neki obliki to sveto jezo izkričati« (Vurnik 1998: 8). V intervjuju Šeligo omenja tudi nepripravljenost in obotavljanje gledališč, da bi njegovo dramo sploh uprizorila, kar Troha pripisuje dejstvu, da avtor v drami obračunava predvsem z nacionalizmom, ki je predstavljen kot vzrok vseh strahot - v času tik po osamosvojitvi Slovenije se je takšna tematizacija nacionalizma izkazala za zelo občutljivo (Troha 2006).
»Deziluzija se zdi dokončna,« opiše Troha močan nihilistični vidik drame, ki bržkone napeljuje k misli, da gre za (povratek na) dramo absurda. Vendar pri tem umanjka temeljna lastnost tega žanra: neverjetna komponenta. »Transcendenca v Razvezi je prazna forma (kletka), ki omogoča manipulacijo oblastnim elitam (...) in zaradi realne predloge onemogoča komiko ter sprejetje absurda« (Troha 2006: 164).
POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:
- Braco Zavrnik: Krizna in produkcijska živahnost v SNG Maribor (Delo, 9. 4. 1997).
- Veno Taufer: Prezares ogorčena burka (Delo, 14. 4. 1997).
SVATBA v SLG Celje (1998)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju | Gledališki list uprizoritve | Video | Plakat
Uprizoritev Svatbe v devetdesetih letih pod režijsko taktirko Matije Logarja je bila postavljena na deskah Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Dramaturška pomoč je bil Taras Kermauner, scenograf Jože Logar, kostumografka pa Darja Vidic.
POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:
- Roman Repnik: V svet »normalnih« ljudi (Dnevnik, 5. 2. 1998).
- Slavko Pezdir: Učlovečenje božjih otrok (Delo, 5. 2. 1998).
- Matej Bogataj: Stilizirano odjedanje božjega (Delo, 10. 2. 1998).
- Slavko Pezdir: Ubogi na duhu brez blagra (Novi tednik, 12. 2. 1998).
- Primož Jesenko: Antropološki pasijon (Dnevnik, 9. 2. 1998).
KAMENJE BI ZAGORELO v SNG Drama Ljubljana (2000)
Gledališki list uprizoritve | Video | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju
Predstava Kamenje bi zagorelo, »drama v dveh delih«, je bila krstno uprizorjena v ljubljanski Drami 25. marca 2000 v režiji Janeza Pipana, dramaturgija je bila delo Vilme Štritof Čretnik, scenografija Sanje Jurca Avci. Kostumograf predstave je bil Alan Hranitelj, koreografinja pa Tanja Zgonc.
Kamenje bi zagorelo po Trohi »nadaljuje spoznanje o radikalni deziluziji oziroma metafizičnem nihilizmu, obenem pa pomeni sklep Šeligovega iskanja hibridnega žanra, ki bi mu uspelo prikazati iracionalni, metafizični svet v sodobnem in empiričnem« (Troha 2006: 164-165). Poniž pa v povezavi s statusom tega dramskega dela v opusu Šeliga trdi, da je Kamenje skupek vseh dotedanjih avtorjevih prizadevanj in »nekakšna literarna oporoka, ki ničesar ne daruje, a tudi ničesar ne skriva pred radovednimi pogledi. (...) Na koncu se nam ponuja freska »semnja ničevosti«, v katerem smo udeleženi vsi, pa če nam je ljubo ali ne, pa če se imamo za čiste in nedolžne ali pa se zavedamo svoje temne, zločinske in destruktivne narave« (Poniž 2011: 160-161).
Za drame v devetdesetih se tako v prvi vrsti zdi, da so rezultat deziluzij - pa naj imamo tu v mislih avtorjeve osebne deziluzije na področju političnega delovanja ali pa tiste, vezane na širši družbenozgodovinski čas, med drugim vojno na Balkanu.
Razstava je od 22. januarja 2014 dostopna na portalu www.sigledal.org. Avtorica razstave je Anja Roter.
Odlomki iz videoposnetka predstave Kdor skak, tisti hlap, Prešernovo gledališče Kranj, 1991.
Plakat uprizoritve Kdor skak, tisti hlap, Prešernovo gledališče Kranj, 1991. Oblikoval Jože Logar.
Na fotografiji: Tine Oman (Predsednik komisije, Kepler, Sekretar), Judita Zidar (Zapisničarka, Kata), Pavle Rakovec (Član komisije, Henrik, Miličnik).
Na fotografiji: Tine Oman (Predsednik komisije, Kepler, Sekretar), Judita Zidar (Zapisničarka, Kata).
Na fotografiji: Pavel Rakovec (Član komisije, Henrik, Miličnik), Judita Zidar (Zapisničarka, Kata), Tine Oman (Predsednik komisije, Kepler, Sekretar).
Na fotografiji: Judita Zidar (Zapisničarka, Kata).
Na fotografiji: Tine Oman (Predsednik komisije, Kepler, Sekretar), Judita Zidar (Zapisničarka, Kata), Pavel Rakovec (Član komisije, Henrik, Miličnik).
Na fotografiji: Bernarda Oman (Stanovalka I.,II.,III.).
Na fotografiji: Pavle Rakovec (Član komisije, Henrik, Miličnik), Judita Zidar (Zapisničarka, Kata), Tine Oman (Predsednik komisije, Kepler, Sekretar), Bernarda Oman (Stanovalka I.,II.,III.).
Na fotografiji: Pavel Rakovec (Član komisije, Henrik, Miličnik), Judita Zidar (Zapisničarka, Kata), Tine Oman (Predsednik komisije, Kepler, Sekretar).
Na fotografiji: Tine Oman (Predsednik komisije, Kepler, Sekretar), Judita Zidar (Zapisničarka, Kata), Pavel Rakovec (Član komisije, Henrik, Miličnik), Bernarda Oman (Stanovalka I.,II.,III.).
Na fotografiji: Pavel Rakovec (Član komisije, Henrik, Miličnik), Judita Zidar (Zapisničarka, Kata), Tine Oman (Predsednik komisije, Kepler, Sekretar).
Vsebuje: Avtor o historiji: odlomek iz avtorjeve spremne besede, ki je nastala ob krstni uprizoritvi dela 26. 1. 1973 v EG Glej; odlomke iz pogovora Rudija Šeliga s Francetom Pibernikom za knjigo Čas romana; odlomek iz rokopisa za knjigo Moje gledališče M. Logarja. PDF
Na fotografiji: Bojan Maroševič (Visoki komisar) in Vlado Novak (General Sveto).
Na fotografiji: Vlado Novak (General Sveto).
Na fotografiji: Jure Ivanušič (Sin Gagik).
Na fotografiji: Zoran More (Vrag Gazdimir), Rado Pavalec (Vojvoda Pahomij), Miloš Batellino (Vrag Milan), Zvone Funda (Vrag Volbenk).
Na fotografiji: Rado Pavalec (Vojvoda Pahomij), Davor Herga (Pesnik Melhijad), Irena Varga (Bankirka Sofrona), Vlado Novak (General Sveto).
Na fotografiji: Jure Ivanušič (Sin Gagik).
Na fotografiji: Irena Mihelič (Druga plesalka), Vlado Novak (General Sveto), Iztok Bevk (Pisar, sekretar), Maša Židanik Bjelobrk (Prva plesalka).
Na fotografiji: Maša Židanik Bjelobrk (Prva plesalka), Vlado Novak (General Sveto), Irena Mihelič (Druga plesalka).
Vsebina: Krvava zgodovinska tragikomedija / Matej Bogataj; kostumske skice Alenke Bartl; scenski osnutki Tomaža Marolta; fotografije igralcev Drame SNG Maribor v sezoni 1996/97 PDF
Režiser: Vinko Möderndorfer, scenograf: Tomaž Marolt
Režiser: Vinko Möderndorfer, scenograf: Tomaž Marolt
Režiser: Vinko Möderndorfer, scenograf: Tomaž Marolt
Režiser: Vinko Möderndorfer, scenograf: Tomaž Marolt
Režiser: Vinko Möderndorfer, scenograf: Tomaž Marolt
Odlomki iz videoposnetka predstave Svatba, Slovensko ljudsko gledališče Celje, 1998.
Vsebuje: Šeligova dramatika / Taras Kermauner; Iz »Zapiskov« Andreja Inkreta; Iz Šeligovega programskega spisa Za magijsko gledališče / Rudi Šeligo; Poročilo dnevnega tiska ob knjižnem izidu Šeligove Svatbe pri založbi Obzorja Maribor leta 1981 (Gema Hafner, Večer, 23.9.1982; Marko Juvan, Ljubljanski Dnevnik, 23.10.1982; Aleksandr Zorn, Naši Razgledi, 8.10.1982); Milada Kalezić nagrajenka Prešernovega sklada, (del utemeljitve predloga za nagrado Prešernovega sklada); Nov dramaturg v SLG Celje; Izvlečki iz kritik ob Ministru v škripcih (Špela Virant, Večer, 8.12.1997 ; Primož Jesenko, Dnevnik, 9.12.1997; Matej Bogataj, Delo, 9.12.1997; Slavko Pezdir, Novi tednik, 11.12.1997. PDF
Odlomki iz videoposnetka predstave Kamenje bi zagorelo, SNG Drama Ljubljana, 2000.
Na fotografiji: Marijana Brecelj (Dirigentka), Zvezdana Mlakar (Suzana), Daša Doberšek (Danica), Milena Zupančič (Veronika).
Na fotografiji: Milena Zupančič (Veronika), Marijana Brecelj (Dirigentka).
Na fotografiji: Polde Bibič (Belcer), Dare Valič (Kovač), Ivo Ban (Orlando Besni).
Na fotografiji: Polde Bibič (Belcer), Dare Valič (Kovač), Ivo Ban (Orlando Besni).
Na fotografiji: Marijana Brecelj (Dirigentka), Milena Zupančič (Veronika).
Na fotografiji: Milena Zupančič (Veronika), Zvezdana Mlakar (Suzana), Daša Doberšek (Danica).
Na fotografiji: Marijana Brecelj (Dirigentka), Daša Doberšek (Danica).
Na fotografiji: Ivo Ban (Orlando Besni), Polde Bibič (Belcer), Dare Valič (Kovač).
Na fotografiji: Marijana Brecelj (Dirigentka), Milena Zupančič (Veronika).
Na fotografiji: Marijana Brecelj (Dirigentka), Zvezdana Mlakar (Suzana), Daša Doberšek (Danica), Milena Zupančič (Veronika).
Na fotografiji: Daša Doberšek (Danica), Danijel Šest (Mladec), Milena Zupančič (Veronika), Zvezdana Mlakar (Suzana), Marijana Brecelj (Dirigentka).
Vsebuje: Za svoje hude reči človek potrebuje drugega : pogovor z Rudijem Šeligom; Zamolčano ali nerešljivo? / Vilma Štritof Čretnik; Med triptihom in kamenjem / Taras Kermauner; Poskus razlage / Andrej Inkret; Daleč od smrti drame / Ignacija J. Fridl; Kamenje bi zagorelo : drama v dveh delih / Rudi Šeligo; Postdramatično gledališče / HansThies Lehmann. PDF
Ne glede na to, da je Rudi Šeligo pot svoje ustvarjalnosti pričel kot uspešen prozaist in se angažiral na številnih področjih (med drugim kot predsednik Društva slovenskih pisateljev, predsednik Sveta RTV Slovenija, predsednik Sveta Borštnikovega srečanja in leta 2000 zasedel tudi ministrski stolček za področje kulture, če naštejemo nekaj pomembnejših funkcij), je ustvaril tudi širok dramski opus, ki je močno zaznamoval slovenski gledališki prostor.
Nespregledljiv je zlasti njegov delež v t.i. kulturniški opoziciji, ki je v času pred osamosvojitvijo odigrala pomembno vlogo v kritiki oblasti in boju za demokracijo in pluralizem. Bil je, kot zapiše Denis Poniž, »med tistimi, ki so prvi zaznali tektonske premike, takrat potekajoče globoko v zemlji ideološke pravovernosti, in tudi pravilno razbirali znamenja, ki so jih ti tektonski premiki povzročili na površju« (Poniž 2011: 153). Šeligo je kot pretanjen opazovalec družbenih okoliščin pretakal te impulze v svojo sočasno dramsko ustvarjalnost in bil zato natančen zapisovalec svojega časa.
Gašper Troha nadalje o Šeligovi vlogi ugotavlja: »Skupaj z drugimi kritičnimi intelektualci je zasedel mesto neobstoječe politične opozicije, saj je ustvaril dramatiko, ki je s svojo družbeno kritiko dajala občutek svobode in upanja za prihodnost v svinčenih sedemdesetih, nagovarjala porajajoči se nacionalizem in splošno nezadovoljstvo v prevratnih osemdesetih in odsevala razočaranje ob novih dilemah, ki so jih prinesla poosamosvojitvena devetdeseta« (Troha 2006: 168).
Na njegovo dramsko ustvarjanje skozi vsa ta obdobja zdaj počasi že lahko pogledamo z določeno distanco, ki je potrebna, da se oblikujejo nekateri obrisi, ki omogočajo, da njegova dramska dela razdelimo na različna obdobja glede na dramsko pisavo in žanrsko ter tematsko obarvanost in tudi uvidimo celoto, ki se počasi izrisuje in dobiva pomen.
Jasno je, da je Šeligova začetna dramska ustvarjalnost izhajala iz skrajnega modernizma, ki je v dramatiki pogosto zvezan z metafizičnim nihilizmom drame absurda. Vendar je pri Šeligu že tako rekoč na začetku, pri zgodnejših delih, skozi nihilistično paleto pronical še nek drugače obarvan svet, Gašper Troha ga opisuje kot »vzporedni svet metafizike, ki je vezana na arhaično magijo oziroma mit« (Troha 2006: 156), Ivo Svetina v povezavi s tem govori, da je »vprašanje (ne)zmožnosti (nove) transcendence (…) eno temeljnih vprašanj celotnega Šeligovega opusa: tako proze, še zlasti pa dramatike« (Svetina 2011: 60-61), Taras Kermauner pa v svojem razmišljanju o Šeligovi dramatiki govori o pojavu remitizacije, ki je povezana z retradicionalizacijo kot tudi z rearhaizacijo (Svetina 2011: 85) v času intenzivnega modernizma oz. avantgarde.
Ni nepomembno, da je Šeligo tudi sam razvil v slovenskem prostoru »eno izmed najbolj daljnosežnih teoretizacij drame in gledališča, izhajajočo iz njegove lastne pisateljske in gledališke izkušnje« (Toporišič 2011: 163). V avtopoetskem spisu, naslovljenem Za magijsko gledališče s podnaslovom Simulacija. Fascinacija. Sedukcija. (v knjigi Identifikacija in katarza, 1988) je kot glavni cilj gledališča dojemal »klicanje arhaičnega, pozabljenega človeka v današnji čas – in od tod vseskozi prisotna dvojnost realnosti« (Troha 2006: 167). To dvojnost, soprisotnost dveh svetov Troha imenuje za nekakšno posebno značilnost Šeligove dramatike in jo zazna kot »nenehno prisotnost paradoksa« (Troha 2006: 156), ki zaznamuje dramska dela Šeliga ter pripelje do svojskih »žanrskih hibridov« v njegovem opusu – povezav med poetično dramo, dramo absurda in brechtovsko epsko dramatiko (Troha 2006).
Več o teh posameznih dramskih besedilih in uprizoritvah po njihovi predlogi pa naj obiskovalec e-razstave poišče v vsakem izmed treh sklopov razstave: Sedemdeseta, Osemdeseta in Devetdeseta. V e-razstavo so vključene vse uprizoritve Šeligovih dramskih besedil v času njegovega življenja v institucionalnih in neinstitucionalnih profesionalnih gledališčih na slovenskih tleh. Edina izjema je krstna uprizoritev Svatbe v Prešernovem gledališču Kranj leta 1981, ki je bilo v tistem času amatersko gledališče, a je bila uprizoritev izjemno odmevna in pomembna za slovenski gledališki prostor, zato je bila dodana v izbor za razstavo.
Za uvrstitev v te tri sklope je bilo na prvem mestu upoštevano leto premierne uprizoritve dramskega dela. To načelo je na nekaterih mestih prekršeno zgolj toliko, da je v posameznem sklopu ohranjena tudi neka sorodna žanrska in vsebinska naravnanost. Po Trohi namreč »v avtorjevem opusu obstajajo tri zaokrožene celote, ki so tako različne, da jih je smiselno ločevati, obenem pa v njih vseskozi soobstajata empirična in presežna realnost, ki predstavljata združevalno lastnost. Različnost posameznih obdobij, ki se skorajda ujemajo z desetletji (sedemdeseta, osemdeseta in devetdeseta leta), izhaja iz različne narave obeh svetov in njunih medsebojnih razmerij« (Troha 2006: 157).
Tako je recimo uprizoritev Svatbe, ki je krstno izvedbo doživela leta 1981, vseeno uvrščena med Sedemdeseta, kjer sta njej sorodni drami Čarovnica iz Zgornje Davče in Lepa Vida. Iz identičnih razlogov je tudi uprizoritev Kamenje bi zagorelo, ki je premiero doživela leta 2000, razporejena v sklop Devetdeseta. Ponovne izvedbe dram so v sklope uvrščene glede na datum svoje premiere.
POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:
- Peter Kolšek: Rudi Šeligo: portret tedna (Delo, 14. 3. 1992).
- David Tasić: Sve je jedna velika provincija (Intervju, 19. 7. 1985).
POVEZAVE NA SIGLEDAL WIKI:
LITERATURA:
- Berger, Aleš: Rudi Šeligo: Šarada ali Darja. V: Ogledi in pogledi. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 1984, str. 127-129.
- Borovnik, Silvija: Slovenska dramatika v drugi polovici 20. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 2005.
- Grafenauer, Niko: Pisatelj, dramatik, intelektualec. Pogovor z Rudijem Šeligom. V: Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova Revija, 2011, str. 224-250.
- Inkret, Andrej: Med historijo in pasijonom. Zapiski ob dramah Rudija Šeliga 1973-2000. V: Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova Revija, 2011, str. 96-133.
- Pogovor z Rudijem Šeligom ob Razvezi. V: Gledališki list Drame SNG Maribor, 1996/97, št. 3, str. 7-9.
- Poniž, Denis: Podobe Šeligove dramatike. V: Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova Revija, 2011, str. 147-161.
- Program SMG, 1986/87, predstava 2.
- Šeligo, Rudi: 1935-2004. V: Gledališki list SNG Drama Ljubljana, 83, 2003/2004, št. 9, str. 69-74.
- Svetina, Ivo: Od deskripcije k dialogu, od novele k drami. V: Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova Revija, 2011.
- Toporišič, Tomaž: Šeligovo magijsko gledališče krutosti. V: Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova Revija, 2011, str. 163-175
- Troha, Gašper: Dilema Šeligove dramatike. V: Literatura, 18, 2006, št. 185, str. 156-169.
- »Vse skupaj je samo še smešno«: pogovor dramaturgov SMG z Rudijem Šeligom. V: Program SMG, 1986/87, predstava 2, str. 1-3.
- Vurnik, Franc: Rudi Šeligo: intervju. V: Sodobnost, 46, 1998, št. 1/2, str. 3-13.
- Za svoje hude reči človek potrebuje drugega: pogovor z Rudijem Šeligom. V: Gledališki list SNG Drama Ljubljana, 79, 2000, št. 9, str. 6-11.
- Zajc, Dane: Rudi Šeligo (1935-2004). V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Knj.55: 2004 (2005), str. 130-132.
Podatki o ustvarjalcih na fotografijah se še dopolnjujejo.
Razstava je od 22. januarja 2014 dostopna na portalu www.sigledal.org. Avtorica razstave je Anja Roter.