Sedemdeseta

Sedemdeseta
Osemdeseta
Devetdeseta

V prvi sklop, poimenovan Sedemdeseta, so uvrščene uprizoritve šestih del Rudija Šeliga, ki so bila vsa (z izjemo Svatbe, ki je svojo uprizoritev doživela leta 1981) spisana in postavljena na oder v 70. letih prejšnjega stoletja.

  • 1. Kdor skak, tisti hlap, r. Dušan Jovanović, premiera 26. januarja 1973 v Eksperimentalnem gledališču Glej.
  • 2. Ali naj te z listjem posujem, r. Lado Kralj, premiera 25. januarja 1974 v Pekarn.
  • 3. Šarada ali Darja, r. Žarko Petan, premiera 11. decembra 1975 v Eksperimentalnem gledališču Glej.
  • 4. Čarovnica iz Zgornje Davče, r. Dušan Jovanović, premiera 30. decembra 1977 v Slovenskem ljudskem gledališču Celje.
  • 5. Lepa Vida, r. Franci Križaj, premiera 1. junija 1979 v Drami SNG Maribor.
  • 6. Svatba, r. Dušan Jovanović, premiera 9. januarja 1981 v Prešernovem gledališču Kranj.
  • 7. Svatba, r. Mile Korun, premiera 9. oktobra 1981 v Drami SNG Maribor.

KDOR SKAK, TISTI HLAP v Eksperimentalnem gledališču Glej (1973)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Dramska historija Kdor skak, tisti hlap je bila prvič uprizorjena v Eksperimentalnem gledališču Glej 26. januarja 1973 v režiji Dušana Jovanovića z Aljo Tkačev v glavni vlogi, za scenografijo in kostumografijo je poskrbela Meta Hočevar.

Kdor skak, tisti hlap pripoveduje »v obliki triptiha, treh stopnjevanj, treh »pasijonskih« postaj zgodbo o anonimni ženski (»stanovalki«), ki se bojuje za stanovanje, metaforično za svojo subjektiviteto in hkrati »prostor pod soncem«, ki je zares in povsem njen, individualen« (Poniž 2011: 151).

Ta dramska historija, kot jo je poimenoval Šeligo, sodi po svojem slogu še v »končnico ludizma, pravzaprav njegove reistične različice, ki jo je Šeligo bolj intenzivno gojil v prozi« (Poniž 2011: 151), hkrati pa preučevalci njegove dramatike že v tem najzgodnejšem delu prepoznavajo »skrito magično jedro, poigravanje z »nadnaravnim«, ki bo napajalo naslednje tri Šeligove drame, Lepo Vido, Čarovnico iz Zgornje Davče in Svatbo« (Poniž 2011: 152). Taras Kermauner opaža podobno, ko v povezavi s to dramo pravi, da se v njej razkriva, kako se je »pod avantgardistično zamislijo popolnoma novega sveta že skrivala retrogardistična ideja o arhaizirajočem svetu« (T. Kermauner, v Svetina 2011: 85).
 

ALI NAJ TE Z LISTJEM POSUJEM v Pekarni (1974)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Novela Ali naj te z listjem posujem je bila uprizorjena v Pekarni 25. januarja 1974 v adaptaciji in režiji Lada Kralja kot tretja predstava v novoustanovljenem gledališču Pekarna. Akademski slikar Tugo Šušnik, zadolžen za kostumografijo in scenografijo, je v »več kot utesnjenem pekarniškem prostoru (…) zmogel ustvariti prostor listnjaka, (…) zaprtega, klavstrofobičnega prostora« (Svetina 2011: 82-83).

O pomenu drame za opus Šeliga Svetina zapiše: »Lado Kralj je prebral Šeligovo novelo in jo izbral kot »gradivo« za predstavo očitno prav zaradi tega, ker je v njej zaslutil, razbral, razumel avtorjevo intenco po produkciji neposredne pričujočnosti, prehoda iz preteklega časa, ki pomeni določeno zavrtost proze, v sedanji čas. V Listju je razbral tudi določeno mero iracionalnosti oz. odsotnost vsakršne psihologije in sociologije, kar ga je še dodatno prepričevalo, da ima pred seboj tako rekoč prototip ne le nove proze, inspirirane s teorijo in prakso francoskega novega romana, ampak predvsem – kar se zdi kar nekoliko presenetljivo – zametek novega gledališča – dramskega teksta in predstave, ki bo »delo enotnega ustvarjalca« in se bo udejanjilo v Šeligovem magijskem gledališču oz. v njegovih dramah, kot so Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida, Ana« (Svetina 2011: 82).
 

ŠARADA ALI DARJA v Eksperimentalnem gledališču Glej (1975)
Gledališki list uprizoritve | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Šarada ali Darja je bila premierno uprizorjena v Eksperimentalnem gledališču Glej 11. decembra 1975 v režiji Žarka Petana, dramaturg je bil Aleksander Zorn, igralka v monodrami pa Polona Vetrih. V krajšem zapisu Aleša Bergerja o predstavi lahko beremo, da je bila najočitnejša posebnost uprizoritve kombiniranje gledališkega in televizijskega medija (sočasno z dogajanjem na odru je bila podoba posredovana tudi na petnajstih televizorjih, ki so stali po dvorani), posebej pa se omenja tudi Polona Vetrih, ki je ob podajanju Darjine pripovedi uspela »razširiti svoj izrazni potencial«, ob tem pa je tudi »obvladovala svojski Šeligov slog, to na pol naivno in na pol ironično percepcijo in izražanje sveta« (Berger 1984: 128).

ČAROVNICA IZ ZGORNJE DAVČE v SLG Celje (1977)
Gledališki list uprizoritve | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Uprizoritev Čarovnice (premiera 30. decembra 1977 v režiji Dušana Jovanovića, z dramaturgijo Igorja Lampreta, scenografijo in kostumografijo Mete Hočevar) Andrej Inkret opiše kot »v prvi vrsti silovit, ekstatičen, magičen in obenem strašen gledališki dogodek« (Inkret 2011: 100), »strašna in pretresljiva igra, čudno lepa v svojem silovitem, magičnem artizmu in hkrati neznosna v svoji agresivni, blazni diaboličnosti. V njenem  središču je bila vseskozi povsem izredna igralka, Milada Kalezić, ki je odigrala svojo čarovniško junakinjo s tolikšno energijo in erotizmom, s takšno nepopustljivostjo in gosto zbranostjo od začetka do konca, s tako sijajno, elegantno superiornostjo v govoru in plesu, v vsakršni svoji intelektualni in telesni prezenci … da je lahko vzbujala samo še začudenje in občudovanje in tesnobo« (Inkret 2011: 102).

Drama Čarovnica iz Zgornje Davče je, skupaj s sledečima dvema, Lepo Vido ter Svatbo, po mnenju Trohe že tisti prvi Šeligov žanrski hibrid, poskus povezovanja drame absurda in poetične drame na način, da »vseskozi nastopata skupaj. Pride do situacije, ko se zdi, da bi z izbrisom Darinkinih replik dobili naravnost emblematičen prikaz absurdnosti malomeščanske družbe po Ionescovem vzoru« (Troha 2006: 160).

Kritik Slavko Pezdir v Jovanovićevi postavitvi vidi nadgraditev drame v »izrazito sporočilno učinkovit gledališki dogodek«, ki je prikazan na »izjemno ustrezen, čutno in doživljajsko bogat način«. Še več, v prizoru s požarom kritik vidi »enega najsugestivnejših prizorov, kar jih poznamo v zgodovini slovenskega gledališča«.

Predstava Čarovnica gostuje tudi v tujini, na festivalu malih odrov v Sarajevu (tam Rudi Šeligo prejme nagrado za najboljše besedilo na festivalu), na Sterijevem pozorju (nagrada Dušanu Jovanoviću za režijo) ter na Bitefu.

POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:

 

LEPA VIDA v Drami SNG Maribor (1979)
Gledališki list uprizoritve | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju | Video 

Predstava Lepa Vida je bila premierno uprizorjena 1. junija 1979 v Drami SNG Maribor. Režiser je bil Franci Križaj, dramaturgi pa Tone Partljič, Taras Kermauner in Bojan Štih. Za koreografijo je skrbel Iko Otrin, kostumografka je bila Vlasta Hegedušić, scenograf pa Avgust Lavrenčič. V vlogi Lepe Vide je igrala Minu Kjuder.

Drami Lepa Vida in Čarovnica iz Zgornje Davče sta nastajali vzporedno (Šeligo ju je pisal med letoma 1975 in 1977) in sta povezani tudi vsebinsko: Vida je mati Darinke, ki je protagonistka v drami Čarovnica iz Zgornje Davče. Tudi v tej drami avtor po mnenju Trohe v absurdni svet priklicuje »arhaičnega, mitskega človeka oziroma polje iracionalnega« (Troha 2006: 159-160), vendar sta za razliko od Čarovnice v Lepi Vidi ta dva svetova vedno ločena in ne nastopata skupaj, pač pa se izmenjujeta skozi potek drame.
 

SVATBA v Prešernovem gledališču Kranj (1981)
Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Krstna izvedba Svatbe je nastala v (takrat amaterskem) Prešernovem gledališču Kranj pod režijsko taktirko Dušana Jovanovića 9. januarja 1981. Režiser je k sodelovanju povabil Marka Slodnjaka kot dramaturga, scenografijo sta prevzela Janez Bernik in Niko Matul, kostumografijo Anja Dolenc, koreografinja je bila Ksenija Hribar. Ivo Ban in Milena Zupančič sta igrala vlogi Jurija in Lenke, božjih otrok, ki se skušata »vpisati v absurdno družbo s poroko, ki pa je nočejo izvesti cerkvene in posvetne oblasti. Gostilniška družba, ki je polna lastnih nasprotij in pomanjkanja smisla, se ju zato odloči poročiti kar sama, a vpis pokaže tudi neizogibne posledice« (Troha 2006: 161). Ko glavna predstavnika presežnega sveta na koncu propadeta in se napetosti sprevržejo v nasilje, se zdi, da je s tem poražena tudi možnost spajanja poetične drame z drame absurda. Po Trohi pa avtor še vedno »ohranja izvorno dvojnost realnosti, da bi lahko iskal nove možnosti« (Troha 2006: 161), ki se izoblikujejo v naslednjem obdobju v osemdesetih.

POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:

 

SVATBA v Drami SNG Maribor (1981)
Gledališki list uprizoritve | Podatki o uprizoritvi v SiGledal Repertoarju

Uprizoritev v mariborski Drami režira Mile Korun (premiera 9. oktobra 1981), dramaturg postavitve je Bojan Štih, scenografka Meta Hočevar, kostumografka pa Vlasta Hegedušić. Vlogi Lenke in Jurija odigrata Ana Veble in Peter Ternovšek.

Drugo izvedbo Svatbe v isti sezoni, samo devet mesecev po Jovanovićevi verziji, je kritik Lojze Smasek pospremil z besedami, da gre za »rezultate pogumnega in zato tudi redkega dejanja«. Kljub časovni bližini je po mnenju kritika Korunu vseeno uspelo ustvariti svoje branje - »uprizoritev, ki odkriva drugačne, nove razsežnosti tega teksta«.

POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:

 

Drame Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida in Svatba so po Ponižu »segment magistično-nadrealne dramatike« (Poniž 2011: 151), upor Vide, Darinke, Lenke in Jurija pa zaradi svojih magičnih razsežnosti, ki presegajo ta svet, v sedemdesetih deluje »kot alternativa vsemu tistemu, kar je enoumna oblast hotela prikazati kot ›socializem s človeškim obrazom‹« (Poniž 2011: 154).


Razstava je od 22. januarja 2014 dostopna na portalu www.sigledal.org. Avtorica razstave je Anja Roter.