O pravem rojstvu slovenske scenografije lahko govorimo šele po prvi svetovni vojni. Do tedaj pa fragmenti v pisnih virih pričajo o gledališkem delovanju, naslonjenem na sočasno vseevropsko gledališko snovanje, predvsem na nemški in italijanski miljé. Najzgodnejša omemba gledališke igre Raj v slovenskem jeziku je iz 17. stoletja, a o tej šolski jezuitski predstavi razen naslova in anekdote ni veliko ohranjenega. Sledijo pričevanja o številnih pasijonih in procesijah ter verskih praznovanjih z božjimi grobovi in domačimi podobarji … V 18. stoletju se je v Zoisovem izobraženskem krogu rodila pobuda o ustanovitvi gledališke skupine, ki je uprizorila prvo slovensko dramsko besedilo v slovenskem jeziku, Linhartovo Županovo Micko (1789). Po prvi svetovni vojni pa je z nastankom nove države, Kraljevine Jugoslavije, nastalo tudi novo, profesionalno slovensko gledališče in z njim slovenska scenografija. Nove likovne smeri in sistemi grajenja prizorišč so začeli krasiti tudi dramska in operna dela slovenskih avtorjev. Pri uprizarjanju slovenskih del so bili naši snovalci lahko še toliko svobodnejši, saj niso bili vezani na že viden ali uveljavljen koncept s tujih odrov.